»Vedel sem, da boste molčali, a poizkusite primerjati nekaj banalnega: oba sta živali, ena je čmrlj, drugi je slon. Zakaj sta tako različno velika, kdo ju je naredil, izdelal, ste se kdaj vprašali. Ali morda, zakaj je lastovica tako majhna, tehta približno dvajset gramov, južnoameriški kondor pa je za več kot tritisoč lastovic. Kondor in lastovka sta ptici, kdo ju je načrtoval, naredil, zaplodil pred milijoni ali sto milijoni let, morda še več, kdo je sploh rekel, da je lastovica majhna ptica , kondor pa velika,« zmedeni Szebestyén dela skoraj nemogoče, a v resnici natančne in resnične primerjave. Zato Erik ne more izdaviti stavka, čeprav poizkuša, kar izzove vnovično razpredanje:
»Morda je vprašanje, kdo je kaj zaplodil, manj pomembno za vse, ki dosledno verjamejo v teorijo Charlesa Darwina, očeta evolucije. Ampak to je ena možnost, ki se mojim kolegom v laboratorijskih poizkusih ni obnesla. Res, da niso mogli potrditi ali vsaj sproducirati teze, da je nad vsem Bog, ki je ustvaril in še dalje ustvarja vse, človeka, živali, rastline, svet z ogromnimi oceani, ki smo jih posebej proučevali in še raziskujemo njihove skrivnostne in zahrbtne globine. Si upate ugovarjati evolucijski ali božji teoriji? Nekje sem sicer prebral mnenje duhovnika, ki je dejal, da Cerkev ljudem laže že dva tisoč let in ji verjamejo, komunisti pa nekaj manj, pa jim vseeno verjame mnogo manj ljudi. Smešno?«
Ker policaj molči naprej, Szebestyén nadaljuje, tokrat za spremembo ne z monotonim glasom, ampak z rahlo povišanim tonom:
»Povedal sem, da smo proučili, kam prepeljati Zemljane, da bo Zemlja sproščeno zadihala, se sprostila, osvobodila previsokega števila ljudi, ki jih je nekajkrat preveč. Pri tem smo reševali dilemo, kaj je tam dalje, vendar je za zdaj nismo razvozlali, kar pomeni, da gre za eno redkih vprašanj, kjer smo ostali brez konkretnega odgovora. Nekako takole: tu blizu je luna, in če se pošalim, jo požgečkaš po temni strani, torej lahko primeš z roko, nekoliko dalje je Sonce, prevroče za otipavanje, dalje planeti z znanimi–neznanimi, doslej neodkritimi imeni, potem ozvezdja, ki so bila poimenovana v preteklosti, nato manjše zvezde; in kaj je za njimi, kaj je za tistim, kar je za njimi … tu smo se izgubili v vesolju, ki sploh ni vesolje, mogoče je prostor neopredeljivosti. Morda je vse, tudi prostor, velika krogla, ki ima steno, skozi katero ni mogoče, ampak zastavi se vprašanje, kaj je za steno, okoli stene, če v njej najdemo razo, izvrtamo luknjo? Kaj naprej? So to morda nebesa z Bogom? A tudi tam mora biti naprej, ali ne? Ko smo vprašanje v tej obliki vnesli v računalnik, je monitor oziroma ekran naenkrat počrnel in zablokiral. Čeprav smo se močno trudili pri pregledu, računalnik več ni deloval. Naši vrhunski strokovnjaki so popolnoma razstavili aparaturo in jo spet sestavili, vendar je monitor ostal temen, ogleno črn, iz osrčja pa ni bilo nikakršnega glasu o delovanju. Strokovnjaki so bili presenečeni, da niti v najmanjšem sestavnem delu računalnika in monitorja ni bilo niti sledu o kakršnekoli poškodbi, napaki. Poizkusili smo še na dveh enako sposobnih računalnikih, in zgodilo se je popolnoma enako, z razliko, da ekrana nista počrnela, ampak je v nas zazijala s snežno kristalno belino. Zato smo za zdaj odnehali. Tudi zato natančnega, preciznega in oprijemljivega odgovora na vprašanje, kaj je tam dalje, toda kaj je to še dalje za zdaj nimamo … Ostaja neodgovorjeno zanamcem ali zanamcem po zanamcih … Tega nam niso potrdili niti gravitacijski valovi, ki jih je v svoji teoriji napovedal že Einstein. Nekaj strokovnjakov je sicer objavljalo trditve, povezane tudi z omenjenimi napovedmi, vendar se je pokazalo, da je več izmišljenega, kakor je mogočega preveriti, da res drži. Recimo lokacija črne luknje, proučevanje nevtronske zvezde pa o velikanski energiji gravitacijskih valov. Prebral sem podatek, da je gostota nevtronskih zvezd tolikšna, da bi za kocko sladkorja velik del tehtal 100 milijonov ton. No, naša proučevanja so šla v drugo smer in strokovnjaki trdijo, da v bolj pravo. Tudi nam je pri raziskavah pomagal najmočnejši teleskop na svetu, ki smo mu še trikrat povečali moč, in zapazili smo majhno galaksijo, kakršna je bila pred trinajst milijardami let. Pomagali smo si, moram priznati, s teoretičnimi napovedmi Alberta Einsteina, ki je predvidel, da se zaradi gravitacije ukrivi tudi pot svetlobe. V resnici ne govorimo o eni, ampak o jatah galaksij. Še nekaj, potlej bom nehal, ker vidim, čutim, berem, kaj mislite. Proučujemo tudi morske globine, predvsem tiste od deset tisoč metrov naprej in doslej popolnoma neraziskane. Programirani roboti iščejo primerno točko, s katere bi poizkušali zvrtati do središča zemlje in se dotakniti najmočnejše energije, ki je bila kadarkoli odkrita in presega atomsko, vodikovo in vse druge. Voda v oceanu bi delovala kot hladilna tekočina. Tudi ta naloga, za zdaj tako kaže, ostaja zanamcem ali zanamzanamcem po zanamcih … Kajti strokovnjaki menijo, da bi tedaj, ko bi se voda iz oceana združila s tekočo, več milijonov stopinj vročo sredico, Zemlja preprosto eksplodirala, razpadla na kose in koščke in izginila v vesolju. Nekako tako, kot se je sestavljala ob nastanku. Tu se moja zgodba konča, čeprav bi se lahko – šele začela …
Moram k Szereni, ker vem, da me pričakuje, ker čaka že skoraj eno leto, no, dobrega pol leta, ne vem natančno, koliko, da se vrnem k njej, z besedo in čustvi, predvsem z ljubeznijo. Če ne bi tako dolgo nakladal in pojasnjeval, bi povedal kaj o tem čudovitem, izobraženem dekletu, doktorici umetnostne zgodovine, a zdaj moram res oditi. Nemara bo še priložnost za srečanje, čeprav ste ravnokar prekleli dan, ko ste prvič oblekli policijsko uniformo. V resnici ste krivi vi, da sem se zapletal v pojasnjevanju.«
* * *
Ko v pisarno vstopi tajnica, najde inšpektorja spečega, rahlo podrhtevajočega za pisalno mizo, skrivnostnega Madžara, ki je povedal, da je Szebestyén, pa nikjer, pravzaprav se niti ne more spomniti, ali je sploh bil pri šefu, kajti miza je običajno razmetana, ventilator v računalniku se vrti, pomeni, da je vklopljen, vse je tako, kakor včeraj, predvčerajšnjim in bo verjetno jutri. Nič nenavadnega, vse v vsakdanjem ritmu, ko se večino dni zgodi tako malo, da je v pisarni dolgčas. Kaj bi sploh počela, če ne bi bilo v prvem nadstropju toliko jezičnih kolegic, ki so o moških vedele več, kot so vedeli o sebi moški sami. Včasih jo je jezilo, najpogosteje pa zabavalo, čeprav je mejilo na obrekovanje in brezbarvno nakladanje. A praznino časa je bilo treba z nečim zapolniti, kajti različnih prekrškarjev je k Eriku prihajalo malo, obtičali so pri nižjih policistih ali jih sploh ni bilo; zato, ker jih res ni bilo, ali zato, ker jih niso znali ali hoteli odkriti. Posebno mladi, zdaj že dokaj visoko izobraženi policisti so imeli svoje lokacije in ljudi, najpogosteje dekleta v gostinskih lokalih, zato si niso želeli kvariti dneva s kurjimi tatovi. Kaj več pa jih v glavnem ni bilo. Ema se je tudi danes sproščala v klepetu s kolegicami nadstropje niže, ki so pripovedovale podrobnosti o poroki nove inšpektorice. Jeseni bo zamenjala Erika, ki po tretji napovedi in z enim letom čez, zaradi benificirane dobe končno odhaja kot mlad moški v pokoj. Bodoče sodelavke niso bile ravno prizanesljive do Nade, visokorasle, nekoliko obilnejše, z izrazitimi mišicami, a ne predebele tridesetletnice, ki je delovala po moško, celo v govorici, rojena je za policistko s pendrekom, so menile in ob pendreku pomežiknile druga drugi. Kar so na njej doslej našle privlačnega, so bili dolgi svetli lasje, speti v čop, ki ga ni imela nikoli po hrbtu, ampak spredaj na prsih, včasih levo, včasih desno.
