rdeča zemlja
rdeča kri
kri v trtah
kri v žilah
žilah bora
žilah krasa
krasa ki je v meni
krasa ki ga ljubim
ljubim gmajne
ljubim kamen
kamen moči
kamen tišine
tišine ki boli
tišine ki pomirja
pomirja zmedo misli
pomirja sapo burje
burje v borjače ujete
burje v sunkih duše
duše v jagodah brina
duše zaprtih ograd
ograd na obzorju duha
ograd med travami srca
srca nemirnega
srca na brezpotju
brezpotju nesmislov
brezpotju brez cilja
cilja ovitega v robido
cilja skritega v vrtačah
vrtačah polnih kač
vrtačah globokih
globokih kot brezna
globokih kot kraške noči
noči z vonjem morja
noči sanjavih trav
trav ki plešejo
trav ki zorijo v jesen
jesen v mojih laseh
jesen v odprtih dlaneh
dlaneh z barvo terana
dlaneh kjer žulj rosi
rosi dež v štirne in kale
rosi na sive skale
skale stoletnih zgodb
skale tihe kot grob
grob mojih sanj
grob rdečih zvezd
zvezd v rojih ruja
zvezd v srcu krasa
krasa
ruja
ODVEZANA
Hranila sem jo med prazničnimi prti.
Štiri dolga desetletja sem obirala spomine,
ki so vedno znova vznikali
med njenimi poševnimi progami,
z oranžnimi barvami večernega sonca
in rjavimi odtenki preoranih brazd na njivi.
Štiri dolga desetletja sem z domišljijo izhlapelega vonja
polnila hrepenenja,
naskrivaj hodila v podstrešje hiše
in puščala vlažne odtise na skrinji
s čipkami prazničnih prtov in s kravato
okrog zapestja mojih objemov.
Sinoči je imela Mora v sanjah tvoje lice
sredi požgane vasi.
Povsod okrog so ležali ranjenci.
Prepoznala sem svoje znamenje na starkini roki,
ki je vlekla deklico na mrtvaškem prtu.
Zbudilo me je pršenje svetlobe na okenski polici.
Danes mi jutranja kava drugače diši.
V krušni peči ogenj igra Tišino. Povsem mirno
zrem v daljavo. Čez polje se vali dim, dehti
po tvoji kravati. Po brajdah se vzpenjajo tvoje oči,
vse višje in više. Nikdar jih ne bom dosegla.
Čudno, s kakšno lahkoto frfotajo krilca pepela.
POD SPARANO RJUHO
Trpežna vlakna
najinih stebel
spodjeda trenje.
Lan je le spomin,
boleč kot pezdir.
Nabodičena
se otresava
v gubah resnice
in pogrezava
med gnili drobir.
POČIVALIŠČE VALOV
Iščem počivališče
za usahle valove.
Ne morem jih več
razburkati.
Njihovi ranjeni smisli
padajo v noč.
Potopljeni zakladi so
v morju nesmislov.
PREDRTA
Predrta
sem uspela zagrmeti.
V hipu sem postala dež.
Perem gmajno,
robidovje, drene in ostre trave,
da ne bo blatna silvestrovala
v rujasti dvorani kamnitega srca.
Dežujem, a nisem dovolj hladna,
da bi zasnežila od burje spraskano kožo,
razpeto med gležnje borov.
Sejem bol tišine, gren postaja zimzelen.
Razrasel in prepleten, na kamen prisesan
se plazi v novoletni dan.
POŠASTNI PLES
Ugaša me
s srepim pogledom
kalnih oči,
utiša
z volčjim tropom
besnih zveri,
zastruplja
s smrdečimi hlapi
pijanih noči.
Vitice
shirane duše
cefra,
krhke poganjke
sproti mendra.
Trga nitke
korenine
do boleče
praznine,
hladne votline
v breznu besa
pošastnega plesa.
CESTE JESENI
Nemirni
so koraki
jesenskih poti.
