Gledam te
in se zavem,
da čas ničesar
ne spremeni.
Le za pozneje shrani,
da neke pomladi
vse znova vskali.
Nič ni tako,
kot bi moralo biti,
a tudi ta nič je nekaj.
Ne želim se
spotikati v temi.
Nihče mi ne more sonca zastreti,
svetloba je v meni
in notranja luč me greje, krepi.
Nihče mi ne more ljubezni vzeti,
ljubezen je v meni,
življenje mi lepša in bogati.
Nihče mi ne more pesmi vzeti,
ki v meni jo rosno jutro rodi.
Pesem mi je podarjena,
da vedno me znova osvobodi.
VSE BO
Sončnice bodo
enako sijale
in se zaljubljeno
za soncem obracčale,
trave bodo
z vetrom plesale
in se s cvetjem krasile,
kapljice, na dnu
slapa razprčene,
se bodo v mavričnih
barvah bleščale.
Vse bo,
kakor je vedno bilo,
čudezno lepo.
VEČNI KROG
Na posteljo si često
k meni sedla,
otroka me vročičnega
v naročje svoje vzela,
s svojo hladno dlanjo
si vroče čelo mi hladila,
tako si negovala me v bolezni
in name ljubosumno si pazila.
Čez mnogo let
(mogoče je bil le trenutek)
na posteljo sem k tebi sedla,
te vso izmučeno in razbolelo
s strahom in skrbjo objela.
Ugarano tvojo roko
med svoje sem dlani vzela.
»O, Bog, usliši mojo prošnjo!«
zate sem molila,
a v večnem tem življenja krogu
te ne ljubezen, ne molitev moja
ni rešila.
OKRUŠKI
Gledam te
in se zavem,
da čas ničesar
ne spremeni.
Le za pozneje shrani,
da neke pomladi
vse znova vskali.
Nič ni tako,
kot bi moralo biti,
a tudi ta nič je nekaj.
Ne želim se
spotikati v temi.
Nihče mi ne more sonca zastreti,
svetloba je v meni
in notranja luč me greje, krepi.
Nihče mi ne more ljubezni vzeti,
ljubezen je v meni,
življenje mi lepša in bogati.
Nihče mi ne more pesmi vzeti,
ki v meni jo rosno jutro rodi.
Pesem mi je podarjena,
da vedno me znova osvobodi.
VSE BO
Sončnice bodo
enako sijale
in se zaljubljeno
za soncem obracčale,
trave bodo
z vetrom plesale
in se s cvetjem krasile,
kapljice, na dnu
slapa razprčene,
se bodo v mavričnih
barvah bleščale.
Vse bo,
kakor je vedno bilo,
čudezno lepo.
VEČNI KROG
Na posteljo si često
k meni sedla,
otroka me vročičnega
v naročje svoje vzela,
s svojo hladno dlanjo
si vroče čelo mi hladila,
tako si negovala me v bolezni
in name ljubosumno si pazila.
Čez mnogo let
(mogoče je bil le trenutek)
na posteljo sem k tebi sedla,
te vso izmučeno in razbolelo
s strahom in skrbjo objela.
Ugarano tvojo roko
med svoje sem dlani vzela.
»O, Bog, usliši mojo prošnjo!«
zate sem molila,
a v večnem tem življenja krogu
te ne ljubezen, ne molitev moja
ni rešila.
