Avto še vedno vozim rad, to pa je tudi vse, kar lahko delam brez odpora, če že ne ravno z veseljem. Vseeno mi je, kakšno je vreme, po suhem asfaltu je pač lepše, lahko si privoščim malo večjo hitrost, avto se trdno drži ceste, zdi se, da vozi sam, pa ni tako, pozorno in ljubeče ga je treba voditi, pokrajina pa tačas beži mimo, zeleni griči, oblaki mečejo senco, videti so kot smetana na plavem nebu, hišice, cerkvice, gore v daljavi. Še lepše je v mraku, ko se pričnejo prižigati luči, ko celo znana pokrajina postane skrivnostna, kot da ne bi bila več ista, pa vendar je še znana, šele s temo se popolnoma spremeni in se voziš po neznani deželi, luči bežijo mimo, vse je tuje, prav lahko bi bil na drugem koncu sveta. V dežju je treba voziti bolj počasi, pa nič zato, saj se mi nikamor ne mudi, cilj sploh ni važen, pravzaprav ga sploh ni, edino, kar je pomembno, je vožnja. In ko preneha deževati – če se pelješ dovolj daleč, lahko dež tudi poneha, se svet spremeni na lepše, oblaki se umikajo plast za plastjo, svet je umit, zrak je prozoren, ni lepa samo pokrajina, najbolj čudovito, najbolj skrivnostno in neznano je nebo, s kupi oblakov, ki jih veter v višavah odstira in razganja, pa se pojavljajo vedno novi in novi, vsaka plast drugačna, zdaj jih preganja že tudi sonce, pa se še vedno kopičijo, nekateri skoraj črni, drugi sivi in nazadnje beli in penasti kot smetana, da se ti zdi, kot bi zrl v skrivnosti vesolja, veličastnega, nedoumljivega.
Vendar pa je neznanega vedno manj, vedno teže je pobegniti, vsaj za dalj časa. Na koncu se je vedno treba vrniti domov, pa čeprav pozno, pa čeprav v temi, saj nekje je vendar treba spati, tudi jesti je treba, treba je nakupovati, iti na pošto, plačati položnice. Jesti se da tudi na poti, na črpalkah prodajajo sendviče in vse mogoče, včasih si kupim čokolado ali kekse, tako nisem nikoli lačen. A da bi si iskal prenočišče, tega nisem sposoben, to zahteva priprave, treba je spraševati, se meniti z ljudmi, najbrž tudi vnaprej rezervirati, ne, to ni zame, rajši se vrnem domov, čeprav tudi s tem odlašam, ponavadi je že tema, ko pridem. Stanovanje je prašno, saj si ne vzamem časa, da bi počistil, vendar ni razmetano, saj tudi razmetati ne utegnem. Tisto malo posode, ki jo umažem pri kuhanju, pospravim sproti, saj nisem pacek, samo ni mi všeč biti doma. Ne samo, da mi ni všeč, odvratno mi je. Odvratnost čutim v trebuhu že, ko se bližam hiši, širi se po telesu, dokler ni vsaka celica prežeta z odporom do vsega, kar me obdaja. Veliko stanovanje je to, nekoč opremljeno z dobršno mero okusa in z željo po lepoti in spominjam se, da mi je včasih pogled na žive slike na televiziji in na negibno sliko na beli steni za njo, nudil čisti estetski užitek, prav tako mizica, vaza na mizi in rože v njej. Zdaj ni bilo več rož in samota tu je hujša od vseh samot, to je SAMOTA, napolnjena z ljudmi, ki jih ni več.
Zadnje čase se me tudi v avtu loteva živčnost. Gomazi mi po rokah, kot rahel drget na koži, kot slutnja, da se bo zgodilo nekaj hudega, kot trema pred izpitom. Ne, to ni prava primera, bolj je podobno slutnji nečesa slabega, neprijeten občutek, vendar še vedno ne tako neprijeten kot življenje zunaj avta, kot običajno življenje, kamor se moram vsak dan za nekaj časa vrniti. Zunaj avta se temu pridruži še fizična bolečina. Kolki in kolena me pri hoji neznosno bolijo, težko zaspim in ponoči se zbujam od bolečih krčev v nogah. Najhuje je, ko stopam iz avta, malo manj hudo, ko sedem vanj. Ko sedem, začutim celo olajšanje, ki je trajalo prej ves čas vožnje, zdaj pa ga je že čez nekaj ur konec, potem pa se bolečine v kolkih spet začnejo. Opazil sem tudi, da sem se pričel izogibati neznanih cest, da se rajši vozim po cestah, ki jih že poznam. Poletje se je že prevesilo v jesen, bliža se zima, treba bo zamenjati gume. Treba bo nehati, in to že kar kmalu.
