Prvi jutranji pozdrav je namenjen vam, drage moje lepotice, so v globelih še meglice.
Sonce vse vas pozlati, vse meglice prepodi, jesenski plašč pleteni, z barvami vam okrasi.
V uho šepet ujamem, da me vabite v goste, pridem, drage moje, v naročje vaše vrh gore.
Trgamo grozdje, polnimo brente, stiskamo, sočimo, mošt sladki točimo.
Vmes pa klopotec stric veter vrti: klip-klop, klip-klop, nič dolgčas nam ni.
Trgatev na Štajerskem, praznik jesenski, prijatelji zbrani, ob vinski smo cesti.
Bratev opravimo, vriskamo, pojemo, mošt blagoslavljamo, življenju nazdravljamo.
Jezik moker, jezik slan, skale liže noč in dan.
Skalo zbrusi, zgladi kamen, vzame mu ostrino, da mu okroglino.
Leta mnoga, kakor voda, brusijo človeka.
Mlad - uporen, star - betežen, ostane brez poleta.
V tvojih očeh so modre spominčice, v tvojem objemu vonjam pomlad.
To šepetal si mi nežno v maju, me ljubkoval v cvetnem gaju. Vroči poljubi razvnemajo strast, zraven pa kima rdeči mak.
Le kam hitiš, zakaj drviš, ozri se okrog sebe prisluhni srcu.
Ne bodi slep za cvet dehteči, postoj v tem opoju prisluhni srcu.
Ne bodi gluh za ptice spev, to nežno žvrgolenje prisluhni srcu.
Prehitro boš prehodil svet, ko te zbudila bo zavest, da zdaj prepozno je, zato prisluhni srcu.
Na poti samotni te srečam, plaho se k tebi ozrem, ustaviš se vedno prijazno, z menoj kramljati začneš.
Praviš mi, da si usoda, ki vračaš dolgove ljudem, vsakomur vrneš dejanja, ki drugim jih storil je.
Sam si se rodil na svet, sam se tudi posloviš, sam življenje preživiš, sam si, človek, sam.
Sam, ko si z ljudmi obdan, sam si v hiši obljudeni, sam v premišljevanju, sam si, človek, sam.
Sam v veselju, sam v trpljenju, sam na vekomaj. Sam si, človek, sam.
Odcvetel je rdeči nagelj, že jesen megle razpreda, včasih skoznje še prodre topli, svetli sončni žarek. Ko ugasne tudi ta, v cipresni gaj bom šla.
