na trepalnice se ji je usedala bela luč
prihajajoča iz sosednjega prostora
kot metulj je zakrožila z rokami kvišku
in v blazinice prstov ujela pramen snežnih las
za trenutek se je zazrla v čisto novo steno
vsi otroci so se igrali s sencami na njej
bik golobica jagnje čaplja ibis medved
lahkotna iluzornost skromnih prispodob
oblak v višavah upanja in vere v dobro
vidne so bile pikice nevtralnih kokoši
iz nič se je pričelo samodejno razbiranje
vsega pomembnega zavitega v hladen
ponos ki je nežno zaprl nemoč v kokon
prevzela jo je strast življenjske prvinskosti
ORANŽNA
v dlan je stisnila zrelo oranžno pomarančo
in vanjo nežno natikala nageljnove žbice
od daleč so privalovili zvoki stare glasbe
vonj po cimetu je razposajeno plaval in
dražil ustvarjalnost v povezanem prostoru
ne da bi si dovolil ujetost v vsakdanjost
v tistem trenutku je na vratih pozvonilo
družabnost je potisnila vse plamene v očeh
globoko v prostor in se rokovala z veseljem
zaupanje jim je kar samo obulo tople copate
vzravnala se je in zapela slovensko pesem
MODRA
njeno telo se je razločno očrtavalo pod
sinje prozorno obleko včerajšnjih sanj
z daljavo in neskončnostjo misli je
s pogledom v nebo še poudarjala oči
in zopet padla v objem nezavednega
nenadoma je do kolen stala v morju
narahlo se je počasi pozibavala v bokih
zadovoljno častila nad seboj nebo poletja
in mršila z eno roko s soljo melirane lase
bela jadra so dobivala modrikast odtenek
vse hiše na polotoku indigo vrata in polkna
mir za notranjo luč harmonije prostranosti
ko se je spojila z vsem je globoko vdahnila
in zaplavala do morskega dna zase nesmrtna
ZELENA
vedno znova se je vračala in si upala verjeti
z vsako pomladjo se tako sprehodi skozi gozd
da se pomladi in poživi vse svoje korenine
potem se dvigne skozi deblo do zdrave krošnje
oko se ustavi tam kjer je stala njena zibelka
ko zre v domačo lipo uravnoteži svoj srčni ritem
v očetovih orehih si nabrusi kremplje vztrajnosti
v maminih brestih zazna sposobnost uveljavljanja
sinova cedra je svežina novih moči in pomirja
leska raste naslonjena nanjo še vedno ljubljena
potem poleti zlata ptica da razširi semena jerebike
ki bodo čez dolga leta vzklila tam kjer so bila odvržena
bosa stopi na mlado travo da v zeleni rasti vzkali življenje
BELA
na trepalnice se ji je usedala bela luč
prihajajoča iz sosednjega prostora
kot metulj je zakrožila z rokami kvišku
in v blazinice prstov ujela pramen snežnih las
za trenutek se je zazrla v čisto novo steno
vsi otroci so se igrali s sencami na njej
bik golobica jagnje čaplja ibis medved
lahkotna iluzornost skromnih prispodob
oblak v višavah upanja in vere v dobro
vidne so bile pikice nevtralnih kokoši
iz nič se je pričelo samodejno razbiranje
vsega pomembnega zavitega v hladen
ponos ki je nežno zaprl nemoč v kokon
prevzela jo je strast življenjske prvinskosti
ORANŽNA
v dlan je stisnila zrelo oranžno pomarančo
in vanjo nežno natikala nageljnove žbice
od daleč so privalovili zvoki stare glasbe
vonj po cimetu je razposajeno plaval in
dražil ustvarjalnost v povezanem prostoru
ne da bi si dovolil ujetost v vsakdanjost
v tistem trenutku je na vratih pozvonilo
družabnost je potisnila vse plamene v očeh
globoko v prostor in se rokovala z veseljem
zaupanje jim je kar samo obulo tople copate
vzravnala se je in zapela slovensko pesem
MODRA
njeno telo se je razločno očrtavalo pod
sinje prozorno obleko včerajšnjih sanj
z daljavo in neskončnostjo misli je
s pogledom v nebo še poudarjala oči
in zopet padla v objem nezavednega
nenadoma je do kolen stala v morju
narahlo se je počasi pozibavala v bokih
zadovoljno častila nad seboj nebo poletja
in mršila z eno roko s soljo melirane lase
bela jadra so dobivala modrikast odtenek
vse hiše na polotoku indigo vrata in polkna
mir za notranjo luč harmonije prostranosti
ko se je spojila z vsem je globoko vdahnila
in zaplavala do morskega dna zase nesmrtna
ZELENA
vedno znova se je vračala in si upala verjeti
z vsako pomladjo se tako sprehodi skozi gozd
da se pomladi in poživi vse svoje korenine
potem se dvigne skozi deblo do zdrave krošnje
oko se ustavi tam kjer je stala njena zibelka
ko zre v domačo lipo uravnoteži svoj srčni ritem
v očetovih orehih si nabrusi kremplje vztrajnosti
v maminih brestih zazna sposobnost uveljavljanja
sinova cedra je svežina novih moči in pomirja
leska raste naslonjena nanjo še vedno ljubljena
potem poleti zlata ptica da razširi semena jerebike
ki bodo čez dolga leta vzklila tam kjer so bila odvržena
bosa stopi na mlado travo da v zeleni rasti vzkali življenje