»Še dojko in bradavičko bi lahko pokrila z lasmi, če bi se slekla,« so modrovale. Nada je zaradi fanta, bodočega moža, prišla iz privlačnega zaselka v dolini Soče. »Iz doline bistre, s pozitivno energijo nabite reke, ste neumne,« se je pridušala Sonja, češ da nikakor ne bi zapustila tistih krajev, ki so ji neizmerno všeč.
Dobila je odgovor na traku, da ljubezen pač ne pozna preprek, pa naj je to še tako oguljena fraza. Tudi ona je na Bledu zaradi Janka, ki je zadnje čase ne pusti izpred oči, čeprav zanj jeziki meljejo, da ni taka ovčka kot svetnik na cerkvici na otoku, ki je tja obešen in pribit, njen fant pa živ in drzen na motorju in še kje. Ženske, čeprav dobre kolegice, ne bi bile ženske, če je ne bi izzivale z zagledanostjo v Erika, njenega sicer že priletnega, a ne starega, še manj ostarelega šefa.
»S šefom, žal, doslej ni bilo nič. Ne vem sicer, v koga je zatrapan, vem le, da to ni samo njegova žena, ki jo sicer pogosto in s spoštovanjem omenja. V pisarno razen žene in hčerke še ni prišla nobena, elektronske pošte njegovega zasebnega prenosnega računalnika ne morem brati, ker ima geslo, ki ga ni mogoče razvozlati, čeprav sva enkrat z mojim poizkusila. Vem pa, da najpogosteje komunicira prek računalnika. Pravi, da s tem varčuje, ker je pač zastonj. S kom si dopisuje ne pove, mene pa je sram vprašati.«
»Kaj pa poslovilna veselica, se že kaj šušlja?« zanima Sonjo, verjetno največjo klepetuljo med njimi, ki opisuje dogodek, preden se je zgodil, zato ji šef ne zaupa informacij, ki bi morale ostati za zidovi policijske postaje. Takoj, ko bi zvedela za bolj žgečkljivo temo, bi jo zaupala najboljši prijateljici, le-ta svoji prijateljici in tako naprej, da bi vsi vedeli, za kaj gre, in vsaka bi še kaj dodala, da bi bilo bolj žgečkljivo.
»Verižno opravljanje kot verižno kajenje,« je običajno in tako mimogrede navrgel. Cenil je njeno delavnost in prirojen talent pogovora s sleherno obiskovalko ali obiskovalcem.
Kot da že pri trkanju ugotovi, kako se mora pogovarjati s prišlekom, da se bo počutil sproščeno, čeprav je sicer zakrknjen samotar in to na policijski postaji, ki je mnogi ne marajo.
»Poslovilna fešta bo, to je gotovo. Bila naj bi v neposredni bližini postaje, verjetno kar v sobi Otok, posebni sobi sosednjega hotela Grad, kamor hodi običajno na napol službena in zasebna srečanja,« je Ema kar dobro podučena o šefovih namerah, preden bo zapustil Bled, če ga sploh bo. »Slišala sem, da kupuje na obrobju mesta starejšo srednje veliko hišo, že nekaj let zaprto kmetijo, ki jo namerava obnoviti in se vseliti, tudi če bo žena proti. Za hobi bo redil, sem slišala, konje in raziskoval širše okolje jezera, predvsem pa skrivnosti, o katerih piše tudi v Ukani, romanu Toneta Svetine. To kaže, da njegov zakon le ni tako trden, kot se dela, ko mu prinesem pošto in se nagnem nanj z namenoma za dva gumba bolj odpeto bluzo. Kar čutim, kako požira slino, čutim hlastno valovanje, vendar naprej od poželjivega pogleda, s katerega se občasno pocedi sperma, ne upa. Bomo videli, kako bo na poslovilni veselici, tedaj zelo pogosto pridejo na dan zadržane želje, uresničijo se večletni načrti, zavore popustijo, se sprostijo. Ženske padamo, čeprav nas pozneje najpogosteje boli glava.«
»Ga želiš, res ga želiš, celo tako, da te položi?« izziva Sonja.
»Bi imela kaj proti, če bi se enkrat povaljala z njim?« rahlo zlobno, skozi stisnjene zobe in priprta usta odvrne Ema z vprašanjem namesto z odgovorom. »Skoraj prepričana sem, da lahko izbira, s katero bo preživel noč in katero bo pokavsal,« želi Sonja zaključiti pogovor, a se Ema ne da:
»Verjamem, da marsikatera cedi sline, toda na koncu bo zagotovo moj. Toliko ga vsekakor poznam, da najdem, izdolbem vsaj eno njegovo dovolj učinkovito šibko točko. Vseeno sva predolgo skupaj in marsikaj sva doživela in preživela.«
»Jo ima, jih ima več, ranljivih toč, mislim?« Sonja ne prikriva radovednosti.
»Ima, ampak samo jaz vem, na katero tipko je potrebno pritisniti, belo ali črno ali obe hkrati, pa bomo zvedeli ali celo občutili, koliko ga je v hlačah,« Ema nekoliko po svoje zaključi pogovor o šefu.
In še kako prav je imela, kot marsikateri, če že ne vsak moški, se tudi Erik razpre, najpogosteje, ko zasliši nekaj svojih priljubljenih pesmi ob violinski spremljavi. Če ima priložnost, zelo rad posluša madžarske ljudske pesmi in njihove halgatoje, kjer mu je posebej pri srcu »Delibab, Hortobágy …«, ki ga odsanja v zgodnja mladeniška leta, in na pozdravljanje. Ema sicer podrobnosti ni poznala, je pa slišala, katere pesmi strogega šefa in nekoliko zategnjenega moškega spremenijo v romantično, za marsikaj dojemljivo, razsanjano osebo. Kako tega ne bi vedela, ko pa je pogosto pripovedoval o pozdravljanju, običaju izpred desetletij, ko so se na njihovi kmečki domačiji enkrat januarja, ni povedal, katerega, zbrali sosedje in najbližji sorodniki na večer pred godom, in slavljencu voščili za praznik, pa ne z rokovanjem, kakor v mestu, ampak z rahlim lasanjem in navijanjem ušesa. Zakaj tako in ne drugače, tega Eriku ni bilo nikoli mogoče razvozlati, morda se ni potrudil povprašati znanke, etnologinje, ki je pri babici zbirala podatke za razstavo v muzeju o nekdanjem spodnjem perilu kmečkih žena, ko ženske hlačk še niso nosile, zato pa so imele oblečenih kar nekaj, celo do pet spodnjih kril in dolge nogavice, ki jih je držal malo nad kolenom širok trak, v katerega je bila vtkana guma. Ali je bilo samo pozimi, ko je imel god Erik, ali tudi poleti, čeprav je večina kmečkih moških v njegovi in sosednjih vaseh nosila najpogosteje imena, zapisana v koledarju decembra in januarja, tega ni povedal. Pripovedoval je, da je k očetu in k njemu, imela sta enako ime, prišla obvezno tudi ciganska glasbena skupina iz sosednje vasi s primašem Viktorjem. Toliko čustev, kot jih je pokazal ob igranju ciganske skupine, pri očetu ni videl ob nobenem drugem dogodku, tudi ne ob smrti babice, torej mame. Ema običaja ni poznala, ker so v njenem kraju slavili rojstne dneve in ne godov skozi leto, toda nikoli ni pozabila šefu čestitati za imendan, ko sta si bila tudi najbliže, čeprav je ostala nevidna, toda trdno zarisana črta, ki je nista prestopila.
