EVA ali Zakaj – pesnik – v rime rine, ko ni konec zime ampak leta, ki ne leta
PESNIK MOJ
Peter ni bil Klepec,
Peter ni bil tepec
niti stihov klepec.
To je bolj
pesnik moj,
trdokljuni noj,
ki tako hitro teka,
da mu skoraj glas odteka,
toda zgolj zato – verjemite .
Da nakleplje na take tipke,
ki prinašajo mu rime.
Peter ni bil stihov klepec,
niti risal ni po nebu oblakov,
ali iskal v morskih globinah besed,
ki bi se končale na enake zloge
iz širjav neskončnih zaloge,
marveč resen, preresen gospod,
ki je kadil pipo, pil kavo in bral tuj časopis
in se odpravljal na oporoke podpis …
Peter ni bil in ne bo stihov klepec,
Peter ni bil in ne bo mojster slikar,
ampak išče neko dolgo prispodobo,
da po smrti ne pozabijo na njegovo podobo …
KAM RINEŠ – PESNIK MOJ?
Že neštetokrat sem vprašal pesnika,
zakaj zaboga,
v te rime rine?
In dobim neprepričljiv odgovor,
da za to,
ker s tem
z lahkoto preskoči vse hribe
in pristane na obali,
kjer se Panonsko morje z rečico Zalo iz Črnih mlak
v Blatno jezero izlije.
Pesnik zato rine
tja, kjer si domišlja,
da na goričkih krosnih*
skupaj z lanenovino
tkejo najboljše rime …
Zato rime
niso plod zasnežene zime,
marveč poletnih bliskov in nevihte …
ko zmanjka elektrike
in energije za računalniške – stihe …
*Krosna – statve
NEUKI PESNIK
Če drugi neuki pesnik
še naprej v luno tuli,
potlej najboljša rešitev
ni v kravji štali*
ampak v mesnici,
kjer so mnoge bike – ubili.
Tam naj gleda,
kako kleca težka glava,
kako se sonce
nikoli ne prikaže,
zato mesar svetlobo strada,
besno gleda in laže …
Nabrušen nož,
kot iskra plane
in teliček ima
neozdravljive rane …
Ne reci,
da so to pesmi ali rime,
ali nekaj,
kar me kmalu mine …
Povejte kar zares in zagotovo:
tako ne bo šlo naprej,
vse po vrsti je jalovo …
Zato dajte biku štrik,
da bo šel na zakol šik,
in teletu čez oči ruto,
da lažje prestane muko …
Potlej bikov pesnik
s telečjo glavo
in kravjo postavo
pojdi pod ostrešje
in prekontroliraj
svoje podstrešje …
Sonet,
ki si ga napisal včeraj,
je za drugi planet …
*Štala – hlev
ZAKAJ – PESNIK – V RIME RINE, KO NI KONEC ZIME AMPAK LETA, KI NE LETA
Čuk iz debla preperele jonatanke kuka,
vrana vrani kraka naznanilo,
da se na laneni postelji sosed s sosedo
toliko časa valja, da je ne pofuka.
Žalostna je šekasta Šeka,
ki ob polnih jaslih zlobno muka,
ker sosed se še naprej s sosedo mucka.
Prede prede gostodlaka mačka Mjavka
in se za bebav hovhov ne zmeni za prihuljenega cucka.
Cela zgodba, kakor jo veter s pišem po oblakih riše
ni vredna orumenelega tisočaka penga*,
zato sosed, ko se na namucka in nafuka,
in pri vratih zarjavelo zaškriplje
skozi peterokrako okno zbriše.
Zgolj vprašanje za zgodbo v pesmi
je, zakaj se sosed s sosedo ne ljubi pod češnjo,
čemu nastopajo čuk, eca, mačka in cucek,
če pesnik moj zgolj pipka,
po dekletovih vzburjenih bradavičkah
hlastno tipka tipka a ne pritipka …
*Pengö – medvojni madžarski denar
SEM – PESNIK
Privoščim
in voščim
mu – je padel iz rim –
in se hitro pobral
za konec leta,
ker je izbrskal rimo,
ki ne leta …
Če bi prebrskal med jeziki sosedov,
bi takoj našel besedo prskal*,
in rešena bi bila nova
rima, ki niti ni tako nora …
Pomenljiva je zgodba v zapik:
Sem zgolj peskovski pesnik,
zato se odrekam sanjam
in se, verjemite, poslej –
nikomur ne klanjam … Ako komu ni prav,
naj se pri vaškem fotografu slika,
ker poeta
ne zanima gnila klika,
še manj nočna – za rimo – mora …
*Prska – prši
ZA PESNIKOM – SE PRAŠI …
Po prašni gorički cesti
se sprehaja dekle z lepo kitko,
mimo na divjem žrebcu
prijaha sosedov frajer
in se nalepi na izzivalno ritko.
