Zoran Pevec NAJVEČKRAT PIŠEM ZA SVOJO PISALNO MIZO
Kdo pravzaprav je Zoran Pevec?
Po Kantu govorimo o sebi, kar bi radi bili, ne pa kar smo. No, vseeno morda o tem, da sem pesmi začel pisati že v srednji šoli, potem pa sem se preko različnih revij, včasih so te pač pomenile nekakšno sito za vstop v književni svet, profiliral v bolj zaresnega pisca. Nerodno je bilo to, da ni bilo moje okolje nič kaj književno, razen tega, da sem izhajal iz družine, v kateri se je vedno veliko bralo. Še bolj omejevalen faktor je bil to, da sem najprej študiral ekonomijo in sem šele po tovrstni diplomi, prešel na različne stopnje slovenistike.
Kot mnogi drugi uveljavljeni slovenski pesniki moje generacije, sem tudi jaz sodeloval na srečanju mladih literatov v Gradišču. To je bila inačica današnje »Urške« v Slovenj Gradcu, le da takrat še ni bila tekmovalnega značaja. Do prve knjige sem prišel, za slovenske razmere dokaj pozno, proti koncu svojega tretjega desetletja.
Če torej odgovorim na vprašanje »kdo sem«, lahko rečem, da se mi zdi pisanje poezije najbolj pomemben del mojega ustvarjanja, na vprašanje »kaj sem« pa bo morda odgovoril kdo drug oziroma časovna distanca. Ko se človek odloči za kaj, mora pri tem vztrajati, obenem pa se mora zavedati, da če hočemo biti več, kot smo, po navadi postanemo manj.
V lanskem letu si pri LUD Šerpi izdal zbirko Kako postati nihče, s katero si bil tudi nominiran za Veronikino nagrado. Kako se ta zbirka razlikuje od prejšnjih? Na prvi vtis deluje morda malce bolj urbano. Se strinjaš? Je pa tudi ta - kot vse tvoje prejšnje - konceptualna in zaokrožena.
Na videz so vse moje knjige konceptualne, četudi ne vem, če to zares drži. Vsekakor pesmi večinoma ne pišem kampanjsko, temveč se odločim za neko izvorno izhodišče iz katerega potem gradim zbirko ter jo napišem v dveh do treh mesecih. Kako postati nihče se konceptualno nanaša na sodobni subjekt, ki je s Kopernikom ugotovil, da Zemlja ni središče vesolja, z Darwinom iz koga evolucijsko izhaja, Freud pa nam je povedal, da nas morda v življenju bolj kot zavedno vodi nezavedno, nad katerim nimamo nadzora. Po Levu Šestovu nas tlači mora izgube gotovosti, svobode in smisla življenja. Tudi zato vedno bolj postajamo »nihče«, a vendarle ostajamo in smo razmišljujoči o sebstvu in svetu, v katerem bivamo.
Glede urbanosti je morda res, da se nekaj kvalifikatorjev v zbirki nekoliko bolj nanaša na urbano, kot v drugih mojih zbirkah, a po drugi strani ne bi mogel reči, da za večino pesmi držijo nekatere opredelitve urbanega, kot so kompozicija nepretrganih življenjskih črt, stavki, ki krožijo okoli jazov, hitri rezi časovnih in prostorskih perspektiv, prehajanje iz enih v druge plane ipd.
Kdaj največ (na)pišeš - dan, čas? In ali imaš pred/med pisanjem kakšen poseben ‘ritual’?
