Nekatere stvari so večne … kot je večna menjava dneva in noči, plime in oseke, letnih časov. Ponavljajoči se ritmi narave, vtkani v vzorec neskončnosti. Nikdar izpeta melodija, katere zven te posrka vase in na neki točki izpljune. Utripaš z njim. Včasih v sozvočju, drugič upirajoč se rušiš harmonijo. Trgaš nevidne vezi, ki jih zaznavaš kot spone. Začrtuješ si svojo pot in se jeziš, ko opažaš, da ti piš vetra okoliščin vedno znova briše načrtovano. Kujaš se, rotiš in preklinjaš neznano silo, ki ti postavlja ovire, običajno na odsekih, kjer jih najmanj pričakuješ. Nemalokrat obstaneš pred križiščem, ne vedoč, kam bi se usmeril, da bi čim prej dosegel obzorje, ki si ga osmislil sam v svojih pričakovanjih. Vizija dolgih poti te ne zadovolji. Prevelika želja te žene, da ubiraš bližnjice, a vedno znova spoznavaš, da so nemalokrat le iluzija. Spotikaš se ob svoje ideale, ki ti jih sproti ruši življenje, dokler ne dojameš, da z vedno vnovičnim postavljanjem le-teh opravljaš Sizifovo delo. Včasih kloneš, se opotečeš ali zgrudiš. Tvoje tiho ječanje ne doseže nikogar in tudi nemočen jok predaje ne zaustavi množice, ki drvi mimo tebe. Kot si nekoč kot del nje proti svojemu cilju drvel tudi sam, ne da bi opazil omagano bitje ob strani, se za hip zazrl v njegov prazni pogled izpitih oči, slišal nemi krik obupa, prihajajočega iz spačenih ustnic. Šele ko se z obrazom na prašnih tleh znajdeš sam, prepoznaš podobe, ki si jih tedaj v svojem zanosu prezrl. Kdo ve, od kod zbereš moč, da upaš ponovno odpreti oči, dvigniti obraz in uzreti svetlobo. Vdihniti. Se počasi dvigniti in stopiti na še vedno tresoče in majave noge. Otresti prah z oblačil in se negotovo podati dalje, vedoč, da se lahko nekoč spet zrušiš. A zdaj si obogaten z izkušnjo, ki te je ojeklenila. Starejši si, bolj te preveva spoznanje, da si del napeva hvalnice stvarstva, veličastne ode, ki na veke vekov odzvanja v vsakem kotičku vesolja in v vsakem najmanjšem delčku tebe. Vse manj se upiraš in vse bolj se prepuščaš toku, za katerega sprva le slutiš, kasneje pa zatrdno veš, da te vodi po poti, kjer boš nekoč na neki točki srečal sebe. Razgaljenega v vsej svoji pojavnosti. Tako majhnega in ranljivega, a hkrati močnega in pogumnega v svojem pravem bistvu. Zavedajočega se vseh slabosti in vrlin, ki so se izoblikovale v tebi tekom dolge poti. Takrat lahko sprejmeš sebe in se tako soočiš s svojimi globinami. Stopiš pred obličje svojega resničnega jaza in ga zagledaš v luči spoznanj, ki si jih zmožen doumeti šele približujoč se zaključku potovanja skozi čas, ki ti je bil podarjen. Spraviš se z njim in hkrati z vsem, kar te obdaja, kar je nekoč bilo in še bo. Besede večkrat ostanejo neizrečene. Vse premalokrat so slišane in razumljene. Čas je prehiter. V želji zaustaviti ga, omaguješ. Drobni porazi ti jemljejo voljo. Umikaš se v svet, kjer se počutiš varnega. Samo tvoj. Odmaknjen od vrveža, ki mu nisi več kos. Uteho iščeš v spominih in vse prevečkrat se zalotiš, da ti beg vanje predstavlja odrešitev. Moč sončnih žarkov vsak dan težje ogreje telo in jutra postajajo vse bolj okorna. Misel ni več prožna in mnogo bolj umirjeno se odzivaš