Žile vonjav utripajo po zraku.
Violine brez strun dihajo v stoječi vodi.
Otopelo gladino božajo le vzdihi vetra.
Obsekano drevo srka blatno kri zemlje.
Noč pije zadnje kaplje sonca.
S sajami se polni praznina ugaslega ognja.

Na pogorišču besed iščem ogorke ognja.
Hropem v puhlem zraku,
ki diši po spominih majskega sonca.
Čez čeri samote pljuskam vodo,
umazano od mulja in zemlje.
Otopela se prepustim zavijanju vetra.

Najino nebo ne diha z vetrom,
že dolgo naju ne greje skupni ogenj.
Kot lačni senci polziva v kožo zemlje,
ukleščena s tišino votlega zraka.
Prekinjen je šumeči krogotok vode.
Nehote sva se pripela na sonce.

Mar se trpka resnica rodi iz sonca,
ji listje odpada v pijanem vetru?
Njen vonj se ne izmije v rožni vodi,
ne vzplamti z nobenim ognjem.
Kakor kuga se širi po zraku,
dokler se spužvast ne vsrka v zemljo.

Sanjam postiljam v podrasti zemlje.
Morda začutijo toploto sonca,
ki vrtinči vence misli po zraku.
Počivajo ob uspavanki vetra,
nemo strmijo v migljavost ognja,
varne med sotočji poniklih voda.

Kakor lokvanj nad vodo
se oprijemam korenin zemlje.
Ime mi je Ženska, požiralka ognja,
izgubljena hči vesoljnega Sonca.
Lovim razmrvljene besede vetra
med razpadajočimi stavki zatohlega zraka.

Zrak briše z nevidnimi dlanmi kalno lice vode.
V vetru odmeva skrivnostni refren Zemlje.
Sonce posipa med popke jutra tleči ogenj.

HAIKU PENTLJA

* * *

žejni komarji
prebadajo tišino
vlažne sopare

* * *

vlažne sopare
se prejasto dvigajo
čez kalne luže

* * *

čez kalne luže
nazdravljajo večeru
žejni komarji

IZZA SANJ

Spiš, punčka.

V žaro se je zaprl tvoj smeh.
Med krili belih zvončkov
nabiram dehtečo sled
drobnih razigranih stopinj.

Veter mi ob strunah tvojega glasu
prepeva pesem
o svetlobi, ki ne meri razdalj,
temveč vzhaja v spomin.

Spiš, punčka.

Tam, izza sanj, se učiš drugačnih črk,
na drug način seštevaš zvezde.
Prezgodaj si se naučila, da je večnost nedeljiva
s številom sedem.

MED NEBOM IN ZEMLJO

Zelena rjuha pregrinja zemljo.
Z dihom akacije omamlja resnico,
razpeto v krilih burje.
Na ostre stene kamnov
si nizam mala sonca.
Pogled osedla bele konje neba.

Rada se oziram v nebo.
Takrat sem žejna zemlja,
presušena od burje
in slabokrvnega sonca.
Plima trav prerašča resničnost
v okrušenih nasmehih kamnov.

Ne vem, kaj čutijo kamni.
Mogoče težo preobložene zemlje,
ki jim zastira rebra neba.
Morda jim godi božanje burje,
ko izgorevajo v lubju sonca.
Ne vem, vsak ima svojo resnico.

Ne dojemam skrivnosti neba.
Iz drobnega peska zemlje
mi gradi zgubane grozde kamenja.
Včasih, ujeta v pijanost burje,
se posujem z drobirjem resnice.
In stečem za soncem.

Nad tišino rosnih kamnov
rezgetajo v odtenkih majskega sonca
utrujeni vranci neba.
Vedno glasnejše fanfare burje
prežemajo z zvoki resnice
počasen utrip zaskorjene zemlje.

Postala sva le prah kamnov,
živa zakopana v bledi zemlji.
Omrtvičena v mrku sonca
slišiva samo še krokarje lastnega neba.
Navada vsakdana je bedna resnica,
ki jo v najin dom nalaga burja.

Nakodrana burja pleše čez majsko nebo.
Na zloščenih kamnih počiva mlado sonce.
Iz nedrij zemlje kipijo vonji tisočerih resnic.

IZLOČENI DELCI

Že davno si me ubil,
da se lahko brezskrbno hraniš
z mojim truplom.
Razmočiš me v vinski reki,
tako me laže prebavljaš.
Židko me precediš skozi jetra.

Jaz pa se še vedno pogrešam.
Brskam po prevretem dostojanstvu,
med koščicami iztrebljenega spoštovanja,
v žolčnem pesku iščem delce smehljajev
in vsega, iz česar bi se morda lahko
znova zlepila skupaj. Da bom
na svoji sedmini končno
zbrana.

IME MI JE ŽENSKA