V vetrovnih
spominih
listje ječi,
stlačeno
v hlad
osojnih strani;
oluščeno
svetlih hotenj
in pekočih slasti.
Samotne
so ceste jeseni
v meni.
NAJ ZADIHAM
Pusti soncu,
da me greje,
ko mi je hladno.
Pusti vetru,
da pomete
s tožno mislijo.
Pusti sanjam,
da se v jutru
popki jim napno.
Pusti cvetju,
da poboža
hrapavo roko,
rahlemu dežjú,
da umije
žalostno oko.
Pusti enkrat,
naj zadiham
s skromno pesmijo.
DUŠA PRIMORSKA
Dvojno 5s
Z burjo
prečesana
do zadnjega diha,
v brazde Nanosa vklesana
s krvjo,
s trto
prepletena,
s Krasom uglašena,
z morjem poglobljena sega
v nebo.
NA POGORIŠČU BESED
V najini pomladi
so besede brstele,
tiho zelenele.
Na vroče poletje
je v ubrano petje
dišalo besed socvetje.
Vetrovna jesen
besede je odvrgla
v objem zamegljen.
Hladna zima
besede je slekla,
naju v tišino oblekla.
Ob mrzlem ognjišču
sva gola in nema
na pogorišču.
ODPUŠČANJE
Z radirko odpuščanj
brišem
zamere.
Roka s težavo
drsi čez
ovire.
Ego se kruši
pod drobci radirke,
dokler se ne skruši.
Le odpuščánje
duši povrne
svetlobo in sanje.
IN GRE, TUDI MA
J
Odhajaš maj!
V pomladni nevihti opran,
odhajaš maj.
Le še prgišče sonca daj,
ne bodi v meglo okovan.
Lahkotno z vetrom pluj v pristan.
Odhajaš maj.
ČAS SE NE VRAČA
Gledam,
a ne vidim
tiste tople kože,
ki vame je rosila slast.
Iščem modre ptice v kalnih očeh,
kjer je včasih gnezdila strast.
Poslušam trpkost ust,
v molk tišine
gledam.
KRI MOJEGA RUJA
rdeča zemlja
rdeča kri
kri v trtah
kri v žilah
žilah bora
žilah krasa
krasa ki je v meni
krasa ki ga ljubim
ljubim gmajne
ljubim kamen
kamen moči
kamen tišine
tišine ki boli
tišine ki pomirja
pomirja zmedo misli
pomirja sapo burje
burje v borjače ujete
burje v sunkih duše
duše v jagodah brina
duše zaprtih ograd
ograd na obzorju duha
ograd med travami srca
srca nemirnega
srca na brezpotju
brezpotju nesmislov
brezpotju brez cilja
cilja ovitega v robido
cilja skritega v vrtačah
vrtačah polnih kač
vrtačah globokih
globokih kot brezna
globokih kot kraške noči
noči z vonjem morja
noči sanjavih trav
trav ki plešejo
trav ki zorijo v jesen
jesen v mojih laseh
jesen v odprtih dlaneh
dlaneh z barvo terana
dlaneh kjer žulj rosi
rosi dež v štirne in kale
rosi na sive skale
skale stoletnih zgodb
skale tihe kot grob
grob mojih sanj
grob rdečih zvezd
zvezd v rojih ruja
zvezd v srcu krasa
krasa
ruja
ODVEZANA
Hranila sem jo med prazničnimi prti.
Štiri dolga desetletja sem obirala spomine,
ki so vedno znova vznikali
med njenimi poševnimi progami,
z oranžnimi barvami večernega sonca
in rjavimi odtenki preoranih brazd na njivi.
Štiri dolga desetletja sem z domišljijo izhlapelega vonja
polnila hrepenenja,
naskrivaj hodila v podstrešje hiše
in puščala vlažne odtise na skrinji
s čipkami prazničnih prtov in s kravato
okrog zapestja mojih objemov.
Sinoči je imela Mora v sanjah tvoje lice
sredi požgane vasi.
Povsod okrog so ležali ranjenci.
Prepoznala sem svoje znamenje na starkini roki,
ki je vlekla deklico na mrtvaškem prtu.