Prav o tem sem pred kratkim pisal za edino slovensko revijo, ki je namenjena zgolj poeziji – Poetikon. V njej sem član uredniškega odbora in sem bil tudi med ustanovnimi člani. Torej – prostor, kjer pišem, ni nujno vedno isti, četudi najraje in največkrat pišem za svojo pisalno mizo, ki stoji v kotu družinske dnevne sobe ob knjižnih policah. Tam so vsi »bachelardovski« spomini, mikrokozmos sobe, misel o zunanjem svetu in njegove tonalnosti, pri roki so meni ljube knjige, nekateri predmeti, kot so kovinski buda, ali japonska vaza, perorisba Don Kihota na steni, moleskinov zvezek, v katerega si zapisujem sprotne misli, ki bi kdaj utegnile postati uporabne za katero od pesmi, dnevni časniki, računalniška tablica. V poezijo me včasih uvede branje ali prelistavanje nekaterih knjig, kot je na primer Camusova knjiga fotografij in misli z naslovom Nasledstvo sonca, katera od pesmi Paula Celana, Benjamina Fondanea ali Hilde Doolittle; zelo blizu pa mi je tudi nadrealistična poezija ameriškega pesnika Louisa Zukofskega, ki je moje tako rekoč dnevno branje. Ob tem se pred pisanjem dostikrat navdihujem ob svojih najljubših filozofih, med katerimi mi je blizu razmišljanje Leva Šestova, ki med drugim ironično piše o tem, kako si človek vzvišeno domišlja, da je v naravi nekakšna država v državi, zaradi razumevanja oblastnih struktur berem Agambena, Ranciera zaradi opisovanja medsebojnega nerazumevanja govorice različnih slojev, Meillasouxa zaradi dojemanja prednamskosti, redno pa prebiram tudi avtorje ljubljanske psihoanalitične šole, saj sem že vrsto let naročen na revijo Problemi. Ob tem se zavedam, da je filozofska govorica popolnoma drugačna od pesniške. Menim pa, da je za razumevanje funkcioniranja družbe in našega osmišljanja pomembno tudi to področje in ne le osebne izkušnje.
Večinoma pišem takrat, ko prihaja iz okolja najmanj motečih šumov, to je zelo zgodaj zjutraj ali ponoči, če pa pišem podnevi, si za blaženje zunanjih zvokov nadenem slušalke in poslušam Bacha, Satieja, Balanescu quartet, kakšne jazzovske avtorje, kot so Dexter Gordon, Stan Getz ali John Coltrane, blizu pa mi je tudi psihedelična glasba Franka Zappe, ansamblov The Cream, The Greatful Dead ali sodobnejši Mark Lanegan in še nekateri drugi.
Sicer sem urbani človek in me mesto ne utesnjuje; rad pa zahajam tudi v naravo, tako da me za pisanje lahko »inspirirata« obe okolji.
Kako pomembne se ti zdijo literarne revije za ustvarjalce, pisce? Še imajo takšen domet oz. takšno pomembnost kot nekoč?
To je vprašanje, ki zadnje čase buri razmišljanje slovenske književne javnosti. Kot sem napisal na začetku intervjuja, so imele literarne revije še pred nekaj desetletji pomembno vlogo pri vstopanju pisk/piscev v literarno pokrajino. Pomenile so selekcijo in ob morebitni objavi tudi samopreverjanje. Avtorica/avtor sta po navadi svoje prve izdelke objavljala v lokalnih revijah, nato v Mentorju, šele kasneje so z morebitnimi kvalitetnejšimi prispevki prišle na vrsto objave v revijah, kot so Sodobnost, Literatura ali Nove revija. Če si objavil v njih, je to pomenilo, da lahko računaš na izdajo knjige. Skratka šlo je za strokovno selekcijo, brez katere skorajda nisi mogel računati na uspešno književno kariero. Danes je to precej drugače. Avtorji objavljajo na družabnih omrežjih, do knjige lahko pride tako rekoč vsak. Na leto izide približno 300 pesniških zbirk in približno 150 romanov. In to ne pove nič o kvaliteti. Od vseh je dobro napisanih kakšnih pet, optimistično gledano do deset pesniških zbirk ali proznih del. Revije tako rekoč nimajo več vloge presejalnega sita. Kljub temu jih še vedno berejo, morda le bolj profilirano, kar ugotavlja tudi urednik revije Literatura Primož Čučnik. Zdi se, da se okrog posameznih revij sedaj zbirajo le še določeni lobiji oziroma literarni krogi, tu in tam pa verjetno tudi še kakšen entuziastični ljubitelj književnosti. Morda pa imajo literarne revije sedaj bolj vlogo predstavitve književnosti, kot pa pomen selekcije.
