NJEGOVA MILOST JOŽEF EGIPTOVSKI
Rokopis pogleske cerkve

Motto

Se ustavi rdeča kri,
črna se pa ne.
Se zapira rdeča rana,
s črno se umre.
Je roka, ki zadaj
smrtne rane le.
In je noga, ki zahodi
enega in vse.

Med prenekaterimi izročili, ta obstajajo ali kot materija ali kot duh, je najbolj neznan ali o njem ni govora, tekst o Jožefu Egipčanu. Jaz sem naletel nanj v neposredni bližini svojega rojstnega kraja, in sicer kot da se nahaja v pogleski cerkvi, v lasti angela pogleske cerkve. Seveda je mene klicalo tja oboje: rokopis o Jožefu ali angel sam. Kako daleč sem prišel, bo razvidno iz gradiva, ki se ponuja v branje kot kronika.

Najprej gradivo o Jožefu in potlej srečanja z varuhom pogleske votline.

Beseda Jožef je kvantni skok iz zastrte lokalne forme v tako imenovano občestvo. Pojasnilo: ulica ali tola je iz uljnjakov, trg je iz tršev ali kar thresholdov, oikos ali ekonomično vzdrževan prostor je iz čokov. Eo ipso: Jožef je skupščina posamičnih kupčkov; ti kupčki so: siba gotsko, župa balkansko, kibuc izraelsko.

Glavni motiv tega pisanja je ugovor, da Jožef Egiptovski ni zgodovinska oseba; torej: ali ne-ša ali ne-več in okinčan s pomeni –

– srebrnoroki,
– zlatolasi,
– sovjeoki,
– zaročen z morjem,
– kukavičji,
– Nyse,
– s prazno mošnjo,
– celo kastriran, kar je na faraonovem dvoru običaj,
– Senvosretov,
– Ezavov in ne Jakobov,
– mali Ildabaot

Temeljno vprašanje bodi: kako da so se Izraelci, kar je Jakobovi, preimenovali v Judove, in ne v Jožefove, ki jim je rešil in ohranil življenje? Da o Rubenu ne govorimo, ta je bil prvorojenec Jakobov, in je Jožefu rešil življenje, ko ga je Juda hotel pokončati.

Jožef je Sinuhet, seveda kot Zanfat, o Sinuhetu so zgodovinska zagotovila, v tem poenotenju jih je deležen Jožef-Sinuhet. Če podkrepim trditev ali ugotovitev:

– oba v istem času,
– oba na faraonovem dvoru,
– oba umanjkata, eden v ječi in drugi na begu,
– oba povratnika in modreca,
– oba faraonu poklonita Palestino ali deželo Jaa,
– oba naga, Zanfat pred Sulejko in Sinuhet na vrtu kot faraonov dvojnik.

Z nagoto so povezani še Nuh, Janez Evangelist, ples sedmerih tančic in Adamova groza. Beseda kseno v Zanfat in Sinuhet zbudi pomislek, kako sta združljiva navzkrižna pomena:

– ploden hebrejsko,
– kseno tujec grško

Združuje ju beseda zet ali zent. Se pravi, da je konec porok med družinskimi člani, in hči je več kot sin. Torej zet kot snaha. Gradivo dalje: besedi Zanfat-Sinuhet pridružujem njene odmeve Jozafat-Sinaj, Nahšon-Zahej, Jozve-Nahšon, Šinah, Henoh, Ježibaba, tanetjer, Neter, nitro, Nofra-Senvosret, Jafet, Jatobe, Sinbad, zombi. Povedna je tudi kitajska boginja Lune Sanče, ona biva zdaj na Zemlji in zdaj na Luni. V zvezi s faraonom Senvosretom: Zanfat-Sinuhet je lahko njegov dvojnik ali dvojček, ali po Senvosretovi smrti enostavno on, njegova zamenjava..

Smo torej v dimenziji Jožef. –

– Je binarij Zanfat-Sinuhet, še s prevršbo v Josip in Jožef, Hudičev narek? Da se dokončno obleti moč Jakobove lestve?
– Je bil Bog Jakobov tudi Bog Jožefov?
– Juda kot argonavtski Ida in ob njem naivni jožefinski Jazon?
– Vloga keliha v Sv. Pismu.
– Sedem let v Sv. Pismu.
– Potek dogodkov ali zgodovina stornira pomen Jožefa oziroma Jožefov, bodisi si Marijinega bodisi tistega iz Arimateje ali Justusa.
– Ali Jožefove sanje namigujejo, da bo znal napovedovati mrke?
– Pa spet: čigav je sploh izvirni Jožef? Lahko da ni Jakobov. Ali pa je kar silak pri reki Jabok, in se je boril z Jakobom in bil tostran premagan?
– Je Jožef navjot, se pravi, da ne umre? Torej jožefinski saepe ali pogosti, zanfatski ali sinuhetski navjot in še sinhit karma, karma preteklosti!
– Bi lahko govorili o dvojnem, celo trojnem Jožefu?
– Je bil Jožef mumificiran?
– Nofra-Senvosret je lahko samo vladarski naslov, kot so neguš, salomon in slovanski Samo kot sam, to je gospodar?

Zanfat-Sinuhet je lahko iztočnica v novo razumevanje tako književnosti kot zgodovine, pri tem so vsaj zame vpadljivi recidivi: Jozve-Nahšon, Zahej na sikamori in merovinško-habsburški habitat do Egipta.

Pripoved bi lahko začel tudi takole: jaz povzpetniški loncman vamp hudičov! Stojim pod pogleskim hribom kot romar, berač. Duh hriba me vabi in hkrati odganja. Kako naj torej zaupam moči, ki je hribidajalec in hkrati takoj hribojemalec! Zato samo stojim in čakam. Kot v projekciji nečesa z vgrajeno napako, namreč: je ta hrib z mano vred na napačnem kraju v napačnem času? Pa vendar – kot da bi bil ta angelski studio nastežaj odprt! Sliši se glas, kot iz viharja: pridite in poglejte! Prihaja angel, z odpustki in odvezo za vse. Nekaterim bo tudi blagre obljubil.

– Grem k angelu, mu pravim.

– Le pojdi!

– Je ta pot zanesljiva?

– Le pojdi!

– Sam? Smem?

– Le pojdi in poglej!

Me vabi in vodi slepi potnik iz mojega jaza ali temne noči duše? Le pojdi, to je ves napotek. Angel? K angelu?

