Že tretji dan sedim pred računalnikom, ne da bi napisal en sam stavek. Ne samo da ne vem, kako naj začnem, to je razumljivo, že dolgo nisem napisal niti vrstice, težko najdem pravo besedo oziroma sploh je ne najdem, pa tudi pravega smisla ne najdem več v tem. Moje pisanje namreč ne bo ničesar spremenilo, o Matejevi smrti obstaja uradna verzija in čeprav so njegovi najbližji malo podvomili vanjo, ji je bilo vendar najlažje verjeti, saj za kaj drugega ni bilo nobenega dokaza. Koga pa navsezadnje zanima, ali je neki starec umrl po lastni ali po tuji krivdi? Samo mene. Meni Matejeva smrt ne da miru, ne morem verjeti uradni verziji, poizvedoval sem in si ustvaril sliko, za katero sem trdno prepričan, da je resnična.
In tako sem sklenil, da bom zgodbo, kot jo vidim pred sabo, spravil na papir. Morda bo kdaj zanimala njegovega najmlajšega vnuka, o katerem sem veliko slišal. Matej je imel tega vnuka rad, rad je imel tudi njegovo mater, svojo snaho, sina pa seveda prav tako. Najmlajši sin z družino je še do pred kratkim stanoval pri njem, šele nekaj let nazaj so se preselili v svojo hišo v okolici Ljubljane, v Trzin ali Horjul ali nekje tam blizu. Ko se otroci odselijo, kmalu izgubiš stik z njimi, a Mateja so kar pogosto obiskovali ali pa so ga, kar je bilo še bolj pogosto, vabili na obisk. No, starejša dva je bolj malo videl, snaha, žena najmlajšega sina, pa je bila kar dostikrat pri njem. Kar se tega tiče, je bil na boljšem od mene, ki sem le poredko videl svojega otroka. Res pa je, da ne živim sam, že veliko let je, odkar sem ovdovel, od takrat mi gospodinji mlajša sestra. Matej pa si je gospodinjil kar sam. Kuhati je znal, bog ve kako se je naučil, ves čas ženine bolezni je kuhal in pral, samo pospravljat in likat jim je hodila postrežnica, vse drugo pa je opravil kar sam, in to ne samo zase in za ženo, ampak, kadar je bilo treba, tudi za sinovo družino.
Kako dolgovezim! Včasih sem znal pisati, vsaj mislil sem tako. Članki me nikoli niso obremenjevali tako kot moje kolege, pisal sem z lahkoto, če sem le imel o čem pisati, in zmotno mislil, da tega nikoli ne pozabiš, tako kot ne pozabiš plavanja ali vožnje s kolesom. A čas in starost sta neusmiljena, voziti se s kolesom je zame danes čista utopija, plavati pa tudi že davno nisem več poskusil.
Matej se je vozil s kolesom in plaval je verjetno tudi. Pa še v hribe je hodil. Istih let sva bila, pa vendar je bilo tako, kot da je med nama več kot dvajset let.. Nisem bil prava družba zanj, hribi me niso zanimali, bili so mi nedostopni, nisem znal ceniti njegovih podvigov niti občudovati fotografij. Prav malo skupnega nama je še ostalo. Morda knjige, pa še tu je imel čisto drugačen okus. Je pa njegova zasluga, da lahko uporabljam računalnik. Počutil sem se prestarega za te novotarije, upiral sem se na vso moč, mu pokazal vse, kar je bilo napisanega o škodljivosti računalnika, o sevanju, o pogubnem vplivu na oči, on pa me je zalagal z nasprotnimi dokazi, mi dokazoval, da se to, kar me bo naučil, lahko nauči vsak otrok, ki pozna črke. Seveda bi zmagal jaz, saj je ne naučiti česa dosti laže kot naučiti se, ko me ne bi privabila elektronska pošta. Hčerka namreč živi v Londonu, možnost, da si na tako enostaven način dopisujem z njo, je bila preveč vabljiva. Takrat še niti vedel nisem, da mi hči lahko preko računalnika pošilja tudi slike otrok, da, celo fotografijo njihovega psa sem dobil po pošti, in zdaj, ko so vnuki malo zrasli, mi že sami pošiljajo pisma. Za to sem Mateju zelo hvaležen, on pa je najbrž tudi imel nekaj veselja s tem, da me je učil.
Sam je seveda vedel veliko več od mene. Koliko več, ne morem presoditi, že tisto malo, kar je mene naučil, se je zdelo nekaterim veliko, on pa je bil resničen strokovnjak. Temu se je smejal in govoril, da znanje o računalništvu zastara tako hitro, da ga ubog upokojenec ne zmore obnavljati. »Hvala bogu, da vsega tega ne ti ne jaz ne potrebujeva. Če pa že, imam vnuka, ki je v primeri z mano zares strokovnjak in mi vse natanko razloži, ne da bi mi dal vedeti, da sem preneumen, da bi razumel.«
Neumen nikakor ni bil, prav narobe, nekoč je briljiral s svojim spominom, pametjo in znanjem. Kot otrok pa je bil šibak in bolehen in mislim, da mi je vedno zavidal mojo telesno moč in robatost. Kako se kasneje vse obrne! V znanosti sem dosegel več kot on, njemu kot da ni bilo do tega, veliko časa je posvečal svoji družini, hodil je v hribe s svojimi sinovi in gospodinjil, ko je njegova žena zbolela. Upam, zares upam, da je našel vsaj nekaj zadoščenja in zadovoljstva v tem, da je bil na stara leta tako daleč pred mano, kar se tiče zdravja in fizične kondicije.
Mislim pa, da ne. Mislim, da mi je iskreno želel zdravja in da bi bil vesel, ko bi mu bil enak in da bi lahko skupaj kaj počela, šla kam v hribe ali na kako potovanje. Saj sva bila prijatelja že tako dolgo, že od takrat, ko sva se prvič srečala na našem dvorišču. Njega je pripeljala mama, mene naša služkinja, ki se je še vedno medlo spominjam. Njihovo stanovanje je bilo tik pod našim, včasih sva v moji sobi tako razgrajala, da je prišel njegov oče in naju ljubeznivo pokaral, češ da ne more delati. Sicer pa so se najini starši čisto dobro razumeli in tako je bilo skoraj nemogoče, da ne bi bila prijatelja. In če sva bila kot otroka dostikrat skregana, kot smo temu rekli takrat, se to po puberteti ni več dogajalo, nekako od šestnajstega leta sva bila samo še prijatelja. Do odraslosti. Potem so se najina pota ločila. Nisva se sprla, nič takega, in še vedno sva stanovala v isti hiši, čeprav se mi zdi, da je Matej prva leta po poroki stanoval drugje. Preprosto: družina, služba, otroci. No, jaz sem imel samo hčerko, mene je v glavnem okupirala služba, čeprav srčno upam, da sem bil kolikor toliko dober mož in oče. Matej pa je imel tri sinove, nikakor ni mogel niti ni hotel vseh družinskih bremen preložiti na ženo, kar smo v tistih časih s čisto vestjo delali skoraj vsi. Kolikor vem, je danes drugače in prav je tako.
Zares pa sva se zbližala šele zadnjih deset let, ko je tudi Matej ovdovel. Nič nisva imela skupnega, samo preteklost in otroštvo, pa seveda še starost in samoto, ki jo prinaša.
Starost! Jaz sem je deležen v polni meri. Komaj še kaj vidim, slišim pa brez aparata popolnoma nič oziroma le nekakšne oddaljene šume. Predebel sem, pritisk imam odločno previsok, da o holesterolu in sladkorju sploh ne govorim. Bolijo me kolki, hoja po stopnicah je zame podvig, vendar me Berta, sestra, vsak dan prisili na kratek sprehod. Mateju je bilo z vsem tem prizaneseno, celo njegova samota ni bila takšne vrste kot moja, imel je avtomobil, lahko je obiskoval družine svojih sinov. Čeprav … Čeprav …
Nekako sva le imela drug drugega. Pogovarjala se nisva skoraj nič, v svojem dolgem življenju sva si skoraj že vse povedala. Največkrat sva igrala šah. Jaz sem imel dosti več od Mateja kot on od mene in ne vem, kako bi živel brez njega. Ne vem, kako bom živel brez njega. Hvala bogu, dolgo mi ne bo več treba.
Pred kakima dvema mesecema je Matej za trdno sklenil, da se odseli. Začelo pa se je že dve leti prej. Začelo se je s prvim koncertom na trgu, ki je trajal skoraj vso noč. To je bil 'napredek', 'oživitev starega mestnega jedra', tako nekako so temu rekli. Naslednji dan se je oglasil pri meni že dopoldne.
»Kaj nisi v hribih?« sem ga vprašal, saj je bil prekrasen dan, zdelo se mi je, da mi je omenil, da namerava ne vem kam že, vsekakor pa nekam visoko in daleč.
