Pamet me še ni zapustila, to ne, je pomislila, ko je vstala od mize. Čeprav – ali lahko to zagotovo ve? Ker je rešila križanko? Z nerodnimi črkami, kot bi pisal majhen otrok. Kaj ni pred nekaj dnevi fizioterapevtka, čisto mlada je še bila, nekoga je iskala, slučajno stopila v sobo, pogledala križanko z vsemi izpolnjenimi kvadratki in rekla veselo, vzpodbudno, kot govoriš majhnemu otroku: »Joj, gospa je rešila vso križanko. Kako ste pridni!« Potem je odšla, ne da bi sploh pogledala na kvadratke, ki so bili res takšni, kot bi jih pisal majhen otrok. Na primer njena hčerka, še čisto majhna je znala napisati nekaj črk, igrala se je odraslo igro in pisala črke v kvadratke v časopisu.
Njeni prsti so bili prav tako nebogljeni, zaradi rok je morala v dom, ni bila to starost, pred desetimi leti, ko je še vozila avto, se je nekdo od zadaj zaletel v njeno kripo, ne zato, ker bi prepočasi vozila, le ustavila je pred križiščem, ko je še gorela rumena luč. Ni bila kriva in dobila je nekaj odškodnine, ne za avto, ta je bil že star in popolnoma uničen, pač pa za poškodovana vratna vretenca. Malo, premalo, takrat še ni bilo videti, kako huda je poškodba, ni vedela, da bo do konca življenja čutila bolečine v vratu in da ji bodo roke postajale vedno bolj nebogljene. Desna je bila malo na boljšem, lahko je držala žlico, tudi kuhalnico, lahko bi celo kuhala, ko bi le zmogla dvigniti lonec z vodo in ga postaviti na štedilnik. Tudi svinčnik, no, kuli ali flomaster, svinčnikov sploh ni bilo več, je lahko držala, lahko je nakracala svoj podpis, lahko je reševala križanke.
Križanko je pustila na mizi kot vedno, v jalovem upanju, da bo morda prišel mimo kdo in jo pogledal, morda socialna delavka, fizioterapevtka ali morda celo direktorica, in videl, da je rešena do konca (včasih je sicer kak kvadratek ostal bel) in da bi ji bilo tako povrnjeno vsaj malo dostojanstva, ki si ga v tej ustanovi zgubil že ob prihodu, in to kljub vsej prijaznosti, ki je bila za vse osebje najbrž službena obveza. Vendar se to ni nikoli zgodilo, socialna delavka je bila sicer večkrat tu, tudi zdravnik je bil že pri njeni cimri, celo direktorico je nekoč pot zanesla v sobo, vendar nihče ni nikoli pogledal na mizo. Za strežnico so bile križanke samo papir, ki ga je pospravila, ne da bi jo prosila za dovoljenje. Včasih je sicer vprašala, če ga lahko vrže proč, tako kot vprašaš majhnega otroka, s katerim ravnaš, kot bi bil že velik. Z vsemi starkami je bila taka, prijazna je bila, ni bilo kaj reči, z njo je bila celo malce spoštljivejša kot z drugimi, ni je klicala ‘mamca’ kot njeno cimro in ženske po drugih sobah, a tudi kako drugače ne, sploh je ni klicala. ‘Gospa’ bi bilo malce prehudo za starko, ki si ne more sama zapeti gumbov, ja, najteže je bilo zapeti gumbe na bluzi ali halji, ali pa si trdno zavezati čevlje.
Kako bi bilo potlej čudno, da še sama ni bila čisto prepričana, če so križanke in sudokiji zares rešeni in da ni prav tako brez pameti kot skoraj vse ostale v tem domu. Dvomila je le zato, ker je bil to znan scenarij, vedno je bilo tako, vse njeno življenje. Vedno je bila neumna, že kot otrok. Težko si je sicer predstavljati, da je otrok, ki se je naučil brati že pred šolo, ne da bi kdorkoli to sploh opazil, veljal za skoraj zaostalega. Pa vendar je tudi učiteljica sprva menila, da je ta preplašena, slabo oblečena, nelepa deklico, ki niti svinčnika ni znala držati v rokah, zaostala v razvoju. »Neumna je in nerodna,« je razložil oče učiteljici. Nihče ni opazil, da zna že brati, in to vse črke, male in velike, pri tem pa sploh ni vedela, da drugi otroci tega ne znajo, prav tako se ji ni niti sanjalo, da lahko črke tudi pišeš. Vendar se je hitro učila, res hitro, in učiteljici je bilo kmalu jasno, da ni zaostala, za posebej bistro pa je tudi ni imela, njen hitri napredek je pripisala svoji učinkovitosti. Deklica je imela rada šolo, tu si bil včasih tudi pohvaljen, seveda pa nikoli ni bila med najboljšimi, za to je bila preplaha, prenerodna in preslabo oblečena.
Zadnje čase se je v mislih velikokrat vračala v mladost, v spominu so ji vstajale stvari, za katere je mislila, da so že zdavnaj pozabljene. To je bilo zaradi preobilice časa ali pa zato, ker se je že bližala koncu in je čutila potrebo, da postavi vse na svoje mesto. Mislila je na mater in očeta, na ljubezen, ki jo je čutila do njiju in na lastno krivdo. Krivda je bila v tem, da je sploh obstajala, da je prišla na svet, kjer ni bila dobrodošla. Kriva je bila, ker ni bila taka kot večina otrok, ki so tudi nezaželeni tako ljubki, da jih starši vseeno vzljubijo. Ona pa je bila nelepa, škilila je in umikala pogled, obupno neprivlačna je bila.
Sobica, kjer je imela posteljo in majhno omaro, je bila majhna, veža pred njo pa nesorazmerno velika. Ob eni steni veže je bilo razvrščenih nekaj vozičkov, na drugi pa dolga klop, kjer sta sedeli dve starki z berglami poleg sebe. Skozi okna si lahko videl krošnje dreves, kazalo je na lepo vreme, komaj opazna meglica je zastirala sinjino neba, ne bo prevroče in tudi dodatna jopica ne bo potrebna.
Za razliko od ostalih žensk, ki so skoraj vse imele težave s hojo in so bile v domu prav zaradi tega, je bilo pri njej ravno obratno, noge so bile kar v redu, kar je bilo čudno, morda pa tudi ne, premalo se je spoznala na to. Sicer pa so tu vsi mislili, da so njene težave od kapi. Morda res niso bila kriva vretenca, morda jo je res zadela kap, navsezadnje bi se to lahko zgodilo, ne da bi vedela, če je seveda sploh vedela karkoli o sebi, saj bi bila prav lahko senilna in dementna kot skoraj vse ženske v domu. Razen neke še razmeroma mlade gospe z multiplo sklerozo, ki je bila povsem nebogljena, in neke zavaljene gospe na postelji, ujete v maščobo, ki jo je obdajala kot oklep, da se prav tako ni mogla premikati. Bili sta v redu, vendar se jima ni znala približati – približati se ljudem pravzaprav nikoli ni znala. Bila je na boljšem od njiju, to je bilo to. Lahko je hodila. In hodila je veliko. Najbrž več, kot bi ji bilo dovoljeno, če bi kdorkoli vedel za to. Vendar je bilo osebja premalo in sprehode so spodbujali, park je bil takoj za domom, steze so bile asfaltirane, in kdor je lahko vsaj malo hodil, si je lahko privoščil sprehod. Večinoma so se sprehajali moški, teh je bilo v domu malo, tu si lahko videl, da ženske zares živijo dlje kot moški.
Navzdol je šla z dvigalom, bala se je iti po stopnicah, če bi se spotaknila, je roke sigurno ne bi zadržale, pridružila bi se vsem ostalim z berglami in na vozičkih, s polomljenimi kolki in koleni. V dvigalu pa je bilo tudi ogledalo, hotela je videti, če je dostojno oblečena za v mesto, težko se je oblačila, brez pomoči je šlo le redkokdaj, ven pa le ni mogla iti kar tako, že zjutraj je morala paziti, da se je oblekla ‘za ven’.