Erik se kotrlja med mladostnimi in manj mladostnimi spomini, virtualno resničnostjo, in zdrsne za mizo nekega zakajenega lokala, kjer je dogovorjen z Gajo, prijateljico, kakor sta rekla, za kavoklepet. Kot običajno zopet zamuja. Če je desetkrat čakal na njen prihod in enajstič zamudil pet minut, je že sedela za njuno mizo, srkala suhi martini v širokem kozarcu in s sladkorjem na robu in ga dobrodušno oštela, češ kako dolgo ga čaka. Seveda ni mislila resno, ker niti stola še ni ogrela, ampak je pri šanku, ko je šla mimo, naročila obema enako pijačo. Bilo je nenapisano pravilo: če ona naroči kavo, je on le dodal »tudi meni«, če je naročil martini, je Gaja dodala, »enako«. Nekoč se je zgodilo, da na pozdravljanje klepet ni mogel, prenosni telefon pa mu je poginil, kot je rekel za izpraznjeno baterijo, in je ni mogel poklicati. Pa še potrudil se ni, da bi prosil za telefon kolega, da bi jo poklical in se opravičil, da ne more priti. Gaja je brez zadržkov popila obe naročeni pijači in se z natakarjem dogovorila, naj naslednji dan za vse kasira Eriku.
»Za kazen, ki mora biti vzgojna,« se je nasmehnila in pomežiknila mlademu, še golobrademu natakarju.
Njuna druženja so se zelo zelo počasi stopnjevala do meje in slednjič sta morala, kot se je pokazalo, prestopiti črto, ki sta jo dokaj trdno in družno zarisala z rdečo barvo. In čeprav bi po Gajinem zamujanju, ki je mejilo na neresnost, izgovarjala se je, da je to način njenega življenja, lahko sklepali, da nista videla drug v drugem nekaj več, bi v prevedenem smislu lahko tudi pomenilo, da sta si še kako všeč. Njeno delo je omogočalo, da sta se brez ovir srečevala in družila tudi v dopoldanskem času. Občasno sta se odločala za enodnevna potovanja, enkrat z njenim, drugič z njegovim avtom. Vedel je, pravzaprav sta se zavedala in čutila oba, da bosta prej ali slej stopila čez črto in se približala drug drugemu.
Ni se zgodilo na sindikalni veselici, kjer naj bi prišla do izraza vsa med letom zatajevana, priškrnjena čustva, ker se v tem okolju nista srečevala. Morda enkrat ali dvakrat v nekaj letih. Imela sta svoje poti in kraje. Gaja je bila skoraj vedno lepo oblečena, pa ne samo modno, ampak tako, kot je bilo Eriku všeč. Čutil je, da mora potrpeti in čutil, da se bo zadržano zgodilo. Na enem naslednjih julijskih potovanj sta se po kosilu odpravila na sprehod po svežem planinskem zraku, ko je bilo v dolini zadušljivo vroče, nekaj čez tisoč metrov nad morjem pa prijetno, da je kar klicalo, kot sta pozneje menila, po ljubezni, po koraku naprej v ljubezni, po samo njuni skrivnosti. Po ljubljenju je bilo obema za spoznanje nerodno, kakor da imata senco, odsev krivde, čeprav sta si oba želela to, kar se je zgodilo. Brez prepričevanja, češ, enkrat se mora zgoditi, ampak tako, da je ljubljenje želel on, Gaja pa se je želji sproščeno pridružila in uživala celo bolj kot Erik. Ampak samo v postelji v naravi. Potem pa kakor da se je zrušila piramida iz kock sladkorja in razpadla v oglje.
»Gaja, povej, zakaj si žalostna, zamišljena, zaskrbljena, ni bilo obema lepo, ni bila to najina skupna, dolga želja, neustavljivo hotenje, hrepenenje?«
»Morda sem nekoliko slabše, toda ne slabe volje, ker si bom še želela ljubljenja s tabo, veš pa, kako na kratko me drži mož, ki ima močan vpliv na hčerki. Starejša me pogosto sprašuje, zakaj ne pridem domov takoj po uradnem delovnem času, in ne sprejme pojasnila, da moja služba ni natančno od ure do ure, ampak moram pogosto ostati dalj časa v pisarni, odhajati na teren in službena potovanja po domovini in v tujino. Ko pojasnjujem, imam občutek, pravzaprav čutim, da ne verjame, da gleda mimo mene, čeprav sem jo zaradi tega nekajkrat vzela s sabo, s potovanj pa namenoma prinašam značilna darila, ki jih doma ni mogoče kupiti. Kolegica, ki sumi, pravzaprav je prepričana, da se z nekom sestajam, pojasnjuje, da osnovnošolke, zlasti v višjih razredih, moja je v zadnjem, pogosto kontrolirajo matere in tudi očete in se ne zadovoljijo s površnim pojasnilom.«
»Kaj ima kolegica pri najinih kratkih srečanjih, dolgih za tvojo malico?«
»Moraš razumeti, povsem ženski kolektiv, moški so zgolj zunanji sodelavci. Nekajkrat, v resnici premalokrat, si se pojavil v pisarni, se lepo obnašal, toda to je bilo dovolj za notorne opravljivke. Če bi sklepal kakšen dogovor, posel, kot se zdaj reče, ne bi bil sumljiv, ker si prišel kar tako, so sodelavke takoj staknile glave. K temu moraš posebej, kot poper v juho, dodati žensko nečimrnost, rahlo ljubosumnost in zgodba je zaokrožena, tudi če ni resnična. Najina druženja so danes potrdila resničnost in ni mi žal. Naj ponovim in zatrdim z Edith Piaf: Ničesar ne obžalujem.«
»Koliko poznam ženske, mi ne pripoveduješ neznanih stvari, zanima me, če te moti, in ali imaš kakšen pameten predlog, kako dalje med nama. Zame se je najina zgodba začela šele na tej planinski trati, daleč od hrupa in ljudi, vseh ljudi, ne samo najinih znank in znancev?«
»Predvidevam, da od mene ne pričakuješ, da se sprenevedam in izmišljam izgovore o obveznostih. Povem, kakor mislim: zdaj me ne moti, kako bo naprej, nočem tuhtati in tipati. Vse je mogoče, če prikaplja do moža kakšna sraga nevoščljivosti. Kako bom ravnala v tem primeru, res ne morem vedeti vnaprej, razumeti moraš, da sem mati dveh zvedavih, bistrih osnovnošolk, ena bo jeseni že gimnazijka, ki je prepričana, da bo študirala tako dolgo, da postane otroška zdravnica, pediatrinja, ta mala velika, kot ji ljubkovalno rečem, pa bo kmetica na veliki gorički kmetiji s čredo konj. Nisem prepričana, da bi bila po desetih letih zakona pametna poteza z ločitvijo, kajti dvomim, oprosti, da bi komu od naju ustrezalo – če sem še bolj neposredna, da bi se ti ločil in bi zaživela skupaj. Oprosti! To je pogovor, kjer ne hodiva po ravni čeprav z gramozom nasuti gozdni cesti, ampak se lahko spotikava in drug drugega zakrivava med drevesi, loviva sebe in najine sence. Enkrat se tako vidiva v celem, drugič le deloma in nato, kot da bi padla s televizijskega ekrana v gorički vodnjak ali tolmun gorske reke in se zaustavila pod šumečim in pršečim slapom.«
»O ločitvi nisem razmišljal, priznam. Dodajam, da to ni nemogoče, vendar te nočem vzeti hčerkama ali natančneje, nočem vzeti njima očeta, če bi dekletci prisodili tebi. Imam zelo poenostavljen predlog: o današnjem dnevu razmišljajva samo pozitivno in o lepem, vse ostalo se bo čez nekaj dni bolj razbistrilo, navrglo ideje, morda rešitve za naprej.«
»Pritrjujem, kajti prišla sva sproščat napetost in nabirat energijo za naslednje dni ali rečeno po tvoje: razmišljajva in ravnajva pozitivno. Čas bo natkal novo, prijaznejšo cesto in zvezde za pot, kako bo jutri, brez teme in senc. Potem bova prišla tudi iz gozda. Tisto, kar je bilo manj prijetnega, bova pozabila, kar je bilo lepo, kot današnji dan in mnogi doslej, pa ohranila v predalčku nekje globoko v sebi in nikomur na očeh. Pogovarjala sva se o najinih babicah. In kaj si povedal? Da je tvoja babica Ana imela namesto omare veliko skrinjo za obleke in perilo in v spodnjem predalu majhno škatlo samo svojih skrivnosti, da ti jih ni zaupala. Na vse bi pristala, le ključka ni bila pripravljena pokazati ali odpreti svoje čarne skrinjice. Po babičini smrti je škatla iz češnjevega lesa, zelo verjetno zaklenjena, izginila neznano kam in s kom. Bil si prepričan, tako si povedal, da razen tebe za babičino skrivnost ni vedel nihče. Tako je zatrjevala, ko sem jo prosil, naj pokaže, kaj je v skrivnostni škatlici na dnu velike skrinje. Naju vse to iz gozda pripelje na sončno jasno, na kakršni sva se popoldne ljubila?«
Čez dva dni, ko se na prenosni telefon ni oglasila, je z negotovimi koraki stopil do pisarne, kjer so ga sprejeli z izjemno pozornostjo in ne da bi vprašal, kje je Gaja, je dobil nekoliko posmehljiv odgovor od sodelavke, da je dala odpoved. Zdaj je na dopustu, potlej pa gre k nekemu podjetniku oziroma v zasebno firmo, kjer bo imela višjo plačo in več prostega časa za hčerki. Zadnje besede je povedala z izrazitim cinizmom in čudno spačenim obrazom. Zahvalil se je za informacijo in že po tistem, ko je rekel »Na svidenje!« je druga sodelavka, kot bi vrgla za njim poleno, povedala, kje bo Gaja delala čez dva tedna, in bolj sebi in kolegicam, kot njemu je bilo namenjeno:
»Vi bi vendar to morali vedeti.«
Eriku so se dnevi vlekli in vlekli; dva tedna sta se mu zdela daljša kot dve leti, ko je prenosni telefon naprej molčal, na esemese se ni oglašala, čeprav sta jih še pred enim mesecem drug drugemu poslala vsak dan vsaj pet, šest, pogosto celo deset. Nekoliko mu je bilo nerodno, ko je potrkal na znana vrata, kjer bi naj Gaja delala. Pisarna je bila prazna, zato je šel do naslednjih vrat in na »Vstopite!« z nekoliko strahu in več nerodnosti pogledal v prostor, kjer so tri dame pile kavo in klepetale. Zelo verjetno so koga obirale, ker so takoj utihnile, ko je nos pomolil skozi priprta vrata.