V mirujočem gibalu vesolja je skrita kamrica. V njej nekam pozabljeni pisec Metatron, in v rokah še kar drži samo-načrt in samo-osnutek pogleskega hriba, kot da ta tostran še ne obstoji. Iz tega sledi, da so med Poglesci in Metatronom prekinitve, namerne in – kot da to sploh ni pomembno, se godijo stvari in reči, ene kot nož v hrbet in druge kar tako! Zablisnil je moj sedemkratnik, in ugasnil, pa sem postal sam sebi še bolj tuj, ne kot Tina, temveč Breztina, Zatina, Izzatina, Ohtina. Kar slišim povabilo: vrni se k meni! Iti za glasom, ko ne veš kam, se mi ni zdelo tvegano, in zdaj sem tukaj, kot iz nič poklicani. Patina in Pratina, kot da mi nista v napotje.

Baje v pogleskih rovih živi nova človeška rasa. Na nizkih nogah in celo štirinožna. Da je tod tudi več zasutih mostovžev, ki so povezovali skalo s skalo. Da je pogleski angel o tem nekaj nekaterim govoril in celo pridigal! Od daleč gledam še v pogleski tepežni dan, ko vaščani zavzamejo škofovo vilo in duhovnega pastirja ponižajo v tlačana. Oh, dobro, da nisem res zraven, zavzdihnem. Od nekod butne vame otroški glas: gospod pisec je svinčnik izgubil, kdor ga najde, naj ga da nazaj! Pa pomislim – sem jaz ta pisec? Ali bom tudi tekal okrog hriba kot starozavezni prerok in bodo rekli:

– To je novi pismonoša.

– To je atlet, prišedši iz antike.

– Ne ne, to je legendarni večni Poglesc.

Kajpa pogleska ura, pogleska noša, mora, rasa, krvava botra – bom prerasel vse to, kot da mi nihče nič ne more. Saj res, nekdo vrtnari na pogleskem hribu, in ko ga prašam, kje se pride do pogleske cerkve, položi prst na usta in zmaje z glavo, češ, preveč sprašuješ. Kot da mu moram plačati v njegov zahvančnik. Pod pazduho stiskam Tinov rokopis. Rokopis v nastajanju. Ta okolica me taji. Pa tudi jaz –

– Kaj ti?

– Seveda tudi jaz.

– Samo ti?

– Povračilno.

– Kaj?

– Da ne bom hotel poznati pogleskega hriba.. Ti Poglesci, delajo trušč, treskajo z vrati in so trčeni; sleherni od njih v rokah drži ali nož ali metlo, ali ključ ali jabolko. Pa ga poznaj hudiča! Kakšna tekstohlimba in koliko tekstočivk! Kljub potoženemu in povedanemu ali prav navkljub ostaja pogleski hrib v namizni velikosti vsaj zame sveti Najdigrič. In bodo bedeli ob mojem tekstu in si ga bodo podajali iz rok v roke kot skruno besedilo. Oh, bo kdaj pogleski hrib izjavil: ta človek ve, kaj piše! Ta rovtarska poetika! Moj težki jaz pa miruje. Delanje pogovora z ljudmi in strahovi? Oh, mojih osem žalosti!

Se po pogleskem hribu res pase goveji konj? Ali pa laški? Spet vrišč: Kdo je? Nihče, odgovorim. Kako nihče! Kaj si pa ti! Saj me ni. Predvidevam, da so me ti tekstodržci nekoč že našli v neskončnosti, s poizvedbo _

– Ali še pišeš?

– Še.

– O kom ali čem pa?

– O rodnem pogleskem griču.

– A ja?

– Ja.

Pogleski grič, ne blagrujem te, čeprav so me nekoč, ali v sanjah ali kje drugje, obstopili trije duhovi in me silili, češ – blagoslovi svoj rojstni hrib! Pa ga nisem. Zato pa izkušam, kaj je zamera in vse to. Sedežni red hribov je z gledišča človeka nesmrten, pride pa včasih povelje, iz nič, češ, hrib, pomakni se ali više ali niže, tu je prostor za drugega.

– Poslušaj, človek, novo tisočletje je samo po sebi zakrament časa.

– Sem jaz prišel iz teme noči tvoje duše?

– Duhove vedno nekaj skrbi. Ker se bojijo, da se vaščani ne bi pobili med seboj.

– Bo spet deževala kri?

– In bo snežilo kamenje.

– In bo hrib z vaščani ulomek –

Pa stopi čezme nakaza in me pohodi.

– Vodo?

In bova živela srečno do konca svojih dni!

– Čaj?

Mar Lahi spet gradijo pod hribom progo? Ali ne vidijo, da je zgrajena?

– Kavo?

Tihožitje z molkom, delcem mrtve prirode? zdrževanje tega trenutka je boleče.

– Mošt?

Reka Jabok? Je izvirala pod pogleskim hribom, presihajoča daleč stran?

Žganje?

Poslušam, z vsemi nameni, med dvemi živalmi, z dvemi novimi člani, pa se sprašujem, kateri jezik je to. Kot da je med nami vedno več Nezemljanov!

– Nektar?

Ko slišim hudičov glas, predme padi in me moli, me spreletita dva sunka, namreč – v katerem jeziku pa naj molim, da bo vsem prav, in še to: moli kot čarodelna palica Odisejeva in spet Mozesova, kot da jp podajata prav na pogleskem hribu drug drugemu! Delal se bom, kot da nič ni, in kot da se nikoli ni nič zgodilo, kvečjemu kot tekst, če se le da romantičen.

– Kri?

Hr, hri, hrib, hribhrib, hribhribhrib – z besedo zlogi so vsaksebi. Glasovi so med sabo tujci, pa le – Sem bolj kanih kot angel pogleske cerkve. Osmi od sedmerih evangelistov, in bolj izobčeni angel kot enakovredni. Ker sva torej oba prekleta, Jaz kot Primožev in ti kot garjav letnik, smeva tudi midva prekleti, in kogar bova, bo zaznamovan, mi pravi angel pogleske cerkve. Naj jaz zdaj terjam klavne in celo človeške žrtve! Gospod, a vi ste pa s tistega hriba, mi pravijo ti in oni. Jaz sem, kaj pa potlej! Nič nič, samo – Tale samo. Ja, tale samo! Za kateri stereotip pa vseskozi pravzaprav gre:

– hriba,
– vaščana,
– resonance štirikratnega

Kar bi bilo lahko tudi takole:

– Da je hrib ali padel ali priplaval od zgoraj, z neba;
– Da so nekateri vaščani direktni potomci jamskega človeka;
– Da je štirikratnost postopek, kako napredovati v tetraktizi ali pa je res le dokaz nadomestljivosti<

Pogleski hrib (položaj podganar, kozel, človekov kastrat) nesojen, ves v lesah, v mojih sanjah podoben atrijski cerkvici in ne le sam sebi, to je zaganovcu in štalci. Vendar: hrib požre hrib. Vsi so zato spodrecani. Kdor me že gledaš, me kot tujca, ne po imenu, kajti lastno ime mi je tuje, kot bi ob mojem rojstvu šlo le za poskusno poimenovanje. Seve sem ob vse to, kar ime ali nomen in pritikljaj prinaša.