Ogledalo je ni spravilo v dobro voljo. Oblečena je že bila, oblačilom ni bilo kaj reči, a obraz … ta je bil tak kot vedno, butast obraz stare grde ženske. Če bi se srečala na cesti, bi se imela za najbolj butasto bitje pod soncem, je pomislila. Ni čudno, da vsi tako mislijo.
Zunaj je bilo več kot lepo. Bila je pomlad, trava je zelenela, sonce je sijalo, vroče pa še ni bilo. Pred vhodom je na klopci sedelo nekaj starcev. »Tale bi bila za pofukat,« je rekel eden o njej in ostali so se zarežali. Po asfaltni potki je počasi stopal par, tudi iz doma, moški, ki se ga je za komolec držala žena. Na videz jo je poznala, ženska je bila slepa. Počasi sta drsala po stezici. »Po rožah diši,« je rekla gospa. »Ja, vse cvete, tule je prelep grmiček z rdečimi cvetovi, kot zvončki so, in tule je vrtnica, ne cvete še, a bo kmalu …«
Šla je mimo, polna zavisti. Moški je komaj hodil in ženska je bila slepa, vendar očitno zdrava. Preživela ga bo in potem bo na smrt nesrečna. Pa vendar ji nihče ne bo mogel vzeti tega, da je življenje preživela na način, ki edini zagotavlja srečo. Tako enostaven je, vsi vemo zanj, že kot otroci smo slišali zanj, v vseh pravljicah je ‘in potem sta se poročila in srečno živela do konca svojih dni’. Tako preprosto je, da je prav čudno, kako malo ljudem se to posreči.
Ja, za pofukat. Seveda, tudi to je spadalo zraven. Da nista samo živela in se rada imela, ampak sta tudi seksala. Spomnila se je prvih mesecev po poroki, stanovala sta še pri moževih starših, kar ni bilo najbolj prijetno, saj nikoli nisi vedel, kdaj bo tašča potrkala in hkrati odprla vrata s ‘kopalnica je prosta’ ali ‘zajtrk je na mizi’, kako je kljub temu, da ni imela nobene besede pri hiši in da niti s svojim denarjem ni sama razpolagala, čutila rahlo sled tega, čemur rečemo sreča.
Živela sem življenje brez seksa, je pomislila in se hkrati nasmehnila, saj je imela štiri otroke. Seks. Na televiziji ga je bilo veliko, tam so jo skušali prepričati, da je za srečo potreben samo seks, ni važno s kom, ljubezen ni potrebna. Take vrste seks ji je bil sicer nekoč na voljo, ni ga bilo veliko, a štirje otroci so bili le spočeti na ta način. Seks brez nežnosti, združen z udarci in poniževanjem. Sapa, smrdeča po pijači. Tudi če mož pije, je kriva žena, je pomislila. Biti kriva je bil njen poklic.
Joj, kakšno lepo sonce. Nič prevroče, ravno prav toplo. Park je bil obljuden, dohitela je staro gospo, ki je potiskala voziček. Gospa je pobožala plešasto glavo možaka na vozičku in mu nekaj tiho govorila. Spet je začutila zavist.
Ljubezen torej zares obstaja in morda niti ni taka redkost. Poskusila si je predstavljati občutek, ko te nekdo poboža. Mora biti nebeško. Ni se mogla spomniti, da bi se ji to kdaj zgodilo. Najmlajši jo je gotovo kdaj pobožal, rad jo je imel. Vendar se ni mogla spomniti. Ga je ona kdaj pobožala? Tudi tega se ni mogla spomniti. Je sploh katerega od otrok kdaj pobožala?
To je bilo nevarno razmišljati. Strašna krivda ji je znova stisnila srce. Najmlajšega je povozil vlak, trinajst let je imel. Samomor ali otroška igra na tirih, kjer se je zadnji hip prestrašil in dvignil glavo. Karkoli je že bilo, niti misli na to ni bilo moč prenesti, zato je naredila, kar je naredila vedno, kadar so stvari postale neznosne, izklopila se je. To je obvladala, že štirideset let je to počela, da je lahko prenašala žaljivke, klofute in seks. Ko se je zgodilo to z njenim fantkom, pa jo je odklopilo kar samo, umaknilo jo je v svet brez čustev, v popolno ravnodušnost, kjer je deloval samo razum. Razum se je tedaj celo izostril, vse, kar je prebrala, ji je ostalo v spominu, računala je kot računski stroj in si zapomnila najbolj čudne besede. V življenju pa ni sodelovala, odgovarjala je sicer, če jo je kdo kaj vprašal, odklop torej ni bil popoln, bil je le umik nekam, kjer ni bilo nič več važno.
Zdaj ni bilo tako hudo, zdaj je bila odklopljena samo delno, lahko je čutila ugodje ob lepem vremenu in prav takšno vreme je bilo danes. In tako se je namenila tja, kamor jo je že dolgo vleklo, na stezo, ki je preko železniškega prehoda vodila na travnik. Za travnikom je bil hribček, zaraščen z gozdom, tja se ni upala, lahko bi padla in bogve če bi se mogla pobrati. Zavila je na makadam in prišla do prehoda čez progo. Na drugi strani tirov, dva sta bila, se je steza nadaljevala čez travnik, čisto na koncu travnika je nekdo hodil z dvema palicama. Malo strah jo je bilo – kaj če je treba hoditi s palicami in je brez njih nevarno? Palic pa najbrž sploh ne bi mogla držati.
Pa ni bilo nič nevarno, po makadamski poti se je dalo hoditi celo laže in najbrž tudi varneje kot po asfaltu, dobre čevlje je imela, malo prevelike sicer, zato jih je večinoma lahko obula brez zavezovanja. Sploh se je oblekla lahko sama, razen modrca, ki ga zato nikoli ni nosila. Pa seveda, gumbi, gumbi so bili problem, a tu ji je lahko pomagala cimra.
Tu je bilo mesta konec. Na koncu travnika je bil potok, čezenj je vodil most, na drugi strani se je pot pričela vzpenjati, ob desnem robu je bil znak z napisom Stranje, to je bila vas v bližini. Še na tej strani pa je ob potoku na desno vodila stezica, šla je po njej, na koncu travnika je pot zavila nazaj, spet je bilo potrebno prečkati progo, na desni je bila železniška postaja, nikoli še ni bila tam, vendar je vedela, kje je.
Radovednost jo je gnala naprej, v čakalnico, na steni je visel vozni red, ustavila se je in ga začela prebirati. Vsako uro naj bi peljal vlak proti glavnemu mestu in približno vsako uro v nasprotno smer. Nikamor se ni mislila odpeljati, vseeno pa je bilo dobro vedeti, da bi to lahko storila, kadarkoli bi se ji zahotelo. Če bi se ji seveda posrečilo brez pomoči stopiti v vagon. Najbrž ne bi šlo, stopnice so previsoke, roke pa prešibke.
Ko se je obrnila, se je iz oči v oči srečala s sestro negovalko, to je bila sestra, ki je preoblačila njeno sosedo in ki je tudi njej včasih pomagala pri oblačenju. Sprva je ni spoznala, brez modre halje je bila kot vsaka druga. Ni je pozdravila, naredila se je, da je ne vidi, in s hitrimi koraki odšla po ulici. Morda bi sestra morala biti v službi, vsekakor še ni bil čas za odhod domov.
Ni prišla prepozno, kosila še ni bilo, vseeno je imela slab občutek. Nekaj je naredila narobe. Bi sestro morala pozdraviti? Skoraj gotovo.
Naslednji dan si je ravno oblačila čevlje, ko je prišla sestra. »K zdravniku greste,« je povedala. »Saj nisem bolna,« »Že dolgo niste bili,« je rekla sestra in ni omenila včerajšnjega srečanja, tako da je za hip pomislila, da se sploh ni zgodilo. Kot vedno ji je šele pozneje postalo jasno, kaj bi morala storiti. Morala bi vprašati sestro, če je bila ona tista, ki jo je videla na postaji, češ da je v obleki tako drugačna, da ni bila sigurna, če je sploh ona. Samo to bi morala reči. Vendar je bila tiho, ker preprosto ni bila vajena govoriti, če je ni nihče vprašal. »Počakajte tukaj,« je ukazala sestra, medtem ko je oblačila njeno cimro, »A bom šla tut jest k zdravniku,« je vprašala ta, »potem moram obleči ta lepo jopco,« »Ne, vam ni treba.«
Stopila je k vratom. »Kam pa?«
»K zdravniku.«
»Z mano boste šli, da ne boste spet kam pobegnili.«
Spet, je pomislila. Kdaj pa je že pobegnila? Nejasno je čutila, da je to v zvezi z včerajšnjim sprehodom. Zdaj je bila zadnja prilika, da stvar popravi. Samo reči bi bilo treba ‘včeraj se mi je zdelo, da sem vas srečala na postaji, a nisem bila prepričana, če ste res vi.’ Vendar je bila tiho. Nemogoče bi ji bilo reči kaj takega. Vedno je bila tiho, navajeni so bili, da je bila tiho, morda bi bilo celo sumljivo, ko bi naenkrat pričela govoriti.