»Verjetno iščete našo novo sodelavko Gajo. Sploh je nismo videli v pisarni. Žal si je premislila in sporočila, da je ne bo, ker odhaja na delo na drugi konec Avstrije … Če sem dobro slišala, v Innsbruck.«
* * *
»Kaj se je zgodilo, sem imel nesrečo, sem padel, ste vi zdravnik, saj sveti Peter, upam, da niste … morda hudič, te še najpogosteje srečujem?« sprašuje Erik čokatega moškega v beli halji, z bleščeče obrito glavo, in razkošno, osivelo brado, ki stoji ob postelji in ga nezainteresirano opazuje in momlja nekaj nerazumljivega zbranim okrog postelje.
»Ne, niste imeli nesreče in tudi padli niste. Na vašem poslovilnem srečanju, ste dobili nek še zdaj nepojasnjen napad in zdrsnili v komo. Kljub prizadevanju vas nismo uspeli zbuditi do pred enim tednom, ko ste začeli neartikulirano kričati, se dreti, nerazločno izgovarjati nekaj ženskih in nekoliko manj moških imen, zato smo vas namestili na psihiatrijo … Tudi, če z odgovorom niste zadovoljni, več ne morem povedati. Morda le, da si morate zdaj, v prebujenem stanju, krepko odpočiti, seveda, če vam bo uspelo. Shujšali ste za približno dvajset kilogramov, mišice so splahnele, lahko bi šli v Dahau ali delali reklamo za hujšanje po posebni metodi.«
»Kje je Madžar, ki je prišel iz Bohinja po gladini Blejskega jezera, tako je zatrjeval, vendar tega nisem videl, in ni imel nobenega dokumenta, da bi dokazal kdo je?« se nekoliko plaho zazre v bradatega moškega.
»Ne v vaši pisarni, ne na poslovilni veselici, ne prej ne pozneje, ni bilo nobenega Madžara z imenom Szebestyén, ali kakšnim drugim imenom, ne da bi kdo vedel in nam kaj takega povedal, recimo tajnica, ki vas je pogosto obiskala, najpogosteje v družbi vaše žene in hčere. Toda o kakšnem Madžaru, ki bi hodil po jezeru in prišel v pisarno, slišim danes prvič od vas. Tudi med zelo glasnim a zelo nerazločnim vpitjem, kaj vpitjem, rjovenjem, niste izgovorili niti enkrat tega imena, kaj šele madžarskega … Bila so samo slovenska in ženska imena in nekaj moških, ampak razvozlana in prepoznavna šele po počasnem poslušanju elektronskega zapisa. To so dejstva, ki jim ne moreva ubežati v svet domišljije, tudi če bi želela. Zgodilo se vam je nekaj, česar za zdaj ne znamo pojasniti, kaj naj bi bilo oziroma zavoljo česar se kaj takega primeri.«
Erik se poskuša intenzivneje in nadrobno spomniti, kako je bilo z Madžarom, za katerega je prepričan, da je bil v njegovi pisarni, enako kot zdaj ob postelji stoji zdravnik. Če bi želel, bi ga lahko prijel za roko. Zato vztraja in ne odneha:
»Bil je Madžar. In pika.«
»Vi lahko govorite kar hočete, toda Madžara, ki je povedal, da je Szebestyén Lindner, da je študiral v Ljubljani, da je prišel najprej po vodi Bohinjskega jezera in potem Blejskega in kolovratil po mestu, zato sta ga policista privedla k meni, si nisem izmislil. Tako bedast pa le nisem bil in nisem. Natančno vem, da je sedel v pisarni meni nasproti. Natvezil je marsikaj in zatrdil, da dokumentov, s katerimi bi dokazal, kdo je, nima in tudi mu ni znano, kaj želim, o čem govorim, kaj prosim … Razlagal je o mogoči, skoraj zagotovi tretji svetovni vojni, o novem človeku, ki so ga že skoraj izdelali, o odseljevanju nekaj milijard ljudi na druge zaplanete, ker naša Zemlja prenese zgolj milijardo prebivalcev, in podobne zadeve … Omenjal je novosti v astronomiji in razlagal dogajanje pred več kot milijardo leti, da je prostor-čas štirirazsežni prostor, ki ga sestavljajo tri prostorske in ena časovna dimenzija. In podobne zadeve iz znanosti, ki sem jih mehanično zapomnil, čeprav nisem razumel, o čem govori. Napovedoval je toliko novih odkritij iz sveta znanosti, ki se bodo zgodila šele čez desetletja, morda stoletja … In tega si nisem izmislil, kaj takega nisem sposoben misliti. Če pogledam v vaš obraz, vidim, da ne verjamete in me nameravate naprej gnjaviti v norišnici, kakor pravimo psihiatriji. Verjamem, da ne želite slišati, kljub temu rečem, da ni razčiščeno, kdo je tu bolj nor. Razlika med nama je, da vi odločate, jaz pa moram prenašati, kaj naročate črncem, torej sestram in bolničarjem. Ne bom dalje težil, le povem, da jo pobrišem tisti hip, ko se mi pokaže priložnost in dokažem, da sem se pogovarjal kar nekaj ur z Madžarom iz Érda pri Budimpešti. Zdaj pa, če želite, mi lahko nataknete jopič, ki se zapenja zadaj in privežete na posteljo. Me ne moti, zmotili bi me le elektrošoki, ki jih uporabljate, ko nimate odgovora, zakaj se nekdo tako ponaša, kakor se pač ponaša. Sicer pa je vam in politikom pranje ali krtačenje možganov vsajeno v vsakdan. Rečeno preprosteje, rutina, kakor je bilo meni spraševanje prestopnikov in nazadnje Szebestyéna … «
»Nič se ne grizite za Madžara, če je bil ali ga ni bilo, in kje je hodil in kaj vam je govoril o Einsteinovi teoriji relativnosti pa še čem,« skozi skoraj zaprta usta z debelima, oslinjenima ustnicama zamomlja zdravnik na oddelku psihiatrije kliničnega centra zdolgočaseno, skoraj zehajoče. Kaj je govoril pacient je poslušal z enim ušesom, z mislimi pa odkolovratil do kolegov, ki že debatirajo in se hvalijo z ženskami, ki so jih položili in srkajo viski. Nekaj dvoma ob slišanem se je vseeno usedlo, prismukalo v njegov za spomin, vendar ne toliko, da bi se pogovoril s pacientom in ga poslal domov k svojim. Dežurni sestri, ki je v resnici brat, saj je moškega spola in ne brije brade, namigne, naj poskrbi za dvojni odmerek, češ »saj slišite, kaj govori o hoji po vodi in »izdelavi« novega človeka, za povrh pa še o že delno začeti tretji svetovni vojni … Kar dolgo sem že tukaj, toda kaj takega in niti podobnega še nisem slišal ne sanjal, tudi če sem po nerodnosti vzel rahlo večji odmerek, saj veste, kar si privoščimo, da še mi ne znorimo. Kar mika me, da bi mu omogočil pobeg, kajti ljudem stoodstotno ne bo nevaren bolj, kot so vsi drug drugemu, nevaren bo zgolj sebi.«
Odlomek iz romana Anka in Kugyjev pogled.