Škofov krajevni municipij z urbarjem, slednjič pogorišče – kje, kdaj? Hišno ime cundrč namiguje in še votlinica z naravno kapelico, da so to nevredno zemljišče, z ruševinami škofove vile, poklonili vaščanu, ki je zadobil hišno ime, in slednjič priimek, pogorelec ali cundrč. Ti pa niso ostali zvesti Cerkvi, in so jih izgnali, na njihovo cundršte ali pogorišče naselili uvožene Tirolce, ki so hočešnočeš dobili hišno ime in priimek Cunderč. Kaj je to: po ulicah gor in po ulicah dol za kolovoz, ki pelje k cundrškim! (Je peljal, zdaj ga opuščajo in se bo zarasel.) Je hrib hribolovec?!

Nevidni receptorji hriba doživljajo nadležne prišleke z dežele kot mrčes. Slišim šepet, razlagalnega, o resonanci zgleda, da je tale pogleski hrib eden od štirih, sprejoj! Kje neki pa hranijo ali skrivajo Trubarjev rokopis – lubi moji Poglesci -?!

– Dobro jutro.

– Dobro jutro.

– Kdo je reditelj pogovora?

– Prakokon Zemlje.

Ti, sleporojena doba, česa nisi hotela videti! (Vsak sme biti kdajkoli, kjerkoli in s komerkoli, pa kaj potlej!) Tu je vse hitro ob moško prednjo kožico.

– Dobro jutro.

– Saj je že dan.

– Dober dan.

– Dober dan.

– Kdo je reditelj pogovora?

– Sužnjelastniški red je.

Ti, gluha doba, česa nisi hotela slišati! (Tudi če dobi suženj svojega sužnja, pa kaj potlej!) Tu si hitro ob kožo, odrt.

– Dober dan.

– Saj je že večer.

– Dober večer.

– Dober večer.

– Kdo je rediitelj pogovora?

– Doba tlačanstva je.

Ti, nema doba, česa nočeš govoriti! (Tlačan in zemlja imata enake čute, po obeh hodijo, pa kaj potlej!) Tu si hitro ob pamet.

– Dober večer.

– Saj je že noč-

– Lahko noč.

– Lahko noč.

– Kdo je reditelj pogovora?

– Med Poglesci in ljudožerci si.

Ti, pobiti in skrknjeni čas, česa nočeš živeti! (Človek na sto načinov je svetovna uspešnica, pa kaj potlej!) Tu si hitro ob svojo reciklažo.

– Lahko noč.

– Saj je že jutro.

– Razlog razloga za hrib, po katerem tavam, mi ni znan. Zato pristajam na razlog brez razloga. Ta je tu kot dan, zlepljen iz slepih rokavov minut. Kaj pa hrib v izgnanstvu?

Na izzahribu živim, v izzakraju in izzačasu, v njegovem videzu kot obsojeni in izobčeni, čeprav niti ne vem, kdaj sem tako usodno zatajil resničnost in svojo uresničitev v njej. Drugje je vse na vse na veter, tu pa na skrivnostni pogon, tudi jaz. Viseči hrib z betlehemsko votlino? Ena noga prehiteva, druga pa zaostaja – kako naprej? Dobro, da nisem desetorojeni, ker bi me pojedli.

Pod črto: hrib na gosjih nožicah in pozabljeni institut Jožef! Prvo dozdevanje dogodkov: s pogleskega hriba kličem dan za dnem hudiča, ki tudi pride. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi bo zasadil nož v hrbet. ) Ni nerazumljivih in razumljenih dogodkov, je samo: hoja za dogodki. In hrib je na vozel obrnjena poveznjena cula, polna okostnjakov. Pogleski skolopsi, sinovi gruntarjev in hlapcev, ki prenočujejo s telicami in žrebicami, čez dan kažejo jezik in vse drugo, tujcem in drug drugemu, ponoči pa –

Prepir med duhovi:

– Si ti angel?

– Jaz sem angel.

– Si ti pogleski angel?

– Jaz sem angel pogleske cerkve.

– Ti nisi angel.

– To ti je ušlo z jezika.

– Kako da te niso kot lutrovca razudili, obesili, sežgali?

– Da bi potlej poglesko cerkev zasedli brganti ali po poglesko bizgeci in brceti!

– Iz poganske dobe?

– Iz večnosti.

– Kot sva tudi midva.

– Tako je, tudi midva.

Bo zona stresla hrib in ga razvalila? Božji srd in srh? Ker ga bodo vaščani Poglesci prevzeli izključno v svoje roke. Jaz pa sem po mnenju gorenjskega ućiteljstva iz garjavega letnika. Državi nevarnega. Se zato vračam na rodni pogleski hrib, ker me je svet izpljunil in brcnil stran od sebe? Sprememba spremembe: Angel je Nufarsin in ne Ufarsin, kar pomeni nevredni. Namembnost namenov: Če živim le v tvojih sanjah, me zbaruješ. Jaz ne v tvojih, ti pa v mojih. Lahko pa da je vse skupaj tudi drugače. Sem, kar sem. So moje mere kot tvoje. A moji spomini in skomine niso tvoji in tvoje. Moja kronika ni tvoja. Moj nastop je bolja učna ura zate in za poglesko vas kot pa zame. Torej: mere angelove so mere človekove. Vendar primerljiva nisva. Zadnji od moje vrste je več kot prvi od tvoje. Pred mano se ne kleči. Lahko pa klečiš namesto mene. Čemu me torej zbaruješ, kdo da sem in kaj, od kdaj do kdaj, čemu, če sem pa več kot ti? Oh ta pogleski angel, ima res nekaj ostrine Jožefa Egiptovskega, zaznam njegovo zrenje, ne pa še njegove svetosti. Vendar vem, zvem, se zavem, da ne stojim le pred Trubarjevo votlino, temveč tudi pred votlino Odolam, ki je še Magdalenina votlina. Vem, da se bodo ti podatki, ki so me zasuli, sčasoma dokončno razodeli in potrdili kot resnica. Sam Varuh votline mi bo priča, in me ne bo tajil. Vendar: blagor njim, ki niso z nama. Drugo dozdevanje dogodkov: Priteče vrstnik, ki pove, da bo na Jeričevem skednju verouk, vem, da me bo na poti spremljal pogleski protoangel, in se tega razveselim. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi bo zasadil nož v hrbet.) Razmišljam, če gre za genski odmev, sindrom, rodovnik, buditeljski tekst ali sam,o za krošnjarski cekar. Pa angel ne hodi v štero kot vaški dečki, nikomur ni šmiro in opravičevalni kalk v praznih marnjah. Pravi mi:nisi edini, ki me je srečal in videl. tako mi je povedal tovariš angel. On, ki je doktorski angel, meni pa pravijo pes hudičov.