Sestra je ni pustila v čakalnici, kjer je čakalo nekaj žensk na vozičkih, odprla je vrata ordinacije in jo potisnila noter. »Tule je.«
Zdravnik je dvignil glavo, mlad je še bil, nikoli prej ga ni videla, nič ni bila bolna zadnja leta, prej je bila tu zdravnica, ne vsak dan, enkrat na teden. Za trenutek je videla izraz gnusa in dolgočasja na zdravnikovem obrazu, hip nato pa je bil obraz spet tak kot običajno, brezizrazen, z nekaj malega narejene prijaznosti.
»Vi ste …?«
Bila je tiho. To ni bilo vprašanje. Sicer pa je imel pred sabo karton z njenim imenom.
»Kaj ne veste, kako se pišete?«
»Vem.«
Tišina. Nekaj si je zapisal. »Torej ne veste, kako vam je ime?«
Zdaj je povedala svoj priimek.
»Ime?«
Povedala je še krstno ime.
»Ste že dolgo v domu?«
»Približno pet let.«
»Vam je všeč tu?«
»Ne.«
»Torej bi šli radi domov?«
»Ne.«
»Ali veste, zakaj ste tu?«
»V domu ali tu pri vas?«
Zdaj se je malo nasmejal. »V domu.«
»Zaradi rok sem težko delala, hči pa je rabila stanovanje.«
Namrščil se je, odgovor ni bil čisto tak, kot ga je želel slišati. Za hip se ji je zazdelo, da bo še vse dobro. A samo za hip.
»Zakaj ste šli na postajo?«
Bila je tiho, saj ni vedela odgovora.
»Se večkrat izgubljate?«
Gledala ga je, ne da bi odgovorila.«
»No?«
Še vedno je bila tiho. Slutila je, za kaj gre, in vedela, da proti temu ni pomoči, ne najmanj zato, ker bi bilo lahko tudi res. Možno je bilo, da se je v resnici izgubljala, možno je bilo, da je v resnici že večkrat ušla, pa ni vedela za to. Ni se ji zdelo verjetno, a možno je bilo in zdravnik je bil očitno prepričan v to. Pa vendar, morala bi reči, da se ni še nikoli izgubila, ali da vsaj ne ve za to, morala bi reči kakšen pameten stavek, vprašati na primer, ali imaš lahko alchajmerja, ne da bi sploh kdaj zaslutil, da je kaj narobe. Morala bi reči, da ni vedela, da je prepovedano iti na postajo, da ni vedela, da je v zaporu. Pa vendar je bila tiho. Na obrazu zdravnika je bilo videti poleg običajne zdolgočasenosti tudi rahel gnus, gnus pred bedastimi starkami in starostjo na splošno; prijaznost, kolikor jo je kazal, je bila zlagana, in tako je bila tiho, to je znala najbolje, umaknila se je v svet popolne ravnodušnosti.
Vedela je namreč, kaj je pisalo na kartoteki, ko je prišla v dom. Roke so bile očitno premalo, za sprejem je bilo potrebno kaj več. Takrat jo je zdravnica spraševala vse mogoče, med drugim tudi, katerega smo danes in kdo je predsednik države. Ker je vprašanja spretno skrila za običajen pogovor, je šele kasneje odkrila, da so imela namen odkriti stopnjo njene prizadetosti. Nazadnje jo je zdravnica vprašala, če so ji slikali glavo. Niso ji, in ko je nesla kartoteko v pisarno pred ordinacijo, je prebrala Alzhajmer? Vprašaj je najbrž pomenil, da diagnoza ni bila potrjena. Od takrat pa do danes ni bila nikoli več pri zdravniku, zdrava je bila, ni bilo potrebno. Nihče se ni več menil za to, dala je mir, ni bila težavna, nikogar ni brigalo, kam je šla, nikomur ni bilo mar.
Zdaj pa je dobila tablete, sestra jih je prinesla vsako jutro. Čeprav je sestra počakala, da je vzela tableto v usta in popila vodo, ni bilo težko goljufati. Ni hotela jemati tablet, če je zares bolna, ji tako in tako ne more nobena tableta pomagati.
Zaenkrat je še niso preselili na zaklenjen oddelek, najbrž tam ni bilo prostora. A to jo je čakalo prej ali slej. Ko pa je naslednje jutro hotela ven, jo je receptorka ustavila. Kam gre? Rekla je, da v park. Počakajte tu, je rekla receptorka, takoj bo tu prostovoljka, ki vas bo spremila. Poslušno se je usedla na klop poleg vhoda zraven gospe z berglami, ki je prav tako čakala.
Majhna gospa, na videz njenih let, morda pa mlajša, se je sklonila k njej. Sprva je ni videla in je spregledala roko, ki ji je bila ponujena. »Na sprehod bova šli,« je rekla prijazna gospa, zelo prijazna, res. »Lep sonček je, malo bova šli posedet v park.«
Ni ji dala roke, pa tudi odzdravila ni. Brez besed je vstala in odšla skozi vrata. Ni zavila na desno, v park, ampak na levo, na cesto. Mala gospa je hitela za njo, malo je šepala, noga jo je bolela. »Počakajte!« Ustavila se je. »Časopise bi šla kupit.«
Najbližja trgovina je bila takoj za vogalom, samo čez cesto je bilo treba iti. Vendar ni hotela tja, hotela je v kiosk, ki je bil bolj daleč, pravzaprav kar daleč, le malo pred železniško postajo. Razlog je bil preprost: prodajalec v kiosku ji je preostanek drobiža vrnil v nastavljeno dlan, blagajničarka v trgovini pa ga je vrgla na pult, od koder ga s svojimi ubogimi prsti ni mogla pobrati. Vendar tega ni hotela razlagati, hitela je naprej, od časa do časa se je ustavila, da bi počakala svojo spremljevalko, vendar je odšla naprej, še preden se je ta preveč približala, da je ne bi poskušala ustaviti.
Hvala bogu pred kioskom ni bilo nikogar, lahko je izbrala časopise, plačala in spravila drobiž, še preden jo je zasopla gospa dohitela. Časopise je spravila pod pazduho, kovance v žep, nato je vtaknila v žep še časopise in se obrnila proti domu. Zdaj ni več hitela, sem pa tja je gospo celo počakala.
Pokimala je receptorki in zavila na stopnišče. Receptorka je nekaj zaklicala za njo, ni je dobro slišala, zato se je ustavila. Takrat pa je skozi vrata že stopila gospa, ki jo je spremljala, slišala je, kako na ves glas razlaga receptorki »Spet je šla na postajo, komaj sem jo dohitela.« Preplavila jo je jeza, gospa je bila videti tako prijazna, pa se je vendar zlagala. Nato je pomislila, da postaja v resnici ni daleč od kioska, komaj kakih petdeset metrov naprej, čisto zlagala se torej res ni. A jeza je zato ni minila. Zahotelo se ji je kričati, razbiti steklena vrata, razbiti ogledalo, ubiti koga. Kot tisti človek, ki je ubil sedemdeset ljudi, ali pa oče, ki je ustrelil ženo in otroke in potem še sebe. A zato je treba imeti puško. Ali revolver. Ne, niti kričati ni mogla, pa naj jo je še tako mikalo, takoj bi jo zaklenili, nikoli več ne bi mogla nikamor, samo na ograjen vrt, kamor so ob lepem vremenu vodili dementne starke.
