Misliti:
tebe,
misel,
tako majhno, nebogljeno karikaturo
znotraj nečimrne pošastne babuške;
planet v planetu, izven notranjosti,
povsem izven notranjosti.
(Je sploh pomembno?)
(Je pomembno?)
(Je?)
In je lebdenje nova
sled – neprekinjena
mat pozicija,
– ne,
prekinjena mat pozicija!
V PRAHU
* * *
Neka misel, ki to ni,
udarja ob steno lobanje.
Ne gre za žalost.
Gre za žalost ednine.
Težko jo je vleči,
težko …
* * *
Vse zenice so uprte vame;
gledajo me, a me
ne vidijo
(zrak sem),
preveč so uprte
vase.
* * *
Dihanje:
spreminjanje
obstajanja
v tistem
zametku
časa, ki
je že izpuhtel.
TEMPUS ET ERRORES
So minute, ki niso:
čas,
v turbulenci jih veže
na mojo odprto dlan,
na tvojo odprto dlan,
kot da bi snežinke
nosile napake in
jih puščale pred vrati.
(Pogled skozi
okno: ne-
črni nagrobniki
plešoč po zraku.)
So minute, ki niso:
prostor,
izmikajoč kakršnikoli posplošitvi,
kot prozorno nostalgijo,
ki ji pravimo voda.
Celota je tako velika,
da jo raznese njena
majhnost. Vnovič in znova.
OBRAZI V LISTJU
Zavrtel sem se
v času, ki
smo ga že pokopali;
iz vrhnje točke
zrem v
zamegljene podobe, ki
to niso (le spomin
se je zavil
v vato).
Spomnim se
vseh teh barv:
rumene, zelene,
sive, rjave
pa klopi
na kateri spi
nevidna pojava.
Ko zagledam skalo
v prostem padu,
se kaplje spremenijo
v ledene sveče.
Močno udarjajo
vame, jaz pa
udarjam vanje
in jih označujem.
Tukaj nikoli nisi,
nikoli ne moreš biti,
nikoli ne boš
ednina;
slike in besede
so se namreč
upodobile
v listju.
WEBCAM
Ti: moje
nedihanje,
izkušnja, ki je
ni razumeti in
vcepiti v žilo.
Breztelesnost te
riše, piksli pa
kažejo GSO v
najčistejši obliki.
In je ničevost
edina možna
reakcija na
nehumano žrtvovanje
spolovila, ki se tako
brezizrazno prikazuje.
A: storitev je bila
opravljena, tokrat
se bo še čakanje
sprevrglo v
mukotrpno
opravilo.
PREOBRAZBA ENDEMITA
Mačja breztelesnost je
ugriznila vate, te
izvila iz tuzemeljskega
in preštela rane,
da jih udejanji
v snu.
STRAH PRED SMRTJO*
Redčiti se, izgubljati
stik z gostoto, se
všiti v mrzlo telo
Johna Ashberya in
čakati …
čakati,
da ga zazida neka
nedoločena forma,
kajti zadnja beseda
je vedno tišina.
* John Ashbery: Avtoportret v konveksnem ogledalu
MISELNE KREATURE
* * *
Ledena barka na odprtem morju
nikoli ne obrne svojih jader
proti domu.
* * *
Modrina praznine
v odblesku oči.
* * *
Fobija teče na dolgih tacah
vsakič, ko vržeš sidro
v drugačno tekočino.
* * *
Tam se slišijo le udarci kladiva,
ki železo potiskajo v votel les,
da naznanijo selitev ptic.
LOVEC
Koliko smrti! Koliko
mravelj predrugačenih
pod mojimi podplati,
ki nikoli ne iščejo
maščevanja za tisto,
kar se še ni zgodilo.
Včasih moje telo mrgoli
v zvoku mravljišča.
ŽRELO
Vase potujem; se
gnetem skozi suh
tunel, kjer mrgoli
temno rdečih škorpijonov.
In tako pogosto
udarjajo v kožo,
da je pekoč občutek
celo bolj znosen
od posamičnih pikov.
(Ostane le pogled
v sence, kjer ni
mogoče razbrati
napisa zadnjega dne.)