»Vso noč nisem spal,« je odgovoril. Bil je besen. Na policijo ni telefoniral, predpostavljal je, da imajo organizatorji dovoljenje. Mene ni motilo. Končno se je pokazalo, da je gluhota po svoje blagoslov. Tudi Berta je rekla, da je zaspala takoj, ko se je ulegla, da se je sicer enkrat zbudila, ker se ji je zdelo, da grmi, v glavnem pa da je spala.
Zdi se mi, da je vse dneve visel na računalniku in izbiral oglase. Ali pa se je vozil okrog in si ogledoval stanovanja na raznih koncih Slovenije. Kar bal sem se ga.
Za oskrbovana stanovanja, to je stanovanja za starejše, mi je povedal, ker je mislil, da bo tudi mene zanimalo. Pa me ni. Nisem hotel, da bi me zanimalo. Berta je res pozabljala besede in včasih je bilo vse, kar je skuhala, neslano, ker je pozabila soliti, čeprav sem skoraj prepričan, da je pozabila nalašč, saj naj bi zaradi pritiska jedel manj slano hrano. Ampak … ali je bilo to včeraj ali danes? … ko se jaz nisem mogel spomniti, kako imenuje trgovina na vogalu, in je Berta kar ustrelila ime Sv … spet sem pozabil. Ne, z Berto je vse v redu, jaz sem tisti, ki bo šel prvi. A kar se teh stanovanj tiče, je bil Matej premlad za to. Naj je še tako govoril, da so to samo čisto običajna stanovanja, le prilagojena starejšim in z urgentnim gumbom, kar naj bi sploh ne bilo slabo, je le šlo za nekaj podobnega kot dom za starce. Le zakaj bi človek silil tja, dokler mu ni treba.
Seveda je bil pri meni v ozadju strah, da bom ostal brez Mateja. Zame je bilo preseliti se v drug kraj isto kot oditi za vedno. Morda Mateju to res ni pomenilo isto. Sploh pa: Matej bi z lahkoto preživel brez mene, še dosti drugega je imel, jaz pa si življenja brez njega nisem mogel predstavljati.
Matej pa je užival. Užival je prav v tistem, kar se je meni zdelo grozno – v načrtovanju popolne spremembe, spremembe kraja, okolja, načina življenja. No, načina življenja najbrž ne, hribe bo imel malo dalj, pa kaj je to za človeka, ki vozi avto. Predvsem pa mu ni bilo dolgčas.
Takrat je bil še vsak večer pri meni, razlagal mi je svoje načrte, Enkrat se je odločil, da bo svojo sedanjo sobo v celoti preselil v novo stanovanje, drugič spet se mu je zdelo bolje, da kupi vse na novo in pusti staro stanovanje tako kot je. Selitev stane, je govoril. Nazadnje se je odločil za kompromis, svojo spalnico bo pustil nedotaknjeno, odpeljal pa bo nekaj kosov pohištva iz sobe drugih dveh sinov: pisalno mizo in nekaj nizkih omaric, kar bo lahko prepeljal s svojim avtom. Ostalo pa bo dokupil.
Dokler pohištva ni odpeljal, je bil še vsak večer pri meni. Kazal mi je porisane tlorise z raznimi variantami postavitve pohištva, hotel moje mnenje (ki ga nisem imel) in bil videti navdušen. Trdil je, da bi že zdavnaj moral storiti kaj takega, da ni nič boljšega proti depresiji in proti starosti – ali pa morda proti starostni depresiji, kot popolna sprememba okolja, pri čemer se znebiš vsega odvečnega, obdržiš samo stvari, ki jih potrebuješ, tiste pa spraviš v red. Nekaj je že bilo na tem, a čemu je omenjal depresijo? Ne jaz ne on nisva bila depresivna. Za vsemi navdušenimi besedami je prežala živčnost, da si moral pomisliti, koga pravzaprav hoče prepričati.
Nekaj pa je seveda le bilo na tem. Začeti na novo, to je res bilo nekaj, ko bi ne bil star in betežen, bi morda zamikalo tudi mene. Ni nujno, morda pa. Sicer pa si Matej ni zaprl vrat za sabo, stanovanje v centru mesta je še vedno imel, ni mu bi ga bilo treba prodati, celo oddajati mu ga ne bo treba. To sicer ni bilo čisto verjetno, mislim, da je pozabil na stroške. Sicer pa je računal, da bo v stanovanju prek tedna njegov vnuk, ki bo v jeseni začel obiskovati gimnazijo.
Zanimivo je bilo, da Berta sploh ni verjela, da misli resno.
»Samo govoriči, nikamor ne bo šel.«
Domnevam, da se je njej zdela selitev, in to celo ven iz Ljubljane, še nekaj dosti bolj groznega kot meni. Matej se ji je smilil, ker ni imel nikogar, ki bi skrbel zanj, pri čemer sploh ni nikoli opazila, da lahko čisto dobro skrbi sam zase. Zanjo je bil starec tako kot jaz, morda malo bolj zdrav, hvala bogu, celo ženo bi si lahko našel. Seveda pa je upala, da si je ne bo našel in da bo vedno ob večerih hodil k nama, na tihem sem jo sumil, da morda upa, da bo nekoč kuhala tudi zanj. To, da hodi v hribe, ni njej pomenilo nič, saj si je pod tem predstavljala kvečjemu avtomobilski izlet na Pokljuko ali kam drugam na Gorenjsko. Berta je tipičen primer človeka, ki je ostal v svetu, ki te vsak dan bombardira z informacijami, popolnoma neveden, in to kljub kar solidni izobrazbi. To se ji je posrečilo na ta način, da je vse informacije, ki se niso tikale nje ali njenih najbližjih, preprosto prezrla. Na televiziji je gledala samo solzave ljubezenske nadaljevanke, v časopisu je prebrala samo naslove. Nesreče in tragedije, ki so jih bile polne časopisne strani, je seveda z užitkom prebirala, vendar jih je jemala kot nekaj, kar se dogaja samo drugim, njenega sveta se niso dotaknile.
Seveda pa je Matej mislil resno, prekleto resno. To, da pomeni selitev, da se bova videla le redko ali pa sploh nikoli, mu očitno sploh ni prišlo na misel. Ker se mu je zdelo, da nisem preveč navdušen, me je še bolj pritegnil v sodelovanje. Jemal me je s sabo v trgovine s pohištvom, pri vsakem nakupu je hotel tudi moje odobravanje. Pripravil me je tudi do tega, da sva se neko lepo soboto odpeljala tja, tudi pri izbiri stanovanja je hotel, da se strinjam.
Sicer pa je bil to lep izlet. Berta ni hotela z nama, čeprav jo je prav tako povabil, vendar tega ne on ne jaz nisva obžalovala. In naj sem še tako trudil, da bi našel slabe strani v njegovi izbiri, je bilo slabo samo to, da okolica še ni bila urejena, povsod so bili kupi zemlje ali kamenja, in čeprav je bila sobota, je stal v bližini kamion in je nekaj delavcev pridno razkladalo neke omarice. Ko bi ne bilo kamiona in hrupa, ki so ga povzročali delavci, bi bila tu skoraj popolna tišina. V stanovanjih so nameščali kuhinjsko opremo, bila so odprta, Matej mi je razkazal tistega, ki si ga je izbral, in res ne morem reči, da mi ne bi bil všeč.
V bližini je bil park, tam se je sprehajalo nekaj starih ljudi, eden je imel bergle, drugi palico. Stavba nedaleč stran je bila dom za starce. Bil sem tiho. Navsezadnje, kljub nekakšni samostojnosti je bil to le dom za starce.
»Tole tu je dom,« je rekel Matej, kot bi uganil moje misli. Za majhno doplačilo bomo lahko tu jedli in ko ne bomo več zmogli vsega sami, ti nudijo tudi dodatno pomoč: pranje, čiščenje in tako dalje.«
»Ni slabo,« sem rekel in mu bil kar malo nevoščljiv, ker je imel toliko poguma. Celo tisto, kar se mi je prej zdelo najbolj strašno, oddaljenost, je postalo manjše, skoraj neznatno. Res je bilo, da se nisva dolgo vozila. Avtoceste so resnično spremenile razdalje, tako kot je rekel Matej. Kar naenkrat sva bila v H., vsekakor prej, kot se mi je posrečilo nekaj dni prej z mestnim avtobusom priti v šišenski zdravstveni dom.
Pa vseeno mi ni bilo prav, najbrž sem imel slutnje. Ker se je tudi prej dogajalo, da ga ves teden nisem videl. Zdaj pa bo skoraj zagotovo vsaj enkrat na teden v Ljubljani, razen seveda … Nekoč bo seveda postal star in takrat bi bil pravi blagoslov, ko bi živela v isti hiši, do smrti bi lahko užival v njegovi družbi, do moje smrti, jasno, saj nisem niti najmanj dvomil, da me bo preživel.
Na kose pohištva, ki jih je kupil na novo, bo moral čakati več mesecev. Ves ta čas se je vozaril tja in nazaj, razmišljal in planiral, kljub vsemu pa je bil skoraj vsak dan pri meni. Dokončno preseliti se je nameraval šele, ko bo ko bo imel priklopljen telefon in internet.
