EVA
ALI ZAKAJ – PESNIK – V RIME RINE, KO NI KONEC ZIME AMPAK LETA, KI NE LETA – II.

I.

PESNIK – IMA – KAR NAENKRAT: MILIJON ŽELJA

Moj pesnik
ima za čebelji roj želja,
čeprav akacija ob Muri še ne cveti
in tudi ajdovi cvetovi
so daleč daleč ...

Pesnik moj
bi pil Hadikovo kri*
čeravno vojskovodja
že stoletja – živ ni, mirno spi,
le trta okrog njegove
krste bogato rodi ...

Še nekaj sto in sto želja
pesnik – moj – ima,
ko se sprehaja sredi polja
in je prepričan, da se ta dolga dolga njiva
prav na njegove pesmi – rima.

Ampak zmota,
razsežna in široka,
kot nametana pomota,
ki pesniku
brez leporečja sporoča:
pojdi nocoj spat,
sanjaj sanje, kot so valovi Mure
izpod mosta želja,
ne sanjaj ure,
ker so njeni kazalci pritrpnili v prividu ...

* Hadikova kri – rdeče, kakovostno vino z lendavskih goric

II.

PESNIK – MOJ – KLIČE POMLAD!

Skozi gozd z obrobja vodi pot.
Kako genialno spoznanje?
Drevesa zelenijo,
niso pomladne sanje,
zdaj že prespano zimsko spanje ...

Iz gozda vodijo poti.
Zopet in novo neverjetno spoznanje?
Toda: sredi in na obronkih
cvetijo zaljubljene šmarnice;
ob potoku, iskrem v zarobku,
je še in še cvetlic ...
... zaradi rime in nasploh –
med vejevjem prepevajočih ptic ...

Pesnik – moj – kliče
in prikliče pomlad,
uspe mu, čeprav ni mlad;
uspe mu – ker je bilo tako lani
in bo prihodnje leto in vsa leta,
ko bo njemu že,
ne boste verjeli,zopet ne zaradi rime,
zmanjkalo tuzemskega poleta ...

Toda – napaka, vaša seveda –
pesnik se – nikoli – ne vda,
na besede ne naseda,
brenka stare strune mile,
da prisluhnejo mu nune,
ki v zgodbo so zašle zaradi rime,
ki se zdaj zdaj – prekine, zgine ...
Preveč očitne so – pesnikove –
pomladne skomine ...

III.

PESNIK – MOJ – GRE PO PŠENIČNEM POLJU PRISANJANE RAVNICE ...

Sonce iz junija v julij in z mislijo na avgust.
Prijutreno jutro in prisanjan dopoldan.
Drevesa dihajo poletje,
lastovice strežejo mladičem,
Mura odplavlja kalne misli.
V zatokih so vzcvetele bele tulpike
prepovedanega poljuba.

Pesnik – čigav? – gre po polju ravnice,
ki se iz začetka odvija proti zarobku
in širi s pogledom
proti zvoniku
in vmes bogastvo klasov dozorevajoče pšenice.
Pesnik – nikogar – čuti v zaspominu vročico
krušne peči;
Pesnik – moj – občuduje babičine roke,
ki bodo zdaj zdaj zamesile kruh,
ki že vznemirljivo diši,
ko so nabreklozrela zrna v napetih vlateh,
kot so napeta nedra dekleta,
ki v mislih izšteva korake od bíli do bíli
odsanjanega – pšeničnega pesnika ...

IV.

PESNIK – MOJ – JE IZ-NAŠEL LEP DAN

Lep dan je danes.
Sonce je prijetnejše kot julija;
jutranja avgustovska svetloba
ne zastira pogleda,
pod kožo vtira besede
iz pesmi o trkajoči izabelini* jeseni.

Lep, prelep dan je še zdaj,
ko se korak po korak večeri;
zdaj, ko zadnje lastovice
ščebetajoč krožijo nad rojstnim domom;
zdaj, ko liste v knjigi narahlo obrača
sapa, ki stopica čez hrib.

Lepolep dan je natkal pesnik,
ko je skozi sončne pramene
izpisal vijolični sonet
in ga podaril vsem ljubeznim ...
... za katere je danes
prazničnoprazničen in lep dan ...

* izabela – pogosta vinska trta na goričkih brajdah

V.

PESNIK – MOJ – SE KOTALI IN KOBALI NAOKROG

V spodnjicah,
toda brez pregrešnega vzbujanja
in vzburjanja,
se – moj – pesnik zakotali naokrog
po slemenu nad vasjo.