Vem, da je prav to krivo slabemu spanju, srhu in gomazenju po koži, živčnosti, ki že meji na blaznost. Pred leti, ko sem se odločil, da končam na ta način, je bilo vse videti tako enostavno, da me je naravnost razveselilo. Voziti je treba toliko časa, dokler ti nasproti ne pripelje kak ogromen kamion, morda cisterna, skratka nekaj kar najbolj mogočnega, potem je treba samo pritisniti na plin in nalahko zaviti na levo. Spominjam se, kako me je takrat misel na tako enostavno rešitev vseh muk potolažila, mi skoraj vrnila voljo do življenja in mi dala občutek, da sem gospodar svoje usode. Nikamor se mi ni mudilo, sklenil sem, da se bom vozil naokoli, dokler bo šlo, dokler bom imel denar in dokler ne bom vsega res do grla sit, dovolj časa sem imel, lahko sem si privoščil, da iščem in najdem zares pravo priložnost, saj takrat se bo treba v hipu odločiti.
Veliko priložnosti je ostalo neizkoriščenih. Včasih sem bil že tik pred tem, da pritisnem na plin in obrnem volan na levo, pa vendar me je nekaj zadržalo, hip nato pa je bila priložnost zamujena. Sprevidel sem, da ne bo tako lahko, nikakor ne bo šlo samo od sebe. Vendar sem vedel, da se bo zgodilo in to mi je dajalo moč. Vedel sem, da lahko končam, kadarkoli hočem. Če tale hip nočem, je to moja stvar. Našel sem celo neko veselje, nek čuden užitek v sami vožnji, v spretnosti, s katero vodim avto, in v kateri sem užival, kot da me gleda in ocenjuje neviden sodnik.
Pa me to sploh še veseli? Ne več dosti. Ne mika me več neznano, ne najdem več užitka v lepoti pokrajine, ki sploh ne potrebuje mojega občudovanja in ki bo ostala lepa tudi, ko mene ne bo več. Pravzaprav bi bila še lepša brez ljudi. A potem tudi asfaltnih cest ne bi bilo. Niti pokošenih travnikov, ki so tako lepi. Morda sploh nobenih travnikov, samo gozd in neprehodna divjina.
Takole včasih premišljam med vožnjo, a prav poredko, navadno ne razmišljam tako povezano, misli se mi podijo po glavi brez reda, kopičijo se ena na drugo, prebliski, utrinki. Ceste si postajajo vedno bolj podobne, dokler nisem nekoč zapeljal na pot, po kateri se nisem peljal še nikoli prej. Popolnoma neznana cesta, čudna, čudno široka, grmiči ob njej so temnordeče barve z velikimi listi. Razdeljena je na tri pasove, vendar se mi to sploh ne zdi čudno, vozim se po srednjem pasu. Potem vidim, da peljejo nasproti z veliko naglico avtomobili, sliši se kričanje ljudi, vidim, da avtomobili bežijo pred nečim, kar se jim z velikimi koraki bliža, in to je medved, ogromen medved. V strahu poskušam obrniti avtomobil, da bi tudi sam poskusil zbežati, tisti hip se zbudim, avto stoji ob cesti, ustavil se je skoraj na vrhu kupa gramoza. Zaspal sem za volanom.
Zvečer se komaj privlečem iz avta. Kolki me neznosno bolijo. Na stopnišču naletim na soseda, ki se s težavo vzpenja po stopnicah. Z eno roko se drži za ograjo, z drugo ga podpira ženska, ki mu pomaga po stopnicah. En korak, ena noga, ena stopnica, druga stopnica. Vso širino stopnišča zasedata. Pa nič zato, tako se mi ni treba pretvarjati, da mi nič ni, tudi meni ne bi bila odveč roka v pomoč, tudi jaz se držim za ograjo, ena noga, druga noga.
Sosed je vdovec. Od kdaj ima drugo žensko? Nekajkrat sem jo že videl v bližini hiše, vsakič je prijazno pozdravila.
Na podestu smo. »Oprostite, da ste morali čakati. Milka, umakni se!«
Zmajem z glavo, nič ne de, ni se treba umikati. Moja vrata so na levi, njihova na desni. »Vi še vedno delate?« Nekaj zagodrnjam. Ni mi do pogovora. Sicer pa, koga zanima, kaj počnem?
To noč sem slabo spal. Kaj slabo, zbujal sem se kar naprej, sanjalo se mi je vse mogoče, ne spominjam se več, kaj, enkrat sem v sanjah celo vstal in padel po tleh, ker sem se zapletel v rjuho. Medlo se spominjam sanj: napadla me je neka ogromna žival.