Ne vem, če bom lahko pisal naprej, ustavilo se mi je. Prišel sem do stvari, ki mi bodo do smrti težile dušo. Kakorkoli obračam, vem, da sem kriv, opravičuje me le moja prekleta obzirnost in navada, da se ne vtikam v življenje drugih. Vedel sem, da se Matej še ni dokončno preselil, saj je bil računalnik in tiskalnik še v starem stanovanju. V H. se je odpeljal, da montira luči, ki jih je kupil v Merkurju. Ni se vrnil še isti dan, malo me je zaskrbelo, vendar ne preveč. Naslednji dan sem ga poklical po mobitelu, rekel mi je, da pri napeljavi nekaj ne štima, da bo poskusil v tamkajšnjih trgovinah dobiti ne vem več kaj, morda bo moral v Ljubljano zamenjat luči, domov pa ga verjetno ne bo.
Se pravi, da bo ostal v H. vsaj nekaj dni, gotovo je imel s sabo spalno vrečo in za nekaj dni perila. Zazdelo se mi je celo, da mu ni bilo čisto prav, da sem poklical, malo na hitro me je odpravil, a morda se mi je samo zdelo tako, najbrž se mu je mudilo. Gotovo je imel dosti dela in najbolje je bilo, da mu dam mir.
Sem bil užaljen? Malo najbrž. Od Mateja ves teden ni bilo glasu. Mislil sem, da je bil medtem morda že doma, odpeljal računalnik in se dokončno preselil. Selitev te pač zaposli od jutra do večera, poslovilno srečanje je pač predstavil na kasneje.
Nekaj dni zatem sem ga poklical. Telefon je zvonil v prazno, kjerkoli je že bil Matej, telefona ni imel s sabo. Upal sem, da bo poklical nazaj, vendar se to ni zgodilo.
Čez tri dni sem mu poslal prvo pošto. Ni bilo odgovora. Je odšel za nekaj dni v gore, morda na morje in pozabil telefon doma? Morda me je celo klical, pa sem bil ravno takrat na sprehodu. Ni mi bilo prav, da ni našel načina, da bi mi povedal, kje je in kam gre, pa vendar – imel je pravico do tega. Razen mene je imel še dosti drugih prijateljev, morda precej boljših od mene, v njegovem življenju sem najbrž igral zelo obrobno vlogo. Vsake tri dni sem telefoniral, telefon je zvonil v prazno, poslal sem še dva mejla, pa ni bilo odgovora, to je pomenilo, da ga ni bilo ne doma ne v bodočem domu.
Ves dan sem sedel pred računalnikom in igral igrice. Pošte ni bilo, ne od Mateja ne od hčere. Igral sem igrice, tiste najbolj navadne, pasijanso in kralje. Do grla sem jih bil sit, vendar nisem vedel, kaj naj počnem drugega.
»Si se sprl z Matejem?« Berti ni ušlo, da sem potrt in živčen.
Odkimal sem. Gledala me je. »Mislila sem, zato, ker se nič ne oglasi. Ti pa mu ves čas telefoniraš. Morda si ga kako užalil.«
Nikoli nisem telefoniral, kadar je bila zraven. A je že tako. Ženske vedno vse vedo.
Navajeni smo, da se ne menimo drug za drugega. Da si damo mir. Zavedal sem se, da jaz bolj potrebujem Mateja kot on mene in bil sem pripravljen potrpeti in počakati še … koliko časa?
Vendar sem imel slutnje. Ponoči se mi je sanjalo, da me je Matej poklical. Bilo je kot klic na pomoč. Naslednji dan je telefoniral Matejev sin, Igor, in hotel od mene Matejevo novo številko, češ da ga na nobeno od starih številk ne morejo priklicati. Igorja ni prav nič skrbelo, Matej je verjetno mobitel izgubil, nove telefonske še nima, prej ali slej se bo zagotovo oglasil.
Jaz pa sem se odločil.
»Berta,« sem rekel, bi šla z mano na izlet? Z vlakom.«
Ni je presenetilo. »Lahko si greva ogledat tista stanovanja. Saj so še naprodaj.«
»Kako veš?« Res so bila še na voljo, a kako da Berta to ve, zanjo je računalnik nekaj takega kot za prvošolčka višja matematika, internet pa skrivnostna višja sila, o kateri je dvomila, da sploh obstaja.
»V časopisu je bilo.« Očitno Berto podcenjujem. Nisva šla že naslednji dan – tudi to si danes očitam, a je že tako, starčka sva, nisva navajena potovanj niti naglih odločitev.
Ko sva stopila iz vlaka, mi je postalo žal, da sva sploh šla, očitno je bilo, da je blok bolj daleč, kot sem mislil. V Ljubljani je rosilo, tu pa je skozi oblake že kukalo sonce, bilo pa je soparno in za ta čas nenavadno vroče.
Morala sva čez cesto in to je bil podvig, saj ni bilo nobenega semaforja, avtomobili so vozili eden za drugim, o predpisanih 50 km na uro ni bilo govora, nihče ni niti malo upočasnil pred prehodom za pešce, še najmanj kamioni, ki jih je bilo skoraj več kot osebnih avtomobilov. Končno je le nekdo ustavil, da sva lahko stopila na prehod, kjer se je bilo treba na sredini spet ustaviti in spustiti mimo še dva drveča avtomobila, tretji, ki je končno le ustavil, je povzročil glasno trobljenje avtomobila za njim, ki se mu je skoraj zaletel v zadek.
»To je huje kot v Ljubljani,« je rekla Berta. »Tam imaš vsaj semaforje.«
A to je bilo le v središču mesteca. Ko sva zavila na stransko pot - ulico prezgodaj, kot sem spoznal kasneje – je bila slika drugačna. Mirna ulica, skoraj nobenega avtomobila, enodružinske hiše, obdane s prelepimi vrtovi, malo naprej nizek, skoraj nov blok, pred njim travniček s tremi magnolijami, pred vhodnimi vrati klopce, kjer je posedalo nekaj starejših moških. Tabla nad vrati je povedala, da je to dom starejših občanov in to me je zmedlo, saj nikakor nisem prišel tja, kamor sem hotel.
Pa tudi daleč proč ne. Spomnil sem se, da mi je Matej rekel, da je dom za starce v bližini, da je tisti rdeči gumb povezan z domom in da si tam tudi lahko naročiš hrano. Vendar nikjer ni bilo nič podobnega stavbi z oranžnimi in rdečimi zidovi, ki sem jo imel v spominu. V soseščini je sicer bil stanovanjski blok, vendar bele barve, malo naprej pa še nižja stavba, z velikimi steklenimi okni in sivim zidom iz neometanega betona. Pred njim je bil parkiran rdeč avto, ki bi lahko bil Matejev. Sklenil sem povprašati v recepciji.
Zunaj je na klopci sedelo nekaj starčkov, še več pa jih je bilo v veži, večinoma na vozičkih. Neki gospod me je pozdravil s prijaznim o, vi ste pa nov. Berta je izginila. Okrog nekega vozička je stala skupina žensk, najbrž že zelo slabo vidim, vsaka od njih bi lahko bila Berta. Ko pa sem poklical – nisem se upal preveč naglas, saj me Berta neprestano opozarja, naj govorim tiše, ona da še prav dobro sliši, se nobena ni ozrla. Berta je v jedilnici, se je oglasil sključen gospod, ki je šel mimo. Zbegalo me je. Kakšni jedilnici in zakaj bi šla v jedilnico?
Ena od gospa je res bila Berta. Obrnila se je k meni:
»Se spomniš Brede, moje sošolke? Pridi, to je ta gospa.« Gospa na vozičku se je smehljala. Seveda se spominjam, sem rekel in ji stisnil roko. In kasneje sem se res spomnil, bila je že pri nas, ta Breda, Bertina sošolka, ljubka, kodrasta blondinka, lepša od Berte, tudi njeno ime, Breda se mi je zdelo dosti lepše kot Berta, po pravici povedano je bila tudi gospa na vozičku lepša od Berte, prijeten, nasmehljan obraz je imela. »Berta, kosilo imajo,« sem rekel.
V recepciji so mi pokazali v smeri sivega nizkega bloka, videl sem obris dveh avtomobilov, rdečega, ki bi utegnil biti Matejev, sem videl že prej.
»Sta vidva že kosila? Lahko tukaj, ceneje bo kot v gostilni. Mogoče bosta tistega gospoda srečala tu, iz bloka jih veliko pride sem na kosilo.« Berta me je pogledala in jaz sem pokimal, kaj pa naj bi storil.
Težko mi je pisati o tem. Res sva ostala tam, klepetali smo in bili veseli, kosilo je bilo čisto normalno, ne slabo ne dobro, Bertina kuhinja je bila boljša, to je že res, a lačna sva bila, poleg tega pa sem res upal, da bo Matej prišel sem, saj dokler se ne bi dokončno preselil, bi si le težko sam kuhal.
Zdaj vem, da je bila vsaka ura, da, celo vsaka minuta, žebelj več v Matejevi krsti. Pa vendar sem še vedno zapravljal čas, Berta je prinesla kavo, ves čas sem gledal, če se bo od nekod prikazal Matej, vendar ga ni bilo.
