Vrača se ... Vrača noč za nočjo, ob bledem siju lunine svetlobe, v varnem zavetju teme.
Išče se ... v silhuetah težkih oblakov, išče se v vetru bučečem in bliskih nevihtnega neba.
Bega ... med kamnitimi nagrobniki, poraslimi s plevelom, bega med zlatimi črkami, zabrisanimi sledmi preteklosti.
Zaveda se ... vsak svoj trenutek, da prostrano nebo nad njo in življenje, ki ga sluti daleč nekje, nikoli dosegla ne bo.
Njen svet je ujet v varno zavetje pokopaliških zidov.
V soju sveče se prikrade v skrivni svet duše, kjer prazne misli blodijo in ugasla hrepenenja ždijo.
V podobe sanjskega sveta ujeta ptica otožno včasih še zapoje pesem, da obudila bi spomine, zavite v črnino poslednjih spoznanj.
Brezvoljno kdaj pa kdaj zaprhuta še s krili, kot hotela bi privid pregnati in obuditi svet, ki ga več ni ter čez strmine prepada se pognati.
V temni globeli, kjer na ruševinah razpreda se plevel, med gnijočimi ostanki trupel povešenih peruti čaka svoj poslednji mir.