– Nisi vedel, da sem te spremljal sedemletnega čez Knafelčov breg do Jeričevega skednja, kjer je imela Jeričeva Cvetka verouk.

– Nisem vedel, zdaj pa vem, povej mi še, kako da je Jeričev skedenj moral zgoreti.

– Kot je zgorela vaša nedolžnost.

– Tak je nabor skrivnosti, angel kot vsebina in angel kot oblika. Kaj se še godi?

– Nič, tu je večnost.

– Gluh prostor.

– Brez odmeva.

– Si ti desetnik med svojimi? V rokavih pa skrivaš kamna tumim in urim.

– Preveč vidiš, vedi pa, da bi ta dva kamna v človekovih rokah postala eben.ezer ali ita-kitik, brez moči. To ti še povem, nekoč je bivala tu pri meni merovinška devica, prav ona me je posvarila pred škofovim vikendom v vasi. Leglo oglednikov in ovaduhov, ni čudno, da se je vnel in zgorel, predpodoba Jeričevega skednja. Moja votlina pa je ostala.

Gledam, prvo vojaško urjenje otroka na pogleskem polju, oh, ubogi deček med podganami –

– Zavidam ti, ker si človek.

– Človek?

– Tudi jaz sem bil človek in prevzeten fant.

– Je pa podganar z njimi in jih ščuva drugega proti drugemu v zvonki rimi..

Prekinitev vojaške vaje in: tod je ponoči povodenj, Panonsko morje pljuskne iz nič. Iz zapisnika vojaškega pogonjiča: ne boji se podgan, in bo prej podganar kot vojak. Je pač iz gorjanskega garjavega letnika. Tretje dozdevanje dogodkov: Otroci se gremo sveto mašo, pa nas prvo babše z metlo razžene. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi bo zasadil nož v hrbet.) In že obredni štiftarji kupčkajo s polnoletnimi pogleskimi dečki, češ – ali boste grajski ali otoški respotniki ali pa samo Trubarjevi ministranti?

– Orodje sem Gospodovo.

– Ne kliči ga po nemarnem.

– Saj ga ne.

– Kako da ga ne! In kako si našel moje stopinje, da zdajle hodiš po njih!

– Saj jih nisem. In ne vem, da hodim.

– Ne veš?

– Ta prostor je obrnjen navznoter, kot rokavica ali črna luknja.

– To je prostor, ki beži pred teboj in se ti izmika.

– Kot prihodnost.

– Kot usoda.. :

Nekaj hudega se je zgodilo, prav to, čeprav ne zdaj. Tako je razmišljal tudi duh ledenika, ob umiku pred trideset tisoč leti. Angel pogleskecerkve, ti si mi povedal, vse mi povej.Če te prosim. Ja Stari! Kakšna sreča! Ljudje pa ne vedo, kaj govorijo. To pa je razmišljanje razmer samih, res pa je, da še ne izrednih. Angel, kot oppositum gorjanskemu Juriju si Sončica. Oppositum blejskemu Martinu si Valentin. Ob mevkšarskem Miklavžu si pogleska Lada. Nedvomno si obogatitev prostora. So po svetu še podobni angeli? Si izmenjujete pošto? Kot sanje, načrte, dano v roke čudežnih kurirjev? Njihovi angelski jeziki in hudičevo škripanje z zobmi naju, kot zgleda, moti oba. Tebe angela in mene človeka, ki govorim stavke s hudičevim naglasom. S pečine Tabor, nad nama, slišim noč za nočjo kovače in ključarje deviških pasov in njihovo vabljenje: tedite vos! Četrto dozdevanje dogodkov: Otroci se gremo zdravnika,ki vadi potrebne preglede. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi bo zasadil nož v hrbet.) Song o Bohinjbledu, otroški zbor ustvarja grund za milo ujemanje slišanega, druščina tujcev poseda ta prostor z namenom, da skliče mrtve in jih posname na fonograf, ne pa da prizna, namreč ecce, angelus!

Je takih votlin, kot je tvoja, več, in so med seboj povezane s podzemnimi hodniki, ki vodijo celo skoz nekaj pogleskih hiš, kot skoz ječe? Zato te gospodujejo vasi ali pa rojevajo blagorojene in blažene? So ob najinem pogovoru že kje zamahnili, tebi enaki, z roko, češ, že spet nekaj meša! Kot da ne ve; o, vem, vem! Šel sem mimo več vaških straž in slišal pa videl marsikaj! Rekli so mi celo: kdo si ti, da se vračaš, razumevanje in dojemanje našega angela je zanj in za nas žalitev. Ponižanje na tvojo nizko stopnjo. Rajši odganjaj namesto nas z božjo gajžlo grimščarske jagre in blede trubadurje.

Gledam: drugo vojaško urjenje pogleskega otroka na pogleskem polju; deček med kačami – ovile se bomo okrog tebe in te zadušile! Kar! Kar? Birade mojo srajco, hlače? In prekinitev vaje. Pa je ponoči tod polno romarjev, ki obiščejo kostnico dinozavrov. Iz dnevnika pogleskega vohuna: ne boji se kač, in bo prej kačar kot vojak.

Se bo zaradi mene zgodila ulica? Kaj je to – biti pri angelskem kruhu? Ali kaj je angelov mir, ki mi ga daje? Peto dozdevanje dogodkov: Otroci, gremo se šolo, in izberemo najslabšega, da ga lahko tepemo. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi bo zasadil nož v hrbet.) Kmetu v vasi pa je povrgla svinja prase s človeško glavo. Angel, ga bodo kamenjali ali častili po božje? Najbrž ga bodo osmi dan kastrirali.In bo blagoslavljal in se rval z vaškimi fanti, če preživi otroške bolezni. Menda bo on smel govoriti, ko jaz ne smem, namreč, da se bodo iz orlovega prehoda vrnili kraji, teksti in ljudje, in bodo izpodrinili naše.