Pospremil sem ženski v Bredino sobo, da čvekata naprej, sam pa sem odšel proti sivi nizki stavbi. Tisti avto na parkirišču je bil res Matejev in tudi blok je bil pravi. Stal je na pobočju, na zadnji strani, kjer je bilo parkirišče in vhod, je imel samo eno etažo, z druge strani pa je bil v tri nadstropja, z rdečimi stenami in oranžnimi balkoni z leseno ograjo. Tudi številko stanovanja sem si zapomnil, čeprav ni bilo potrebno, Matejevo ime je bilo na tablici na vratih. Avto je bil zunaj, torej je moral biti doma.
Kar nekaj časa sem pritiskal na zvonec, vendar brez uspeha. Potem sem pozvonil na vrata obeh sosednjih stanovanj, tablici na vratih sta bili še brez imen. Šel sem iz hiše in po stezi, ki se je spuščala ob in vzdolž spodnje strani bloka, prišel na drugo stran. Razen dveh balkonov so bili še vsi prazni, Matejev je bil čisto na vrhu in prav tako prazen, vrata v stanovanje so bila zaprta. Vseeno sem poklical, vendar se ni nihče odzval.
Iz enega od stanovanj je bilo slišati ropotanje, premikanje pohištva, brnenje vrtalnega ali kakega drugega strojčka. Odšel sem spet na vhodno stran, to stanovanje je bilo nekje v srednji etaži, in res so bila tam vrata odprta, trije gospodje, dva starejša in eden še mladenič, so se zazrli vame.
»Pozna kdo gospoda Mateja Porento, stanovanje 22,« sem vprašal.
»Pogodbo je že podpisal, gumba mu pa še nismo naštimali. Skoraj vsak dan zvonim, pa ga nikoli ni doma, tudi na telefon ga ni mogoče dobiti.« To je rekel starejši gospod, tisti, ki je držal v roki strojček za privijanje vijakov, simpatičen je bil na pogled. Stanovanje, vsaj ta del, ki sem ga videl, je bilo še prazno, kuhinja pa je bila opremljena in prav tu je bil potreben izvijač, saj se vratca v spodnji omarici niso dobro zapirala, pravzaprav so visela.
Mladenič je razgrnil po pultu papirje, stari gospod, tisti drugi, očitno bodoči stanovalec, je pričel podpisovati.
Šele zdaj je mladenič pogledal proti meni.
»Kaj želite?«
»Matej Porenta,« sem rekel. »ga morda poznate?«
Rahla sled nejevolje se je pokazala na obrazu mladega moža. Bil je resen, seveda, bil je v važni službi in ni imel časa. Po drugi strani pa je najbrž spadalo k njegovemu delu, da je bil prijazen do starih ljudi.
»Stanovanje 22,« sem hitro rekel. Že kake tri tedna mora biti tu. Avto ima zunaj, vendar ga ni doma, na telefon se nihče ne oglasi.«
Mladenič je pričel brskati po mapi, ki jo je držal v rokah. »Stanovanje 22, ja, pogodba je že podpisana, ja, 20 dni je od tega.«
»Telefona mu nismo mogli montirati, nikoli ga ni doma,« je tekel simpatični starejši gospod, za katerega sem kasneje izvedel, da je vzdrževalec. »Avto pravite, da je njegov, pa ne da je to ta rdeči folksvagen, ki že celo večnost stoji na parkirišču.
»Prav ta.«
Mladi in stari sta se spogledala.
»Ste vi sorodnik?«
Odkimal sem.
»V Ljubljani sem njegov sosed in prijatelj. Že od otroških let. Imam ključ od njegovega ljubljanskega stanovanja in vem, da ga tam že več kot tri tedna ni. Telefon je sprva zvonil, zdaj pa niti to ne več. Skrbi me, zato sem se pripeljal sem. Iz Ljubljane sem se pripeljal, ker me skrbi.« Govoril sem hitro, kolikor mi je starost dopuščala, hotel sem povedati čim več, preden me prekineta, preden mi povesta, da se ju to ne tiče, da ne vesta, kako naj mi pomagata. »Skrbi me,« sem ponovil. »Ne morem se vrniti, ne da bi ga našel, ne da bi izvedel, kaj je z njim.«
»Jaz imam ključ, vendar …«
»Samo odprli bi in pogledali,« sem hitro rekel.
Vsi skupaj smo se povzpeli nadstropje više. Mladenič je poskusil odkleniti, vendar ni mogel obrniti ključa. Za njim je poskusil starejši gospod, ta je takoj ugotovil, v čem je stvar: vrata sploh niso bila zaklenjena.
Zdaj sem že vedel, da se je zgodilo nekaj groznega, in vedel sem, da tudi ostali to vedo. Vendar sem takoj z olajšanjem videl, da je stanovanje prazno. Vendar so bila v predsobi še ena vrata, vzdrževalec je takoj opazil, da so zaprta, in jih poskusil odpreti. Ni šlo.
»Zaklenil se je v kopalnico,« je rekel mladenič.
»Niso zaklenjena,« je rekel starejši, »vidite, špranja je pokonci.« Še enkrat je pokljukal, a vrata so ostala zaprta.
Mislim, da nas je bilo vse strah. Vzdrževalec je iz žepa potegnil neko orodje, lahko da je bil povsem navaden izvijač, in šaril z njim okrog kljuke. Potem ga je vtaknil v špranjo med podbojem in vrati in močno potegnil. Kljuka mu je ostala v roki, a vrata so se odprla.
Prvo sem zagledal noge.
Za razmeroma majhno stanovanje je bila kopalnica kar velika. Matej je ležal iztegnjen na tleh, noge ob vratih, glavo tik ob straniščni školjki. Bil je živ, niti nezavesten ni bil. »Matej,« sem rekel, »kaj se je zgodilo? »Nisem mogel odpreti vrat,« je zašepetal. »Franci, Franci.«
Samo to je bilo. Ni mogel odpreti vrat, ker se niso dala odpreti. Samo ta banalen razlog je bil. A mladenič je rekel najbrž ga je zadela kap in pri tem je ostalo. To je rekel tudi reševalcem in zdravniku. Zdravnik je poslušal njega, ne mene. Ne samo, da je bil mlajši, res je bilo, da sploh nisem bil sposoben govoriti, jecljal sem in govoril nepovezano, od pretresa, od šoka.
Matej je umrl deset dni pozneje. Težko mi je govoriti o tistem času. Vzrok smrti je bila podhranjenost, vendar kap ni bila izključena, bila je celo edina razlaga za morebiten padec oziroma slabost, zaradi katere ni mogel vstati. Starejši gospod, vzdrževalec – on naju je z Berto v službenem kombiju peljal v Ljubljano, svojega šefa pa kasneje v H., je seveda moral vedeti resnico, vendar je bil tiho.
»Še dve leti imam do upokojitve,« je rekel med vožnjo, najbrž na moja namigovanja. Tako je obveljala mladeničeva verzija o kapi. Kasneje sem izvedel, da je bila v vseh kopalnicah vrvica, s potegom katere si lahko poklical pomoč. Tudi v Matejevi kopalnici je bila, le da stvar še ni delovala.
Igor mi je verjel, vendar ni bil pripravljen ukrepati. Sicer pa ne vem, kaj sem pričakoval. Da bi tožil in dobil odškodnino? Nobena odškodnina Mateja ne bi vrnila, je rekel Igor. In to je bilo še preveč res.
Sicer pa, koga bi tožil? Kljuke je izdelalo podjetje, ki je medtem že propadlo. Verjetno so jih dobili poceni. Kot sem zvedel od vzdrževalca – z njim sva po tem še dvakrat govorila po telefonu – so v bloku že zamenjali vse kljuke na kopalničnih vratih, to je bilo pravzaprav že nekakšno priznanje krivde.
»Čigave krivde?« je rekel Igor. Izvajalca? Proizvajalca kljuk? Petinsedemdeset let je bil star, v teh letih ti lahko kadarkoli odpove srce.«
»Pri zavesti je bil, ko smo ga našli.«
Igorjevi bratje bi gotovo tožili. Vendar z njimi nisem govoril in Igor je imel prav. Jaz pa sem bil jezen in sem še vedno. Jezen sem bil, pa nisem vedel, na koga. Jezen sem, ker sem jaz tisti, ki je največ izgubil z Matejevo smrtjo, pravzaprav sem edini, ki je zares kaj izgubil. Seveda vem, da so ga imeli radi, vendar razen z Igorjem s sinovi ni imel dosti stikov, pa celo Igor je z lahkoto živel brez njega. Materialno bodo vsi pridobili, rešili pa so se tudi dolžnosti, ki bi jih čakala v najbrž ne tako daljni bodočnosti, da ga bodo morali hoditi obiskovat ali pa kako drugače skrbeti zanj. Izguba je samo moja.
Grde misli so to, vem, pa ne morem drugače. Nesrečen sem bolj kot lahko povem.