Še konju se punca zazdi divje privlačna,
zato v dir in poskok,
ki obeta večerni naskok
na dekle s kitko
in privlačno ritko.
Toda dragi moji,
čeprav zgolj zaradi rime
niste noji,
zgodba se nerodno zaplete,
ker se drugi sosed vplete
in s pesmijo zauka –
saj naklepate, kaj se potlej zgodi –
lepo ritko,
dekle s kitko
pod hruško pofuka …
Ampak, vse to je zgolj pribesedje,
ni niti resnica,
še manj avgustovska kresnica,
so zgolj črke, črte in pike,
in lepa dekleta z modrino modriša
na jasnegi neba in v očeh
z ljubeznijo … in dalje dalje …
mislite si svoje
in ne po moje,
kajti potlej za rimo
vam privlečem sosedo – strino
in ne kakšno pregrešno deklino,
z napredno za-oblino …
KRA … KRA … PESNIK
Hiša ne kiha, noč nima ognja,
luna se spotika,
krogla je oglata,
župnik se ogrinja
in pomolil bo,
kjer se nebo
z zemljo stika.
Zdaj na sceno –
dolgo vaško cesto –
stopa kra … kra … pesnik
s čredo črk iz zverinjaka,
za pokušino napiše rimo:
na zvoniku vrana kraka.
Res, da rima ni najboljša,
ampak v resnici tudi vrana ne kraka,
ker leti škarjastorepa sraka;
tudi župnik ne ogrinja ogrinjala,
cesta je prašno prazna,
mucke ljubko sanjasto spijo …
… pesem: adijo!
PESNIK MOJ, KI ZIMO ZIMO ZRIMA
Pesnik sanjaj sanjaj sredi zime
prepovedane sladke sanje,
da poleti kot kresnica resnica,
če ne padeš v spanje,
vzletiš kot vitka lastovica …
Sredi zime, snega, viharja,
korakaj k cilju
in ne oziraj se na nebeškega vratarja,
pogovarjaj se o polju,
rži in pšenicah, v katerih bosta
modriš in mak cvetela
in za tvojo – pesnik – pesem modrela in rdečela.
Potlej stopi do jezera,
tistega pod Triglavom
in obišči devetera ali sedmera …
… zdaj, res ne vem,
kaj na devetera in sedmera se rima,
poznam le, da tu se zrima zima …
Pojdi dalje, ne obupaj,
če si prehlajen si planinski čaj skuhaj,
čeprav ta rima ni tako svetla
kot zima zima – rima rimaIrma …
ZAKAJ, PESKOVSKI, PESNIK V RIME RINE
Čemu moj
peskovski pesnik
v rime rine
in na Goričko hoče,
če Ona tega noče.
Zakaj naroča
lepo sončno vreme,
mar bi dež priklical
in pod dežnikom zavriskal.
Šel bi skozi park in gozd,
pa ne bos,
kajti tam so trni in bodice
in raznonoge veverice,
pa ostrice
in besede
s katerimi se zaprede …
Zdaj se želje mu izpopolnjujejo,
temni oblaki nebo zapolnjujejo,
kmalu bo udarilo nekaj strel
in izdivjale se bodo nevihte –
nemara tedaj bo jasneje in glasneje
prebrano sporočilo
in naročilo,
naj pesnik utihne,
preden kihne in izdihne.
Kajti, če bo še naprej rinil v rime,
se ga v maju zima prime …
ČE NEUKI PESNIK V RIME ČRNE VREČE RINE
V iskanju črne vreče
prekotalim polovico mesta,
da me sréča nakupovalna sreča,
kajti posodo rabim,
da vanjo zapakiram
svoje truplo gorko toplo.
Nimam sreče,
kajti črne vreče
so prekratke za dolgine,
v njih skrijemo le spomine.
Poskusiti ni greh,
tudi če zlato
leži na tleh
ali beseda
se v blato prevali.