Pada noč,
ne kliče na pomoč;
leti leti vrana
in s polnim kljunom kraka,
iznad jelševja se oglaša sraka,
ko v potoku,
še bistrem kot kristali,
dolgokito dekle
obleke namaka ...

Pesnik se prekotali,
postavi na noge
tisti hip,
ko mu soseda natika – roge.
Mlada žena, dolgo ljubica,
je padla pod korenjaka
in kaj zdaj?
Pesnik naj
žalostno izkokodaka,
če se ne upa ... tu ni prave rime –
moža prijeti,
pest iz-paliti*
in moža okobaliti ...

Zakaj iz-paliti
in ne izžgati,
ker je zgodba ista
kot letališka pista,
počena piška
ali povsem običajna
in iz pravopisa prepisana ˙ička,
ki se tako lepo rima na – strička ...

*paliti – žgati

VI.

PESNIK – KAJ LE POČNE? – OB MURI

Mura
v omamnem vonju akacije;
Mura
v večeru;
Mura
v skrivnostnem tolmunu zabesed;
Mura
v pesmih
in polnočnih sanjah ...

Akacija,
njen cvet
v temnih, dolgih laseh;
Akacija,
njen vonj,
sprijet v poljub
in tam – beli prt ...

Reka,
včeraj, danes, nikoli;
Reka,
korak ob;
zdrs ...
Reka
klokotajoč vrtinec
se igra s pesnikom ...

Sonce je padlo
čez goričke jablane ...
... val zamolklo obmolkne...
Noč,
ko so
nekoč
stali trije prazni prostori ob Muri ...

VII.

MOJ PESNIK – JE – ADAM

Skozi gozd vodijo tri poti,
a samo sredi noči.
V gozd so usmerjene tri noči,
a šele, ko se prijutri.
Gozd je gost,
in gost,
toda potem, ko so podrli vsa drevesa,
ko zremo v nebo in nebesa.
Tedaj sem tam,
kamor gledam
prikažejo obrazi:
prvi je Evin,
drugi neznan,
tretji je Adam,
ki mu iz odprte dlani
sonce dam ...

Iz gozda pelje –
samo ena pot,
zato ni nikjer rim,
ne pesnikov, nikogar
in ničesar
enakega njemu,
ki tke, tke
in ljubezen zatke ...

I.

PESNIK – IMA – KAR NAENKRAT: MILIJON ŽELJA

Moj pesnik
ima za čebelji roj želja,
čeprav akacija ob Muri še ne cveti
in tudi ajdovi cvetovi
so daleč daleč ...

Pesnik moj
bi pil Hadikovo kri*
čeravno vojskovodja
že stoletja – živ ni, mirno spi,
le trta okrog njegove
krste bogato rodi ...

Še nekaj sto in sto želja
pesnik – moj – ima,
ko se sprehaja sredi polja
in je prepričan, da se ta dolga dolga njiva
prav na njegove pesmi – rima.

Ampak zmota,
razsežna in široka,
kot nametana pomota,
ki pesniku
brez leporečja sporoča:
pojdi nocoj spat,
sanjaj sanje, kot so valovi Mure
izpod mosta želja,
ne sanjaj ure,
ker so njeni kazalci pritrpnili v prividu ...

* Hadikova kri – rdeče, kakovostno vino z lendavskih goric

II.

PESNIK – MOJ – KLIČE POMLAD!

Skozi gozd z obrobja vodi pot.
Kako genialno spoznanje?
Drevesa zelenijo,
niso pomladne sanje,
zdaj že prespano zimsko spanje ...

Iz gozda vodijo poti.
Zopet in novo neverjetno spoznanje?
Toda: sredi in na obronkih
cvetijo zaljubljene šmarnice;
ob potoku, iskrem v zarobku,
je še in še cvetlic ...
... zaradi rime in nasploh –
med vejevjem prepevajočih ptic ...

Pesnik – moj – kliče
in prikliče pomlad,
uspe mu, čeprav ni mlad;
uspe mu – ker je bilo tako lani
in bo prihodnje leto in vsa leta,
ko bo njemu že,
ne boste verjeli,zopet ne zaradi rime,
zmanjkalo tuzemskega poleta ...

Toda – napaka, vaša seveda –
pesnik se – nikoli – ne vda,
na besede ne naseda,
brenka stare strune mile,
da prisluhnejo mu nune,
ki v zgodbo so zašle zaradi rime,
ki se zdaj zdaj – prekine, zgine ...
Preveč očitne so – pesnikove –
pomladne skomine ...