Zjutraj se mi ni dalo vstati. A tudi spati se mi ni dalo, pravzaprav me je bilo strah hudih sanj in bolečih krčev v nogah. Pomislil sem na ljudi, ki jih zadene kap v spanju in se preselijo v večnost z lahkoto, brez težkih odločitev, ne da bi sploh opazili. Vendar ni dosti upanja, da bom imel tako srečo.
Ni mi dobro. Morda sem bolan. Morda bi moral ostati doma. Vendar pa moram ven, hladilnik je prazen, ničesar ni doma razen kave, tudi če bi hotel nekaj dni ostati doma, bi moral najprej oditi po nakupih.
Kava torej. V glavi se mi je zbistrilo, ko sedim v avtu, je že vse dobro. Vreme je kar pravšnje, oblačno je, vendar ne soparno, bolj mrzlo kot vroče. Zapeljal sem na odcep, po katerem se že nekaj let nisem vozil. Avtomobilov skoraj ni bilo, tovornjakov sploh ne. Vedno temneje je postajalo, oblaki so metali črne sence, vse se je obarvalo v črno. Nisem več vedel, kje sem. Vse mi je bilo neznano. Vozil sem naprej, sem pa tja se je pojavila kakšna hiša, vendar nobene table z napisom kraja. Potem pa so bili spet samo gozdovi. Ali spim?
»Pazi, kako voziš,« reče žena, »tla so spolzka od megle.« Res me je na ovinku zaneslo, a megla... Je bila res megla? Gozd je bil na obeh straneh ceste, oblačno je bilo in skoraj grozljivo. Spet me je zaneslo, vendar sem ovinek srečno zvozil in dal nogo s plina. Vendar je avto še vedno vozil prehitro. Prehiti me motorist z oglušujočim truščem, spet ne vem, kje sem, vendar je gozda konec, cesta se spusti navzdol, ob poti stoji policijski avto, zraven motorist, ki me je prehitel, očitno policist.
Moral sem ustaviti. »Dokumente, prosim!«
Dam mu etui, obrača ga in poskuša izvleči prometno dovoljenje. Ne posreči se mu. »Dajte dokumente ven!« Pokažem mu, da to ni potrebno, treba je samo obrniti stran, etui je narejen tako, da ga lahko listaš, tam, kjer so podatki, je prozorna plastika.
Jezen je, ker je izpadel bedak v očeh drugega policista, očitno bolj izkušenega. Ta mu vzame etui iz rok, lista po njem in pri tem pogleduje proti meni. Malo je razočaran, dokumenti so v redu, to mu nekako ni všeč.
»Malo preveč smo popili pri kosilu, ne? Treba bo pihati.«
»Kaj sem zagrešil?«
»Vozil je cikcak po cesti, pravi policist z motorjem.«
»Prehitro sem šel v ovinek, pa me je malo zaneslo. Nič hudega ni bilo.«
»Če nočete pihati, se smatra, da vozite pijani.«
Vdal sem se, kaj sem pa hotel. Policist z motorjem ni bil videti zadovoljen. Drugi je še vedno gledal v dokumente.
»Kaj počnete na tem koncu?«
Na katerem koncu? Niti sanjalo se mi ni, vprašati pa nisem mogel. Molčal sem.
Gledal me je.
»Vozim se.«
»Tudi duhoviti smo? Kaj počnete tu?«
Molčal sem. Ostro me je gledal, vendar je prav dobro vedel, da mi ni treba odgovoriti. Kaj počnem in kam grem, je popolnoma moja stvar, dokler nisem česa zagrešil.
Vrnil mi je dokumente.
»Jeste kakšne tablete?«
Odkimal sem. Pogledal sem na uro, bila je tri, tretji oktober.
»Srečno vožnjo, pa čim prej si odpočijte!« Poskušal je biti čim bolj dobrohoten. Navsezadnje je bil morda čisto v redu človek.
- Tu piše, da kozarec vina pri večerji podaljša življenje.
- Bi kozarec vina pri večerji?
- Kdo pravi, da hočem živeti dlje?
- Jaz hočem.
- Potem ga ti pij!
Narobe je razumela, hotel sem reči, da bi rad, da bi ona dolgo živela. Vendar je nisem popravil. Zakaj ne? Ker sem ji zameril, da je tako razumela. Da je razumela, kot da si želim živeti, morda celo, da si želim živeti brez nje.
Nisem je popravil, vendar mi je obležalo na duši. Nikoli nisem pil, prelahko bi bilo.