na dogajanja okoli sebe. Ravnodušje se seli vate in ni je več stvari, katera bi ti vzbudila veselje, te napolnila s pričakovanjem. Nekoč strumen korak postaja negotov. Plapolanje krvi v žilah in zanosen vrisk, poln strasti, ki je davno tega tako rad, kot spontana hvalnica očaranosti nad življenjem, privrel iz grla, odmeva le še v spominu na dni prekipevajoče mladosti. Otopelo zreš v praznino, ki jo vidiš pred seboj. Le redko te vzdrami dogajanje, ki se odvija okoli tebe. Vseeno ti je, ko vate zabadajo igle in ti v usta nosijo hrano, katere okusa ne zaznaš. Le kaj ti prigovarjajo? Njihove besede ne prodrejo do tebe. Iz izrazov na obrazih zaznaš resnost in zaskrbljenost, a ne razumeš, čemu. Pravzaprav ničesar več ne razumeš. In te to tudi ne moti. Obrneš se stran, v steno. Zapreš oči in utoneš v lebdeči medsvet, kamor ne spustiš nikogar. Vzameš si to pravico. Zavedaš se, da je tvoj vek minil. Prepustiš se, da te premikajo, umivajo in preoblačijo. Včasih ti pogled uide na uvelo bledično kožo, ki odeva kosti. Tvoje telo. V njem za hip spet ugledaš napeto silhueto mladca, ki se je ponašal z lepo oblikovanimi mišicami in razkošnim nasmehom, iz katerega je vela samozavest. Zaveš se minevanja. Neizbežnosti. Počasnega drsenja proti niču. Dopolnjeno je, ti na jesen zašepeta notranji glas. Potovanje je končano in vlak življenja je prispel na zadnjo postajo. Hladno in zapuščeno, izgubljeno sredi ničesar. Zadnji potniki so jo že davno zapustili, le star pes povešenega pogleda kot pozabljen ždi v zavetju polomljene klopi. Zatopljen v prazne misli svojega osamljenega sveta ne zazna tujca, svojega sodruga v bolečini ugašanja, ki ga je usoda prav tako pripeljala na točko brez povratka. Zima bo utrnila luč in zemlja bo sprejela svoje. Sprijazniš se, da si izšel iz prahu in da ti je usojeno, da se v prah tudi povrneš.
Izgubljajoč se v neznano, ki te posrka vase, pa ti je dano darilo uvida in v poslednjih trenutkih se zaveš, da so nekatere stvari večne. Tudi odhajanja. In ponovna prihajanja. Odstre se zavesa, ki razkrije skrivnost, ki si jo vseskozi slutil, a je nisi zmogel uvideti v vsej svoji celovitosti in še manj ubesediti. Množica podob že videnega in doživetega se še poslednjič zavrti v grotesknem plesu ob vse glasnejših zvokih fanfar, prihajajočih iz daljav. Prizori se nizajo, prekrivajo, prehajajo drug v drugega, a v navideznem kaosu se zvrstijo v logično celoto, ki šele v tem poslednjem delčku časa tuzemskega življenja postane doumljiva. Um utrne misli. Zavest prepozna sporočilo. Vezi, ki te priklepajo na materialni svet in jih naenkrat občutiš kot spone, se rahljajo. Popuščanje občutiš kot osvobajanje duha, ki se po dolgih letih ponovno znajde v okolju, kjer mu je dan širši uvid in globlji vpogled. V občutenju neskončnega miru, ki preplavlja bit, izzvenevanje prehaja v razodetje. Toneš v harmonijo, ki nežno prehaja vate in briše še preostanke tega, kar si nekoč imenoval snovno telo.
V blesku svetlobe, vse bolj bleščeče in vabeče, ki te sprejema vase, prepoznaš nikoli končano zgodbo večnega kroga. Voljno se ji predaš, zavedajoč se, da ponovno postajaš del vira, iz katerega si izšel.