III.

PESNIK – MOJ – GRE PO PŠENIČNEM POLJU PRISANJANE RAVNICE ...

Sonce iz junija v julij in z mislijo na avgust.
Prijutreno jutro in prisanjan dopoldan.
Drevesa dihajo poletje,
lastovice strežejo mladičem,
Mura odplavlja kalne misli.
V zatokih so vzcvetele bele tulpike
prepovedanega poljuba.

Pesnik – čigav? – gre po polju ravnice,
ki se iz začetka odvija proti zarobku
in širi s pogledom
proti zvoniku
in vmes bogastvo klasov dozorevajoče pšenice.
Pesnik – nikogar – čuti v zaspominu vročico
krušne peči;
Pesnik – moj – občuduje babičine roke,
ki bodo zdaj zdaj zamesile kruh,
ki že vznemirljivo diši,
ko so nabreklozrela zrna v napetih vlateh,
kot so napeta nedra dekleta,
ki v mislih izšteva korake od bíli do bíli
odsanjanega – pšeničnega pesnika ...

IV.

PESNIK – MOJ – JE IZ-NAŠEL LEP DAN

Lep dan je danes.
Sonce je prijetnejše kot julija;
jutranja avgustovska svetloba
ne zastira pogleda,
pod kožo vtira besede
iz pesmi o trkajoči izabelini* jeseni.

Lep, prelep dan je še zdaj,
ko se korak po korak večeri;
zdaj, ko zadnje lastovice
ščebetajoč krožijo nad rojstnim domom;
zdaj, ko liste v knjigi narahlo obrača
sapa, ki stopica čez hrib.

Lepolep dan je natkal pesnik,
ko je skozi sončne pramene
izpisal vijolični sonet
in ga podaril vsem ljubeznim ...
... za katere je danes
prazničnoprazničen in lep dan ...

* izabela – pogosta vinska trta na goričkih brajdah

V.

PESNIK – MOJ – SE KOTALI IN KOBALI NAOKROG

V spodnjicah,
toda brez pregrešnega vzbujanja
in vzburjanja,
se – moj – pesnik zakotali naokrog
po slemenu nad vasjo.

Pada noč,
ne kliče na pomoč;
leti leti vrana
in s polnim kljunom kraka,
iznad jelševja se oglaša sraka,
ko v potoku,
še bistrem kot kristali,
dolgokito dekle
obleke namaka ...

Pesnik se prekotali,
postavi na noge
tisti hip,
ko mu soseda natika – roge.
Mlada žena, dolgo ljubica,
je padla pod korenjaka
in kaj zdaj?
Pesnik naj
žalostno izkokodaka,
če se ne upa ... tu ni prave rime –
moža prijeti,
pest iz-paliti*
in moža okobaliti ...

Zakaj iz-paliti
in ne izžgati,
ker je zgodba ista
kot letališka pista,
počena piška
ali povsem običajna
in iz pravopisa prepisana ˙ička,
ki se tako lepo rima na – strička ...

*paliti – žgati

VI.

PESNIK – KAJ LE POČNE? – OB MURI

Mura
v omamnem vonju akacije;
Mura
v večeru;
Mura
v skrivnostnem tolmunu zabesed;
Mura
v pesmih
in polnočnih sanjah ...

Akacija,
njen cvet
v temnih, dolgih laseh;
Akacija,
njen vonj,
sprijet v poljub
in tam – beli prt ...

Reka,
včeraj, danes, nikoli;
Reka,
korak ob;
zdrs ...
Reka
klokotajoč vrtinec
se igra s pesnikom ...

Sonce je padlo
čez goričke jablane ...
... val zamolklo obmolkne...
Noč,
ko so
nekoč
stali trije prazni prostori ob Muri ...

VII.

MOJ PESNIK – JE – ADAM

Skozi gozd vodijo tri poti,
a samo sredi noči.
V gozd so usmerjene tri noči,
a šele, ko se prijutri.
Gozd je gost,
in gost,
toda potem, ko so podrli vsa drevesa,
ko zremo v nebo in nebesa.
Tedaj sem tam,
kamor gledam
prikažejo obrazi:
prvi je Evin,
drugi neznan,
tretji je Adam,
ki mu iz odprte dlani
sonce dam ...

Iz gozda pelje –
samo ena pot,
zato ni nikjer rim,
ne pesnikov, nikogar
in ničesar
enakega njemu,
ki tke, tke
in ljubezen zatke ...