Nimam sicer podatkov o tem, kako je z revijami v tujini, sem pa že vrsto let naročen na ameriško pesniško revijo The American Poetry Review in nič ne kaže na to, da bi jo ukinili.
In zakaj v Mariboru ali Celju ni (več) kakšne večje in pomembne literarne revije? To bi bilo vendarle skoraj nujno ...
Eden od vzrokov bi vsekakor utegnil biti financiranje, drugi pa manjše zanimanje avtorjev za objave zunaj centra, to je Ljubljane. Veliko pa je zagotovo odvisno tudi od samih organizatorjev, oziroma primernih in iznajdljivih urednikov. Ti žal odidejo v Ljubljano in se od tam večinoma tudi ne vračajo.
Spomnim se tvoje imenitne pesmi Pesnik iz province. Se ti zdi, da je mladim avtorjem iz manjših mest (ali celo vasi) težje prodreti na literarno sceno? Ljubljana je namreč še vedno središče vsega dogajanja (tudi založb). Kje vidiš možne izboljšave oz. rešitve?
Hm, ja, pesem je morda nekakšna karikatura razmer na književnem področju pri nas. Načeloma sicer nisem eden tistih, ki bi imel odklonilno mnenje do ljubljanske literarne scene. Nasprotno, tam imam kar nekaj res imenitnih pesniških prijateljev in ne nazadnje sem tudi že vrsto let predsednik Komisije za prireditve na Društvu slovenskih pisateljev. Zagotovo pa drži, da če se ne pojaviš v Ljubljani, te kot ustvarjalca ne upoštevajo kaj dosti. Žal že pokojni odlični pesnik Milan Vincetič je nekoč dobro rekel, da ga moti, kako ga ljubljanska literarna srenja deklarira kot pomurskega in ne kot slovenskega pesnika – skratka, kot da je Pomurje v Tunguziji in ne v Sloveniji. Pri tem je seveda zanimivo, da nihče ne govori o »ljubljanskih« pesnicah ali pesnikih – torej Ljubljančani so slovenski pesniki, drugi pa s(m)o nekakšni »prišleki«. Podobno je z literarnimi festivali – uveljavljeni velenjski Lirikonfest je bil kar nekaj česa deklariran kot provincialni/regijski festival, četudi je na njem sodelovala vrsta uveljavljenih imen iz vse Slovenije in tujine.
Moja izkušnja je taka, da je pač treba vzeti v zakup takšno stanje, kakršno je in po drugi strani moram vendarle zapisati tudi to, da me občasno povabijo v Ljubljano, in da mi tudi v ljubljanskih literarnih revijah po navadi objavijo moje prispevke. Obenem pa se mi vendarle zdi pomembno, da tisti, ki ne bivamo v Ljubljani, delujemo z vso močjo tudi v svojih središčih, saj le tako soustvarjamo neka umetniška središča, ki presegajo algoritme neoliberalizma oziroma semiokapitalizma.
Sicer pa se tako nasploh zdi, da je vloga/pomen pesnika za družbo v današnjem času skoraj nična/ničen. Zakaj meniš, da je temu tako?