Že tretji dan sedim pred računalnikom, ne da bi napisal en sam stavek. Ne samo da ne vem, kako naj začnem, to je razumljivo, že dolgo nisem napisal niti vrstice, težko najdem pravo besedo oziroma sploh je ne najdem, pa tudi pravega smisla ne najdem več v tem. Moje pisanje namreč ne bo ničesar spremenilo, o Matejevi smrti obstaja uradna verzija in čeprav so njegovi najbližji malo podvomili vanjo, ji je bilo vendar najlažje verjeti, saj za kaj drugega ni bilo nobenega dokaza. Koga pa navsezadnje zanima, ali je neki starec umrl po lastni ali po tuji krivdi? Samo mene. Meni Matejeva smrt ne da miru, ne morem verjeti uradni verziji, poizvedoval sem in si ustvaril sliko, za katero sem trdno prepričan, da je resnična.
In tako sem sklenil, da bom zgodbo, kot jo vidim pred sabo, spravil na papir. Morda bo kdaj zanimala njegovega najmlajšega vnuka, o katerem sem veliko slišal. Matej je imel tega vnuka rad, rad je imel tudi njegovo mater, svojo snaho, sina pa seveda prav tako. Najmlajši sin z družino je še do pred kratkim stanoval pri njem, šele nekaj let nazaj so se preselili v svojo hišo v okolici Ljubljane, v Trzin ali Horjul ali nekje tam blizu. Ko se otroci odselijo, kmalu izgubiš stik z njimi, a Mateja so kar pogosto obiskovali ali pa so ga, kar je bilo še bolj pogosto, vabili na obisk. No, starejša dva je bolj malo videl, snaha, žena najmlajšega sina, pa je bila kar dostikrat pri njem. Kar se tega tiče, je bil na boljšem od mene, ki sem le poredko videl svojega otroka. Res pa je, da ne živim sam, že veliko let je, odkar sem ovdovel, od takrat mi gospodinji mlajša sestra. Matej pa si je gospodinjil kar sam. Kuhati je znal, bog ve kako se je naučil, ves čas ženine bolezni je kuhal in pral, samo pospravljat in likat jim je hodila postrežnica, vse drugo pa je opravil kar sam, in to ne samo zase in za ženo, ampak, kadar je bilo treba, tudi za sinovo družino.
Kako dolgovezim! Včasih sem znal pisati, vsaj mislil sem tako. Članki me nikoli niso obremenjevali tako kot moje kolege, pisal sem z lahkoto, če sem le imel o čem pisati, in zmotno mislil, da tega nikoli ne pozabiš, tako kot ne pozabiš plavanja ali vožnje s kolesom. A čas in starost sta neusmiljena, voziti se s kolesom je zame danes čista utopija, plavati pa tudi že davno nisem več poskusil.
Matej se je vozil s kolesom in plaval je verjetno tudi. Pa še v hribe je hodil. Istih let sva bila, pa vendar je bilo tako, kot da je med nama več kot dvajset let.. Nisem bil prava družba zanj, hribi me niso zanimali, bili so mi nedostopni, nisem znal ceniti njegovih podvigov niti občudovati fotografij. Prav malo skupnega nama je še ostalo. Morda knjige, pa še tu je imel čisto drugačen okus. Je pa njegova zasluga, da lahko uporabljam računalnik. Počutil sem se prestarega za te novotarije, upiral sem se na vso moč, mu pokazal vse, kar je bilo napisanega o škodljivosti računalnika, o sevanju, o pogubnem vplivu na oči, on pa me je zalagal z nasprotnimi dokazi, mi dokazoval, da se to, kar me bo naučil, lahko nauči vsak otrok, ki pozna črke. Seveda bi zmagal jaz, saj je ne naučiti česa dosti laže kot naučiti se, ko me ne bi privabila elektronska pošta. Hčerka namreč živi v Londonu, možnost, da si na tako enostaven način dopisujem z njo, je bila preveč vabljiva. Takrat še niti vedel nisem, da mi hči lahko preko računalnika pošilja tudi slike otrok, da, celo fotografijo njihovega psa sem dobil po pošti, in zdaj, ko so vnuki malo zrasli, mi že sami pošiljajo pisma. Za to sem Mateju zelo hvaležen, on pa je najbrž tudi imel nekaj veselja s tem, da me je učil.
Sam je seveda vedel veliko več od mene. Koliko več, ne morem presoditi, že tisto malo, kar je mene naučil, se je zdelo nekaterim veliko, on pa je bil resničen strokovnjak. Temu se je smejal in govoril, da znanje o računalništvu zastara tako hitro, da ga ubog upokojenec ne zmore obnavljati. »Hvala bogu, da vsega tega ne ti ne jaz ne potrebujeva. Če pa že, imam vnuka, ki je v primeri z mano zares strokovnjak in mi vse natanko razloži, ne da bi mi dal vedeti, da sem preneumen, da bi razumel.«
Neumen nikakor ni bil, prav narobe, nekoč je briljiral s svojim spominom, pametjo in znanjem. Kot otrok pa je bil šibak in bolehen in mislim, da mi je vedno zavidal mojo telesno moč in robatost. Kako se kasneje vse obrne! V znanosti sem dosegel več kot on, njemu kot da ni bilo do tega, veliko časa je posvečal svoji družini, hodil je v hribe s svojimi sinovi in gospodinjil, ko je njegova žena zbolela. Upam, zares upam, da je našel vsaj nekaj zadoščenja in zadovoljstva v tem, da je bil na stara leta tako daleč pred mano, kar se tiče zdravja in fizične kondicije.
Mislim pa, da ne. Mislim, da mi je iskreno želel zdravja in da bi bil vesel, ko bi mu bil enak in da bi lahko skupaj kaj počela, šla kam v hribe ali na kako potovanje. Saj sva bila prijatelja že tako dolgo, že od takrat, ko sva se prvič srečala na našem dvorišču. Njega je pripeljala mama, mene naša služkinja, ki se je še vedno medlo spominjam. Njihovo stanovanje je bilo tik pod našim, včasih sva v moji sobi tako razgrajala, da je prišel njegov oče in naju ljubeznivo pokaral, češ da ne more delati. Sicer pa so se najini starši čisto dobro razumeli in tako je bilo skoraj nemogoče, da ne bi bila prijatelja. In če sva bila kot otroka dostikrat skregana, kot smo temu rekli takrat, se to po puberteti ni več dogajalo, nekako od šestnajstega leta sva bila samo še prijatelja. Do odraslosti. Potem so se najina pota ločila. Nisva se sprla, nič takega, in še vedno sva stanovala v isti hiši, čeprav se mi zdi, da je Matej prva leta po poroki stanoval drugje. Preprosto: družina, služba, otroci. No, jaz sem imel samo hčerko, mene je v glavnem okupirala služba, čeprav srčno upam, da sem bil kolikor toliko dober mož in oče. Matej pa je imel tri sinove, nikakor ni mogel niti ni hotel vseh družinskih bremen preložiti na ženo, kar smo v tistih časih s čisto vestjo delali skoraj vsi. Kolikor vem, je danes drugače in prav je tako.
Zares pa sva se zbližala šele zadnjih deset let, ko je tudi Matej ovdovel. Nič nisva imela skupnega, samo preteklost in otroštvo, pa seveda še starost in samoto, ki jo prinaša.
Starost! Jaz sem je deležen v polni meri. Komaj še kaj vidim, slišim pa brez aparata popolnoma nič oziroma le nekakšne oddaljene šume. Predebel sem, pritisk imam odločno previsok, da o holesterolu in sladkorju sploh ne govorim. Bolijo me kolki, hoja po stopnicah je zame podvig, vendar me Berta, sestra, vsak dan prisili na kratek sprehod. Mateju je bilo z vsem tem prizaneseno, celo njegova samota ni bila takšne vrste kot moja, imel je avtomobil, lahko je obiskoval družine svojih sinov. Čeprav … Čeprav …
Nekako sva le imela drug drugega. Pogovarjala se nisva skoraj nič, v svojem dolgem življenju sva si skoraj že vse povedala. Največkrat sva igrala šah. Jaz sem imel dosti več od Mateja kot on od mene in ne vem, kako bi živel brez njega. Ne vem, kako bom živel brez njega. Hvala bogu, dolgo mi ne bo več treba.
Pred kakima dvema mesecema je Matej za trdno sklenil, da se odseli. Začelo pa se je že dve leti prej. Začelo se je s prvim koncertom na trgu, ki je trajal skoraj vso noč. To je bil 'napredek', 'oživitev starega mestnega jedra', tako nekako so temu rekli. Naslednji dan se je oglasil pri meni že dopoldne.
»Kaj nisi v hribih?« sem ga vprašal, saj je bil prekrasen dan, zdelo se mi je, da mi je omenil, da namerava ne vem kam že, vsekakor pa nekam visoko in daleč.