S kom pa se pogovarjam? z nekom, ki tudi ni. Hodim po cesti,ki je ali še ali več ni. Rže ob poti imajo obraze obžrte od bolh in lišajev. Vem, to je evropska cesta, neuresničeni zločinski načrt, ker bi peljala naravnost skot tvojo votlino. Kako da jaz smem po njej, peš ali na nekakšnem oslu!.Na skrivaj sem bil v vasi boter nekaterim nedoseženčkom. Zdaj pa stojim pred vrati v poglesko cerkev, ta so spremenljiva: zdaj nihajna zdaj zavare; zdaj lesa zdaj vereja; zdaj skala in spet so zabita; zaklenjena in odklenjena; priprta in sneta. Zdelo se mi je celo, na tej ne-poti, da teče pred menoj čarovnica, gola, ušla je z grmade in išče azil pri angelu in me prosi za srajco. Češ da jaz kot moški smem biti brez nje. V sidrišču duhov si, ji pravim, tu smo vsi goli in oglodani do kosti.:

Moj dragi angel, si ti Jožef Egiptovski, porečem. Pa tisti rokopis o njem, je berljiv v glagolici ali v cirilici? Sem, kar sem, mi odgovori duhovno bitje, vendar ne zviška. Šesto dozdevanje dogodkov: haha, zacveti trgovina s sužnji. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi zasadil nož v hrbet.) V vasi pa je čez noč tretjina prebivalcev oslepela, tretjina oglušela in tretjina onemela, pa vprašam angela, kdo in kako je grešil. Ti hribovci v izgubu, babji pokrovčki, kako naj grešijo, se angel namrdne. Kaj pa Primož? Trubar? Večkrat pride. Od ondod? Tzu posedi, in ker ni vernikov, odide. Gledam, tretje vojaško urjenje otroka na pogleskem polju. Deček med spoloverci –

– Ti si dobesedno naše torišče.

– Kje je njegov držaj ali roč, da ga ne najdemo?

– So ti spoloverci prijazni licemerci?

– Eni tudi.

Prekinitev vojaške vaje, a ponoči je tod semenj s sužnji. Iz dnevnika pogleskega vohuna: šifra, palindrom (Magu žal se v jamo komaj vesla, žugam); je iz garjavega letnika. Opažam, da sem jaz, pisec, distančnik med tem svetom in tekstom, ki je neki drugi svet. Je in ni podoba. Saj gre za tekst osupljive nevednosti. Vrtino v nič. Gledam, četrto vojaško urjenje otroka na pogleskem polju. Deček med mrhovinarji –

– Surovega te bomo obgrizli.

– Kot jabolko?

– Haha!

– Bi ga iz kože djali dečki zorni, dečki zali!.

– Haha.

Prekinitev vojaške vaje, a tod ponoči srečaš stražarje z nožem med zobmi. Iz zapisnika pogleskega vohuna: šifra, palindrom (In sena danes ni). Je iz garjavega letnika. Še hujše spoznanje – če že pišem tekst, je to tuji. In sem predniku dolžan, da pišem ga zastonj, da pišem ga zaman. Tekst? Kaj pa če tekst sploh ne obstoji? In ga preprosto ni. Pisec pa samo opleta okrog svojega svinjaka in spreminja misli prašičev v nadomestne ne-še-besede? In zdaj naj oblečem uniformo, vrženo predme , češ: obleci tole, da boš naš pisec! Ali naj ostanem v civilu, in bodo rekli, to je tukec in ne pisec. Na voljo mi je še tertius, da kot mali Izaija begam naokrog čisto gol, in bodo reklisaj je le slačimož.. In sedmo dozdevanje dogodkov: okrog mavzoleja in njegove mumije praprebivalca, lahko tudi Jožefove, vdirajo v dogodek pomisleki in človeške čenče. (Gospod nadučitelj iz prihodnosti mi bo zadal nož v hrbet.) In tu so pogleski horeji in kureti, ki se gredo skeč –

– Jaz sem škof Matej.

– Jaz pa graditelj tvojega dvorca.

– Jaz pa požigalec, in bom vilo zažgal.

– Jaz bom bežal s pogleskega hriba.

– Jaz pa za tabo.

– Jaz se bom pa režel.

– Jaz sem pa iz Egipta poklicani, samo ne vem, kako mi je ime.

– Gledam, še eno vojaško urjenje otroka na pogleskem polju!

– Deček med Turki!

– Nočemo se pričkati, te hočemo oličkati!

– Se boš šel rokovnjača?

– Vedomca?

– Otrok sem še in verjamem v pravljice.

– UH, prekinitev vojaške vaje in – tod se bodo ponoči knajpala okoliška dekleta, če bo angel to mirno gledal, kako zapeljujejo mladoletne fantiče.

– Iz zapisnika pogleskega vohuna: lahko bi ga vtaknili v najbližji harem. Saj je iz garjavega letnika, lepotec.

Visim kot kosa v drevesu ali osir v šperah na mirnih parnah ali kot mokra celtna, vržena čez late v brani.

– Pusti ga, naj visi.

– Ali visi?

– Saj vidiš, da visi.

– No ja, pa visi.

– Si ti njegov prijatelj?

– Ne, vampir..

– Novo usodo mu izročam.

– Aha, usodo.

Kot da je moja usoda v tujih rokah! Mrzli pisci, to je naša usoda, da drsimo proti izbrisu. Teksti se otresajo naših imen kot konj, ki se paha. Nobene zvestobe ni med piscem in tekstom. Kaj bi pa ti sploh rad! Kot da ne vem, do česa mi je. Ne bodi smešen, tako in tako me boš prodal kot na semnju všisanega telička. Res je. Tako je to. Pa spet: jaz sem tekst desetnik. Posvoji me!

– Te tvoj pisec ni vreden?

– Pa kaj!

– Kaj bom pridobil s tabo? Če izdaš svojega pisca, boš tudi mene. Posvojitelja.

– Moj pisec me zapira v predal, jaz bi bil pa rad javen, razglašen.

– Nič ne bo, ker si napisan v neki krevljici.

– Kaj pa če sem jaz rokopis o Jožefu!