Rekel bi, da je tako le navidezno, saj gre za odraz sodobnega neokapitalizma, ki s svojo glasnostjo, posesivnostjo in samozadostnostjo preglasi vse drugo. V resnici pa je umetnost tista, ki je konstitutivna za oblikovanje novih individualnih in kolektivnih subjektivitet. Poezija (in s tem seveda pesnica/pesnik) je nujna, ker prek svoje singularnosti daje dostop do izkustva sveta, do drugega in drugačnega, uzavesti omejitve vednosti in nakaže meje izrekljivega, presega imanenco in meje bivanja ter raziskuje jezik. Poezija ustvarja abecedo sveta, beleži vzgibe strahu, strasti, tesnobe, ljubezni, dobrega in zla. Po drugi strani pa zapisuje vsakdanje pojave in iz njih dela pesmi. Poezija niso le sanje in vizije, temveč okostje arhitekture naših življenj, zato je in bo v vseh obdobjih enako pomembna, ne glede na trenutna stanja v družbi.
Kakšni so tvoji plani za naprej - je v pripravi kakšna nova pesniška zbirka, morda knjiga esejev?
Pravijo, da o planih ni pametno govoriti, saj se nam kaj lahko zgodi, da s tem ko nekaj povemo na glas, menimo, da je tisto tudi že realizirano in potem iz vsega ne nastane nič. No, kljub temu – pred kratkim sem dokončal novo pesniško zbirko, ki pa še čaka na premislek in na verjetne popravke, v mislih pa imam tudi knjigo esejev o poeziji, delovni naslov pa je nekoliko ironično bartlebyjevsko-žižekovski: Poezija – raje bi da ne.
Zoran Pevec, rojen leta 1955 v Celju, pesnik, literarni kritik, esejist in urednik. V zrelih letih je doktoriral na temo Slovenska urbana poezija po Pesniškem almanahu mladih 1982.
Objavil je osem pesniških zbirk, revijalno ali knjižno so prevedene v več tujih jezikov. Napisal je priročnik za pisanje poezije Kako narediti pesem (2006), leta 2018 pa je izšla njegova monografija z naslovom Urbana poezija na Slovenskem po Pesniškem almanahu mladih.
Prejel je prvo nagrado strokovne žirije ter naziv „vitez poezije" v Mariboru (2006), leta 2013 je prejel književno nagrado čaša nesmrtnosti, za poezijo ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. stoletja pri nas, leta 2018 pa je prejel nominacijo za Veronikino in Jenkovo nagrado.
Po Kantu govorimo o sebi, kar bi radi bili, ne pa kar smo. No, vseeno morda o tem, da sem pesmi začel pisati že v srednji šoli, potem pa sem se preko različnih revij, včasih so te pač pomenile nekakšno sito za vstop v književni svet, profiliral v bolj zaresnega pisca. Nerodno je bilo to, da ni bilo moje okolje nič kaj književno, razen tega, da sem izhajal iz družine, v kateri se je vedno veliko bralo. Še bolj omejevalen faktor je bil to, da sem najprej študiral ekonomijo in sem šele po tovrstni diplomi, prešel na različne stopnje slovenistike.
Kot mnogi drugi uveljavljeni slovenski pesniki moje generacije, sem tudi jaz sodeloval na srečanju mladih literatov v Gradišču. To je bila inačica današnje »Urške« v Slovenj Gradcu, le da takrat še ni bila tekmovalnega značaja. Do prve knjige sem prišel, za slovenske razmere dokaj pozno, proti koncu svojega tretjega desetletja.
Če torej odgovorim na vprašanje »kdo sem«, lahko rečem, da se mi zdi pisanje poezije najbolj pomemben del mojega ustvarjanja, na vprašanje »kaj sem« pa bo morda odgovoril kdo drug oziroma časovna distanca. Ko se človek odloči za kaj, mora pri tem vztrajati, obenem pa se mora zavedati, da če hočemo biti več, kot smo, po navadi postanemo manj.
V lanskem letu si pri LUD Šerpi izdal zbirko Kako postati nihče, s katero si bil tudi nominiran za Veronikino nagrado. Kako se ta zbirka razlikuje od prejšnjih? Na prvi vtis deluje morda malce bolj urbano. Se strinjaš? Je pa tudi ta - kot vse tvoje prejšnje - konceptualna in zaokrožena.