Zbudilo me je pršenje svetlobe na okenski polici.
Danes mi jutranja kava drugače diši.
V krušni peči ogenj igra Tišino. Povsem mirno
zrem v daljavo. Čez polje se vali dim, dehti
po tvoji kravati. Po brajdah se vzpenjajo tvoje oči,
vse višje in više. Nikdar jih ne bom dosegla.
Čudno, s kakšno lahkoto frfotajo krilca pepela.
POD SPARANO RJUHO
Trpežna vlakna
najinih stebel
spodjeda trenje.
Lan je le spomin,
boleč kot pezdir.
Nabodičena
se otresava
v gubah resnice
in pogrezava
med gnili drobir.
POČIVALIŠČE VALOV
Iščem počivališče
za usahle valove.
Ne morem jih več
razburkati.
Njihovi ranjeni smisli
padajo v noč.
Potopljeni zakladi so
v morju nesmislov.
PREDRTA
Predrta
sem uspela zagrmeti.
V hipu sem postala dež.
Perem gmajno,
robidovje, drene in ostre trave,
da ne bo blatna silvestrovala
v rujasti dvorani kamnitega srca.
Dežujem, a nisem dovolj hladna,
da bi zasnežila od burje spraskano kožo,
razpeto med gležnje borov.
Sejem bol tišine, gren postaja zimzelen.
Razrasel in prepleten, na kamen prisesan
se plazi v novoletni dan.
POŠASTNI PLES
Ugaša me
s srepim pogledom
kalnih oči,
utiša
z volčjim tropom
besnih zveri,
zastruplja
s smrdečimi hlapi
pijanih noči.
Vitice
shirane duše
cefra,
krhke poganjke
sproti mendra.
Trga nitke
korenine
do boleče
praznine,
hladne votline
v breznu besa
pošastnega plesa.
CESTE JESENI
Nemirni
so koraki
jesenskih poti.
V vetrovnih
spominih
listje ječi,
stlačeno
v hlad
osojnih strani;
oluščeno
svetlih hotenj
in pekočih slasti.
Samotne
so ceste jeseni
v meni.
NAJ ZADIHAM
Pusti soncu,
da me greje,
ko mi je hladno.
Pusti vetru,
da pomete
s tožno mislijo.
Pusti sanjam,
da se v jutru
popki jim napno.
Pusti cvetju,
da poboža
hrapavo roko,
rahlemu dežjú,
da umije
žalostno oko.
Pusti enkrat,
naj zadiham
s skromno pesmijo.
DUŠA PRIMORSKA
Dvojno 5s
Z burjo
prečesana
do zadnjega diha,
v brazde Nanosa vklesana
s krvjo,
s trto
prepletena,
s Krasom uglašena,
z morjem poglobljena sega
v nebo.
NA POGORIŠČU BESED
V najini pomladi
so besede brstele,
tiho zelenele.
Na vroče poletje
je v ubrano petje
dišalo besed socvetje.
Vetrovna jesen
besede je odvrgla
v objem zamegljen.
Hladna zima
besede je slekla,
naju v tišino oblekla.
Ob mrzlem ognjišču
sva gola in nema
na pogorišču.
ODPUŠČANJE
Z radirko odpuščanj
brišem
zamere.
Roka s težavo
drsi čez
ovire.
Ego se kruši
pod drobci radirke,
dokler se ne skruši.
Le odpuščánje
duši povrne
svetlobo in sanje.
IN GRE, TUDI MA
J
Odhajaš maj!
V pomladni nevihti opran,
odhajaš maj.
Le še prgišče sonca daj,
ne bodi v meglo okovan.
Lahkotno z vetrom pluj v pristan.
Odhajaš maj.
ČAS SE NE VRAČA
Gledam,
a ne vidim
tiste tople kože,
ki vame je rosila slast.
Iščem modre ptice v kalnih očeh,
kjer je včasih gnezdila strast.
Poslušam trpkost ust,
v molk tišine
gledam.