Nič ni pregreha,
niti pesem zapakiranega pesnika,
ne zdrobljen kozarec smeha,
vse je zgodba
iz preluknjanega
kovačevega meha.
PESNIK RINE – SKOZI ŠIVANKINO UHO
Z avionom, lahko z letalom,
skozi šivankino uho,
srečno zaljubljen pesnik,
želi poleteti in leteti.
Se vam zdi nenavadno?
Zakaj? takšni vendar so poeti.
Poizkusiti, pravijo, ni greh,
tudi če vemo, da zgodba ni mogoča,
kakor če pade luna izpod mize
in čez triglavska pogorja.
Sploh pomembno ni,
če se hortobaške puste nakodrajo
v goričke griče,
če devetooboki most
razpotegne svoje loke,
važno je – pesnik je zaljubljen,
in, ne boste pritegnili: ljubljen.
Ampak kaj, ko letalo še ni pri-letelo,
zato mora hočešnočeš počakati
pod goričko hruško, da bo od-letelo …
Zato, ne očitajte zaljubljenemu pesniku,
letal bodočemu testniku,
če je srečno zaljubljen
in v jutranji rosi po-ljubljen …
PESNIK MOJ – HIŠI, HIŠI
Čudež – hiša še stoji,
poševen dimnik je skrivenčasto majav,
iz njega se že stoletja ne kadi
in hladno kmično* – svetlo
je v babičini kuhinji – tudi.
Umetnik riše stihe
v stoletne saje,
briše prah in otira pajčevino,
vmes srka in poizkuša
iz hrastovega soda – izabelo** vino
in se vrača v mladostne sanje …
Črka k črki,
beseda v pribesedo
in stavki z nastavki
in stihi kot stiki –
pesnik moj – besedeklep išče
vsaj za prgišče
pritkano izsanjane ljubezni.
Preden karkoli najde,
se spotakne v preperele prage
on odtava pod klintonove *** brajde …
Zdaj, bralka moja,
iz soneta
tvojega poeta
izdolbi stih,
ki razkrije –
zakaj rima
zdrobljena,
kot svetilka – petrolejka,
ki v polnoč brli
in steguje misel tja daleč daleč …
*Kmično – temačno
**Izabela–domača sorta trte na brajdah
***Klintonove – enako kot izabela
PESNIK MOJ
Peter ni bil Klepec,
Peter ni bil tepec
niti stihov klepec.
To je bolj
pesnik moj,
trdokljuni noj,
ki tako hitro teka,
da mu skoraj glas odteka,
toda zgolj zato – verjemite .
Da nakleplje na take tipke,
ki prinašajo mu rime.
Peter ni bil stihov klepec,
niti risal ni po nebu oblakov,
ali iskal v morskih globinah besed,
ki bi se končale na enake zloge
iz širjav neskončnih zaloge,
marveč resen, preresen gospod,
ki je kadil pipo, pil kavo in bral tuj časopis
in se odpravljal na oporoke podpis …
Peter ni bil in ne bo stihov klepec,
Peter ni bil in ne bo mojster slikar,
ampak išče neko dolgo prispodobo,
da po smrti ne pozabijo na njegovo podobo …
KAM RINEŠ – PESNIK MOJ?
Že neštetokrat sem vprašal pesnika,
zakaj zaboga,
v te rime rine?
In dobim neprepričljiv odgovor,
da za to,
ker s tem
z lahkoto preskoči vse hribe
in pristane na obali,
kjer se Panonsko morje z rečico Zalo iz Črnih mlak
v Blatno jezero izlije.
Pesnik zato rine
tja, kjer si domišlja,
da na goričkih krosnih*
skupaj z lanenovino
tkejo najboljše rime …
Zato rime
niso plod zasnežene zime,
marveč poletnih bliskov in nevihte …
ko zmanjka elektrike
in energije za računalniške – stihe …
*Krosna – statve
NEUKI PESNIK
Če drugi neuki pesnik
še naprej v luno tuli,
potlej najboljša rešitev
ni v kravji štali*
ampak v mesnici,
kjer so mnoge bike – ubili.