»Vedel sem, da boste molčali, a poizkusite primerjati nekaj banalnega: oba sta živali, ena je čmrlj, drugi je slon. Zakaj sta tako različno velika, kdo ju je naredil, izdelal, ste se kdaj vprašali. Ali morda, zakaj je lastovica tako majhna, tehta približno dvajset gramov, južnoameriški kondor pa je za več kot tritisoč lastovic. Kondor in lastovka sta ptici, kdo ju je načrtoval, naredil, zaplodil pred milijoni ali sto milijoni let, morda še več, kdo je sploh rekel, da je lastovica majhna ptica , kondor pa velika,« zmedeni Szebestyén dela skoraj nemogoče, a v resnici natančne in resnične primerjave. Zato Erik ne more izdaviti stavka, čeprav poizkuša, kar izzove vnovično razpredanje:
»Morda je vprašanje, kdo je kaj zaplodil, manj pomembno za vse, ki dosledno verjamejo v teorijo Charlesa Darwina, očeta evolucije. Ampak to je ena možnost, ki se mojim kolegom v laboratorijskih poizkusih ni obnesla. Res, da niso mogli potrditi ali vsaj sproducirati teze, da je nad vsem Bog, ki je ustvaril in še dalje ustvarja vse, človeka, živali, rastline, svet z ogromnimi oceani, ki smo jih posebej proučevali in še raziskujemo njihove skrivnostne in zahrbtne globine. Si upate ugovarjati evolucijski ali božji teoriji? Nekje sem sicer prebral mnenje duhovnika, ki je dejal, da Cerkev ljudem laže že dva tisoč let in ji verjamejo, komunisti pa nekaj manj, pa jim vseeno verjame mnogo manj ljudi. Smešno?«
Ker policaj molči naprej, Szebestyén nadaljuje, tokrat za spremembo ne z monotonim glasom, ampak z rahlo povišanim tonom:
»Povedal sem, da smo proučili, kam prepeljati Zemljane, da bo Zemlja sproščeno zadihala, se sprostila, osvobodila previsokega števila ljudi, ki jih je nekajkrat preveč. Pri tem smo reševali dilemo, kaj je tam dalje, vendar je za zdaj nismo razvozlali, kar pomeni, da gre za eno redkih vprašanj, kjer smo ostali brez konkretnega odgovora. Nekako takole: tu blizu je luna, in če se pošalim, jo požgečkaš po temni strani, torej lahko primeš z roko, nekoliko dalje je Sonce, prevroče za otipavanje, dalje planeti z znanimi–neznanimi, doslej neodkritimi imeni, potem ozvezdja, ki so bila poimenovana v preteklosti, nato manjše zvezde; in kaj je za njimi, kaj je za tistim, kar je za njimi … tu smo se izgubili v vesolju, ki sploh ni vesolje, mogoče je prostor neopredeljivosti. Morda je vse, tudi prostor, velika krogla, ki ima steno, skozi katero ni mogoče, ampak zastavi se vprašanje, kaj je za steno, okoli stene, če v njej najdemo razo, izvrtamo luknjo? Kaj naprej? So to morda nebesa z Bogom? A tudi tam mora biti naprej, ali ne? Ko smo vprašanje v tej obliki vnesli v računalnik, je monitor oziroma ekran naenkrat počrnel in zablokiral. Čeprav smo se močno trudili pri pregledu, računalnik več ni deloval. Naši vrhunski strokovnjaki so popolnoma razstavili aparaturo in jo spet sestavili, vendar je monitor ostal temen, ogleno črn, iz osrčja pa ni bilo nikakršnega glasu o delovanju. Strokovnjaki so bili presenečeni, da niti v najmanjšem sestavnem delu računalnika in monitorja ni bilo niti sledu o kakršnekoli poškodbi, napaki. Poizkusili smo še na dveh enako sposobnih računalnikih, in zgodilo se je popolnoma enako, z razliko, da ekrana nista počrnela, ampak je v nas zazijala s snežno kristalno belino. Zato smo za zdaj odnehali. Tudi zato natančnega, preciznega in oprijemljivega odgovora na vprašanje, kaj je tam dalje, toda kaj je to še dalje za zdaj nimamo … Ostaja neodgovorjeno zanamcem ali zanamcem po zanamcih … Tega nam niso potrdili niti gravitacijski valovi, ki jih je v svoji teoriji napovedal že Einstein. Nekaj strokovnjakov je sicer objavljalo trditve, povezane tudi z omenjenimi napovedmi, vendar se je pokazalo, da je več izmišljenega, kakor je mogočega preveriti, da res drži. Recimo lokacija črne luknje, proučevanje nevtronske zvezde pa o velikanski energiji gravitacijskih valov. Prebral sem podatek, da je gostota nevtronskih zvezd tolikšna, da bi za kocko sladkorja velik del tehtal 100 milijonov ton. No, naša proučevanja so šla v drugo smer in strokovnjaki trdijo, da v bolj pravo. Tudi nam je pri raziskavah pomagal najmočnejši teleskop na svetu, ki smo mu še trikrat povečali moč, in zapazili smo majhno galaksijo, kakršna je bila pred trinajst milijardami let. Pomagali smo si, moram priznati, s teoretičnimi napovedmi Alberta Einsteina, ki je predvidel, da se zaradi gravitacije ukrivi tudi pot svetlobe. V resnici ne govorimo o eni, ampak o jatah galaksij. Še nekaj, potlej bom nehal, ker vidim, čutim, berem, kaj mislite. Proučujemo tudi morske globine, predvsem tiste od deset tisoč metrov naprej in doslej popolnoma neraziskane. Programirani roboti iščejo primerno točko, s katere bi poizkušali zvrtati do središča zemlje in se dotakniti najmočnejše energije, ki je bila kadarkoli odkrita in presega atomsko, vodikovo in vse druge. Voda v oceanu bi delovala kot hladilna tekočina. Tudi ta naloga, za zdaj tako kaže, ostaja zanamcem ali zanamzanamcem po zanamcih … Kajti strokovnjaki menijo, da bi tedaj, ko bi se voda iz oceana združila s tekočo, več milijonov stopinj vročo sredico, Zemlja preprosto eksplodirala, razpadla na kose in koščke in izginila v vesolju. Nekako tako, kot se je sestavljala ob nastanku. Tu se moja zgodba konča, čeprav bi se lahko – šele začela …
Moram k Szereni, ker vem, da me pričakuje, ker čaka že skoraj eno leto, no, dobrega pol leta, ne vem natančno, koliko, da se vrnem k njej, z besedo in čustvi, predvsem z ljubeznijo. Če ne bi tako dolgo nakladal in pojasnjeval, bi povedal kaj o tem čudovitem, izobraženem dekletu, doktorici umetnostne zgodovine, a zdaj moram res oditi. Nemara bo še priložnost za srečanje, čeprav ste ravnokar prekleli dan, ko ste prvič oblekli policijsko uniformo. V resnici ste krivi vi, da sem se zapletal v pojasnjevanju.«
* * *
Ko v pisarno vstopi tajnica, najde inšpektorja spečega, rahlo podrhtevajočega za pisalno mizo, skrivnostnega Madžara, ki je povedal, da je Szebestyén, pa nikjer, pravzaprav se niti ne more spomniti, ali je sploh bil pri šefu, kajti miza je običajno razmetana, ventilator v računalniku se vrti, pomeni, da je vklopljen, vse je tako, kakor včeraj, predvčerajšnjim in bo verjetno jutri. Nič nenavadnega, vse v vsakdanjem ritmu, ko se večino dni zgodi tako malo, da je v pisarni dolgčas. Kaj bi sploh počela, če ne bi bilo v prvem nadstropju toliko jezičnih kolegic, ki so o moških vedele več, kot so vedeli o sebi moški sami. Včasih jo je jezilo, najpogosteje pa zabavalo, čeprav je mejilo na obrekovanje in brezbarvno nakladanje. A praznino časa je bilo treba z nečim zapolniti, kajti različnih prekrškarjev je k Eriku prihajalo malo, obtičali so pri nižjih policistih ali jih sploh ni bilo; zato, ker jih res ni bilo, ali zato, ker jih niso znali ali hoteli odkriti. Posebno mladi, zdaj že dokaj visoko izobraženi policisti so imeli svoje lokacije in ljudi, najpogosteje dekleta v gostinskih lokalih, zato si niso želeli kvariti dneva s kurjimi tatovi. Kaj več pa jih v glavnem ni bilo. Ema se je tudi danes sproščala v klepetu s kolegicami nadstropje niže, ki so pripovedovale podrobnosti o poroki nove inšpektorice. Jeseni bo zamenjala Erika, ki po tretji napovedi in z enim letom čez, zaradi benificirane dobe končno odhaja kot mlad moški v pokoj. Bodoče sodelavke niso bile ravno prizanesljive do Nade, visokorasle, nekoliko obilnejše, z izrazitimi mišicami, a ne predebele tridesetletnice, ki je delovala po moško, celo v govorici, rojena je za policistko s pendrekom, so menile in ob pendreku pomežiknile druga drugi. Kar so na njej doslej našle privlačnega, so bili dolgi svetli lasje, speti v čop, ki ga ni imela nikoli po hrbtu, ampak spredaj na prsih, včasih levo, včasih desno.
