kaj rečem ko rečem trava je vse v tej besedi trava
kaj je v besedi že bilo pred travo in kaj je v besedi trava po travi
morda je res trava pa vendar spet ne to kar trava je kaj si ti sami sebi trava
zmeraj me nagovarjaš mi prigovarjaš z reber si roso zgovarjaš toliko mi vselej poveš
in naj te že ujamem in vzamem posodo in vanjo položim vlakna zveneča
mavrahe črk mahovne stavke skorjaste zloge in listne sledi
v vitkih stihih staro listje v odstavkih in špranjah drobtinice zvoka v snopičih prašnati zlogi v gluhih skodelah čaše
naravni potek kadar odhajaš
si ogledujem pri tebi
kako znaš izteči se in prenoviti imam zakone
zakone o travi ki zanje ne veš saj jih ne potrebuješ
jaz sem drugačna in pravim zakoni o travi ti pa ne odvrneš ničesar in govorim namenoma
da vendarle poveš mi kaj je prav in kaj narobe iz travnega pazišča
prosim iz tvoje travne biti čakaj rečeš čakaj
pričakaj jo to nežival da se vseli
listna uš rdeča med besedje povleče sledi v
možganske krivulje da zastrejo me kot samice žabje leče
oko smehljavo v gubici pogled spuščen med prsi
toni in turkizni odtenki kot sapa vzvalovane steze se vslikavajo
kot steklenokrogli črepi pentlje dišav smolnatih pinij
tam so kite še sinjemodre hroščasto krhka obleka rebra listni zobci
trepalnice zvezd stečem do roba in grem odhajam s praprotmi
pod dežnate ponjave kot v skrivališča se zatekam v kozarce polegam shranjena
v lesketavem presoju zelene gostine zaspim nesoča v sebi staro nebo ga znova prinašam nazaj
povlečem na dan in za nos kot takrat kadar vodne drsalke
doraščajo spet skopih besed koreninske poti po golem nebesnem svodu kot pena belem.