»Vso noč nisem spal,« je odgovoril. Bil je besen. Na policijo ni telefoniral, predpostavljal je, da imajo organizatorji dovoljenje. Mene ni motilo. Končno se je pokazalo, da je gluhota po svoje blagoslov. Tudi Berta je rekla, da je zaspala takoj, ko se je ulegla, da se je sicer enkrat zbudila, ker se ji je zdelo, da grmi, v glavnem pa da je spala.
Zdi se mi, da je vse dneve visel na računalniku in izbiral oglase. Ali pa se je vozil okrog in si ogledoval stanovanja na raznih koncih Slovenije. Kar bal sem se ga.
Za oskrbovana stanovanja, to je stanovanja za starejše, mi je povedal, ker je mislil, da bo tudi mene zanimalo. Pa me ni. Nisem hotel, da bi me zanimalo. Berta je res pozabljala besede in včasih je bilo vse, kar je skuhala, neslano, ker je pozabila soliti, čeprav sem skoraj prepričan, da je pozabila nalašč, saj naj bi zaradi pritiska jedel manj slano hrano. Ampak … ali je bilo to včeraj ali danes? … ko se jaz nisem mogel spomniti, kako imenuje trgovina na vogalu, in je Berta kar ustrelila ime Sv … spet sem pozabil. Ne, z Berto je vse v redu, jaz sem tisti, ki bo šel prvi. A kar se teh stanovanj tiče, je bil Matej premlad za to. Naj je še tako govoril, da so to samo čisto običajna stanovanja, le prilagojena starejšim in z urgentnim gumbom, kar naj bi sploh ne bilo slabo, je le šlo za nekaj podobnega kot dom za starce. Le zakaj bi človek silil tja, dokler mu ni treba.
Seveda je bil pri meni v ozadju strah, da bom ostal brez Mateja. Zame je bilo preseliti se v drug kraj isto kot oditi za vedno. Morda Mateju to res ni pomenilo isto. Sploh pa: Matej bi z lahkoto preživel brez mene, še dosti drugega je imel, jaz pa si življenja brez njega nisem mogel predstavljati.
Matej pa je užival. Užival je prav v tistem, kar se je meni zdelo grozno – v načrtovanju popolne spremembe, spremembe kraja, okolja, načina življenja. No, načina življenja najbrž ne, hribe bo imel malo dalj, pa kaj je to za človeka, ki vozi avto. Predvsem pa mu ni bilo dolgčas.
Takrat je bil še vsak večer pri meni, razlagal mi je svoje načrte, Enkrat se je odločil, da bo svojo sedanjo sobo v celoti preselil v novo stanovanje, drugič spet se mu je zdelo bolje, da kupi vse na novo in pusti staro stanovanje tako kot je. Selitev stane, je govoril. Nazadnje se je odločil za kompromis, svojo spalnico bo pustil nedotaknjeno, odpeljal pa bo nekaj kosov pohištva iz sobe drugih dveh sinov: pisalno mizo in nekaj nizkih omaric, kar bo lahko prepeljal s svojim avtom. Ostalo pa bo dokupil.
Dokler pohištva ni odpeljal, je bil še vsak večer pri meni. Kazal mi je porisane tlorise z raznimi variantami postavitve pohištva, hotel moje mnenje (ki ga nisem imel) in bil videti navdušen. Trdil je, da bi že zdavnaj moral storiti kaj takega, da ni nič boljšega proti depresiji in proti starosti – ali pa morda proti starostni depresiji, kot popolna sprememba okolja, pri čemer se znebiš vsega odvečnega, obdržiš samo stvari, ki jih potrebuješ, tiste pa spraviš v red. Nekaj je že bilo na tem, a čemu je omenjal depresijo? Ne jaz ne on nisva bila depresivna. Za vsemi navdušenimi besedami je prežala živčnost, da si moral pomisliti, koga pravzaprav hoče prepričati.
Nekaj pa je seveda le bilo na tem. Začeti na novo, to je res bilo nekaj, ko bi ne bil star in betežen, bi morda zamikalo tudi mene. Ni nujno, morda pa. Sicer pa si Matej ni zaprl vrat za sabo, stanovanje v centru mesta je še vedno imel, ni mu bi ga bilo treba prodati, celo oddajati mu ga ne bo treba. To sicer ni bilo čisto verjetno, mislim, da je pozabil na stroške. Sicer pa je računal, da bo v stanovanju prek tedna njegov vnuk, ki bo v jeseni začel obiskovati gimnazijo.
Zanimivo je bilo, da Berta sploh ni verjela, da misli resno.
»Samo govoriči, nikamor ne bo šel.«
Domnevam, da se je njej zdela selitev, in to celo ven iz Ljubljane, še nekaj dosti bolj groznega kot meni. Matej se ji je smilil, ker ni imel nikogar, ki bi skrbel zanj, pri čemer sploh ni nikoli opazila, da lahko čisto dobro skrbi sam zase. Zanjo je bil starec tako kot jaz, morda malo bolj zdrav, hvala bogu, celo ženo bi si lahko našel. Seveda pa je upala, da si je ne bo našel in da bo vedno ob večerih hodil k nama, na tihem sem jo sumil, da morda upa, da bo nekoč kuhala tudi zanj. To, da hodi v hribe, ni njej pomenilo nič, saj si je pod tem predstavljala kvečjemu avtomobilski izlet na Pokljuko ali kam drugam na Gorenjsko. Berta je tipičen primer človeka, ki je ostal v svetu, ki te vsak dan bombardira z informacijami, popolnoma neveden, in to kljub kar solidni izobrazbi. To se ji je posrečilo na ta način, da je vse informacije, ki se niso tikale nje ali njenih najbližjih, preprosto prezrla. Na televiziji je gledala samo solzave ljubezenske nadaljevanke, v časopisu je prebrala samo naslove. Nesreče in tragedije, ki so jih bile polne časopisne strani, je seveda z užitkom prebirala, vendar jih je jemala kot nekaj, kar se dogaja samo drugim, njenega sveta se niso dotaknile.
Seveda pa je Matej mislil resno, prekleto resno. To, da pomeni selitev, da se bova videla le redko ali pa sploh nikoli, mu očitno sploh ni prišlo na misel. Ker se mu je zdelo, da nisem preveč navdušen, me je še bolj pritegnil v sodelovanje. Jemal me je s sabo v trgovine s pohištvom, pri vsakem nakupu je hotel tudi moje odobravanje. Pripravil me je tudi do tega, da sva se neko lepo soboto odpeljala tja, tudi pri izbiri stanovanja je hotel, da se strinjam.
Sicer pa je bil to lep izlet. Berta ni hotela z nama, čeprav jo je prav tako povabil, vendar tega ne on ne jaz nisva obžalovala. In naj sem še tako trudil, da bi našel slabe strani v njegovi izbiri, je bilo slabo samo to, da okolica še ni bila urejena, povsod so bili kupi zemlje ali kamenja, in čeprav je bila sobota, je stal v bližini kamion in je nekaj delavcev pridno razkladalo neke omarice. Ko bi ne bilo kamiona in hrupa, ki so ga povzročali delavci, bi bila tu skoraj popolna tišina. V stanovanjih so nameščali kuhinjsko opremo, bila so odprta, Matej mi je razkazal tistega, ki si ga je izbral, in res ne morem reči, da mi ne bi bil všeč.
V bližini je bil park, tam se je sprehajalo nekaj starih ljudi, eden je imel bergle, drugi palico. Stavba nedaleč stran je bila dom za starce. Bil sem tiho. Navsezadnje, kljub nekakšni samostojnosti je bil to le dom za starce.
»Tole tu je dom,« je rekel Matej, kot bi uganil moje misli. Za majhno doplačilo bomo lahko tu jedli in ko ne bomo več zmogli vsega sami, ti nudijo tudi dodatno pomoč: pranje, čiščenje in tako dalje.«
»Ni slabo,« sem rekel in mu bil kar malo nevoščljiv, ker je imel toliko poguma. Celo tisto, kar se mi je prej zdelo najbolj strašno, oddaljenost, je postalo manjše, skoraj neznatno. Res je bilo, da se nisva dolgo vozila. Avtoceste so resnično spremenile razdalje, tako kot je rekel Matej. Kar naenkrat sva bila v H., vsekakor prej, kot se mi je posrečilo nekaj dni prej z mestnim avtobusom priti v šišenski zdravstveni dom.
Pa vseeno mi ni bilo prav, najbrž sem imel slutnje. Ker se je tudi prej dogajalo, da ga ves teden nisem videl. Zdaj pa bo skoraj zagotovo vsaj enkrat na teden v Ljubljani, razen seveda … Nekoč bo seveda postal star in takrat bi bil pravi blagoslov, ko bi živela v isti hiši, do smrti bi lahko užival v njegovi družbi, do moje smrti, jasno, saj nisem niti najmanj dvomil, da me bo preživel.
Na kose pohištva, ki jih je kupil na novo, bo moral čakati več mesecev. Ves ta čas se je vozaril tja in nazaj, razmišljal in planiral, kljub vsemu pa je bil skoraj vsak dan pri meni. Dokončno preseliti se je nameraval šele, ko bo ko bo imel priklopljen telefon in internet.