Konec, ki se bo nekoč spet spoji z začetkom …
Nekatere stvari so večne … kot je večna menjava dneva in noči, plime in oseke, letnih časov. Ponavljajoči se ritmi narave, vtkani v vzorec neskončnosti. Nikdar izpeta melodija, katere zven te posrka vase in na neki točki izpljune. Utripaš z njim. Včasih v sozvočju, drugič upirajoč se rušiš harmonijo. Trgaš nevidne vezi, ki jih zaznavaš kot spone. Začrtuješ si svojo pot in se jeziš, ko opažaš, da ti piš vetra okoliščin vedno znova briše načrtovano. Kujaš se, rotiš in preklinjaš neznano silo, ki ti postavlja ovire, običajno na odsekih, kjer jih najmanj pričakuješ. Nemalokrat obstaneš pred križiščem, ne vedoč, kam bi se usmeril, da bi čim prej dosegel obzorje, ki si ga osmislil sam v svojih pričakovanjih. Vizija dolgih poti te ne zadovolji. Prevelika želja te žene, da ubiraš bližnjice, a vedno znova spoznavaš, da so nemalokrat le iluzija. Spotikaš se ob svoje ideale, ki ti jih sproti ruši življenje, dokler ne dojameš, da z vedno vnovičnim postavljanjem le-teh opravljaš Sizifovo delo. Včasih kloneš, se opotečeš ali zgrudiš. Tvoje tiho ječanje ne doseže nikogar in tudi nemočen jok predaje ne zaustavi množice, ki drvi mimo tebe. Kot si nekoč kot del nje proti svojemu cilju drvel tudi sam, ne da bi opazil omagano bitje ob strani, se za hip zazrl v njegov prazni pogled izpitih oči, slišal nemi krik obupa, prihajajočega iz spačenih ustnic. Šele ko se z obrazom na prašnih tleh znajdeš sam, prepoznaš podobe, ki si jih tedaj v svojem zanosu prezrl. Kdo ve, od kod zbereš moč, da upaš ponovno odpreti oči, dvigniti obraz in uzreti svetlobo. Vdihniti. Se počasi dvigniti in stopiti na še vedno tresoče in majave noge. Otresti prah z oblačil in se negotovo podati dalje, vedoč, da se lahko nekoč spet zrušiš. A zdaj si obogaten z izkušnjo, ki te je ojeklenila. Starejši si, bolj te preveva spoznanje, da si del napeva hvalnice stvarstva, veličastne ode, ki na veke vekov odzvanja v vsakem kotičku vesolja in v vsakem najmanjšem delčku tebe. Vse manj se upiraš in vse bolj se prepuščaš toku, za katerega sprva le slutiš, kasneje pa zatrdno veš, da te vodi po poti, kjer boš nekoč na neki točki srečal sebe. Razgaljenega v vsej svoji pojavnosti. Tako majhnega in ranljivega, a hkrati močnega in pogumnega v svojem pravem bistvu. Zavedajočega se vseh slabosti in vrlin, ki so se izoblikovale v tebi tekom dolge poti. Takrat lahko sprejmeš sebe in se tako soočiš s svojimi globinami. Stopiš pred obličje svojega resničnega jaza in ga zagledaš v luči spoznanj, ki si jih zmožen doumeti šele približujoč se zaključku potovanja skozi čas, ki ti je bil podarjen. Spraviš se z njim in hkrati z vsem, kar te obdaja, kar je nekoč bilo in še bo. Besede večkrat ostanejo neizrečene. Vse premalokrat so slišane in razumljene. Čas je prehiter. V želji zaustaviti ga, omaguješ. Drobni porazi ti jemljejo voljo. Umikaš se v svet, kjer se počutiš varnega. Samo tvoj. Odmaknjen od vrveža, ki mu nisi več kos. Uteho iščeš v spominih in vse prevečkrat se zalotiš, da ti beg vanje predstavlja odrešitev. Moč sončnih žarkov vsak dan težje ogreje telo in jutra postajajo vse bolj okorna. Misel ni več prožna in mnogo bolj