»Še dojko in bradavičko bi lahko pokrila z lasmi, če bi se slekla,« so modrovale. Nada je zaradi fanta, bodočega moža, prišla iz privlačnega zaselka v dolini Soče. »Iz doline bistre, s pozitivno energijo nabite reke, ste neumne,« se je pridušala Sonja, češ da nikakor ne bi zapustila tistih krajev, ki so ji neizmerno všeč.
Dobila je odgovor na traku, da ljubezen pač ne pozna preprek, pa naj je to še tako oguljena fraza. Tudi ona je na Bledu zaradi Janka, ki je zadnje čase ne pusti izpred oči, čeprav zanj jeziki meljejo, da ni taka ovčka kot svetnik na cerkvici na otoku, ki je tja obešen in pribit, njen fant pa živ in drzen na motorju in še kje. Ženske, čeprav dobre kolegice, ne bi bile ženske, če je ne bi izzivale z zagledanostjo v Erika, njenega sicer že priletnega, a ne starega, še manj ostarelega šefa.
»S šefom, žal, doslej ni bilo nič. Ne vem sicer, v koga je zatrapan, vem le, da to ni samo njegova žena, ki jo sicer pogosto in s spoštovanjem omenja. V pisarno razen žene in hčerke še ni prišla nobena, elektronske pošte njegovega zasebnega prenosnega računalnika ne morem brati, ker ima geslo, ki ga ni mogoče razvozlati, čeprav sva enkrat z mojim poizkusila. Vem pa, da najpogosteje komunicira prek računalnika. Pravi, da s tem varčuje, ker je pač zastonj. S kom si dopisuje ne pove, mene pa je sram vprašati.«
»Kaj pa poslovilna veselica, se že kaj šušlja?« zanima Sonjo, verjetno največjo klepetuljo med njimi, ki opisuje dogodek, preden se je zgodil, zato ji šef ne zaupa informacij, ki bi morale ostati za zidovi policijske postaje. Takoj, ko bi zvedela za bolj žgečkljivo temo, bi jo zaupala najboljši prijateljici, le-ta svoji prijateljici in tako naprej, da bi vsi vedeli, za kaj gre, in vsaka bi še kaj dodala, da bi bilo bolj žgečkljivo.
»Verižno opravljanje kot verižno kajenje,« je običajno in tako mimogrede navrgel. Cenil je njeno delavnost in prirojen talent pogovora s sleherno obiskovalko ali obiskovalcem.
Kot da že pri trkanju ugotovi, kako se mora pogovarjati s prišlekom, da se bo počutil sproščeno, čeprav je sicer zakrknjen samotar in to na policijski postaji, ki je mnogi ne marajo.
»Poslovilna fešta bo, to je gotovo. Bila naj bi v neposredni bližini postaje, verjetno kar v sobi Otok, posebni sobi sosednjega hotela Grad, kamor hodi običajno na napol službena in zasebna srečanja,« je Ema kar dobro podučena o šefovih namerah, preden bo zapustil Bled, če ga sploh bo. »Slišala sem, da kupuje na obrobju mesta starejšo srednje veliko hišo, že nekaj let zaprto kmetijo, ki jo namerava obnoviti in se vseliti, tudi če bo žena proti. Za hobi bo redil, sem slišala, konje in raziskoval širše okolje jezera, predvsem pa skrivnosti, o katerih piše tudi v Ukani, romanu Toneta Svetine. To kaže, da njegov zakon le ni tako trden, kot se dela, ko mu prinesem pošto in se nagnem nanj z namenoma za dva gumba bolj odpeto bluzo. Kar čutim, kako požira slino, čutim hlastno valovanje, vendar naprej od poželjivega pogleda, s katerega se občasno pocedi sperma, ne upa. Bomo videli, kako bo na poslovilni veselici, tedaj zelo pogosto pridejo na dan zadržane želje, uresničijo se večletni načrti, zavore popustijo, se sprostijo. Ženske padamo, čeprav nas pozneje najpogosteje boli glava.«
»Ga želiš, res ga želiš, celo tako, da te položi?« izziva Sonja.
»Bi imela kaj proti, če bi se enkrat povaljala z njim?« rahlo zlobno, skozi stisnjene zobe in priprta usta odvrne Ema z vprašanjem namesto z odgovorom. »Skoraj prepričana sem, da lahko izbira, s katero bo preživel noč in katero bo pokavsal,« želi Sonja zaključiti pogovor, a se Ema ne da:
»Verjamem, da marsikatera cedi sline, toda na koncu bo zagotovo moj. Toliko ga vsekakor poznam, da najdem, izdolbem vsaj eno njegovo dovolj učinkovito šibko točko. Vseeno sva predolgo skupaj in marsikaj sva doživela in preživela.«
»Jo ima, jih ima več, ranljivih toč, mislim?« Sonja ne prikriva radovednosti.
»Ima, ampak samo jaz vem, na katero tipko je potrebno pritisniti, belo ali črno ali obe hkrati, pa bomo zvedeli ali celo občutili, koliko ga je v hlačah,« Ema nekoliko po svoje zaključi pogovor o šefu.
In še kako prav je imela, kot marsikateri, če že ne vsak moški, se tudi Erik razpre, najpogosteje, ko zasliši nekaj svojih priljubljenih pesmi ob violinski spremljavi. Če ima priložnost, zelo rad posluša madžarske ljudske pesmi in njihove halgatoje, kjer mu je posebej pri srcu »Delibab, Hortobágy …«, ki ga odsanja v zgodnja mladeniška leta, in na pozdravljanje. Ema sicer podrobnosti ni poznala, je pa slišala, katere pesmi strogega šefa in nekoliko zategnjenega moškega spremenijo v romantično, za marsikaj dojemljivo, razsanjano osebo. Kako tega ne bi vedela, ko pa je pogosto pripovedoval o pozdravljanju, običaju izpred desetletij, ko so se na njihovi kmečki domačiji enkrat januarja, ni povedal, katerega, zbrali sosedje in najbližji sorodniki na večer pred godom, in slavljencu voščili za praznik, pa ne z rokovanjem, kakor v mestu, ampak z rahlim lasanjem in navijanjem ušesa. Zakaj tako in ne drugače, tega Eriku ni bilo nikoli mogoče razvozlati, morda se ni potrudil povprašati znanke, etnologinje, ki je pri babici zbirala podatke za razstavo v muzeju o nekdanjem spodnjem perilu kmečkih žena, ko ženske hlačk še niso nosile, zato pa so imele oblečenih kar nekaj, celo do pet spodnjih kril in dolge nogavice, ki jih je držal malo nad kolenom širok trak, v katerega je bila vtkana guma. Ali je bilo samo pozimi, ko je imel god Erik, ali tudi poleti, čeprav je večina kmečkih moških v njegovi in sosednjih vaseh nosila najpogosteje imena, zapisana v koledarju decembra in januarja, tega ni povedal. Pripovedoval je, da je k očetu in k njemu, imela sta enako ime, prišla obvezno tudi ciganska glasbena skupina iz sosednje vasi s primašem Viktorjem. Toliko čustev, kot jih je pokazal ob igranju ciganske skupine, pri očetu ni videl ob nobenem drugem dogodku, tudi ne ob smrti babice, torej mame. Ema običaja ni poznala, ker so v njenem kraju slavili rojstne dneve in ne godov skozi leto, toda nikoli ni pozabila šefu čestitati za imendan, ko sta si bila tudi najbliže, čeprav je ostala nevidna, toda trdno zarisana črta, ki je nista prestopila.