Ne vem, če bom lahko pisal naprej, ustavilo se mi je. Prišel sem do stvari, ki mi bodo do smrti težile dušo. Kakorkoli obračam, vem, da sem kriv, opravičuje me le moja prekleta obzirnost in navada, da se ne vtikam v življenje drugih. Vedel sem, da se Matej še ni dokončno preselil, saj je bil računalnik in tiskalnik še v starem stanovanju. V H. se je odpeljal, da montira luči, ki jih je kupil v Merkurju. Ni se vrnil še isti dan, malo me je zaskrbelo, vendar ne preveč. Naslednji dan sem ga poklical po mobitelu, rekel mi je, da pri napeljavi nekaj ne štima, da bo poskusil v tamkajšnjih trgovinah dobiti ne vem več kaj, morda bo moral v Ljubljano zamenjat luči, domov pa ga verjetno ne bo.
Se pravi, da bo ostal v H. vsaj nekaj dni, gotovo je imel s sabo spalno vrečo in za nekaj dni perila. Zazdelo se mi je celo, da mu ni bilo čisto prav, da sem poklical, malo na hitro me je odpravil, a morda se mi je samo zdelo tako, najbrž se mu je mudilo. Gotovo je imel dosti dela in najbolje je bilo, da mu dam mir.
Sem bil užaljen? Malo najbrž. Od Mateja ves teden ni bilo glasu. Mislil sem, da je bil medtem morda že doma, odpeljal računalnik in se dokončno preselil. Selitev te pač zaposli od jutra do večera, poslovilno srečanje je pač predstavil na kasneje.
Nekaj dni zatem sem ga poklical. Telefon je zvonil v prazno, kjerkoli je že bil Matej, telefona ni imel s sabo. Upal sem, da bo poklical nazaj, vendar se to ni zgodilo.
Čez tri dni sem mu poslal prvo pošto. Ni bilo odgovora. Je odšel za nekaj dni v gore, morda na morje in pozabil telefon doma? Morda me je celo klical, pa sem bil ravno takrat na sprehodu. Ni mi bilo prav, da ni našel načina, da bi mi povedal, kje je in kam gre, pa vendar – imel je pravico do tega. Razen mene je imel še dosti drugih prijateljev, morda precej boljših od mene, v njegovem življenju sem najbrž igral zelo obrobno vlogo. Vsake tri dni sem telefoniral, telefon je zvonil v prazno, poslal sem še dva mejla, pa ni bilo odgovora, to je pomenilo, da ga ni bilo ne doma ne v bodočem domu.
Ves dan sem sedel pred računalnikom in igral igrice. Pošte ni bilo, ne od Mateja ne od hčere. Igral sem igrice, tiste najbolj navadne, pasijanso in kralje. Do grla sem jih bil sit, vendar nisem vedel, kaj naj počnem drugega.
»Si se sprl z Matejem?« Berti ni ušlo, da sem potrt in živčen.
Odkimal sem. Gledala me je. »Mislila sem, zato, ker se nič ne oglasi. Ti pa mu ves čas telefoniraš. Morda si ga kako užalil.«
Nikoli nisem telefoniral, kadar je bila zraven. A je že tako. Ženske vedno vse vedo.
Navajeni smo, da se ne menimo drug za drugega. Da si damo mir. Zavedal sem se, da jaz bolj potrebujem Mateja kot on mene in bil sem pripravljen potrpeti in počakati še … koliko časa?
Vendar sem imel slutnje. Ponoči se mi je sanjalo, da me je Matej poklical. Bilo je kot klic na pomoč. Naslednji dan je telefoniral Matejev sin, Igor, in hotel od mene Matejevo novo številko, češ da ga na nobeno od starih številk ne morejo priklicati. Igorja ni prav nič skrbelo, Matej je verjetno mobitel izgubil, nove telefonske še nima, prej ali slej se bo zagotovo oglasil.
Jaz pa sem se odločil.
»Berta,« sem rekel, bi šla z mano na izlet? Z vlakom.«
Ni je presenetilo. »Lahko si greva ogledat tista stanovanja. Saj so še naprodaj.«
»Kako veš?« Res so bila še na voljo, a kako da Berta to ve, zanjo je računalnik nekaj takega kot za prvošolčka višja matematika, internet pa skrivnostna višja sila, o kateri je dvomila, da sploh obstaja.
»V časopisu je bilo.« Očitno Berto podcenjujem. Nisva šla že naslednji dan – tudi to si danes očitam, a je že tako, starčka sva, nisva navajena potovanj niti naglih odločitev.
Ko sva stopila iz vlaka, mi je postalo žal, da sva sploh šla, očitno je bilo, da je blok bolj daleč, kot sem mislil. V Ljubljani je rosilo, tu pa je skozi oblake že kukalo sonce, bilo pa je soparno in za ta čas nenavadno vroče.
Morala sva čez cesto in to je bil podvig, saj ni bilo nobenega semaforja, avtomobili so vozili eden za drugim, o predpisanih 50 km na uro ni bilo govora, nihče ni niti malo upočasnil pred prehodom za pešce, še najmanj kamioni, ki jih je bilo skoraj več kot osebnih avtomobilov. Končno je le nekdo ustavil, da sva lahko stopila na prehod, kjer se je bilo treba na sredini spet ustaviti in spustiti mimo še dva drveča avtomobila, tretji, ki je končno le ustavil, je povzročil glasno trobljenje avtomobila za njim, ki se mu je skoraj zaletel v zadek.
»To je huje kot v Ljubljani,« je rekla Berta. »Tam imaš vsaj semaforje.«
A to je bilo le v središču mesteca. Ko sva zavila na stransko pot - ulico prezgodaj, kot sem spoznal kasneje – je bila slika drugačna. Mirna ulica, skoraj nobenega avtomobila, enodružinske hiše, obdane s prelepimi vrtovi, malo naprej nizek, skoraj nov blok, pred njim travniček s tremi magnolijami, pred vhodnimi vrati klopce, kjer je posedalo nekaj starejših moških. Tabla nad vrati je povedala, da je to dom starejših občanov in to me je zmedlo, saj nikakor nisem prišel tja, kamor sem hotel.
Pa tudi daleč proč ne. Spomnil sem se, da mi je Matej rekel, da je dom za starce v bližini, da je tisti rdeči gumb povezan z domom in da si tam tudi lahko naročiš hrano. Vendar nikjer ni bilo nič podobnega stavbi z oranžnimi in rdečimi zidovi, ki sem jo imel v spominu. V soseščini je sicer bil stanovanjski blok, vendar bele barve, malo naprej pa še nižja stavba, z velikimi steklenimi okni in sivim zidom iz neometanega betona. Pred njim je bil parkiran rdeč avto, ki bi lahko bil Matejev. Sklenil sem povprašati v recepciji.
Zunaj je na klopci sedelo nekaj starčkov, še več pa jih je bilo v veži, večinoma na vozičkih. Neki gospod me je pozdravil s prijaznim o, vi ste pa nov. Berta je izginila. Okrog nekega vozička je stala skupina žensk, najbrž že zelo slabo vidim, vsaka od njih bi lahko bila Berta. Ko pa sem poklical – nisem se upal preveč naglas, saj me Berta neprestano opozarja, naj govorim tiše, ona da še prav dobro sliši, se nobena ni ozrla. Berta je v jedilnici, se je oglasil sključen gospod, ki je šel mimo. Zbegalo me je. Kakšni jedilnici in zakaj bi šla v jedilnico?
Ena od gospa je res bila Berta. Obrnila se je k meni:
»Se spomniš Brede, moje sošolke? Pridi, to je ta gospa.« Gospa na vozičku se je smehljala. Seveda se spominjam, sem rekel in ji stisnil roko. In kasneje sem se res spomnil, bila je že pri nas, ta Breda, Bertina sošolka, ljubka, kodrasta blondinka, lepša od Berte, tudi njeno ime, Breda se mi je zdelo dosti lepše kot Berta, po pravici povedano je bila tudi gospa na vozičku lepša od Berte, prijeten, nasmehljan obraz je imela. »Berta, kosilo imajo,« sem rekel.
V recepciji so mi pokazali v smeri sivega nizkega bloka, videl sem obris dveh avtomobilov, rdečega, ki bi utegnil biti Matejev, sem videl že prej.
»Sta vidva že kosila? Lahko tukaj, ceneje bo kot v gostilni. Mogoče bosta tistega gospoda srečala tu, iz bloka jih veliko pride sem na kosilo.« Berta me je pogledala in jaz sem pokimal, kaj pa naj bi storil.
Težko mi je pisati o tem. Res sva ostala tam, klepetali smo in bili veseli, kosilo je bilo čisto normalno, ne slabo ne dobro, Bertina kuhinja je bila boljša, to je že res, a lačna sva bila, poleg tega pa sem res upal, da bo Matej prišel sem, saj dokler se ne bi dokončno preselil, bi si le težko sam kuhal.
Zdaj vem, da je bila vsaka ura, da, celo vsaka minuta, žebelj več v Matejevi krsti. Pa vendar sem še vedno zapravljal čas, Berta je prinesla kavo, ves čas sem gledal, če se bo od nekod prikazal Matej, vendar ga ni bilo.