Na videz so vse moje knjige konceptualne, četudi ne vem, če to zares drži. Vsekakor pesmi večinoma ne pišem kampanjsko, temveč se odločim za neko izvorno izhodišče iz katerega potem gradim zbirko ter jo napišem v dveh do treh mesecih. Kako postati nihče se konceptualno nanaša na sodobni subjekt, ki je s Kopernikom ugotovil, da Zemlja ni središče vesolja, z Darwinom iz koga evolucijsko izhaja, Freud pa nam je povedal, da nas morda v življenju bolj kot zavedno vodi nezavedno, nad katerim nimamo nadzora. Po Levu Šestovu nas tlači mora izgube gotovosti, svobode in smisla življenja. Tudi zato vedno bolj postajamo »nihče«, a vendarle ostajamo in smo razmišljujoči o sebstvu in svetu, v katerem bivamo.
Glede urbanosti je morda res, da se nekaj kvalifikatorjev v zbirki nekoliko bolj nanaša na urbano, kot v drugih mojih zbirkah, a po drugi strani ne bi mogel reči, da za večino pesmi držijo nekatere opredelitve urbanega, kot so kompozicija nepretrganih življenjskih črt, stavki, ki krožijo okoli jazov, hitri rezi časovnih in prostorskih perspektiv, prehajanje iz enih v druge plane ipd.
Kdaj največ (na)pišeš - dan, čas? In ali imaš pred/med pisanjem kakšen poseben ‘ritual’?
Prav o tem sem pred kratkim pisal za edino slovensko revijo, ki je namenjena zgolj poeziji – Poetikon. V njej sem član uredniškega odbora in sem bil tudi med ustanovnimi člani. Torej – prostor, kjer pišem, ni nujno vedno isti, četudi najraje in največkrat pišem za svojo pisalno mizo, ki stoji v kotu družinske dnevne sobe ob knjižnih policah. Tam so vsi »bachelardovski« spomini, mikrokozmos sobe, misel o zunanjem svetu in njegove tonalnosti, pri roki so meni ljube knjige, nekateri predmeti, kot so kovinski buda, ali japonska vaza, perorisba Don Kihota na steni, moleskinov zvezek, v katerega si zapisujem sprotne misli, ki bi kdaj utegnile postati uporabne za katero od pesmi, dnevni časniki, računalniška tablica. V poezijo me včasih uvede branje ali prelistavanje nekaterih knjig, kot je na primer Camusova knjiga fotografij in misli z naslovom Nasledstvo sonca, katera od pesmi Paula Celana, Benjamina Fondanea ali Hilde Doolittle; zelo blizu pa mi je tudi nadrealistična poezija ameriškega pesnika Louisa Zukofskega, ki je moje tako rekoč dnevno branje. Ob tem se pred pisanjem dostikrat navdihujem ob svojih najljubših filozofih, med katerimi mi je blizu razmišljanje Leva Šestova, ki med drugim ironično piše o tem, kako si človek vzvišeno domišlja, da je v naravi nekakšna država v državi, zaradi razumevanja oblastnih struktur berem Agambena, Ranciera zaradi opisovanja medsebojnega nerazumevanja govorice različnih slojev, Meillasouxa zaradi dojemanja prednamskosti, redno pa prebiram tudi avtorje ljubljanske psihoanalitične šole, saj sem že vrsto let naročen na revijo Problemi. Ob tem se zavedam, da je filozofska govorica popolnoma drugačna od pesniške. Menim pa, da je za razumevanje funkcioniranja družbe in našega osmišljanja pomembno tudi to področje in ne le osebne izkušnje.
Večinoma pišem takrat, ko prihaja iz okolja najmanj motečih šumov, to je zelo zgodaj zjutraj ali ponoči, če pa pišem podnevi, si za blaženje zunanjih zvokov nadenem slušalke in poslušam Bacha, Satieja, Balanescu quartet, kakšne jazzovske avtorje, kot so Dexter Gordon, Stan Getz ali John Coltrane, blizu pa mi je tudi psihedelična glasba Franka Zappe, ansamblov The Cream, The Greatful Dead ali sodobnejši Mark Lanegan in še nekateri drugi.