Erik se kotrlja med mladostnimi in manj mladostnimi spomini, virtualno resničnostjo, in zdrsne za mizo nekega zakajenega lokala, kjer je dogovorjen z Gajo, prijateljico, kakor sta rekla, za kavoklepet. Kot običajno zopet zamuja. Če je desetkrat čakal na njen prihod in enajstič zamudil pet minut, je že sedela za njuno mizo, srkala suhi martini v širokem kozarcu in s sladkorjem na robu in ga dobrodušno oštela, češ kako dolgo ga čaka. Seveda ni mislila resno, ker niti stola še ni ogrela, ampak je pri šanku, ko je šla mimo, naročila obema enako pijačo. Bilo je nenapisano pravilo: če ona naroči kavo, je on le dodal »tudi meni«, če je naročil martini, je Gaja dodala, »enako«. Nekoč se je zgodilo, da na pozdravljanje klepet ni mogel, prenosni telefon pa mu je poginil, kot je rekel za izpraznjeno baterijo, in je ni mogel poklicati. Pa še potrudil se ni, da bi prosil za telefon kolega, da bi jo poklical in se opravičil, da ne more priti. Gaja je brez zadržkov popila obe naročeni pijači in se z natakarjem dogovorila, naj naslednji dan za vse kasira Eriku.
»Za kazen, ki mora biti vzgojna,« se je nasmehnila in pomežiknila mlademu, še golobrademu natakarju.
Njuna druženja so se zelo zelo počasi stopnjevala do meje in slednjič sta morala, kot se je pokazalo, prestopiti črto, ki sta jo dokaj trdno in družno zarisala z rdečo barvo. In čeprav bi po Gajinem zamujanju, ki je mejilo na neresnost, izgovarjala se je, da je to način njenega življenja, lahko sklepali, da nista videla drug v drugem nekaj več, bi v prevedenem smislu lahko tudi pomenilo, da sta si še kako všeč. Njeno delo je omogočalo, da sta se brez ovir srečevala in družila tudi v dopoldanskem času. Občasno sta se odločala za enodnevna potovanja, enkrat z njenim, drugič z njegovim avtom. Vedel je, pravzaprav sta se zavedala in čutila oba, da bosta prej ali slej stopila čez črto in se približala drug drugemu.
Ni se zgodilo na sindikalni veselici, kjer naj bi prišla do izraza vsa med letom zatajevana, priškrnjena čustva, ker se v tem okolju nista srečevala. Morda enkrat ali dvakrat v nekaj letih. Imela sta svoje poti in kraje. Gaja je bila skoraj vedno lepo oblečena, pa ne samo modno, ampak tako, kot je bilo Eriku všeč. Čutil je, da mora potrpeti in čutil, da se bo zadržano zgodilo. Na enem naslednjih julijskih potovanj sta se po kosilu odpravila na sprehod po svežem planinskem zraku, ko je bilo v dolini zadušljivo vroče, nekaj čez tisoč metrov nad morjem pa prijetno, da je kar klicalo, kot sta pozneje menila, po ljubezni, po koraku naprej v ljubezni, po samo njuni skrivnosti. Po ljubljenju je bilo obema za spoznanje nerodno, kakor da imata senco, odsev krivde, čeprav sta si oba želela to, kar se je zgodilo. Brez prepričevanja, češ, enkrat se mora zgoditi, ampak tako, da je ljubljenje želel on, Gaja pa se je želji sproščeno pridružila in uživala celo bolj kot Erik. Ampak samo v postelji v naravi. Potem pa kakor da se je zrušila piramida iz kock sladkorja in razpadla v oglje.
»Gaja, povej, zakaj si žalostna, zamišljena, zaskrbljena, ni bilo obema lepo, ni bila to najina skupna, dolga želja, neustavljivo hotenje, hrepenenje?«
»Morda sem nekoliko slabše, toda ne slabe volje, ker si bom še želela ljubljenja s tabo, veš pa, kako na kratko me drži mož, ki ima močan vpliv na hčerki. Starejša me pogosto sprašuje, zakaj ne pridem domov takoj po uradnem delovnem času, in ne sprejme pojasnila, da moja služba ni natančno od ure do ure, ampak moram pogosto ostati dalj časa v pisarni, odhajati na teren in službena potovanja po domovini in v tujino. Ko pojasnjujem, imam občutek, pravzaprav čutim, da ne verjame, da gleda mimo mene, čeprav sem jo zaradi tega nekajkrat vzela s sabo, s potovanj pa namenoma prinašam značilna darila, ki jih doma ni mogoče kupiti. Kolegica, ki sumi, pravzaprav je prepričana, da se z nekom sestajam, pojasnjuje, da osnovnošolke, zlasti v višjih razredih, moja je v zadnjem, pogosto kontrolirajo matere in tudi očete in se ne zadovoljijo s površnim pojasnilom.«
»Kaj ima kolegica pri najinih kratkih srečanjih, dolgih za tvojo malico?«
»Moraš razumeti, povsem ženski kolektiv, moški so zgolj zunanji sodelavci. Nekajkrat, v resnici premalokrat, si se pojavil v pisarni, se lepo obnašal, toda to je bilo dovolj za notorne opravljivke. Če bi sklepal kakšen dogovor, posel, kot se zdaj reče, ne bi bil sumljiv, ker si prišel kar tako, so sodelavke takoj staknile glave. K temu moraš posebej, kot poper v juho, dodati žensko nečimrnost, rahlo ljubosumnost in zgodba je zaokrožena, tudi če ni resnična. Najina druženja so danes potrdila resničnost in ni mi žal. Naj ponovim in zatrdim z Edith Piaf: Ničesar ne obžalujem.«
»Koliko poznam ženske, mi ne pripoveduješ neznanih stvari, zanima me, če te moti, in ali imaš kakšen pameten predlog, kako dalje med nama. Zame se je najina zgodba začela šele na tej planinski trati, daleč od hrupa in ljudi, vseh ljudi, ne samo najinih znank in znancev?«
»Predvidevam, da od mene ne pričakuješ, da se sprenevedam in izmišljam izgovore o obveznostih. Povem, kakor mislim: zdaj me ne moti, kako bo naprej, nočem tuhtati in tipati. Vse je mogoče, če prikaplja do moža kakšna sraga nevoščljivosti. Kako bom ravnala v tem primeru, res ne morem vedeti vnaprej, razumeti moraš, da sem mati dveh zvedavih, bistrih osnovnošolk, ena bo jeseni že gimnazijka, ki je prepričana, da bo študirala tako dolgo, da postane otroška zdravnica, pediatrinja, ta mala velika, kot ji ljubkovalno rečem, pa bo kmetica na veliki gorički kmetiji s čredo konj. Nisem prepričana, da bi bila po desetih letih zakona pametna poteza z ločitvijo, kajti dvomim, oprosti, da bi komu od naju ustrezalo – če sem še bolj neposredna, da bi se ti ločil in bi zaživela skupaj. Oprosti! To je pogovor, kjer ne hodiva po ravni čeprav z gramozom nasuti gozdni cesti, ampak se lahko spotikava in drug drugega zakrivava med drevesi, loviva sebe in najine sence. Enkrat se tako vidiva v celem, drugič le deloma in nato, kot da bi padla s televizijskega ekrana v gorički vodnjak ali tolmun gorske reke in se zaustavila pod šumečim in pršečim slapom.«
»O ločitvi nisem razmišljal, priznam. Dodajam, da to ni nemogoče, vendar te nočem vzeti hčerkama ali natančneje, nočem vzeti njima očeta, če bi dekletci prisodili tebi. Imam zelo poenostavljen predlog: o današnjem dnevu razmišljajva samo pozitivno in o lepem, vse ostalo se bo čez nekaj dni bolj razbistrilo, navrglo ideje, morda rešitve za naprej.«
»Pritrjujem, kajti prišla sva sproščat napetost in nabirat energijo za naslednje dni ali rečeno po tvoje: razmišljajva in ravnajva pozitivno. Čas bo natkal novo, prijaznejšo cesto in zvezde za pot, kako bo jutri, brez teme in senc. Potem bova prišla tudi iz gozda. Tisto, kar je bilo manj prijetnega, bova pozabila, kar je bilo lepo, kot današnji dan in mnogi doslej, pa ohranila v predalčku nekje globoko v sebi in nikomur na očeh. Pogovarjala sva se o najinih babicah. In kaj si povedal? Da je tvoja babica Ana imela namesto omare veliko skrinjo za obleke in perilo in v spodnjem predalu majhno škatlo samo svojih skrivnosti, da ti jih ni zaupala. Na vse bi pristala, le ključka ni bila pripravljena pokazati ali odpreti svoje čarne skrinjice. Po babičini smrti je škatla iz češnjevega lesa, zelo verjetno zaklenjena, izginila neznano kam in s kom. Bil si prepričan, tako si povedal, da razen tebe za babičino skrivnost ni vedel nihče. Tako je zatrjevala, ko sem jo prosil, naj pokaže, kaj je v skrivnostni škatlici na dnu velike skrinje. Naju vse to iz gozda pripelje na sončno jasno, na kakršni sva se popoldne ljubila?«
Čez dva dni, ko se na prenosni telefon ni oglasila, je z negotovimi koraki stopil do pisarne, kjer so ga sprejeli z izjemno pozornostjo in ne da bi vprašal, kje je Gaja, je dobil nekoliko posmehljiv odgovor od sodelavke, da je dala odpoved. Zdaj je na dopustu, potlej pa gre k nekemu podjetniku oziroma v zasebno firmo, kjer bo imela višjo plačo in več prostega časa za hčerki. Zadnje besede je povedala z izrazitim cinizmom in čudno spačenim obrazom. Zahvalil se je za informacijo in že po tistem, ko je rekel »Na svidenje!« je druga sodelavka, kot bi vrgla za njim poleno, povedala, kje bo Gaja delala čez dva tedna, in bolj sebi in kolegicam, kot njemu je bilo namenjeno:
»Vi bi vendar to morali vedeti.«
Eriku so se dnevi vlekli in vlekli; dva tedna sta se mu zdela daljša kot dve leti, ko je prenosni telefon naprej molčal, na esemese se ni oglašala, čeprav sta jih še pred enim mesecem drug drugemu poslala vsak dan vsaj pet, šest, pogosto celo deset. Nekoliko mu je bilo nerodno, ko je potrkal na znana vrata, kjer bi naj Gaja delala. Pisarna je bila prazna, zato je šel do naslednjih vrat in na »Vstopite!« z nekoliko strahu in več nerodnosti pogledal v prostor, kjer so tri dame pile kavo in klepetale. Zelo verjetno so koga obirale, ker so takoj utihnile, ko je nos pomolil skozi priprta vrata.