ICH WARTE AUF DICH
(»ni dovolj razdalja moraš biti neskončno
daleč da bi te lahko spet poiskal in našel«)
Vinko Möderndorfer*
Napihuje me
tvoja odsotnost,
ki vse človeško
v meni
spreminja v ne-
premične bambusove palice,
skozi katere curlja
rahel vetrič.
Vse štiri stene
se širijo in pačijo,
kot da ne bi zmogle
zapustiti svoje
zazidano mesto
in skočiti vame,
kot da dihajo. Dihajo?
…
»Ich stehe noch immer
hier. Allein …«
Tisti trenutek, ko
svojo spretnost
pričneš izkoriščati,
iz bambusovih trsk
zrastejo moje oči.
* Vinko Möderndorfer: Ni dovolj razdalja, str. 46 (Dotikanja, Založba Goga, 2008)
ZAPOLNJEVANJE
Rasteš v
meni, mati,
se bočiš in
zapolnjuješ kvadraturo.
Zapolnjuješ kvadraturo
in se bočiš,
mati, v meni
rasteš.
Vendar: pritiskanje
ob stene
boli.
MOJ/TVOJ/NJEGOV
Lastiš si me …
… svojo spalnico
zamenjuješ z mojo,
me rišeš v postelji in
slepo slediš slepcu –
sebi.
TI,
s
e
l
e
k
c
i
j
a
n
e
d
e
l
u
j
e;
minute pošiljaš
v vazo neznanih
in vaza neznanih
je tvoja obsodba.
((Na)gon ima
(pre)dolge noge.)
DALJICA
Hrast.
Bukev.
Nekaj malega toplote.
Zvezda.
Mlaka.
Tetrapak mleka.
Tipkovnica.
Majica.
In malo ognja.
Še življenje je prekratko,
da bi trajalo večno.
ZVOK
Grizlja me,
glasba,
lomi in spaja
ude mojega telesa.
Toni mi češejo
lase; nevidna sila
potuje preko njih,
a tudi pulijo;
nasilno srkajo
mene v sebi.
Torej: je to
odmev
vznesenosti
ali morbidnosti?
Pesmi so iz zbirke Paralelna vesolja, ki naj bi do jeseni izšla pri kulturnem društvu Mariborska literarna družba
COGITO ERGO SUM
Misliti:
tebe,
misel,
tako majhno, nebogljeno karikaturo
znotraj nečimrne pošastne babuške;
planet v planetu, izven notranjosti,
povsem izven notranjosti.
(Je sploh pomembno?)
(Je pomembno?)
(Je?)
In je lebdenje nova
sled – neprekinjena
mat pozicija,
– ne,
prekinjena mat pozicija!
V PRAHU
* * *
Neka misel, ki to ni,
udarja ob steno lobanje.
Ne gre za žalost.
Gre za žalost ednine.
Težko jo je vleči,
težko …
* * *
Vse zenice so uprte vame;
gledajo me, a me
ne vidijo
(zrak sem),
preveč so uprte
vase.
* * *
Dihanje:
spreminjanje
obstajanja
v tistem
zametku
časa, ki
je že izpuhtel.
TEMPUS ET ERRORES
So minute, ki niso:
čas,
v turbulenci jih veže
na mojo odprto dlan,
na tvojo odprto dlan,
kot da bi snežinke
nosile napake in
jih puščale pred vrati.
(Pogled skozi
okno: ne-
črni nagrobniki
plešoč po zraku.)
So minute, ki niso:
prostor,
izmikajoč kakršnikoli posplošitvi,
kot prozorno nostalgijo,
ki ji pravimo voda.
Celota je tako velika,
da jo raznese njena
majhnost. Vnovič in znova.
OBRAZI V LISTJU
Zavrtel sem se
v času, ki
smo ga že pokopali;
iz vrhnje točke
zrem v
zamegljene podobe, ki
to niso (le spomin
se je zavil
v vato).
Spomnim se
vseh teh barv:
rumene, zelene,
sive, rjave
pa klopi
na kateri spi
nevidna pojava.
Ko zagledam skalo
v prostem padu,
se kaplje spremenijo
v ledene sveče.
Močno udarjajo
vame, jaz pa
udarjam vanje
in jih označujem.
Tukaj nikoli nisi,
nikoli ne moreš biti,
nikoli ne boš
ednina;
slike in besede
so se namreč
upodobile
v listju.