Seveda pa bo najbrž tako in tako morala v zaklenjene prostore, verjetno takoj, ko se bo izpraznila kaka postelja, to pomeni takoj, ko bo kaka starka umrla, umirale pa so kar naprej. Divja jeza in želja po ubijanju pa sta povzročili, da je nenadoma videla rešitev, edino možno rešitev. Jeza se ji je prelila v divje veselje. To je bilo to! Najraje bi kar takoj poskusila, a to je bilo neumno, tako mudilo se ni – čeprav se je prav gotovo mudilo, vendar je imela polno mizo časopisov s križankami, eno bo lahko rešila še pred kosilom, ostale popoldne.
Na kosilo pa ji ni bilo treba iti. Ko je pogledala na uro, visela je nad vrati, in vstala, da bi odšla v jedilnico v pritličju, je strežnica na vozičku pripeljala hrano za obe, ne samo za cimro. Neka nova je bila, ni je še videla, ali pa je le delala na drugem koncu stavbe in je zdaj koga nadomeščala. Umaknila je časopise, da je bil na mizi prostor za obe. »Vas bomo pa kmalu preselili,« je rekla strežnica z veselim glasom, kot da bi bilo to kaka dobra novica.
To in pa kosilo v sobi je morda pomenilo, da je že vse odločeno, da bo mogoče že jutri na zaprtem oddelku in da bo treba pohiteti, morda bo jutri že tudi zajtrk dobila v sobo.
Ja, kar kmalu bo treba. Še vedno jo je prevevalo veselje, pravzaprav to niti ni bilo veselje, ampak čudna vznemirjenost, podobna vznemirjenosti pred potovanjem ali selitvijo ali morda tremi pred izpitom.
Še dve križanki sta jo čakali, ena majhna, druga velika. ‘Čustveno stanje, v katerem oseba doživlja intenziven občutek vznesenosti, sreče, navdušenja’. ‘Evforija’ je zapisala v kvadratke in pomislila, da je to čisto natančen izraz za stanje, v kakršnem je zdaj. Evforija. Zdaj se je v to evforijo, v to divje vznemirjenje, prikradel strah, ne strah pred dejanjem samim, ampak strah, da ji ga bo karkoli preprečilo.
Ja, kar takoj bo treba, sicer bo prepozno. Od zunaj je bilo slišati običajen popoldanski šunder, osebje je odhajalo domov, vžigali so avtomobile, nikoli prej se ni menila za ta hrup, nikoli prej ga sploh ni opazila. Možgani in čuti so ji delali s podvojeno močjo. Okrog tretje ure se je hrup umiril, parkirišče se je izpraznilo, prihajali so novi avtomobili, vendar jih ni bilo toliko, popoldne je delalo le nekaj strežnic, v stavbi je bila več ali manj tišina.
Zdaj je bilo treba samo ujeti pravi trenutek, ko bo receptorka odšla na kavo. Ne sme je videti, lahko bi se spomnila, da so ji naročili, da mora posebej paziti nanjo. Če so ji seveda naročili, lahko ji tudi niso, osebja je bilo premalo, to je bilo slišati kar naprej in je bilo najbrž res. A bolje se je bilo ne zanašati na to. Tako je stala na stopnišču, napol skrita, in prisluškovala. Bilo je tiho, stopila je naprej, tedaj pa je naglo prihitela mimo neka ženska, ni je videla, neka druga ji je pritekla naproti, nato sta obe izginili za vogal, kjer je bil bife s kavo. Zdaj je hitro odhitela mimo vratarske lože in skozi vrata. Do ceste ni bilo daleč, vendar ni šla tja, lahko bi pripeljal še kak avtomobil, lahko bi jo kdo videl in ustavil. Šla je po drugi strani v park in na zadnji strani v uličico, kjer ni bila še nikoli, ki pa je po vsej verjetnosti tudi vodila tja, kamor je bila namenjena. Res je bilo tako.
Razburjenje jo je med tem manevrom minilo, zdaj pa ga je spet začutila, Pa tudi strah, da se ji ne bo posrečilo, da bo karkoli prišlo vmes. Zato je hitela.
Treba je bilo prečkati glavno cesto, to je bilo tudi na prehodu za pešce kar podvig. Tu bi šla lahko kar naravnost, mimo parkirišča velikega trgovskega centra, tudi tu se je dalo prečkati progo in priti na travnik. Vendar bi morala kar nekaj časa hoditi ob progi in lahko bi jo kdo videl. Ni ji prišlo na misel, da je iz take razdalje tako in tako nihče ne bi mogel prepoznati, ženska pač, ki hodi ob progi na travniku, koga briga, kaj počne in kam gre. Vendar se je bala, navajena je bila neuspehov, vedno je kaj zamočila. Čeprav je bilo to, kar je mislila storiti, že v osnovi narobe, najbolj napačna stvar na svetu, največji greh, ki si ga je bilo mogoče zamisliti, tako da je imela celo nekaj upanja na uspeh.
Tako je šla po drugi strani ceste spet nazaj, do poti, po kateri je šla včeraj. Samo da danes pot ni bila prazna, dva para s pohodnima palicama sta šla pred njo, takoj za njo pa je na pot zavil še možakar s psom. Vsi so hodili hitreje kot ona, tako da je progo prečkala zadnja.
Na železniškem semaforju na strani, kjer je bila postaja, je gorela rumena luč, ne rdeča kot prejšnji dan. Je to pomenilo, da bo kmalu prišel vlak? Naj se takoj usede na progo ali naj počaka, da ga bo videla? Saj bi se lahko usedla na napačen tir.
Zdaj je zaslišala vlak, zapiskal je, takoj nato ga je videla. Hitro je stopila na tir, tako hitro, da jo je zaneslo in se je morala usesti na prag. Pa saj to je tako in tako nameravala. Videla je moškega s psom, ki je tekel proti njej, vendar je bil daleč. Slišala je vpitje in ni vedela, da sama tako vpije, vpije in kriči na ves glas kot še nikoli v življenju. Zadnje sekunde pa se ji ni odvrtelo vse njeno življenje, kot pravijo in kot je nekje brala, da se zgodi v takih primerih, ne, pomislila je samo, kako smešno bi bilo, ko bi imeli prav tisti, ki verujejo v posmrtno življenje, in bi morala na drugem svetu stopiti pred sodnika in še enkrat slišati, kaj vse je v življenju naredila narobe – narobe pa je bilo tako in tako vse, še huje, narobe je bila kar ona sama. To bi bilo res smešno, saj bi bilo potem vse skupaj samo še ena njena polomija.
Časopis z rešeno križanko je ostal na mizi do drugega dne. Tam ga je našla socialna delavka, ki je skupaj s strežnico prišla v sobo, da bi pospravila in odnesla ponesrečenkine stvari. Pričela je zlagati stvari na posteljo, nasmehnila se je ob pogledu na križanko, slišala je že, da se gospa igra reševanje križank ‘in pri tem drži časopis narobe’. To sicer ni moglo biti res, vse črke so bile obrnjene na pravo stran. Slučajno se ji je pogled ustavil na besedi ‘evforija’, napisani z nerodnimi črkami. Začudeno je pogledala še druge besede. Pred dvema dnevoma je doma reševala prav to križanko in je ni končala, kot nobene nikoli ni. ‘Čustveno stanje, v katerem oseba doživlja intenziven občutek vznesenosti …’ Na omarici ob postelji je bilo še nekaj časopisnih strani z rešenimi križankami. Na hitro jih je pregledala, brez dvoma so bile vse rešene pravilno. Strmela je vanje v upanju, da bo našla za to kakšno razlago, razlago, ki bi stvar preprosto pojasnila, pa je ni bilo. Razen tiste, na katero ni nihče nikoli pomislil.
Neprijetno ji je bilo misliti na to. Sicer pa ni imela časa. Poklicali so jo po telefonu, ves čas službe ni bila niti minuto prosta, zasliševala jih je policija, čakali so, da pride gospejina hčerka. Škatla s ponesrečenkino stvarmi je bila tačas na stolu v njeni sobi. Brez časopisov, strežnica jih je vrgla proč.
Za vse je bilo olajšanje, ko je hči povedala, kako je umrl njen najmlajši brat. To in napredujoča demenca je pojasnilo vse in opralo krivde osebje in sploh vsakogar. Čez nekaj dni je bil dogodek pozabljen.
