PRISLUHNI SRCU

POHORSKE GORE

Prvi jutranji pozdrav
je namenjen vam,
drage moje lepotice,
so v globelih še meglice.

Sonce vse vas pozlati,
vse meglice prepodi,
jesenski plašč pleteni,
z barvami vam okrasi.

V uho šepet ujamem,
da me vabite v goste,
pridem, drage moje,
v naročje vaše vrh gore.

Trgamo grozdje,
polnimo brente,
stiskamo, sočimo,
mošt sladki točimo.

Vmes pa klopotec
stric veter vrti:
klip-klop, klip-klop,
nič dolgčas nam ni.

Trgatev na Štajerskem,
praznik jesenski,
prijatelji zbrani,
ob vinski smo cesti.

Bratev opravimo,
vriskamo, pojemo,
mošt blagoslavljamo,
življenju nazdravljamo.

Jezik moker,
jezik slan,
skale liže
noč in dan.

Skalo zbrusi,
zgladi kamen,
vzame mu ostrino,
da mu okroglino.

Leta mnoga,
kakor voda,
brusijo človeka.

Mlad - uporen,
star - betežen,
ostane brez poleta.

V tvojih očeh
so modre spominčice,
v tvojem objemu
vonjam pomlad.

To šepetal si mi
nežno v maju,
me ljubkoval
v cvetnem gaju.
Vroči poljubi
razvnemajo strast,
zraven pa kima
rdeči mak.

Le kam hitiš,
zakaj drviš,
ozri se okrog sebe
prisluhni srcu.

Ne bodi slep
za cvet dehteči,
postoj v tem opoju
prisluhni srcu.

Ne bodi gluh
za ptice spev,
to nežno žvrgolenje
prisluhni srcu.

Prehitro boš prehodil svet,
ko te zbudila bo zavest,
da zdaj prepozno je, zato
prisluhni srcu.

Na poti samotni
te srečam,
plaho se k tebi
ozrem,
ustaviš se vedno
prijazno,
z menoj kramljati
začneš.

Praviš mi, da si
usoda,
ki vračaš dolgove
ljudem,
vsakomur vrneš
dejanja,
ki drugim jih
storil je.

Sam si se rodil na svet,
sam se tudi posloviš,
sam življenje preživiš,
sam si, človek, sam.

Sam, ko si z ljudmi obdan,
sam si v hiši obljudeni,
sam v premišljevanju,
sam si, človek, sam.

Sam v veselju,
sam v trpljenju,
sam na vekomaj.
Sam si, človek, sam.

Odcvetel je rdeči nagelj,
že jesen megle razpreda,
včasih skoznje še prodre
topli, svetli sončni žarek.
Ko ugasne tudi ta,
v cipresni gaj bom šla.