Tam naj gleda,
kako kleca težka glava,
kako se sonce
nikoli ne prikaže,
zato mesar svetlobo strada,
besno gleda in laže …
Nabrušen nož,
kot iskra plane
in teliček ima
neozdravljive rane …
Ne reci,
da so to pesmi ali rime,
ali nekaj,
kar me kmalu mine …
Povejte kar zares in zagotovo:
tako ne bo šlo naprej,
vse po vrsti je jalovo …
Zato dajte biku štrik,
da bo šel na zakol šik,
in teletu čez oči ruto,
da lažje prestane muko …
Potlej bikov pesnik
s telečjo glavo
in kravjo postavo
pojdi pod ostrešje
in prekontroliraj
svoje podstrešje …
Sonet,
ki si ga napisal včeraj,
je za drugi planet …
*Štala – hlev
ZAKAJ – PESNIK – V RIME RINE, KO NI KONEC ZIME AMPAK LETA, KI NE LETA
Čuk iz debla preperele jonatanke kuka,
vrana vrani kraka naznanilo,
da se na laneni postelji sosed s sosedo
toliko časa valja, da je ne pofuka.
Žalostna je šekasta Šeka,
ki ob polnih jaslih zlobno muka,
ker sosed se še naprej s sosedo mucka.
Prede prede gostodlaka mačka Mjavka
in se za bebav hovhov ne zmeni za prihuljenega cucka.
Cela zgodba, kakor jo veter s pišem po oblakih riše
ni vredna orumenelega tisočaka penga*,
zato sosed, ko se na namucka in nafuka,
in pri vratih zarjavelo zaškriplje
skozi peterokrako okno zbriše.
Zgolj vprašanje za zgodbo v pesmi
je, zakaj se sosed s sosedo ne ljubi pod češnjo,
čemu nastopajo čuk, eca, mačka in cucek,
če pesnik moj zgolj pipka,
po dekletovih vzburjenih bradavičkah
hlastno tipka tipka a ne pritipka …
*Pengö – medvojni madžarski denar
SEM – PESNIK
Privoščim
in voščim
mu – je padel iz rim –
in se hitro pobral
za konec leta,
ker je izbrskal rimo,
ki ne leta …
Če bi prebrskal med jeziki sosedov,
bi takoj našel besedo prskal*,
in rešena bi bila nova
rima, ki niti ni tako nora …
Pomenljiva je zgodba v zapik:
Sem zgolj peskovski pesnik,
zato se odrekam sanjam
in se, verjemite, poslej –
nikomur ne klanjam … Ako komu ni prav,
naj se pri vaškem fotografu slika,
ker poeta
ne zanima gnila klika,
še manj nočna – za rimo – mora …
*Prska – prši
ZA PESNIKOM – SE PRAŠI …
Po prašni gorički cesti
se sprehaja dekle z lepo kitko,
mimo na divjem žrebcu
prijaha sosedov frajer
in se nalepi na izzivalno ritko.
Še konju se punca zazdi divje privlačna,
zato v dir in poskok,
ki obeta večerni naskok
na dekle s kitko
in privlačno ritko.
Toda dragi moji,
čeprav zgolj zaradi rime
niste noji,
zgodba se nerodno zaplete,
ker se drugi sosed vplete
in s pesmijo zauka –
saj naklepate, kaj se potlej zgodi –
lepo ritko,
dekle s kitko
pod hruško pofuka …
Ampak, vse to je zgolj pribesedje,
ni niti resnica,
še manj avgustovska kresnica,
so zgolj črke, črte in pike,
in lepa dekleta z modrino modriša
na jasnegi neba in v očeh
z ljubeznijo … in dalje dalje …
mislite si svoje
in ne po moje,
kajti potlej za rimo
vam privlečem sosedo – strino
in ne kakšno pregrešno deklino,
z napredno za-oblino …
KRA … KRA … PESNIK
Hiša ne kiha, noč nima ognja,
luna se spotika,
krogla je oglata,
župnik se ogrinja
in pomolil bo,
kjer se nebo
z zemljo stika.
Zdaj na sceno –
dolgo vaško cesto –
stopa kra … kra … pesnik
s čredo črk iz zverinjaka,
za pokušino napiše rimo:
na zvoniku vrana kraka.
Res, da rima ni najboljša,
ampak v resnici tudi vrana ne kraka,
ker leti škarjastorepa sraka;
tudi župnik ne ogrinja ogrinjala,
cesta je prašno prazna,
mucke ljubko sanjasto spijo …
… pesem: adijo!