Pamet me še ni zapustila, to ne, je pomislila, ko je vstala od mize. Čeprav – ali lahko to zagotovo ve? Ker je rešila križanko? Z nerodnimi črkami, kot bi pisal majhen otrok. Kaj ni pred nekaj dnevi fizioterapevtka, čisto mlada je še bila, nekoga je iskala, slučajno stopila v sobo, pogledala križanko z vsemi izpolnjenimi kvadratki in rekla veselo, vzpodbudno, kot govoriš majhnemu otroku: »Joj, gospa je rešila vso križanko. Kako ste pridni!« Potem je odšla, ne da bi sploh pogledala na kvadratke, ki so bili res takšni, kot bi jih pisal majhen otrok. Na primer njena hčerka, še čisto majhna je znala napisati nekaj črk, igrala se je odraslo igro in pisala črke v kvadratke v časopisu.
Njeni prsti so bili prav tako nebogljeni, zaradi rok je morala v dom, ni bila to starost, pred desetimi leti, ko je še vozila avto, se je nekdo od zadaj zaletel v njeno kripo, ne zato, ker bi prepočasi vozila, le ustavila je pred križiščem, ko je še gorela rumena luč. Ni bila kriva in dobila je nekaj odškodnine, ne za avto, ta je bil že star in popolnoma uničen, pač pa za poškodovana vratna vretenca. Malo, premalo, takrat še ni bilo videti, kako huda je poškodba, ni vedela, da bo do konca življenja čutila bolečine v vratu in da ji bodo roke postajale vedno bolj nebogljene. Desna je bila malo na boljšem, lahko je držala žlico, tudi kuhalnico, lahko bi celo kuhala, ko bi le zmogla dvigniti lonec z vodo in ga postaviti na štedilnik. Tudi svinčnik, no, kuli ali flomaster, svinčnikov sploh ni bilo več, je lahko držala, lahko je nakracala svoj podpis, lahko je reševala križanke.
Križanko je pustila na mizi kot vedno, v jalovem upanju, da bo morda prišel mimo kdo in jo pogledal, morda socialna delavka, fizioterapevtka ali morda celo direktorica, in videl, da je rešena do konca (včasih je sicer kak kvadratek ostal bel) in da bi ji bilo tako povrnjeno vsaj malo dostojanstva, ki si ga v tej ustanovi zgubil že ob prihodu, in to kljub vsej prijaznosti, ki je bila za vse osebje najbrž službena obveza. Vendar se to ni nikoli zgodilo, socialna delavka je bila sicer večkrat tu, tudi zdravnik je bil že pri njeni cimri, celo direktorico je nekoč pot zanesla v sobo, vendar nihče ni nikoli pogledal na mizo. Za strežnico so bile križanke samo papir, ki ga je pospravila, ne da bi jo prosila za dovoljenje. Včasih je sicer vprašala, če ga lahko vrže proč, tako kot vprašaš majhnega otroka, s katerim ravnaš, kot bi bil že velik. Z vsemi starkami je bila taka, prijazna je bila, ni bilo kaj reči, z njo je bila celo malce spoštljivejša kot z drugimi, ni je klicala ‘mamca’ kot njeno cimro in ženske po drugih sobah, a tudi kako drugače ne, sploh je ni klicala. ‘Gospa’ bi bilo malce prehudo za starko, ki si ne more sama zapeti gumbov, ja, najteže je bilo zapeti gumbe na bluzi ali halji, ali pa si trdno zavezati čevlje.
Kako bi bilo potlej čudno, da še sama ni bila čisto prepričana, če so križanke in sudokiji zares rešeni in da ni prav tako brez pameti kot skoraj vse ostale v tem domu. Dvomila je le zato, ker je bil to znan scenarij, vedno je bilo tako, vse njeno življenje. Vedno je bila neumna, že kot otrok. Težko si je sicer predstavljati, da je otrok, ki se je naučil brati že pred šolo, ne da bi kdorkoli to sploh opazil, veljal za skoraj zaostalega. Pa vendar je tudi učiteljica sprva menila, da je ta preplašena, slabo oblečena, nelepa deklico, ki niti svinčnika ni znala držati v rokah, zaostala v razvoju. »Neumna je in nerodna,« je razložil oče učiteljici. Nihče ni opazil, da zna že brati, in to vse črke, male in velike, pri tem pa sploh ni vedela, da drugi otroci tega ne znajo, prav tako se ji ni niti sanjalo, da lahko črke tudi pišeš. Vendar se je hitro učila, res hitro, in učiteljici je bilo kmalu jasno, da ni zaostala, za posebej bistro pa je tudi ni imela, njen hitri napredek je pripisala svoji učinkovitosti. Deklica je imela rada šolo, tu si bil včasih tudi pohvaljen, seveda pa nikoli ni bila med najboljšimi, za to je bila preplaha, prenerodna in preslabo oblečena.
Zadnje čase se je v mislih velikokrat vračala v mladost, v spominu so ji vstajale stvari, za katere je mislila, da so že zdavnaj pozabljene. To je bilo zaradi preobilice časa ali pa zato, ker se je že bližala koncu in je čutila potrebo, da postavi vse na svoje mesto. Mislila je na mater in očeta, na ljubezen, ki jo je čutila do njiju in na lastno krivdo. Krivda je bila v tem, da je sploh obstajala, da je prišla na svet, kjer ni bila dobrodošla. Kriva je bila, ker ni bila taka kot večina otrok, ki so tudi nezaželeni tako ljubki, da jih starši vseeno vzljubijo. Ona pa je bila nelepa, škilila je in umikala pogled, obupno neprivlačna je bila.
Sobica, kjer je imela posteljo in majhno omaro, je bila majhna, veža pred njo pa nesorazmerno velika. Ob eni steni veže je bilo razvrščenih nekaj vozičkov, na drugi pa dolga klop, kjer sta sedeli dve starki z berglami poleg sebe. Skozi okna si lahko videl krošnje dreves, kazalo je na lepo vreme, komaj opazna meglica je zastirala sinjino neba, ne bo prevroče in tudi dodatna jopica ne bo potrebna.
Za razliko od ostalih žensk, ki so skoraj vse imele težave s hojo in so bile v domu prav zaradi tega, je bilo pri njej ravno obratno, noge so bile kar v redu, kar je bilo čudno, morda pa tudi ne, premalo se je spoznala na to. Sicer pa so tu vsi mislili, da so njene težave od kapi. Morda res niso bila kriva vretenca, morda jo je res zadela kap, navsezadnje bi se to lahko zgodilo, ne da bi vedela, če je seveda sploh vedela karkoli o sebi, saj bi bila prav lahko senilna in dementna kot skoraj vse ženske v domu. Razen neke še razmeroma mlade gospe z multiplo sklerozo, ki je bila povsem nebogljena, in neke zavaljene gospe na postelji, ujete v maščobo, ki jo je obdajala kot oklep, da se prav tako ni mogla premikati. Bili sta v redu, vendar se jima ni znala približati – približati se ljudem pravzaprav nikoli ni znala. Bila je na boljšem od njiju, to je bilo to. Lahko je hodila. In hodila je veliko. Najbrž več, kot bi ji bilo dovoljeno, če bi kdorkoli vedel za to. Vendar je bilo osebja premalo in sprehode so spodbujali, park je bil takoj za domom, steze so bile asfaltirane, in kdor je lahko vsaj malo hodil, si je lahko privoščil sprehod. Večinoma so se sprehajali moški, teh je bilo v domu malo, tu si lahko videl, da ženske zares živijo dlje kot moški.
Navzdol je šla z dvigalom, bala se je iti po stopnicah, če bi se spotaknila, je roke sigurno ne bi zadržale, pridružila bi se vsem ostalim z berglami in na vozičkih, s polomljenimi kolki in koleni. V dvigalu pa je bilo tudi ogledalo, hotela je videti, če je dostojno oblečena za v mesto, težko se je oblačila, brez pomoči je šlo le redkokdaj, ven pa le ni mogla iti kar tako, že zjutraj je morala paziti, da se je oblekla ‘za ven’.