WEBCAM
Ti: moje
nedihanje,
izkušnja, ki je
ni razumeti in
vcepiti v žilo.
Breztelesnost te
riše, piksli pa
kažejo GSO v
najčistejši obliki.
In je ničevost
edina možna
reakcija na
nehumano žrtvovanje
spolovila, ki se tako
brezizrazno prikazuje.
A: storitev je bila
opravljena, tokrat
se bo še čakanje
sprevrglo v
mukotrpno
opravilo.
PREOBRAZBA ENDEMITA
Mačja breztelesnost je
ugriznila vate, te
izvila iz tuzemeljskega
in preštela rane,
da jih udejanji
v snu.
STRAH PRED SMRTJO*
Redčiti se, izgubljati
stik z gostoto, se
všiti v mrzlo telo
Johna Ashberya in
čakati …
čakati,
da ga zazida neka
nedoločena forma,
kajti zadnja beseda
je vedno tišina.
* John Ashbery: Avtoportret v konveksnem ogledalu
MISELNE KREATURE
* * *
Ledena barka na odprtem morju
nikoli ne obrne svojih jader
proti domu.
* * *
Modrina praznine
v odblesku oči.
* * *
Fobija teče na dolgih tacah
vsakič, ko vržeš sidro
v drugačno tekočino.
* * *
Tam se slišijo le udarci kladiva,
ki železo potiskajo v votel les,
da naznanijo selitev ptic.
LOVEC
Koliko smrti! Koliko
mravelj predrugačenih
pod mojimi podplati,
ki nikoli ne iščejo
maščevanja za tisto,
kar se še ni zgodilo.
Včasih moje telo mrgoli
v zvoku mravljišča.
ŽRELO
Vase potujem; se
gnetem skozi suh
tunel, kjer mrgoli
temno rdečih škorpijonov.
In tako pogosto
udarjajo v kožo,
da je pekoč občutek
celo bolj znosen
od posamičnih pikov.
(Ostane le pogled
v sence, kjer ni
mogoče razbrati
napisa zadnjega dne.)
ICH WARTE AUF DICH
(»ni dovolj razdalja moraš biti neskončno
daleč da bi te lahko spet poiskal in našel«)
Vinko Möderndorfer*
Napihuje me
tvoja odsotnost,
ki vse človeško
v meni
spreminja v ne-
premične bambusove palice,
skozi katere curlja
rahel vetrič.
Vse štiri stene
se širijo in pačijo,
kot da ne bi zmogle
zapustiti svoje
zazidano mesto
in skočiti vame,
kot da dihajo. Dihajo?
…
»Ich stehe noch immer
hier. Allein …«
Tisti trenutek, ko
svojo spretnost
pričneš izkoriščati,
iz bambusovih trsk
zrastejo moje oči.
* Vinko Möderndorfer: Ni dovolj razdalja, str. 46 (Dotikanja, Založba Goga, 2008)
ZAPOLNJEVANJE
Rasteš v
meni, mati,
se bočiš in
zapolnjuješ kvadraturo.
Zapolnjuješ kvadraturo
in se bočiš,
mati, v meni
rasteš.
Vendar: pritiskanje
ob stene
boli.
MOJ/TVOJ/NJEGOV
Lastiš si me …
… svojo spalnico
zamenjuješ z mojo,
me rišeš v postelji in
slepo slediš slepcu –
sebi.
TI,
s
e
l
e
k
c
i
j
a
n
e
d
e
l
u
j
e;
minute pošiljaš
v vazo neznanih
in vaza neznanih
je tvoja obsodba.
((Na)gon ima
(pre)dolge noge.)
DALJICA
Hrast.
Bukev.
Nekaj malega toplote.
Zvezda.
Mlaka.
Tetrapak mleka.
Tipkovnica.
Majica.
In malo ognja.
Še življenje je prekratko,
da bi trajalo večno.
ZVOK
Grizlja me,
glasba,
lomi in spaja
ude mojega telesa.
Toni mi češejo
lase; nevidna sila
potuje preko njih,
a tudi pulijo;
nasilno srkajo
mene v sebi.
Torej: je to
odmev
vznesenosti
ali morbidnosti?
Pesmi so iz zbirke Paralelna vesolja, ki naj bi do jeseni izšla pri kulturnem društvu Mariborska literarna družba