Ne spominjam se, kako sem po srečanju s policisti prišel domov, čeprav sem nedvomno prišel, ne spominjam se niti naslednjih dni, zato sem dolgo časa mislil, da sem se ponesrečil prav tistega dne. Ostal pa mi je v glavi še nek dogodek, ki se je prav gotovo zgodil pozneje, morda prav na dan nesreče. Ogromen kamion mi je pripeljal nasproti, zdaj se bo zgodilo, sem pomislil, vendar me roke niso ubogale in zapeljal sem mimo, da, celo na desno sem se moral umakniti, ker je velikansko vozilo segalo čez polovico ceste. Natanko se spominjam tega kamiona, spominjam se tudi razočaranja nad svojo nemočjo. Ničesar ne znam dobro opraviti!
Ta kamion sem imel pred očmi, ko sem se zbudil v bolnišnici in se poskusil premakniti, pa ni šlo. Bolela so me rebra, težko sem dihal, nekaj, verjetno noga, me je bolelo tako strahovito, da je bilo težko zdržati. Kmalu bom umrl, sem se tolažil, čuteč kljub bolečinam olajšanje, ker je bilo vse že za mano, ker sem končno le storil, čeprav nepopolno, čeprav strahopetno.
Pa ni bilo tako, nisem se zaletel v noben kamion, nekdo se je zaletel vame. Neki pijanec ni zvozil ovinka. Nisem umrl, celo ozdravel sem, če lahko človeku na vozičku rečeš zdrav človek. Ni verjetno, da bom še kdaj hodil, zlomil sem si stegnenico, polomil rebra ter bil dolgo časa v nezavesti. Nikoli več ne bom sedel v avto in ne morem reči, da mi je tega žal. Priklenjen sem na dom, na lepo in udobno stanovanje, ki ga Milka prizadevno čisti in krasi z rožami.
Včasih me obišče zelo prijazen starejši gospod, pravi, da je moj advokat in moj prijatelj še iz študentskih let. Ne ugovarjam mu, vendar ne morem dobro verjeti. Veliko sem pozabil, to je že res, kaj takega pa menda le ne? Sicer pa sem ga vesel, kadar pride, prijetno je malo poklepetati, zanima ga, kako je z mano, ali dobro jem in ali mi gospa Milka ne gre na živce.
Gospa Milka mi ne gre na živce, zelo se trudi, da bi mi ne šla na živce. Prej je delala pri sosedu in še vedno pospravlja pri njem, večinoma pa je pri meni. Rada dela, stanovanje je pospravljeno in čisto, vsak dan me vpraša, kaj bi rad za kosilo, meni pa je vseeno, pustim ji, da ona izbere, tako mi je ljubše, tako tudi vedno dobro jem. Jeva skupaj, potem mi pomaga v posteljo, po njenem je treba po kosilu malo spati, ona pa da bo medtem pomila posodo in pogledala k sosedu. Seveda vem, zakaj je tako prijazna in pridna, majhno pokojnino ima (res sramotno majhno, ogorčen postanem, če samo pomislim na to), za delo pri meni pa je zelo dobro plačana. Gospod P., to je ta advokat (njegovo ime mi vedno znova uide iz spomina), je poskrbel, da sem dobil bogato zavarovalnino, pravi, da imam dovolj denarja do konca življenja.
Milka ni edina, ki skrbi zame, prihaja še nek fant, ki mi pomaga vstati, me obleče, umije in obrije, in pride zvečer spet, da mi pomaga v posteljo. Ta fant pa mi gre na živce, sili me namreč hoditi, vsak dan moram narediti nekaj korakov z njegovo pomočjo; ni zadovoljen z mano, ker mi ne gre in ne gre in ker nočem sodelovati. »Če se ne boste potrudili, ne boste nikoli hodili,« mi pravi. Pa saj nočem hoditi. Udoben voziček imam, prijetno se je voziti z njim. Stanovanje je naravnost idealno za vožnjo z vozičkom, povsod je dovolj prostora, vsa vrata so zadosti široka, nikjer ni nobenih pragov. Rad se vozim po stanovanju, tudi na balkon grem včasih, tu sem pri vratih nekoč sam izdelal klančino, da se je žena lahko zapeljala na balkon, tudi ko mene ni bilo doma.
Žene se spomnim le poredko in še takrat ne dobro in le za kratek čas. Vsakič postanem žalosten in se pričnem jokati. »No, no,« me potem tolaži Milka, »v nebesih je, gleda vas in pazi na vas.« Ženina fotografija je na omarici v dnevni sobi, tam je tudi fotografija čednega, kar preveč čednega mladega moža, pravzaprav še fanta. Tega fanta se sploh ne spomnim, čeprav pravi Milka, da je to moj sin. Če je to res, upam, da mu je dobro, kjerkoli že je. »Pri bogu je,« pravi Milka.
»Nekatere stvari je bolje pozabiti,« pravi gospod P.