Ogledalo je ni spravilo v dobro voljo. Oblečena je že bila, oblačilom ni bilo kaj reči, a obraz … ta je bil tak kot vedno, butast obraz stare grde ženske. Če bi se srečala na cesti, bi se imela za najbolj butasto bitje pod soncem, je pomislila. Ni čudno, da vsi tako mislijo.
Zunaj je bilo več kot lepo. Bila je pomlad, trava je zelenela, sonce je sijalo, vroče pa še ni bilo. Pred vhodom je na klopci sedelo nekaj starcev. »Tale bi bila za pofukat,« je rekel eden o njej in ostali so se zarežali. Po asfaltni potki je počasi stopal par, tudi iz doma, moški, ki se ga je za komolec držala žena. Na videz jo je poznala, ženska je bila slepa. Počasi sta drsala po stezici. »Po rožah diši,« je rekla gospa. »Ja, vse cvete, tule je prelep grmiček z rdečimi cvetovi, kot zvončki so, in tule je vrtnica, ne cvete še, a bo kmalu …«
Šla je mimo, polna zavisti. Moški je komaj hodil in ženska je bila slepa, vendar očitno zdrava. Preživela ga bo in potem bo na smrt nesrečna. Pa vendar ji nihče ne bo mogel vzeti tega, da je življenje preživela na način, ki edini zagotavlja srečo. Tako enostaven je, vsi vemo zanj, že kot otroci smo slišali zanj, v vseh pravljicah je ‘in potem sta se poročila in srečno živela do konca svojih dni’. Tako preprosto je, da je prav čudno, kako malo ljudem se to posreči.
Ja, za pofukat. Seveda, tudi to je spadalo zraven. Da nista samo živela in se rada imela, ampak sta tudi seksala. Spomnila se je prvih mesecev po poroki, stanovala sta še pri moževih starših, kar ni bilo najbolj prijetno, saj nikoli nisi vedel, kdaj bo tašča potrkala in hkrati odprla vrata s ‘kopalnica je prosta’ ali ‘zajtrk je na mizi’, kako je kljub temu, da ni imela nobene besede pri hiši in da niti s svojim denarjem ni sama razpolagala, čutila rahlo sled tega, čemur rečemo sreča.
Živela sem življenje brez seksa, je pomislila in se hkrati nasmehnila, saj je imela štiri otroke. Seks. Na televiziji ga je bilo veliko, tam so jo skušali prepričati, da je za srečo potreben samo seks, ni važno s kom, ljubezen ni potrebna. Take vrste seks ji je bil sicer nekoč na voljo, ni ga bilo veliko, a štirje otroci so bili le spočeti na ta način. Seks brez nežnosti, združen z udarci in poniževanjem. Sapa, smrdeča po pijači. Tudi če mož pije, je kriva žena, je pomislila. Biti kriva je bil njen poklic.
Joj, kakšno lepo sonce. Nič prevroče, ravno prav toplo. Park je bil obljuden, dohitela je staro gospo, ki je potiskala voziček. Gospa je pobožala plešasto glavo možaka na vozičku in mu nekaj tiho govorila. Spet je začutila zavist.
Ljubezen torej zares obstaja in morda niti ni taka redkost. Poskusila si je predstavljati občutek, ko te nekdo poboža. Mora biti nebeško. Ni se mogla spomniti, da bi se ji to kdaj zgodilo. Najmlajši jo je gotovo kdaj pobožal, rad jo je imel. Vendar se ni mogla spomniti. Ga je ona kdaj pobožala? Tudi tega se ni mogla spomniti. Je sploh katerega od otrok kdaj pobožala?
To je bilo nevarno razmišljati. Strašna krivda ji je znova stisnila srce. Najmlajšega je povozil vlak, trinajst let je imel. Samomor ali otroška igra na tirih, kjer se je zadnji hip prestrašil in dvignil glavo. Karkoli je že bilo, niti misli na to ni bilo moč prenesti, zato je naredila, kar je naredila vedno, kadar so stvari postale neznosne, izklopila se je. To je obvladala, že štirideset let je to počela, da je lahko prenašala žaljivke, klofute in seks. Ko se je zgodilo to z njenim fantkom, pa jo je odklopilo kar samo, umaknilo jo je v svet brez čustev, v popolno ravnodušnost, kjer je deloval samo razum. Razum se je tedaj celo izostril, vse, kar je prebrala, ji je ostalo v spominu, računala je kot računski stroj in si zapomnila najbolj čudne besede. V življenju pa ni sodelovala, odgovarjala je sicer, če jo je kdo kaj vprašal, odklop torej ni bil popoln, bil je le umik nekam, kjer ni bilo nič več važno.
Zdaj ni bilo tako hudo, zdaj je bila odklopljena samo delno, lahko je čutila ugodje ob lepem vremenu in prav takšno vreme je bilo danes. In tako se je namenila tja, kamor jo je že dolgo vleklo, na stezo, ki je preko železniškega prehoda vodila na travnik. Za travnikom je bil hribček, zaraščen z gozdom, tja se ni upala, lahko bi padla in bogve če bi se mogla pobrati. Zavila je na makadam in prišla do prehoda čez progo. Na drugi strani tirov, dva sta bila, se je steza nadaljevala čez travnik, čisto na koncu travnika je nekdo hodil z dvema palicama. Malo strah jo je bilo – kaj če je treba hoditi s palicami in je brez njih nevarno? Palic pa najbrž sploh ne bi mogla držati.
Pa ni bilo nič nevarno, po makadamski poti se je dalo hoditi celo laže in najbrž tudi varneje kot po asfaltu, dobre čevlje je imela, malo prevelike sicer, zato jih je večinoma lahko obula brez zavezovanja. Sploh se je oblekla lahko sama, razen modrca, ki ga zato nikoli ni nosila. Pa seveda, gumbi, gumbi so bili problem, a tu ji je lahko pomagala cimra.
Tu je bilo mesta konec. Na koncu travnika je bil potok, čezenj je vodil most, na drugi strani se je pot pričela vzpenjati, ob desnem robu je bil znak z napisom Stranje, to je bila vas v bližini. Še na tej strani pa je ob potoku na desno vodila stezica, šla je po njej, na koncu travnika je pot zavila nazaj, spet je bilo potrebno prečkati progo, na desni je bila železniška postaja, nikoli še ni bila tam, vendar je vedela, kje je.
Radovednost jo je gnala naprej, v čakalnico, na steni je visel vozni red, ustavila se je in ga začela prebirati. Vsako uro naj bi peljal vlak proti glavnemu mestu in približno vsako uro v nasprotno smer. Nikamor se ni mislila odpeljati, vseeno pa je bilo dobro vedeti, da bi to lahko storila, kadarkoli bi se ji zahotelo. Če bi se ji seveda posrečilo brez pomoči stopiti v vagon. Najbrž ne bi šlo, stopnice so previsoke, roke pa prešibke.
Ko se je obrnila, se je iz oči v oči srečala s sestro negovalko, to je bila sestra, ki je preoblačila njeno sosedo in ki je tudi njej včasih pomagala pri oblačenju. Sprva je ni spoznala, brez modre halje je bila kot vsaka druga. Ni je pozdravila, naredila se je, da je ne vidi, in s hitrimi koraki odšla po ulici. Morda bi sestra morala biti v službi, vsekakor še ni bil čas za odhod domov.
Ni prišla prepozno, kosila še ni bilo, vseeno je imela slab občutek. Nekaj je naredila narobe. Bi sestro morala pozdraviti? Skoraj gotovo.
Naslednji dan si je ravno oblačila čevlje, ko je prišla sestra. »K zdravniku greste,« je povedala. »Saj nisem bolna,« »Že dolgo niste bili,« je rekla sestra in ni omenila včerajšnjega srečanja, tako da je za hip pomislila, da se sploh ni zgodilo. Kot vedno ji je šele pozneje postalo jasno, kaj bi morala storiti. Morala bi vprašati sestro, če je bila ona tista, ki jo je videla na postaji, češ da je v obleki tako drugačna, da ni bila sigurna, če je sploh ona. Samo to bi morala reči. Vendar je bila tiho, ker preprosto ni bila vajena govoriti, če je ni nihče vprašal. »Počakajte tukaj,« je ukazala sestra, medtem ko je oblačila njeno cimro, »A bom šla tut jest k zdravniku,« je vprašala ta, »potem moram obleči ta lepo jopco,« »Ne, vam ni treba.«
Stopila je k vratom. »Kam pa?«
»K zdravniku.«
»Z mano boste šli, da ne boste spet kam pobegnili.«
Spet, je pomislila. Kdaj pa je že pobegnila? Nejasno je čutila, da je to v zvezi z včerajšnjim sprehodom. Zdaj je bila zadnja prilika, da stvar popravi. Samo reči bi bilo treba ‘včeraj se mi je zdelo, da sem vas srečala na postaji, a nisem bila prepričana, če ste res vi.’ Vendar je bila tiho. Nemogoče bi ji bilo reči kaj takega. Vedno je bila tiho, navajeni so bili, da je bila tiho, morda bi bilo celo sumljivo, ko bi naenkrat pričela govoriti.