– Poslušaj, jaz sem senca angela, kaj si pa ti, revše!

– Jaz sem to, za kar se imam.

Je tekst del abecede ali poštevanke? Sploh pa tekst tukaj ni tisto, kar so hoteli nam poslati kot darilo od ondod. Podobo svoje podobe. Vse zemeljsko s človekom vred je le popačena slika predloge. Je zato tudi v tem tekstu neodstranljiv cilj – prikriti in ne odkriti, ubiti in ne rešiti. Kaj je bil namen onih tam, pa ne bomo nikoli zvedeli. Tekst sam se tudi pretihotapi sem ter tja in se nekam nazaj domov vrača. Bil sem tudi borilec s tekstom, in me je udaril po ustih, češ: nisi mi dal ne vsebine ne oblike. Prav zato me nihče ne spozna.

Zunaj na polju sem srečal tri modre., ki so vrtali vame., če kaj vem, kje je bil to noč rojen in povit v štručko tekst, da ne vem, sem jim dal vedeti. Škoda so brundali skoraj grozeče, in sem dojel, da so v resnici morilci. Vsaj eden izmed njih je bil iz dneva, ostali pa iz tisočletja. Gledam, šesto vojaško urjenje otroka na pogleskem polju. Deček med votanovci.

– Poln lojtrnik nas je, v lojtrniku iz megle.

– Si se šel bandita v pogleski gmajni?

– Ne, otrok sem še, nisem vstajnik.

Prekinitev vojaške vaje in – tod se bo ponoči podila divja jaga centavrov. Iz dnevnika pogleskega vohuna: bo za kurirčka na obe strani; je iz garjavega letnika. In spet, kot da je nekdo zatrobil, za obzorjem. Z ladje. Modrim? Meni? Pa spet zagrmi, pa ne vem, smo pred nevihto ali že po njej. In nad koga gre huda ura, nad modre ali nadme! So prišli modri izbrisat stavek, ki sporoča: vaših tisoč let za en moj dan! Navedek je največ, kar človek sme vedeti. Razodetje moti le hudiča. Tekst, ki ga ne najdemo, naj bo preklet. Slišim s hudičevega dvora. Kaj lahko povem od tega svojim bližnjim, da bodo ali da ne bodo v strahu!Sicer pa tudi takole: v vseh tekstih je en sam, neštetokrat izmaličen in izropan pratekst, ponižan do razumljivosti in uporabnosti in do mnogoterosti. Samo podobe dogodkov in sence čutim poleg miru. Hitijo mimo mene, ker me imajo za pisca, skoz lečo njegovega trenutka, ki je poznan kot tekst, bodisi napisan in bodisi nenapisan. Zaradi mnogoterih možnosti ondod – tako oseb in dogodkov – zaskomina tostran, njeno edino razsežnost, razsežnost Jožef po mojem poimenovanju, vsak tekst pa je nov pregrešek, izzivanje celo konca in samoukinitve. Roko na srce: tostran ne ustvarjamo, ampak rušimo in morimo. Gorje vsem tekstodržcem! Sporočilo narekuje vreči napisano med mrhovinarje, ki pač vse požro in bi tudi tvojo knjigo. Resnica, ki se ponuja: pisec je vampir, in zasluži glogov kol. Kdo že to pravi in kdo o tem vztrajno molči?!

Vse gre skoz tekst. Območje, kjer kontrola kontrolira sebe in kjer mir sam sebe miri. Je pisec teksta sploh tekstu ljub? Kaj se potlej dogaja na način mučnega miru? Kdo ali kaj je pisec, koliko več kot lastnik pisala! Gledam, sedmo vojaško urjenje otroka na pogleskem polju. Deček med vrstniki iz vasi.

– Znebimo se tega zajedalca.

– Te uši!

– Te sramne uši!

– Vrstniki smo nabriti, jeznoriti, srboriti.

Prekinitev vojaške vaje in – tod bo še gorela grmada z vaško čarovnico, če bo angel dovolil. Iz dnevnika pogleskega vohuna: kdor ga bo ubil, bo tudi ubit. Ni pa treba, da v tem življenju. Pobiti je iz garjavega letnika.

Če srečam teto Meto, poglesko beračico, in mi reče, plet grem k Tratovcu, tedaj vem, da sem v preteklem času. Če pa grem po evropski cesti, vem, da to šele bo. V sedanjosti za nas vse: ne prestol ne oltar, zgolj jasli. Hudič posluša in skomigne z rameni, češ: pogleski posli.

Primož, osebno, sopiha v hrib; hej hej, kampakam! Prinašam vam vest o Jezusu. O Jezusu? Bog je govoril z mano in mi naročil, naj zapustim zmote. V osladni svetlobi zatečen – vsakdo ga lahko in sme ubiti. Primož kot prečastiti gospod ali samo naravni pojav? Novi varuh pogleskega praga? Kot slovenski sneguljček, trnuljček, pepelček in vse troje kot egiptovska Tahutijeva trula! Iz vasi se pa sliši tale žalostinka –

Ti, ki sem ti v breme,
pomisli, koliko jih nosim jaz bremen.
In da sel teme me
objema kakor svoj stržen.
Pa ko snemam venec rožni
s tvojih vrat in izrekljivih rok!
In ko bi se za psalm domotožni
spet rodil, čeprav tako ubog!

Sel Jožefa Srugega s popisanim listom v ustih med zobmi. Ne ve, komu naj vroči ukaz, da je treba poglesko cerkev podreti. V osladni svetlobi odkrit – si ti židani gospod ali samo povzpetnik? Sel kot žandar ali tudi derivat zgodovine? Prišedši iz jantarja ali bolje: iz naftalina. Iz vasi se sliši tale žalostinka –

Pa ta noga moja, noga čudna,
noga za v kamen, ko je tema!
In roka moja, za čez pas, oči, nebudna,
ko tujcev me preveč pozna.

Jaz sem glavni štiftar, pripeljal bom še deruge, zagotavlja človek, gol in bos, podoben sodobnemu nudistu. V osladni svetlobi na sonce djan, si ti ti zaostali goloriti Argonavt in povodni mož brez močvirja=! Bičarji kot igralci v orgijah ali tudi vloge v naših baročnih izletih= Bomo natrti s česnom in čebulo, da bomo varni pred steklimi duhovi? Iz vasi se sliši tale žalostinka –

Ta tujec, kdo je?
Slišim za seboj.
Naj suhe skorje gloje!
Kaj hodil bi z menoj.
Pa obešal se na mojo kljuko
vedo manj boječ.
Sedal z mano v isto pruko,
v mojo postelj hodil leč!