Avto še vedno vozim rad, to pa je tudi vse, kar lahko delam brez odpora, če že ne ravno z veseljem. Vseeno mi je, kakšno je vreme, po suhem asfaltu je pač lepše, lahko si privoščim malo večjo hitrost, avto se trdno drži ceste, zdi se, da vozi sam, pa ni tako, pozorno in ljubeče ga je treba voditi, pokrajina pa tačas beži mimo, zeleni griči, oblaki mečejo senco, videti so kot smetana na plavem nebu, hišice, cerkvice, gore v daljavi. Še lepše je v mraku, ko se pričnejo prižigati luči, ko celo znana pokrajina postane skrivnostna, kot da ne bi bila več ista, pa vendar je še znana, šele s temo se popolnoma spremeni in se voziš po neznani deželi, luči bežijo mimo, vse je tuje, prav lahko bi bil na drugem koncu sveta. V dežju je treba voziti bolj počasi, pa nič zato, saj se mi nikamor ne mudi, cilj sploh ni važen, pravzaprav ga sploh ni, edino, kar je pomembno, je vožnja. In ko preneha deževati – če se pelješ dovolj daleč, lahko dež tudi poneha, se svet spremeni na lepše, oblaki se umikajo plast za plastjo, svet je umit, zrak je prozoren, ni lepa samo pokrajina, najbolj čudovito, najbolj skrivnostno in neznano je nebo, s kupi oblakov, ki jih veter v višavah odstira in razganja, pa se pojavljajo vedno novi in novi, vsaka plast drugačna, zdaj jih preganja že tudi sonce, pa se še vedno kopičijo, nekateri skoraj črni, drugi sivi in nazadnje beli in penasti kot smetana, da se ti zdi, kot bi zrl v skrivnosti vesolja, veličastnega, nedoumljivega.
Vendar pa je neznanega vedno manj, vedno teže je pobegniti, vsaj za dalj časa. Na koncu se je vedno treba vrniti domov, pa čeprav pozno, pa čeprav v temi, saj nekje je vendar treba spati, tudi jesti je treba, treba je nakupovati, iti na pošto, plačati položnice. Jesti se da tudi na poti, na črpalkah prodajajo sendviče in vse mogoče, včasih si kupim čokolado ali kekse, tako nisem nikoli lačen. A da bi si iskal prenočišče, tega nisem sposoben, to zahteva priprave, treba je spraševati, se meniti z ljudmi, najbrž tudi vnaprej rezervirati, ne, to ni zame, rajši se vrnem domov, čeprav tudi s tem odlašam, ponavadi je že tema, ko pridem. Stanovanje je prašno, saj si ne vzamem časa, da bi počistil, vendar ni razmetano, saj tudi razmetati ne utegnem. Tisto malo posode, ki jo umažem pri kuhanju, pospravim sproti, saj nisem pacek, samo ni mi všeč biti doma. Ne samo, da mi ni všeč, odvratno mi je. Odvratnost čutim v trebuhu že, ko se bližam hiši, širi se po telesu, dokler ni vsaka celica prežeta z odporom do vsega, kar me obdaja. Veliko stanovanje je to, nekoč opremljeno z dobršno mero okusa in z željo po lepoti in spominjam se, da mi je včasih pogled na žive slike na televiziji in na negibno sliko na beli steni za njo, nudil čisti estetski užitek, prav tako mizica, vaza na mizi in rože v njej. Zdaj ni bilo več rož in samota tu je hujša od vseh samot, to je SAMOTA, napolnjena z ljudmi, ki jih ni več.
Zadnje čase se me tudi v avtu loteva živčnost. Gomazi mi po rokah, kot rahel drget na koži, kot slutnja, da se bo zgodilo nekaj hudega, kot trema pred izpitom. Ne, to ni prava primera, bolj je podobno slutnji nečesa slabega, neprijeten občutek, vendar še vedno ne tako neprijeten kot življenje zunaj avta, kot običajno življenje, kamor se moram vsak dan za nekaj časa vrniti. Zunaj avta se temu pridruži še fizična bolečina. Kolki in kolena me pri hoji neznosno bolijo, težko zaspim in ponoči se zbujam od bolečih krčev v nogah. Najhuje je, ko stopam iz avta, malo manj hudo, ko sedem vanj. Ko sedem, začutim celo olajšanje, ki je trajalo prej ves čas vožnje, zdaj pa ga je že čez nekaj ur konec, potem pa se bolečine v kolkih spet začnejo. Opazil sem tudi, da sem se pričel izogibati neznanih cest, da se rajši vozim po cestah, ki jih že poznam. Poletje se je že prevesilo v jesen, bliža se zima, treba bo zamenjati gume. Treba bo nehati, in to že kar kmalu.