Sestra je ni pustila v čakalnici, kjer je čakalo nekaj žensk na vozičkih, odprla je vrata ordinacije in jo potisnila noter. »Tule je.«
Zdravnik je dvignil glavo, mlad je še bil, nikoli prej ga ni videla, nič ni bila bolna zadnja leta, prej je bila tu zdravnica, ne vsak dan, enkrat na teden. Za trenutek je videla izraz gnusa in dolgočasja na zdravnikovem obrazu, hip nato pa je bil obraz spet tak kot običajno, brezizrazen, z nekaj malega narejene prijaznosti.
»Vi ste …?«
Bila je tiho. To ni bilo vprašanje. Sicer pa je imel pred sabo karton z njenim imenom.
»Kaj ne veste, kako se pišete?«
»Vem.«
Tišina. Nekaj si je zapisal. »Torej ne veste, kako vam je ime?«
Zdaj je povedala svoj priimek.
»Ime?«
Povedala je še krstno ime.
»Ste že dolgo v domu?«
»Približno pet let.«
»Vam je všeč tu?«
»Ne.«
»Torej bi šli radi domov?«
»Ne.«
»Ali veste, zakaj ste tu?«
»V domu ali tu pri vas?«
Zdaj se je malo nasmejal. »V domu.«
»Zaradi rok sem težko delala, hči pa je rabila stanovanje.«
Namrščil se je, odgovor ni bil čisto tak, kot ga je želel slišati. Za hip se ji je zazdelo, da bo še vse dobro. A samo za hip.
»Zakaj ste šli na postajo?«
Bila je tiho, saj ni vedela odgovora.
»Se večkrat izgubljate?«
Gledala ga je, ne da bi odgovorila.«
»No?«
Še vedno je bila tiho. Slutila je, za kaj gre, in vedela, da proti temu ni pomoči, ne najmanj zato, ker bi bilo lahko tudi res. Možno je bilo, da se je v resnici izgubljala, možno je bilo, da je v resnici že večkrat ušla, pa ni vedela za to. Ni se ji zdelo verjetno, a možno je bilo in zdravnik je bil očitno prepričan v to. Pa vendar, morala bi reči, da se ni še nikoli izgubila, ali da vsaj ne ve za to, morala bi reči kakšen pameten stavek, vprašati na primer, ali imaš lahko alchajmerja, ne da bi sploh kdaj zaslutil, da je kaj narobe. Morala bi reči, da ni vedela, da je prepovedano iti na postajo, da ni vedela, da je v zaporu. Pa vendar je bila tiho. Na obrazu zdravnika je bilo videti poleg običajne zdolgočasenosti tudi rahel gnus, gnus pred bedastimi starkami in starostjo na splošno; prijaznost, kolikor jo je kazal, je bila zlagana, in tako je bila tiho, to je znala najbolje, umaknila se je v svet popolne ravnodušnosti.
Vedela je namreč, kaj je pisalo na kartoteki, ko je prišla v dom. Roke so bile očitno premalo, za sprejem je bilo potrebno kaj več. Takrat jo je zdravnica spraševala vse mogoče, med drugim tudi, katerega smo danes in kdo je predsednik države. Ker je vprašanja spretno skrila za običajen pogovor, je šele kasneje odkrila, da so imela namen odkriti stopnjo njene prizadetosti. Nazadnje jo je zdravnica vprašala, če so ji slikali glavo. Niso ji, in ko je nesla kartoteko v pisarno pred ordinacijo, je prebrala Alzhajmer? Vprašaj je najbrž pomenil, da diagnoza ni bila potrjena. Od takrat pa do danes ni bila nikoli več pri zdravniku, zdrava je bila, ni bilo potrebno. Nihče se ni več menil za to, dala je mir, ni bila težavna, nikogar ni brigalo, kam je šla, nikomur ni bilo mar.
Zdaj pa je dobila tablete, sestra jih je prinesla vsako jutro. Čeprav je sestra počakala, da je vzela tableto v usta in popila vodo, ni bilo težko goljufati. Ni hotela jemati tablet, če je zares bolna, ji tako in tako ne more nobena tableta pomagati.
Zaenkrat je še niso preselili na zaklenjen oddelek, najbrž tam ni bilo prostora. A to jo je čakalo prej ali slej. Ko pa je naslednje jutro hotela ven, jo je receptorka ustavila. Kam gre? Rekla je, da v park. Počakajte tu, je rekla receptorka, takoj bo tu prostovoljka, ki vas bo spremila. Poslušno se je usedla na klop poleg vhoda zraven gospe z berglami, ki je prav tako čakala.
Majhna gospa, na videz njenih let, morda pa mlajša, se je sklonila k njej. Sprva je ni videla in je spregledala roko, ki ji je bila ponujena. »Na sprehod bova šli,« je rekla prijazna gospa, zelo prijazna, res. »Lep sonček je, malo bova šli posedet v park.«
Ni ji dala roke, pa tudi odzdravila ni. Brez besed je vstala in odšla skozi vrata. Ni zavila na desno, v park, ampak na levo, na cesto. Mala gospa je hitela za njo, malo je šepala, noga jo je bolela. »Počakajte!« Ustavila se je. »Časopise bi šla kupit.«
Najbližja trgovina je bila takoj za vogalom, samo čez cesto je bilo treba iti. Vendar ni hotela tja, hotela je v kiosk, ki je bil bolj daleč, pravzaprav kar daleč, le malo pred železniško postajo. Razlog je bil preprost: prodajalec v kiosku ji je preostanek drobiža vrnil v nastavljeno dlan, blagajničarka v trgovini pa ga je vrgla na pult, od koder ga s svojimi ubogimi prsti ni mogla pobrati. Vendar tega ni hotela razlagati, hitela je naprej, od časa do časa se je ustavila, da bi počakala svojo spremljevalko, vendar je odšla naprej, še preden se je ta preveč približala, da je ne bi poskušala ustaviti.
Hvala bogu pred kioskom ni bilo nikogar, lahko je izbrala časopise, plačala in spravila drobiž, še preden jo je zasopla gospa dohitela. Časopise je spravila pod pazduho, kovance v žep, nato je vtaknila v žep še časopise in se obrnila proti domu. Zdaj ni več hitela, sem pa tja je gospo celo počakala.
Pokimala je receptorki in zavila na stopnišče. Receptorka je nekaj zaklicala za njo, ni je dobro slišala, zato se je ustavila. Takrat pa je skozi vrata že stopila gospa, ki jo je spremljala, slišala je, kako na ves glas razlaga receptorki »Spet je šla na postajo, komaj sem jo dohitela.« Preplavila jo je jeza, gospa je bila videti tako prijazna, pa se je vendar zlagala. Nato je pomislila, da postaja v resnici ni daleč od kioska, komaj kakih petdeset metrov naprej, čisto zlagala se torej res ni. A jeza je zato ni minila. Zahotelo se ji je kričati, razbiti steklena vrata, razbiti ogledalo, ubiti koga. Kot tisti človek, ki je ubil sedemdeset ljudi, ali pa oče, ki je ustrelil ženo in otroke in potem še sebe. A zato je treba imeti puško. Ali revolver. Ne, niti kričati ni mogla, pa naj jo je še tako mikalo, takoj bi jo zaklenili, nikoli več ne bi mogla nikamor, samo na ograjen vrt, kamor so ob lepem vremenu vodili dementne starke.
