Napovedano že davno je bilo,
da kača, zmaj, hudič
se tisočletnih spon osvobodijo
in dvignejo iz brezna pogubljenja.
Prerokba stara se prenaša iz roda v rod,
se širi, pridobiva vedno več glasnikov,
ki svetu razodetje skušajo razkriti,
da prišel je čas odpiranja pečatov svetih.
Brezup in panika zavladata ljudem,
neizbežna zdi usoda se planeta,
v pričakovanju, da zgodi se sodni dan,
živijo v strahu množice že leta.
ČRNE MASKE
Črne maske pogube režijo v planet.
Hrzajoči konji apokaliptičnih jezdecev
v nestrpnem pričakovanju že grozeče topotajo
Željni krvi pohotno goltajo slino.
Njihov demonski smeh odmeva v temo.
Na krilih viharnega vetra bodo zdrveli v napad.
Med oglušujočim grmenjem in ognjenimi bliski
bodo peklenska kopita pregazila vse,
kar se bo znašlo pod njimi.
V krikih, solzah, bolečinah bo izginil svet
pogrezajoč se v praznino večnosti.
JEZDECI
Prvi je osedlal konja ter
se s ciničnim nasmehom ozrl naokoli.
Nikamor se mu ni mudilo,
saj je čas delal zanj.
Slajše je, če mori počasi,
prefinjeno in sprva komaj opazno.
Drugi je osedlal konja,
se mu odločno zavihtel na hrbet,
ostroge sunkovito zapičil v njegov trup,
visoko proti nebu dvignil meč
ter galopirajoč odbrzel v napad.
Tretji je osedlal konja,
se počasi povzpel na vranca,
saj mu je predhodnik
že dobro pripravil teren.
V vojni si lakota zlahka utira pot.
Četrti je osedlal konja.
Z dostojanstvenim gibom
je dvignil glavo in vzravnal hrbet,
preden se je podal na pot.
Bolezen, vojna in lakota
so opravili svoje delo.
Prihaja le še on.
Vedno poslednji.
ROJSTVO
Rojeni iz delca materije
izgubljenega v polju večnosti.
Ustvarjeni v zavesti njih,
ki jim bila je dana moč,
da obvladujejo vse,
kar veke vekov je in bo bilo.
Tih je bil sprva njihov korak.
Negotov in obotavljajoč.
Kot bi še omahovali,
čakali drugačen ukaz,
ali se v sebi spraševali,
kakšna vloga jim usojena je.
Z vsako stopinjo se razblinjal je dvom,
zbodljaji ostrog so se okrepili
in stiski nog odločnejši postali.
Trdneje uzde so poprijeli,
hrzajočim konjem slo vzbudili,
da izpolnijo poslanstvo svoje.
Sivina težkih oblakov zasenči nebo.
Kot zla slutnja negibno ozračje zatrepeta,
rahel piš prežene meglice iznad močvirja
in že kmalu skoti se veter viharni
kot spremljevalec četverice drznih,
ki drvijo sejat obup in pogubo.
Mrkih obrazov jezdijo skozi pokrajine puste,
zlovešče odmevajo kriki mrhovinarskih ptic.
Parajoči bliski kosajo obzorje,
ki se utaplja v noč poslednje sodbe,
ko v grozi vseh rodov človeštva
obličje sveta se spremeni.
In so prihrumeli -
z bobnečim topotom
galopirajoč skozi prostor in čas
vse do današnjega dne -
štirje jezdeci apokalipse
prinašajoč bolezen, vojno, lakoto in smrt.
DEJA-VU
Če gre verjeti starim poročilom,
nekoč bilo je že, kar se dogaja zdaj.
Napuh zanetil je sovraštvo,
propadu se zapisal je ves svet.
Potonila brez sledu so davna ljudstva,
se pogreznila v globine, da na veke vekov
ostankov njihovih nihče ne najde.
Zdaj stopamo po poti,
ki usodna je bila za njih,
odstirajo stare se resnice,
da opozorijo nas na bližajoči konec.
A ljudje ostajamo prepolni sebe,
gluhi in slepi ne zmenimo se za namige,
ne da bi hoteli ozreti se nazaj,
drvimo v skorajšnji propad.
KDO SI?
Kdo si, ki si ukrotil atom
in prodrl v vesolje?
Kdo si, ki si pokukal v svoj gen
in ustvaril stroje smrti?
Kdo si, ki pošiljaš govoreče slike čez ocean
in v epruveti ustvarjaš novo življenje?
Kdo si, ki se igraš boga?
Se kdaj vprašaš, kdo v resnici si
in kam te vodi tvoja pot, o, človek?