Pripeljali vam bomo zvon želja, vidimo pa, da gre vaša jamska cerkev v globino in višino. V osladni svetlobi samozvani mežnarji – ne potrebujemo zvona želja, ker nimamo želja, saj to ni res in ni mogoče. Želja je pogoj za uspeh. Samooklicani mežnarji in ključarji pogleske cerkve ali samo božje/hudičevo orodje= Ti mežnarji, ne bi rajwe streljali z možnarji, kot pa pritrkavali in zvonili vesoljni cinklet! Iz vasi se pa sliši tale žalostinka –

Angel, ki z zvonika
je dolga leta kazal vreme,
v mojih sanjah se spodtika –
ali sem ti v breme?
Nisi, nisi, zatrjujem,
kot se meni zatrjuje.
Pa to je le predujem
za vse, kar se obema zamolčuje.

Mi smo votanovci in bi vašo votlino preuredili v svet mavzolej. V osladni svetlobi bolj rokomavhi in rokovnjači kot kadeti – kaj čvekaš, mi smo žreci boga Votana, in kaj boš ti revše, ki še svojega boga in njegovega preroka Jožefa ne poznaš! Votanovci kot samo soldati ali tudi srebrnodlaki in zlatoudi? Se oblačijo v žegnane uniforme, hkrati pa se gredo golobe miru! Iz vasi se sliši tale žalostinka –

Ti, ki sem ti v breme,
na poti v zadnjo pesem, njen refren,
čeprav gori, le žge me
iz niča vznikli stenj.
Je plamen in je plamen
na oltarju in v očeh.
Pa naj zadiši ciklmen
iz stare mrtve knjige o ljudeh!

Mi smo rudarji in bi kopali v vaši jami, ker bomo našli kovine in premog! V osladni svetlobi deželni paraziti – boste iz cerkve pregnali angela, ki že zdaj toži: vi bivate v zidanih hišah, jaz pa v zatohli jami! Kopači kot delavci ali tisti z lestve, prej Jakobove kot ravbarske oziroma narobe! Boste kopali v večni aorist in ne v skalno prst! Pozdravljeni torej! Iz vasi se sliši tale žalostinka –

Oh, na oni stran potoka
se druga pesem poje.
Brez človekovega vzroka,
za angelske postroje.
In za bogkov blagoslov.
Sem komu v breme?
Bom pa le prišel domov
z angelom, ki vrača se na svoje sleme.

Vidim, Martina Luthra, preoblečenega v berača, kako počasi rine čez pogleski hrib, k Primožu. Pa ga ni več tam. So tudi duhovi v zmoti? V osladni svetlobi se sliši hehetanje hriba. Hriba izza njega? Odjaz, doti, izzaon? Brezmi? Kdo to razume! Jaja, to pa je nekoristno z neprijetnim, bo rekel bralec teh strani, in bo še dodal: sem mar jaz pisec? Stvari se pa uresničujejo odložene v pozabo. Ta tekst bo najbolj živ, ko ga nihče ne bo več bral. In še zaslišim poočitajoč glas: ta tvoj hrib je za luno, s tabo vred. Blagor obema, odvrnem. Blagor Poglescem, ki raje berejo razglase z deske sred vasi kot pa Jožefov rokopi, pripet ali nalepljen nekam v sinje.

Me vaške straže zaustavijo –

– Si spet na našem mulo pasel!

– Na srenjskem, na srenjskem.

– To je vse naše.

– Nisem vedel.

– Tvoja oslica pa tudi govori.

– Tudi.

– Tudi?

– Bo pri tem tudi ostalo?

Iz nič zaveje odmev otroške igre: gospod prošt je otok izgubil, kdor ga najde, naj ga da nazaj! Nazaj? Toda komu?

Na tem hribu z izgubljenim vodoravnim in nedoseženim navpičnim še zadnji padec v eno od preteklih življenj - sem nevesta, spremljana od očeta in ženina na grad, kjer bo gospod ali njegov grajski namestnik uveljavil jus primae noctis; tak bo konec prostora in njegovega časa. Zaradi slamnatega rodu.

Ima angel, in tudi jaz, dvojnika? Pa se vse to godi njim, dvojnikom? Na hribu dvojniku. Samo Jožef je verjetno en sam.

– --Še tole vidim: zgrne se gruča Poglescev v votlinsko cerkev kot v Agarto, in pogleski angel jim bo za Maetrea, ob koncu sveta.

In še me preplavi sporočilo, če že ne kar izročilo –

– Kdor prosi, mu jezik odpade.

– Kdor trka, mu prsti krvave.

– Kdor daje, se mu roka posuši.

– Kdor spremlja, bo ob srce.

– In ga kamnajo.

– In ga razudijo.

Kdo koga? Angel Hudiča ali Hudič ubogega Poglesca? Je to ena od ravnin pogleskega trilomka? Je to dimenzija Jožef Egipčan? Po kosteh čutim angelski ožig. Kajti kljub mojemu prizadevanju bo pogleski hrib prizadela zdajzdaj ponovitev egiptovskih nadlog.. Angel dodaja: naj bo preklet, kdor te preklinja, prekletega. In še: Naj zazdaj nihče ne ve, kako poteka bistrahor-tibo tega branja, vsi naj mislijo na busrofedon. In še:

– To ljudstvo bo vselej ravnalo po človeško nečloveško.

– Ta tvoj tekst v ranah ne bo nikoli zaceljen.

– Nihče žal ni kot rojen za življenje, tudi tekst ni pisan za branje. Eno pa za gotovo vem: dva Poglesca, štirje hudiči.,

Duhovni sli prinašajo v poglesko cerkev poročila, iz katerih smem luščiti samo vprašanja, odgovori pa lahko počakajo v tako imenovani neskončnosti –

– Bo za pogleski kot glavna egiptovska nadloga Jožef sam, nespoznan in prezrt?

– Bi se vas odkupila, če bi vsakega prvorojenca poimenovali Jožef?

– Je v vasi že rojen otrok, potomec krokodila Sebeka?

– Je bližnja Radovna prosluli Jordan?

– Bo Jozafat tukaj, v izsušenem blejskem jezeru?

– Kakšen nadstandard zgodovine, če že ne nature!

– Je oglasni stenčas v vasi prava konkurenca zamolčanemu rokopisu o Jožefu?