Seveda pa bo najbrž tako in tako morala v zaklenjene prostore, verjetno takoj, ko se bo izpraznila kaka postelja, to pomeni takoj, ko bo kaka starka umrla, umirale pa so kar naprej. Divja jeza in želja po ubijanju pa sta povzročili, da je nenadoma videla rešitev, edino možno rešitev. Jeza se ji je prelila v divje veselje. To je bilo to! Najraje bi kar takoj poskusila, a to je bilo neumno, tako mudilo se ni – čeprav se je prav gotovo mudilo, vendar je imela polno mizo časopisov s križankami, eno bo lahko rešila še pred kosilom, ostale popoldne.
Na kosilo pa ji ni bilo treba iti. Ko je pogledala na uro, visela je nad vrati, in vstala, da bi odšla v jedilnico v pritličju, je strežnica na vozičku pripeljala hrano za obe, ne samo za cimro. Neka nova je bila, ni je še videla, ali pa je le delala na drugem koncu stavbe in je zdaj koga nadomeščala. Umaknila je časopise, da je bil na mizi prostor za obe. »Vas bomo pa kmalu preselili,« je rekla strežnica z veselim glasom, kot da bi bilo to kaka dobra novica.
To in pa kosilo v sobi je morda pomenilo, da je že vse odločeno, da bo mogoče že jutri na zaprtem oddelku in da bo treba pohiteti, morda bo jutri že tudi zajtrk dobila v sobo.
Ja, kar kmalu bo treba. Še vedno jo je prevevalo veselje, pravzaprav to niti ni bilo veselje, ampak čudna vznemirjenost, podobna vznemirjenosti pred potovanjem ali selitvijo ali morda tremi pred izpitom.
Še dve križanki sta jo čakali, ena majhna, druga velika. ‘Čustveno stanje, v katerem oseba doživlja intenziven občutek vznesenosti, sreče, navdušenja’. ‘Evforija’ je zapisala v kvadratke in pomislila, da je to čisto natančen izraz za stanje, v kakršnem je zdaj. Evforija. Zdaj se je v to evforijo, v to divje vznemirjenje, prikradel strah, ne strah pred dejanjem samim, ampak strah, da ji ga bo karkoli preprečilo.
Ja, kar takoj bo treba, sicer bo prepozno. Od zunaj je bilo slišati običajen popoldanski šunder, osebje je odhajalo domov, vžigali so avtomobile, nikoli prej se ni menila za ta hrup, nikoli prej ga sploh ni opazila. Možgani in čuti so ji delali s podvojeno močjo. Okrog tretje ure se je hrup umiril, parkirišče se je izpraznilo, prihajali so novi avtomobili, vendar jih ni bilo toliko, popoldne je delalo le nekaj strežnic, v stavbi je bila več ali manj tišina.
Zdaj je bilo treba samo ujeti pravi trenutek, ko bo receptorka odšla na kavo. Ne sme je videti, lahko bi se spomnila, da so ji naročili, da mora posebej paziti nanjo. Če so ji seveda naročili, lahko ji tudi niso, osebja je bilo premalo, to je bilo slišati kar naprej in je bilo najbrž res. A bolje se je bilo ne zanašati na to. Tako je stala na stopnišču, napol skrita, in prisluškovala. Bilo je tiho, stopila je naprej, tedaj pa je naglo prihitela mimo neka ženska, ni je videla, neka druga ji je pritekla naproti, nato sta obe izginili za vogal, kjer je bil bife s kavo. Zdaj je hitro odhitela mimo vratarske lože in skozi vrata. Do ceste ni bilo daleč, vendar ni šla tja, lahko bi pripeljal še kak avtomobil, lahko bi jo kdo videl in ustavil. Šla je po drugi strani v park in na zadnji strani v uličico, kjer ni bila še nikoli, ki pa je po vsej verjetnosti tudi vodila tja, kamor je bila namenjena. Res je bilo tako.
Razburjenje jo je med tem manevrom minilo, zdaj pa ga je spet začutila, Pa tudi strah, da se ji ne bo posrečilo, da bo karkoli prišlo vmes. Zato je hitela.
Treba je bilo prečkati glavno cesto, to je bilo tudi na prehodu za pešce kar podvig. Tu bi šla lahko kar naravnost, mimo parkirišča velikega trgovskega centra, tudi tu se je dalo prečkati progo in priti na travnik. Vendar bi morala kar nekaj časa hoditi ob progi in lahko bi jo kdo videl. Ni ji prišlo na misel, da je iz take razdalje tako in tako nihče ne bi mogel prepoznati, ženska pač, ki hodi ob progi na travniku, koga briga, kaj počne in kam gre. Vendar se je bala, navajena je bila neuspehov, vedno je kaj zamočila. Čeprav je bilo to, kar je mislila storiti, že v osnovi narobe, najbolj napačna stvar na svetu, največji greh, ki si ga je bilo mogoče zamisliti, tako da je imela celo nekaj upanja na uspeh.
Tako je šla po drugi strani ceste spet nazaj, do poti, po kateri je šla včeraj. Samo da danes pot ni bila prazna, dva para s pohodnima palicama sta šla pred njo, takoj za njo pa je na pot zavil še možakar s psom. Vsi so hodili hitreje kot ona, tako da je progo prečkala zadnja.
Na železniškem semaforju na strani, kjer je bila postaja, je gorela rumena luč, ne rdeča kot prejšnji dan. Je to pomenilo, da bo kmalu prišel vlak? Naj se takoj usede na progo ali naj počaka, da ga bo videla? Saj bi se lahko usedla na napačen tir.
Zdaj je zaslišala vlak, zapiskal je, takoj nato ga je videla. Hitro je stopila na tir, tako hitro, da jo je zaneslo in se je morala usesti na prag. Pa saj to je tako in tako nameravala. Videla je moškega s psom, ki je tekel proti njej, vendar je bil daleč. Slišala je vpitje in ni vedela, da sama tako vpije, vpije in kriči na ves glas kot še nikoli v življenju. Zadnje sekunde pa se ji ni odvrtelo vse njeno življenje, kot pravijo in kot je nekje brala, da se zgodi v takih primerih, ne, pomislila je samo, kako smešno bi bilo, ko bi imeli prav tisti, ki verujejo v posmrtno življenje, in bi morala na drugem svetu stopiti pred sodnika in še enkrat slišati, kaj vse je v življenju naredila narobe – narobe pa je bilo tako in tako vse, še huje, narobe je bila kar ona sama. To bi bilo res smešno, saj bi bilo potem vse skupaj samo še ena njena polomija.
Časopis z rešeno križanko je ostal na mizi do drugega dne. Tam ga je našla socialna delavka, ki je skupaj s strežnico prišla v sobo, da bi pospravila in odnesla ponesrečenkine stvari. Pričela je zlagati stvari na posteljo, nasmehnila se je ob pogledu na križanko, slišala je že, da se gospa igra reševanje križank ‘in pri tem drži časopis narobe’. To sicer ni moglo biti res, vse črke so bile obrnjene na pravo stran. Slučajno se ji je pogled ustavil na besedi ‘evforija’, napisani z nerodnimi črkami. Začudeno je pogledala še druge besede. Pred dvema dnevoma je doma reševala prav to križanko in je ni končala, kot nobene nikoli ni. ‘Čustveno stanje, v katerem oseba doživlja intenziven občutek vznesenosti …’ Na omarici ob postelji je bilo še nekaj časopisnih strani z rešenimi križankami. Na hitro jih je pregledala, brez dvoma so bile vse rešene pravilno. Strmela je vanje v upanju, da bo našla za to kakšno razlago, razlago, ki bi stvar preprosto pojasnila, pa je ni bilo. Razen tiste, na katero ni nihče nikoli pomislil.
Neprijetno ji je bilo misliti na to. Sicer pa ni imela časa. Poklicali so jo po telefonu, ves čas službe ni bila niti minuto prosta, zasliševala jih je policija, čakali so, da pride gospejina hčerka. Škatla s ponesrečenkino stvarmi je bila tačas na stolu v njeni sobi. Brez časopisov, strežnica jih je vrgla proč.
Za vse je bilo olajšanje, ko je hči povedala, kako je umrl njen najmlajši brat. To in napredujoča demenca je pojasnilo vse in opralo krivde osebje in sploh vsakogar. Čez nekaj dni je bil dogodek pozabljen.