»Verjetno iščete našo novo sodelavko Gajo. Sploh je nismo videli v pisarni. Žal si je premislila in sporočila, da je ne bo, ker odhaja na delo na drugi konec Avstrije … Če sem dobro slišala, v Innsbruck.«
* * *
»Kaj se je zgodilo, sem imel nesrečo, sem padel, ste vi zdravnik, saj sveti Peter, upam, da niste … morda hudič, te še najpogosteje srečujem?« sprašuje Erik čokatega moškega v beli halji, z bleščeče obrito glavo, in razkošno, osivelo brado, ki stoji ob postelji in ga nezainteresirano opazuje in momlja nekaj nerazumljivega zbranim okrog postelje.
»Ne, niste imeli nesreče in tudi padli niste. Na vašem poslovilnem srečanju, ste dobili nek še zdaj nepojasnjen napad in zdrsnili v komo. Kljub prizadevanju vas nismo uspeli zbuditi do pred enim tednom, ko ste začeli neartikulirano kričati, se dreti, nerazločno izgovarjati nekaj ženskih in nekoliko manj moških imen, zato smo vas namestili na psihiatrijo … Tudi, če z odgovorom niste zadovoljni, več ne morem povedati. Morda le, da si morate zdaj, v prebujenem stanju, krepko odpočiti, seveda, če vam bo uspelo. Shujšali ste za približno dvajset kilogramov, mišice so splahnele, lahko bi šli v Dahau ali delali reklamo za hujšanje po posebni metodi.«
»Kje je Madžar, ki je prišel iz Bohinja po gladini Blejskega jezera, tako je zatrjeval, vendar tega nisem videl, in ni imel nobenega dokumenta, da bi dokazal kdo je?« se nekoliko plaho zazre v bradatega moškega.
»Ne v vaši pisarni, ne na poslovilni veselici, ne prej ne pozneje, ni bilo nobenega Madžara z imenom Szebestyén, ali kakšnim drugim imenom, ne da bi kdo vedel in nam kaj takega povedal, recimo tajnica, ki vas je pogosto obiskala, najpogosteje v družbi vaše žene in hčere. Toda o kakšnem Madžaru, ki bi hodil po jezeru in prišel v pisarno, slišim danes prvič od vas. Tudi med zelo glasnim a zelo nerazločnim vpitjem, kaj vpitjem, rjovenjem, niste izgovorili niti enkrat tega imena, kaj šele madžarskega … Bila so samo slovenska in ženska imena in nekaj moških, ampak razvozlana in prepoznavna šele po počasnem poslušanju elektronskega zapisa. To so dejstva, ki jim ne moreva ubežati v svet domišljije, tudi če bi želela. Zgodilo se vam je nekaj, česar za zdaj ne znamo pojasniti, kaj naj bi bilo oziroma zavoljo česar se kaj takega primeri.«
Erik se poskuša intenzivneje in nadrobno spomniti, kako je bilo z Madžarom, za katerega je prepričan, da je bil v njegovi pisarni, enako kot zdaj ob postelji stoji zdravnik. Če bi želel, bi ga lahko prijel za roko. Zato vztraja in ne odneha:
»Bil je Madžar. In pika.«
»Vi lahko govorite kar hočete, toda Madžara, ki je povedal, da je Szebestyén Lindner, da je študiral v Ljubljani, da je prišel najprej po vodi Bohinjskega jezera in potem Blejskega in kolovratil po mestu, zato sta ga policista privedla k meni, si nisem izmislil. Tako bedast pa le nisem bil in nisem. Natančno vem, da je sedel v pisarni meni nasproti. Natvezil je marsikaj in zatrdil, da dokumentov, s katerimi bi dokazal, kdo je, nima in tudi mu ni znano, kaj želim, o čem govorim, kaj prosim … Razlagal je o mogoči, skoraj zagotovi tretji svetovni vojni, o novem človeku, ki so ga že skoraj izdelali, o odseljevanju nekaj milijard ljudi na druge zaplanete, ker naša Zemlja prenese zgolj milijardo prebivalcev, in podobne zadeve … Omenjal je novosti v astronomiji in razlagal dogajanje pred več kot milijardo leti, da je prostor-čas štirirazsežni prostor, ki ga sestavljajo tri prostorske in ena časovna dimenzija. In podobne zadeve iz znanosti, ki sem jih mehanično zapomnil, čeprav nisem razumel, o čem govori. Napovedoval je toliko novih odkritij iz sveta znanosti, ki se bodo zgodila šele čez desetletja, morda stoletja … In tega si nisem izmislil, kaj takega nisem sposoben misliti. Če pogledam v vaš obraz, vidim, da ne verjamete in me nameravate naprej gnjaviti v norišnici, kakor pravimo psihiatriji. Verjamem, da ne želite slišati, kljub temu rečem, da ni razčiščeno, kdo je tu bolj nor. Razlika med nama je, da vi odločate, jaz pa moram prenašati, kaj naročate črncem, torej sestram in bolničarjem. Ne bom dalje težil, le povem, da jo pobrišem tisti hip, ko se mi pokaže priložnost in dokažem, da sem se pogovarjal kar nekaj ur z Madžarom iz Érda pri Budimpešti. Zdaj pa, če želite, mi lahko nataknete jopič, ki se zapenja zadaj in privežete na posteljo. Me ne moti, zmotili bi me le elektrošoki, ki jih uporabljate, ko nimate odgovora, zakaj se nekdo tako ponaša, kakor se pač ponaša. Sicer pa je vam in politikom pranje ali krtačenje možganov vsajeno v vsakdan. Rečeno preprosteje, rutina, kakor je bilo meni spraševanje prestopnikov in nazadnje Szebestyéna … «
»Nič se ne grizite za Madžara, če je bil ali ga ni bilo, in kje je hodil in kaj vam je govoril o Einsteinovi teoriji relativnosti pa še čem,« skozi skoraj zaprta usta z debelima, oslinjenima ustnicama zamomlja zdravnik na oddelku psihiatrije kliničnega centra zdolgočaseno, skoraj zehajoče. Kaj je govoril pacient je poslušal z enim ušesom, z mislimi pa odkolovratil do kolegov, ki že debatirajo in se hvalijo z ženskami, ki so jih položili in srkajo viski. Nekaj dvoma ob slišanem se je vseeno usedlo, prismukalo v njegov za spomin, vendar ne toliko, da bi se pogovoril s pacientom in ga poslal domov k svojim. Dežurni sestri, ki je v resnici brat, saj je moškega spola in ne brije brade, namigne, naj poskrbi za dvojni odmerek, češ »saj slišite, kaj govori o hoji po vodi in »izdelavi« novega človeka, za povrh pa še o že delno začeti tretji svetovni vojni … Kar dolgo sem že tukaj, toda kaj takega in niti podobnega še nisem slišal ne sanjal, tudi če sem po nerodnosti vzel rahlo večji odmerek, saj veste, kar si privoščimo, da še mi ne znorimo. Kar mika me, da bi mu omogočil pobeg, kajti ljudem stoodstotno ne bo nevaren bolj, kot so vsi drug drugemu, nevaren bo zgolj sebi.«