Vem, da je prav to krivo slabemu spanju, srhu in gomazenju po koži, živčnosti, ki že meji na blaznost. Pred leti, ko sem se odločil, da končam na ta način, je bilo vse videti tako enostavno, da me je naravnost razveselilo. Voziti je treba toliko časa, dokler ti nasproti ne pripelje kak ogromen kamion, morda cisterna, skratka nekaj kar najbolj mogočnega, potem je treba samo pritisniti na plin in nalahko zaviti na levo. Spominjam se, kako me je takrat misel na tako enostavno rešitev vseh muk potolažila, mi skoraj vrnila voljo do življenja in mi dala občutek, da sem gospodar svoje usode. Nikamor se mi ni mudilo, sklenil sem, da se bom vozil naokoli, dokler bo šlo, dokler bom imel denar in dokler ne bom vsega res do grla sit, dovolj časa sem imel, lahko sem si privoščil, da iščem in najdem zares pravo priložnost, saj takrat se bo treba v hipu odločiti.
Veliko priložnosti je ostalo neizkoriščenih. Včasih sem bil že tik pred tem, da pritisnem na plin in obrnem volan na levo, pa vendar me je nekaj zadržalo, hip nato pa je bila priložnost zamujena. Sprevidel sem, da ne bo tako lahko, nikakor ne bo šlo samo od sebe. Vendar sem vedel, da se bo zgodilo in to mi je dajalo moč. Vedel sem, da lahko končam, kadarkoli hočem. Če tale hip nočem, je to moja stvar. Našel sem celo neko veselje, nek čuden užitek v sami vožnji, v spretnosti, s katero vodim avto, in v kateri sem užival, kot da me gleda in ocenjuje neviden sodnik.
Pa me to sploh še veseli? Ne več dosti. Ne mika me več neznano, ne najdem več užitka v lepoti pokrajine, ki sploh ne potrebuje mojega občudovanja in ki bo ostala lepa tudi, ko mene ne bo več. Pravzaprav bi bila še lepša brez ljudi. A potem tudi asfaltnih cest ne bi bilo. Niti pokošenih travnikov, ki so tako lepi. Morda sploh nobenih travnikov, samo gozd in neprehodna divjina.
Takole včasih premišljam med vožnjo, a prav poredko, navadno ne razmišljam tako povezano, misli se mi podijo po glavi brez reda, kopičijo se ena na drugo, prebliski, utrinki. Ceste si postajajo vedno bolj podobne, dokler nisem nekoč zapeljal na pot, po kateri se nisem peljal še nikoli prej. Popolnoma neznana cesta, čudna, čudno široka, grmiči ob njej so temnordeče barve z velikimi listi. Razdeljena je na tri pasove, vendar se mi to sploh ne zdi čudno, vozim se po srednjem pasu. Potem vidim, da peljejo nasproti z veliko naglico avtomobili, sliši se kričanje ljudi, vidim, da avtomobili bežijo pred nečim, kar se jim z velikimi koraki bliža, in to je medved, ogromen medved. V strahu poskušam obrniti avtomobil, da bi tudi sam poskusil zbežati, tisti hip se zbudim, avto stoji ob cesti, ustavil se je skoraj na vrhu kupa gramoza. Zaspal sem za volanom.
Zvečer se komaj privlečem iz avta. Kolki me neznosno bolijo. Na stopnišču naletim na soseda, ki se s težavo vzpenja po stopnicah. Z eno roko se drži za ograjo, z drugo ga podpira ženska, ki mu pomaga po stopnicah. En korak, ena noga, ena stopnica, druga stopnica. Vso širino stopnišča zasedata. Pa nič zato, tako se mi ni treba pretvarjati, da mi nič ni, tudi meni ne bi bila odveč roka v pomoč, tudi jaz se držim za ograjo, ena noga, druga noga.
Sosed je vdovec. Od kdaj ima drugo žensko? Nekajkrat sem jo že videl v bližini hiše, vsakič je prijazno pozdravila.
Na podestu smo. »Oprostite, da ste morali čakati. Milka, umakni se!«
Zmajem z glavo, nič ne de, ni se treba umikati. Moja vrata so na levi, njihova na desni. »Vi še vedno delate?« Nekaj zagodrnjam. Ni mi do pogovora. Sicer pa, koga zanima, kaj počnem?
To noč sem slabo spal. Kaj slabo, zbujal sem se kar naprej, sanjalo se mi je vse mogoče, ne spominjam se več, kaj, enkrat sem v sanjah celo vstal in padel po tleh, ker sem se zapletel v rjuho. Medlo se spominjam sanj: napadla me je neka ogromna žival.