Sicer sem urbani človek in me mesto ne utesnjuje; rad pa zahajam tudi v naravo, tako da me za pisanje lahko »inspirirata« obe okolji.
Kako pomembne se ti zdijo literarne revije za ustvarjalce, pisce? Še imajo takšen domet oz. takšno pomembnost kot nekoč?
To je vprašanje, ki zadnje čase buri razmišljanje slovenske književne javnosti. Kot sem napisal na začetku intervjuja, so imele literarne revije še pred nekaj desetletji pomembno vlogo pri vstopanju pisk/piscev v literarno pokrajino. Pomenile so selekcijo in ob morebitni objavi tudi samopreverjanje. Avtorica/avtor sta po navadi svoje prve izdelke objavljala v lokalnih revijah, nato v Mentorju, šele kasneje so z morebitnimi kvalitetnejšimi prispevki prišle na vrsto objave v revijah, kot so Sodobnost, Literatura ali Nove revija. Če si objavil v njih, je to pomenilo, da lahko računaš na izdajo knjige. Skratka šlo je za strokovno selekcijo, brez katere skorajda nisi mogel računati na uspešno književno kariero. Danes je to precej drugače. Avtorji objavljajo na družabnih omrežjih, do knjige lahko pride tako rekoč vsak. Na leto izide približno 300 pesniških zbirk in približno 150 romanov. In to ne pove nič o kvaliteti. Od vseh je dobro napisanih kakšnih pet, optimistično gledano do deset pesniških zbirk ali proznih del. Revije tako rekoč nimajo več vloge presejalnega sita. Kljub temu jih še vedno berejo, morda le bolj profilirano, kar ugotavlja tudi urednik revije Literatura Primož Čučnik. Zdi se, da se okrog posameznih revij sedaj zbirajo le še določeni lobiji oziroma literarni krogi, tu in tam pa verjetno tudi še kakšen entuziastični ljubitelj književnosti. Morda pa imajo literarne revije sedaj bolj vlogo predstavitve književnosti, kot pa pomen selekcije.
Nimam sicer podatkov o tem, kako je z revijami v tujini, sem pa že vrsto let naročen na ameriško pesniško revijo The American Poetry Review in nič ne kaže na to, da bi jo ukinili.
In zakaj v Mariboru ali Celju ni (več) kakšne večje in pomembne literarne revije? To bi bilo vendarle skoraj nujno ...
Eden od vzrokov bi vsekakor utegnil biti financiranje, drugi pa manjše zanimanje avtorjev za objave zunaj centra, to je Ljubljane. Veliko pa je zagotovo odvisno tudi od samih organizatorjev, oziroma primernih in iznajdljivih urednikov. Ti žal odidejo v Ljubljano in se od tam večinoma tudi ne vračajo.
Spomnim se tvoje imenitne pesmi Pesnik iz province. Se ti zdi, da je mladim avtorjem iz manjših mest (ali celo vasi) težje prodreti na literarno sceno? Ljubljana je namreč še vedno središče vsega dogajanja (tudi založb). Kje vidiš možne izboljšave oz. rešitve?