Naj bo Jožef nova količina? Nov poklic in stan? In Putifarjeva Sulejka .- reinkarnacija Hudiča 20. oktobra 2006?! Bojno polje je odprto. (Jožefov sindrom se je odrazil kot aksiom v Dianinem Egipčanu.) Me je spet zaneslo? In je prav, da o tem bolj molči kot govori skrivni rokopis o Jožefu in ne jaz ali kdor koli v javnosti, ker se bo sicer Jožef-Dajalec darov docela obletel.

Skoraj bi pa zanemaril najvažnejši podatek: Antizanfat alias Antizahej bo prekopal celo Evropo, da bi našel Jožefov kelih ali gral, ki ga je apostolom podaril Zahej, naklonjen Jezusu. (Zahej kot Zanfatov ali Jožefov reinkarnat.) Kako nepomenbna bo v tem toku dogodkov pogleska alineja Egiptovskega, in z njo vred za nekaj časa rokopis o njem! Da le ne bi kopali tudi v pogleski cerkvi, saj njen angel težko prenaša hrup!

Rokopis o Jožefu se začne, to smem povedati, z domnevo, ki je izjava in opravičilo hkrati, namreč: Jožef oziroma Zanfat je lahko samo-odmev brez dogodka in človeškega zaledja, bil pa je že dogodek brez odmeva. Zato je zdaj oboje, čeprav za naš čas potrebuje za eno kot drugo dokaz. Dokazi pa nas odmaknejo od resnice in spoznanja že zato, ker nam, kot Jožefu, odrekajo enkratnost in poslanstvo.

Čudna dodatna vprašanja:

– Se je Jožef v Evropi odločil, da bo neandertalec, ali pa se je pridružil Pontom?

– Ali Jožef v Evropi uvaja sužnjelastniški red?

– Je, kot pravi legenda, podlaga za našega Jožefa faraon Pjopi, kot je v navadi – dvojni, Prvi in Drugi, več stoletij pred Zanfatom, in: ki ne umre!? (Pjopi ali Pepi je tudi črkovno Jožef.)

– Je bil Dianin Egipčan prehitevanje razglašenja Jožefovega v današnjem času, in zato obsojen na neuspeh!?

– Vendar do iz Egipta poklicanega sina mora priti! Hudič se je reinkarniral 20. oktobra 2006; kje si, Jožef? Pridi podpisat rokopis o Jožefu! Pa kam te vabim! Vsak tretji s pogleskega griča ti bo ukazal: predme padi in me moli! Mar zategadelj odlašaš? In ne prideš z egiptovskim vrabcem na rami? Z vrabcem? To je vrabec, ki izbriše kraj in zanika čas in prekliče cele rodove. V Egiptu je svoje opravil.

– ?

– !

– ?!

– !?

Kaj da bodo Poglesci rekli? Nič, postali bodo mutci. Tupatam še kdo psoglav; in bo samo lajal.

– ?!

– !?

Nekaj me prisili, da bom zaplesal – ne vem še, kaj in kako, vem pa, da ne prizemljen, temveč stoječ na nekakšnem kozlu, ki me nosi stran in nazaj, v poglesko cerkev. In pomislil bom, že večkrat je bilo tako: to je efiptovski in Jožefov kozel, ki jahača in sebe lepi v konjunkcijo centavra. (Pogleski očevidci bodo mislili: to je Hun, derivat zgodovine. Ne ne, grimščarski je!)

Angel, jerob pogleske cerkve, še ti kaj povej! Ali je res, da Poglesci že kopljejo najgloblji vodnjak na svetu, in na griču Tabor, v katerega je ujeta tudi pogleska cerkev, ne da bi vedeli zakaj in čemu, jaz pa vem – da bo vanj vržen ali Jožef ali ti ali jaz, ali pa mi vsi trije. Molčiš? Ali pa je moj samogovor del rokopisa, in brezpredmeten, del rokopisa, o katerem se mi vsaj zdi, da ga govorim. Lahko pa da govori manuskript mene, in da me brez njega sploh ne bi bilo!?

Sem omenil angelu, če ne bi v rokopisu česa spremenil, pa je odvrnil: »Kar je napisano, je napisano!«

Gorje pa Evropi, ko bo vodnjak spregovoril, proti ljudem. Ko bo Zgodovina Irhaela alias Fotima hotela iz njega zajeti ž i v o bistvo in bo naletela na okostje. Hrib s Taborskim vrhom bo strmoglavil in se skotalil v bližnje Blejsko jezero, ki bo pa tudi nenehno upadalo.

Tek na mestu, čez ovire, čez samega sebe?

Da, da, kar je napisano, je napisano, in kar sem smel izdati, sem povedal. (Bo kdo obrnil ta rokopis na njegovo hrbtno stran? Jaz ga nisem. Ne vem niti, sem bil prezgoden ali prepozen.) (Sporočeno mi je še tole: klaviatura c, d, e, f, g, a, h, c je odzvok časovne skale, ki je: vodnar, devica, tehtnica, rak, dvojčka, strelec, bik, devica.)

Če se vrnem k besedi cundrč! Ki pomeni poglesko pogorišče. In bo prejkoslej tudi vesoljno. Cundrč kot želeče / ukuhno / cintor in z izboljševalnimi arrhetoni in refleksi L / N / TR –

– oseba: miles, vojnik, stratos;
– rastlina: loza, vino, trta:
– žival: wallach, sponde, tragos terc:
– obleka: plaža, mantel, modrc:
– hrana: mleko, pinc, butter:
– kraj: lopa, konta, truja:
– čas: ples, tanz, čindara:
– bog: Pepelka, Feniks, Cynderella

A kaj je vse to proti tvoji besedi Zanfat, Jožef moj, če se poigram po prej predloženem modelu, te vabim v vzorec takole: zali fant / Zanfat / tretji v kraljestvu.. Seveda se boš uprl, saj si Jožef Egiptovski in ne Jožef Pogleski. Seveda imaš prav, mene še niso obkljukali, vsaj ne tostran, in kako naj se potlej sklicujem samo – nase! (Me boš tudi ti zatajil? Potlej boš zares tapral Poglesc!)

Še tole – si ti meni tole zapisal ali jaz zate, če ni kakšen tertius enemu od naju ali obema namenil tale epitaf:

Kravce pasel
nedorasel;
v zemljo položen;
brez vesla
v muke gesla;
ne več zimzelen..?

Besede se vračajo v prah, iz katerega so kot človek vzete. Mar že?

(Posvečeno angelskemu Poglescu Mihaelu Bregantu)