Pospremil sem ženski v Bredino sobo, da čvekata naprej, sam pa sem odšel proti sivi nizki stavbi. Tisti avto na parkirišču je bil res Matejev in tudi blok je bil pravi. Stal je na pobočju, na zadnji strani, kjer je bilo parkirišče in vhod, je imel samo eno etažo, z druge strani pa je bil v tri nadstropja, z rdečimi stenami in oranžnimi balkoni z leseno ograjo. Tudi številko stanovanja sem si zapomnil, čeprav ni bilo potrebno, Matejevo ime je bilo na tablici na vratih. Avto je bil zunaj, torej je moral biti doma.
Kar nekaj časa sem pritiskal na zvonec, vendar brez uspeha. Potem sem pozvonil na vrata obeh sosednjih stanovanj, tablici na vratih sta bili še brez imen. Šel sem iz hiše in po stezi, ki se je spuščala ob in vzdolž spodnje strani bloka, prišel na drugo stran. Razen dveh balkonov so bili še vsi prazni, Matejev je bil čisto na vrhu in prav tako prazen, vrata v stanovanje so bila zaprta. Vseeno sem poklical, vendar se ni nihče odzval.
Iz enega od stanovanj je bilo slišati ropotanje, premikanje pohištva, brnenje vrtalnega ali kakega drugega strojčka. Odšel sem spet na vhodno stran, to stanovanje je bilo nekje v srednji etaži, in res so bila tam vrata odprta, trije gospodje, dva starejša in eden še mladenič, so se zazrli vame.
»Pozna kdo gospoda Mateja Porento, stanovanje 22,« sem vprašal.
»Pogodbo je že podpisal, gumba mu pa še nismo naštimali. Skoraj vsak dan zvonim, pa ga nikoli ni doma, tudi na telefon ga ni mogoče dobiti.« To je rekel starejši gospod, tisti, ki je držal v roki strojček za privijanje vijakov, simpatičen je bil na pogled. Stanovanje, vsaj ta del, ki sem ga videl, je bilo še prazno, kuhinja pa je bila opremljena in prav tu je bil potreben izvijač, saj se vratca v spodnji omarici niso dobro zapirala, pravzaprav so visela.
Mladenič je razgrnil po pultu papirje, stari gospod, tisti drugi, očitno bodoči stanovalec, je pričel podpisovati.
Šele zdaj je mladenič pogledal proti meni.
»Kaj želite?«
»Matej Porenta,« sem rekel. »ga morda poznate?«
Rahla sled nejevolje se je pokazala na obrazu mladega moža. Bil je resen, seveda, bil je v važni službi in ni imel časa. Po drugi strani pa je najbrž spadalo k njegovemu delu, da je bil prijazen do starih ljudi.
»Stanovanje 22,« sem hitro rekel. Že kake tri tedna mora biti tu. Avto ima zunaj, vendar ga ni doma, na telefon se nihče ne oglasi.«
Mladenič je pričel brskati po mapi, ki jo je držal v rokah. »Stanovanje 22, ja, pogodba je že podpisana, ja, 20 dni je od tega.«
»Telefona mu nismo mogli montirati, nikoli ga ni doma,« je tekel simpatični starejši gospod, za katerega sem kasneje izvedel, da je vzdrževalec. »Avto pravite, da je njegov, pa ne da je to ta rdeči folksvagen, ki že celo večnost stoji na parkirišču.
»Prav ta.«
Mladi in stari sta se spogledala.
»Ste vi sorodnik?«
Odkimal sem.
»V Ljubljani sem njegov sosed in prijatelj. Že od otroških let. Imam ključ od njegovega ljubljanskega stanovanja in vem, da ga tam že več kot tri tedna ni. Telefon je sprva zvonil, zdaj pa niti to ne več. Skrbi me, zato sem se pripeljal sem. Iz Ljubljane sem se pripeljal, ker me skrbi.« Govoril sem hitro, kolikor mi je starost dopuščala, hotel sem povedati čim več, preden me prekineta, preden mi povesta, da se ju to ne tiče, da ne vesta, kako naj mi pomagata. »Skrbi me,« sem ponovil. »Ne morem se vrniti, ne da bi ga našel, ne da bi izvedel, kaj je z njim.«
»Jaz imam ključ, vendar …«
»Samo odprli bi in pogledali,« sem hitro rekel.
Vsi skupaj smo se povzpeli nadstropje više. Mladenič je poskusil odkleniti, vendar ni mogel obrniti ključa. Za njim je poskusil starejši gospod, ta je takoj ugotovil, v čem je stvar: vrata sploh niso bila zaklenjena.
Zdaj sem že vedel, da se je zgodilo nekaj groznega, in vedel sem, da tudi ostali to vedo. Vendar sem takoj z olajšanjem videl, da je stanovanje prazno. Vendar so bila v predsobi še ena vrata, vzdrževalec je takoj opazil, da so zaprta, in jih poskusil odpreti. Ni šlo.
»Zaklenil se je v kopalnico,« je rekel mladenič.
»Niso zaklenjena,« je rekel starejši, »vidite, špranja je pokonci.« Še enkrat je pokljukal, a vrata so ostala zaprta.
Mislim, da nas je bilo vse strah. Vzdrževalec je iz žepa potegnil neko orodje, lahko da je bil povsem navaden izvijač, in šaril z njim okrog kljuke. Potem ga je vtaknil v špranjo med podbojem in vrati in močno potegnil. Kljuka mu je ostala v roki, a vrata so se odprla.
Prvo sem zagledal noge.
Za razmeroma majhno stanovanje je bila kopalnica kar velika. Matej je ležal iztegnjen na tleh, noge ob vratih, glavo tik ob straniščni školjki. Bil je živ, niti nezavesten ni bil. »Matej,« sem rekel, »kaj se je zgodilo? »Nisem mogel odpreti vrat,« je zašepetal. »Franci, Franci.«
Samo to je bilo. Ni mogel odpreti vrat, ker se niso dala odpreti. Samo ta banalen razlog je bil. A mladenič je rekel najbrž ga je zadela kap in pri tem je ostalo. To je rekel tudi reševalcem in zdravniku. Zdravnik je poslušal njega, ne mene. Ne samo, da je bil mlajši, res je bilo, da sploh nisem bil sposoben govoriti, jecljal sem in govoril nepovezano, od pretresa, od šoka.
Matej je umrl deset dni pozneje. Težko mi je govoriti o tistem času. Vzrok smrti je bila podhranjenost, vendar kap ni bila izključena, bila je celo edina razlaga za morebiten padec oziroma slabost, zaradi katere ni mogel vstati. Starejši gospod, vzdrževalec – on naju je z Berto v službenem kombiju peljal v Ljubljano, svojega šefa pa kasneje v H., je seveda moral vedeti resnico, vendar je bil tiho.
»Še dve leti imam do upokojitve,« je rekel med vožnjo, najbrž na moja namigovanja. Tako je obveljala mladeničeva verzija o kapi. Kasneje sem izvedel, da je bila v vseh kopalnicah vrvica, s potegom katere si lahko poklical pomoč. Tudi v Matejevi kopalnici je bila, le da stvar še ni delovala.
Igor mi je verjel, vendar ni bil pripravljen ukrepati. Sicer pa ne vem, kaj sem pričakoval. Da bi tožil in dobil odškodnino? Nobena odškodnina Mateja ne bi vrnila, je rekel Igor. In to je bilo še preveč res.
Sicer pa, koga bi tožil? Kljuke je izdelalo podjetje, ki je medtem že propadlo. Verjetno so jih dobili poceni. Kot sem zvedel od vzdrževalca – z njim sva po tem še dvakrat govorila po telefonu – so v bloku že zamenjali vse kljuke na kopalničnih vratih, to je bilo pravzaprav že nekakšno priznanje krivde.
»Čigave krivde?« je rekel Igor. Izvajalca? Proizvajalca kljuk? Petinsedemdeset let je bil star, v teh letih ti lahko kadarkoli odpove srce.«
»Pri zavesti je bil, ko smo ga našli.«
Igorjevi bratje bi gotovo tožili. Vendar z njimi nisem govoril in Igor je imel prav. Jaz pa sem bil jezen in sem še vedno. Jezen sem bil, pa nisem vedel, na koga. Jezen sem, ker sem jaz tisti, ki je največ izgubil z Matejevo smrtjo, pravzaprav sem edini, ki je zares kaj izgubil. Seveda vem, da so ga imeli radi, vendar razen z Igorjem s sinovi ni imel dosti stikov, pa celo Igor je z lahkoto živel brez njega. Materialno bodo vsi pridobili, rešili pa so se tudi dolžnosti, ki bi jih čakala v najbrž ne tako daljni bodočnosti, da ga bodo morali hoditi obiskovat ali pa kako drugače skrbeti zanj. Izguba je samo moja.
Grde misli so to, vem, pa ne morem drugače. Nesrečen sem bolj kot lahko povem.