PESNIK MOJ, KI ZIMO ZIMO ZRIMA
Pesnik sanjaj sanjaj sredi zime
prepovedane sladke sanje,
da poleti kot kresnica resnica,
če ne padeš v spanje,
vzletiš kot vitka lastovica …
Sredi zime, snega, viharja,
korakaj k cilju
in ne oziraj se na nebeškega vratarja,
pogovarjaj se o polju,
rži in pšenicah, v katerih bosta
modriš in mak cvetela
in za tvojo – pesnik – pesem modrela in rdečela.
Potlej stopi do jezera,
tistega pod Triglavom
in obišči devetera ali sedmera …
… zdaj, res ne vem,
kaj na devetera in sedmera se rima,
poznam le, da tu se zrima zima …
Pojdi dalje, ne obupaj,
če si prehlajen si planinski čaj skuhaj,
čeprav ta rima ni tako svetla
kot zima zima – rima rimaIrma …
ZAKAJ, PESKOVSKI, PESNIK V RIME RINE
Čemu moj
peskovski pesnik
v rime rine
in na Goričko hoče,
če Ona tega noče.
Zakaj naroča
lepo sončno vreme,
mar bi dež priklical
in pod dežnikom zavriskal.
Šel bi skozi park in gozd,
pa ne bos,
kajti tam so trni in bodice
in raznonoge veverice,
pa ostrice
in besede
s katerimi se zaprede …
Zdaj se želje mu izpopolnjujejo,
temni oblaki nebo zapolnjujejo,
kmalu bo udarilo nekaj strel
in izdivjale se bodo nevihte –
nemara tedaj bo jasneje in glasneje
prebrano sporočilo
in naročilo,
naj pesnik utihne,
preden kihne in izdihne.
Kajti, če bo še naprej rinil v rime,
se ga v maju zima prime …
ČE NEUKI PESNIK V RIME ČRNE VREČE RINE
V iskanju črne vreče
prekotalim polovico mesta,
da me sréča nakupovalna sreča,
kajti posodo rabim,
da vanjo zapakiram
svoje truplo gorko toplo.
Nimam sreče,
kajti črne vreče
so prekratke za dolgine,
v njih skrijemo le spomine.
Poskusiti ni greh,
tudi če zlato
leži na tleh
ali beseda
se v blato prevali.
Nič ni pregreha,
niti pesem zapakiranega pesnika,
ne zdrobljen kozarec smeha,
vse je zgodba
iz preluknjanega
kovačevega meha.
PESNIK RINE – SKOZI ŠIVANKINO UHO
Z avionom, lahko z letalom,
skozi šivankino uho,
srečno zaljubljen pesnik,
želi poleteti in leteti.
Se vam zdi nenavadno?
Zakaj? takšni vendar so poeti.
Poizkusiti, pravijo, ni greh,
tudi če vemo, da zgodba ni mogoča,
kakor če pade luna izpod mize
in čez triglavska pogorja.
Sploh pomembno ni,
če se hortobaške puste nakodrajo
v goričke griče,
če devetooboki most
razpotegne svoje loke,
važno je – pesnik je zaljubljen,
in, ne boste pritegnili: ljubljen.
Ampak kaj, ko letalo še ni pri-letelo,
zato mora hočešnočeš počakati
pod goričko hruško, da bo od-letelo …
Zato, ne očitajte zaljubljenemu pesniku,
letal bodočemu testniku,
če je srečno zaljubljen
in v jutranji rosi po-ljubljen …
PESNIK MOJ – HIŠI, HIŠI
Čudež – hiša še stoji,
poševen dimnik je skrivenčasto majav,
iz njega se že stoletja ne kadi
in hladno kmično* – svetlo
je v babičini kuhinji – tudi.
Umetnik riše stihe
v stoletne saje,
briše prah in otira pajčevino,
vmes srka in poizkuša
iz hrastovega soda – izabelo** vino
in se vrača v mladostne sanje …
Črka k črki,
beseda v pribesedo
in stavki z nastavki
in stihi kot stiki –
pesnik moj – besedeklep išče
vsaj za prgišče
pritkano izsanjane ljubezni.
Preden karkoli najde,
se spotakne v preperele prage
on odtava pod klintonove *** brajde …
Zdaj, bralka moja,
iz soneta
tvojega poeta
izdolbi stih,
ki razkrije –
zakaj rima
zdrobljena,
kot svetilka – petrolejka,
ki v polnoč brli
in steguje misel tja daleč daleč …