Zjutraj se mi ni dalo vstati. A tudi spati se mi ni dalo, pravzaprav me je bilo strah hudih sanj in bolečih krčev v nogah. Pomislil sem na ljudi, ki jih zadene kap v spanju in se preselijo v večnost z lahkoto, brez težkih odločitev, ne da bi sploh opazili. Vendar ni dosti upanja, da bom imel tako srečo.
Ni mi dobro. Morda sem bolan. Morda bi moral ostati doma. Vendar pa moram ven, hladilnik je prazen, ničesar ni doma razen kave, tudi če bi hotel nekaj dni ostati doma, bi moral najprej oditi po nakupih.
Kava torej. V glavi se mi je zbistrilo, ko sedim v avtu, je že vse dobro. Vreme je kar pravšnje, oblačno je, vendar ne soparno, bolj mrzlo kot vroče. Zapeljal sem na odcep, po katerem se že nekaj let nisem vozil. Avtomobilov skoraj ni bilo, tovornjakov sploh ne. Vedno temneje je postajalo, oblaki so metali črne sence, vse se je obarvalo v črno. Nisem več vedel, kje sem. Vse mi je bilo neznano. Vozil sem naprej, sem pa tja se je pojavila kakšna hiša, vendar nobene table z napisom kraja. Potem pa so bili spet samo gozdovi. Ali spim?
»Pazi, kako voziš,« reče žena, »tla so spolzka od megle.« Res me je na ovinku zaneslo, a megla... Je bila res megla? Gozd je bil na obeh straneh ceste, oblačno je bilo in skoraj grozljivo. Spet me je zaneslo, vendar sem ovinek srečno zvozil in dal nogo s plina. Vendar je avto še vedno vozil prehitro. Prehiti me motorist z oglušujočim truščem, spet ne vem, kje sem, vendar je gozda konec, cesta se spusti navzdol, ob poti stoji policijski avto, zraven motorist, ki me je prehitel, očitno policist.
Moral sem ustaviti. »Dokumente, prosim!«
Dam mu etui, obrača ga in poskuša izvleči prometno dovoljenje. Ne posreči se mu. »Dajte dokumente ven!« Pokažem mu, da to ni potrebno, treba je samo obrniti stran, etui je narejen tako, da ga lahko listaš, tam, kjer so podatki, je prozorna plastika.
Jezen je, ker je izpadel bedak v očeh drugega policista, očitno bolj izkušenega. Ta mu vzame etui iz rok, lista po njem in pri tem pogleduje proti meni. Malo je razočaran, dokumenti so v redu, to mu nekako ni všeč.
»Malo preveč smo popili pri kosilu, ne? Treba bo pihati.«
»Kaj sem zagrešil?«
»Vozil je cikcak po cesti, pravi policist z motorjem.«
»Prehitro sem šel v ovinek, pa me je malo zaneslo. Nič hudega ni bilo.«
»Če nočete pihati, se smatra, da vozite pijani.«
Vdal sem se, kaj sem pa hotel. Policist z motorjem ni bil videti zadovoljen. Drugi je še vedno gledal v dokumente.
»Kaj počnete na tem koncu?«
Na katerem koncu? Niti sanjalo se mi ni, vprašati pa nisem mogel. Molčal sem.
Gledal me je.
»Vozim se.«
»Tudi duhoviti smo? Kaj počnete tu?«
Molčal sem. Ostro me je gledal, vendar je prav dobro vedel, da mi ni treba odgovoriti. Kaj počnem in kam grem, je popolnoma moja stvar, dokler nisem česa zagrešil.
Vrnil mi je dokumente.
»Jeste kakšne tablete?«
Odkimal sem. Pogledal sem na uro, bila je tri, tretji oktober.
»Srečno vožnjo, pa čim prej si odpočijte!« Poskušal je biti čim bolj dobrohoten. Navsezadnje je bil morda čisto v redu človek.
- Tu piše, da kozarec vina pri večerji podaljša življenje.
- Bi kozarec vina pri večerji?
- Kdo pravi, da hočem živeti dlje?
- Jaz hočem.
- Potem ga ti pij!
Narobe je razumela, hotel sem reči, da bi rad, da bi ona dolgo živela. Vendar je nisem popravil. Zakaj ne? Ker sem ji zameril, da je tako razumela. Da je razumela, kot da si želim živeti, morda celo, da si želim živeti brez nje.
Nisem je popravil, vendar mi je obležalo na duši. Nikoli nisem pil, prelahko bi bilo.