Hm, ja, pesem je morda nekakšna karikatura razmer na književnem področju pri nas. Načeloma sicer nisem eden tistih, ki bi imel odklonilno mnenje do ljubljanske literarne scene. Nasprotno, tam imam kar nekaj res imenitnih pesniških prijateljev in ne nazadnje sem tudi že vrsto let predsednik Komisije za prireditve na Društvu slovenskih pisateljev. Zagotovo pa drži, da če se ne pojaviš v Ljubljani, te kot ustvarjalca ne upoštevajo kaj dosti. Žal že pokojni odlični pesnik Milan Vincetič je nekoč dobro rekel, da ga moti, kako ga ljubljanska literarna srenja deklarira kot pomurskega in ne kot slovenskega pesnika – skratka, kot da je Pomurje v Tunguziji in ne v Sloveniji. Pri tem je seveda zanimivo, da nihče ne govori o »ljubljanskih« pesnicah ali pesnikih – torej Ljubljančani so slovenski pesniki, drugi pa s(m)o nekakšni »prišleki«. Podobno je z literarnimi festivali – uveljavljeni velenjski Lirikonfest je bil kar nekaj česa deklariran kot provincialni/regijski festival, četudi je na njem sodelovala vrsta uveljavljenih imen iz vse Slovenije in tujine.
Moja izkušnja je taka, da je pač treba vzeti v zakup takšno stanje, kakršno je in po drugi strani moram vendarle zapisati tudi to, da me občasno povabijo v Ljubljano, in da mi tudi v ljubljanskih literarnih revijah po navadi objavijo moje prispevke. Obenem pa se mi vendarle zdi pomembno, da tisti, ki ne bivamo v Ljubljani, delujemo z vso močjo tudi v svojih središčih, saj le tako soustvarjamo neka umetniška središča, ki presegajo algoritme neoliberalizma oziroma semiokapitalizma.
Sicer pa se tako nasploh zdi, da je vloga/pomen pesnika za družbo v današnjem času skoraj nična/ničen. Zakaj meniš, da je temu tako?
Rekel bi, da je tako le navidezno, saj gre za odraz sodobnega neokapitalizma, ki s svojo glasnostjo, posesivnostjo in samozadostnostjo preglasi vse drugo. V resnici pa je umetnost tista, ki je konstitutivna za oblikovanje novih individualnih in kolektivnih subjektivitet. Poezija (in s tem seveda pesnica/pesnik) je nujna, ker prek svoje singularnosti daje dostop do izkustva sveta, do drugega in drugačnega, uzavesti omejitve vednosti in nakaže meje izrekljivega, presega imanenco in meje bivanja ter raziskuje jezik. Poezija ustvarja abecedo sveta, beleži vzgibe strahu, strasti, tesnobe, ljubezni, dobrega in zla. Po drugi strani pa zapisuje vsakdanje pojave in iz njih dela pesmi. Poezija niso le sanje in vizije, temveč okostje arhitekture naših življenj, zato je in bo v vseh obdobjih enako pomembna, ne glede na trenutna stanja v družbi.
Kakšni so tvoji plani za naprej - je v pripravi kakšna nova pesniška zbirka, morda knjiga esejev?
Pravijo, da o planih ni pametno govoriti, saj se nam kaj lahko zgodi, da s tem ko nekaj povemo na glas, menimo, da je tisto tudi že realizirano in potem iz vsega ne nastane nič. No, kljub temu – pred kratkim sem dokončal novo pesniško zbirko, ki pa še čaka na premislek in na verjetne popravke, v mislih pa imam tudi knjigo esejev o poeziji, delovni naslov pa je nekoliko ironično bartlebyjevsko-žižekovski: Poezija – raje bi da ne.
Zoran Pevec, rojen leta 1955 v Celju, pesnik, literarni kritik, esejist in urednik. V zrelih letih je doktoriral na temo Slovenska urbana poezija po Pesniškem almanahu mladih 1982.
Objavil je osem pesniških zbirk, revijalno ali knjižno so prevedene v več tujih jezikov. Napisal je priročnik za pisanje poezije Kako narediti pesem (2006), leta 2018 pa je izšla njegova monografija z naslovom Urbana poezija na Slovenskem po Pesniškem almanahu mladih.
Prejel je prvo nagrado strokovne žirije ter naziv „vitez poezije" v Mariboru (2006), leta 2013 je prejel književno nagrado čaša nesmrtnosti, za poezijo ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. stoletja pri nas, leta 2018 pa je prejel nominacijo za Veronikino in Jenkovo nagrado.