umirjeno se odzivaš na dogajanja okoli sebe. Ravnodušje se seli vate in ni je več stvari, katera bi ti vzbudila veselje, te napolnila s pričakovanjem. Nekoč strumen korak postaja negotov. Plapolanje krvi v žilah in zanosen vrisk, poln strasti, ki je davno tega tako rad, kot spontana hvalnica očaranosti nad življenjem, privrel iz grla, odmeva le še v spominu na dni prekipevajoče mladosti. Otopelo zreš v praznino, ki jo vidiš pred seboj. Le redko te vzdrami dogajanje, ki se odvija okoli tebe. Vseeno ti je, ko vate zabadajo igle in ti v usta nosijo hrano, katere okusa ne zaznaš. Le kaj ti prigovarjajo? Njihove besede ne prodrejo do tebe. Iz izrazov na obrazih zaznaš resnost in zaskrbljenost, a ne razumeš, čemu. Pravzaprav ničesar več ne razumeš. In te to tudi ne moti. Obrneš se stran, v steno. Zapreš oči in utoneš v lebdeči medsvet, kamor ne spustiš nikogar. Vzameš si to pravico. Zavedaš se, da je tvoj vek minil. Prepustiš se, da te premikajo, umivajo in preoblačijo. Včasih ti pogled uide na uvelo bledično kožo, ki odeva kosti. Tvoje telo. V njem za hip spet ugledaš napeto silhueto mladca, ki se je ponašal z lepo oblikovanimi mišicami in razkošnim nasmehom, iz katerega je vela samozavest. Zaveš se minevanja. Neizbežnosti. Počasnega drsenja proti niču. Dopolnjeno je, ti na jesen zašepeta notranji glas. Potovanje je končano in vlak življenja je prispel na zadnjo postajo. Hladno in zapuščeno, izgubljeno sredi ničesar. Zadnji potniki so jo že davno zapustili, le star pes povešenega pogleda kot pozabljen ždi v zavetju polomljene klopi. Zatopljen v prazne misli svojega osamljenega sveta ne zazna tujca, svojega sodruga v bolečini ugašanja, ki ga je usoda prav tako pripeljala na točko brez povratka. Zima bo utrnila luč in zemlja bo sprejela svoje. Sprijazniš se, da si izšel iz prahu in da ti je usojeno, da se v prah tudi povrneš.
Izgubljajoč se v neznano, ki te posrka vase, pa ti je dano darilo uvida in v poslednjih trenutkih se zaveš, da so nekatere stvari večne. Tudi odhajanja. In ponovna prihajanja. Odstre se zavesa, ki razkrije skrivnost, ki si jo vseskozi slutil, a je nisi zmogel uvideti v vsej svoji celovitosti in še manj ubesediti. Množica podob že videnega in doživetega se še poslednjič zavrti v grotesknem plesu ob vse glasnejših zvokih fanfar, prihajajočih iz daljav. Prizori se nizajo, prekrivajo, prehajajo drug v drugega, a v navideznem kaosu se zvrstijo v logično celoto, ki šele v tem poslednjem delčku časa tuzemskega življenja postane doumljiva. Um utrne misli. Zavest prepozna sporočilo. Vezi, ki te priklepajo na materialni svet in jih naenkrat občutiš kot spone, se rahljajo. Popuščanje občutiš kot osvobajanje duha, ki se po dolgih letih ponovno znajde v okolju, kjer mu je dan širši uvid in globlji vpogled. V občutenju neskončnega miru, ki preplavlja bit, izzvenevanje prehaja v razodetje. Toneš v harmonijo, ki nežno prehaja vate in briše še preostanke tega, kar si nekoč imenoval snovno telo.
V blesku svetlobe, vse bolj bleščeče in vabeče, ki te sprejema vase, prepoznaš nikoli končano zgodbo večnega kroga. Voljno se ji predaš, zavedajoč se, da ponovno postajaš del vira, iz katerega si izšel.