Ne spominjam se, kako sem po srečanju s policisti prišel domov, čeprav sem nedvomno prišel, ne spominjam se niti naslednjih dni, zato sem dolgo časa mislil, da sem se ponesrečil prav tistega dne. Ostal pa mi je v glavi še nek dogodek, ki se je prav gotovo zgodil pozneje, morda prav na dan nesreče. Ogromen kamion mi je pripeljal nasproti, zdaj se bo zgodilo, sem pomislil, vendar me roke niso ubogale in zapeljal sem mimo, da, celo na desno sem se moral umakniti, ker je velikansko vozilo segalo čez polovico ceste. Natanko se spominjam tega kamiona, spominjam se tudi razočaranja nad svojo nemočjo. Ničesar ne znam dobro opraviti!
Ta kamion sem imel pred očmi, ko sem se zbudil v bolnišnici in se poskusil premakniti, pa ni šlo. Bolela so me rebra, težko sem dihal, nekaj, verjetno noga, me je bolelo tako strahovito, da je bilo težko zdržati. Kmalu bom umrl, sem se tolažil, čuteč kljub bolečinam olajšanje, ker je bilo vse že za mano, ker sem končno le storil, čeprav nepopolno, čeprav strahopetno.
Pa ni bilo tako, nisem se zaletel v noben kamion, nekdo se je zaletel vame. Neki pijanec ni zvozil ovinka. Nisem umrl, celo ozdravel sem, če lahko človeku na vozičku rečeš zdrav človek. Ni verjetno, da bom še kdaj hodil, zlomil sem si stegnenico, polomil rebra ter bil dolgo časa v nezavesti. Nikoli več ne bom sedel v avto in ne morem reči, da mi je tega žal. Priklenjen sem na dom, na lepo in udobno stanovanje, ki ga Milka prizadevno čisti in krasi z rožami.
Včasih me obišče zelo prijazen starejši gospod, pravi, da je moj advokat in moj prijatelj še iz študentskih let. Ne ugovarjam mu, vendar ne morem dobro verjeti. Veliko sem pozabil, to je že res, kaj takega pa menda le ne? Sicer pa sem ga vesel, kadar pride, prijetno je malo poklepetati, zanima ga, kako je z mano, ali dobro jem in ali mi gospa Milka ne gre na živce.
Gospa Milka mi ne gre na živce, zelo se trudi, da bi mi ne šla na živce. Prej je delala pri sosedu in še vedno pospravlja pri njem, večinoma pa je pri meni. Rada dela, stanovanje je pospravljeno in čisto, vsak dan me vpraša, kaj bi rad za kosilo, meni pa je vseeno, pustim ji, da ona izbere, tako mi je ljubše, tako tudi vedno dobro jem. Jeva skupaj, potem mi pomaga v posteljo, po njenem je treba po kosilu malo spati, ona pa da bo medtem pomila posodo in pogledala k sosedu. Seveda vem, zakaj je tako prijazna in pridna, majhno pokojnino ima (res sramotno majhno, ogorčen postanem, če samo pomislim na to), za delo pri meni pa je zelo dobro plačana. Gospod P., to je ta advokat (njegovo ime mi vedno znova uide iz spomina), je poskrbel, da sem dobil bogato zavarovalnino, pravi, da imam dovolj denarja do konca življenja.
Milka ni edina, ki skrbi zame, prihaja še nek fant, ki mi pomaga vstati, me obleče, umije in obrije, in pride zvečer spet, da mi pomaga v posteljo. Ta fant pa mi gre na živce, sili me namreč hoditi, vsak dan moram narediti nekaj korakov z njegovo pomočjo; ni zadovoljen z mano, ker mi ne gre in ne gre in ker nočem sodelovati. »Če se ne boste potrudili, ne boste nikoli hodili,« mi pravi. Pa saj nočem hoditi. Udoben voziček imam, prijetno se je voziti z njim. Stanovanje je naravnost idealno za vožnjo z vozičkom, povsod je dovolj prostora, vsa vrata so zadosti široka, nikjer ni nobenih pragov. Rad se vozim po stanovanju, tudi na balkon grem včasih, tu sem pri vratih nekoč sam izdelal klančino, da se je žena lahko zapeljala na balkon, tudi ko mene ni bilo doma.
Žene se spomnim le poredko in še takrat ne dobro in le za kratek čas. Vsakič postanem žalosten in se pričnem jokati. »No, no,« me potem tolaži Milka, »v nebesih je, gleda vas in pazi na vas.« Ženina fotografija je na omarici v dnevni sobi, tam je tudi fotografija čednega, kar preveč čednega mladega moža, pravzaprav še fanta. Tega fanta se sploh ne spomnim, čeprav pravi Milka, da je to moj sin. Če je to res, upam, da mu je dobro, kjerkoli že je. »Pri bogu je,« pravi Milka.
»Nekatere stvari je bolje pozabiti,« pravi gospod P.