POGROM
Z ognjenim mečem je prihrumel,
togotno švistnil z njim skozi zrak,
da so strele razparale nebo
in se množice v strahu razbežale.
Otroški jok se pomeša s kriki,
mukanje živine preglasi rjovenje zveri.
Do koder seže pogled
le uničenje in razdejanje,
nikjer ni kamen na kamnu obstal.
So zrli v škrlatno obzorje,
obnemeli ob rekah krvavih
stopali mimo trupel spačenih obrazov
iščoč zavetje poslednje noči
PREBUJENA ZVER
Kot čreda konj nekje v daljavi
zasliši se zamolklo topotanje.
Rahlo, komaj slišno sprva,
se kmalu prelevi v bobnenje.
Nekje v globini Zemlja zadrhti,
zatrepeta v lastnem krču,
kot bi hotela otresti se bremen,
ki nagrmadila so se na njenem hrbtu.
Sprosti se moč vklenjene zveri.
Zarjuje gromko in se strese,
ko se spon osvobodi,
nato se in pomirjena in zadovoljna
potopi nazaj v stoletni sen.
VEČNI KROG
Smrt kot rojstvo in rojstvo kot smrt.
Brezkončni krog prehajanja,
zlivanja z izvorom in rojevanjem iz njega,
kamor ob koncu dni se bomo vrnili vsi
ponovno združeni v eno.
Dotlej pa nam je usojeno,
da prihajamo in se vračamo vsak zase,
skrivajoč svetlobo svoje prave biti
za bledimi, mavričnimi in črnimi maskami.
PREROKBA
Napovedano že davno je bilo,
da kača, zmaj, hudič
se tisočletnih spon osvobodijo
in dvignejo iz brezna pogubljenja.
Prerokba stara se prenaša iz roda v rod,
se širi, pridobiva vedno več glasnikov,
ki svetu razodetje skušajo razkriti,
da prišel je čas odpiranja pečatov svetih.
Brezup in panika zavladata ljudem,
neizbežna zdi usoda se planeta,
v pričakovanju, da zgodi se sodni dan,
živijo v strahu množice že leta.
ČRNE MASKE
Črne maske pogube režijo v planet.
Hrzajoči konji apokaliptičnih jezdecev
v nestrpnem pričakovanju že grozeče topotajo
Željni krvi pohotno goltajo slino.
Njihov demonski smeh odmeva v temo.
Na krilih viharnega vetra bodo zdrveli v napad.
Med oglušujočim grmenjem in ognjenimi bliski
bodo peklenska kopita pregazila vse,
kar se bo znašlo pod njimi.
V krikih, solzah, bolečinah bo izginil svet
pogrezajoč se v praznino večnosti.
JEZDECI
Prvi je osedlal konja ter
se s ciničnim nasmehom ozrl naokoli.
Nikamor se mu ni mudilo,
saj je čas delal zanj.
Slajše je, če mori počasi,
prefinjeno in sprva komaj opazno.
Drugi je osedlal konja,
se mu odločno zavihtel na hrbet,
ostroge sunkovito zapičil v njegov trup,
visoko proti nebu dvignil meč
ter galopirajoč odbrzel v napad.
Tretji je osedlal konja,
se počasi povzpel na vranca,
saj mu je predhodnik
že dobro pripravil teren.
V vojni si lakota zlahka utira pot.
Četrti je osedlal konja.
Z dostojanstvenim gibom
je dvignil glavo in vzravnal hrbet,
preden se je podal na pot.
Bolezen, vojna in lakota
so opravili svoje delo.
Prihaja le še on.
Vedno poslednji.
ROJSTVO
Rojeni iz delca materije
izgubljenega v polju večnosti.
Ustvarjeni v zavesti njih,
ki jim bila je dana moč,
da obvladujejo vse,
kar veke vekov je in bo bilo.
Tih je bil sprva njihov korak.
Negotov in obotavljajoč.
Kot bi še omahovali,
čakali drugačen ukaz,
ali se v sebi spraševali,
kakšna vloga jim usojena je.
Z vsako stopinjo se razblinjal je dvom,
zbodljaji ostrog so se okrepili
in stiski nog odločnejši postali.
Trdneje uzde so poprijeli,
hrzajočim konjem slo vzbudili,
da izpolnijo poslanstvo svoje.
Sivina težkih oblakov zasenči nebo.
Kot zla slutnja negibno ozračje zatrepeta,
rahel piš prežene meglice iznad močvirja
in že kmalu skoti se veter viharni
kot spremljevalec četverice drznih,
ki drvijo sejat obup in pogubo.
Mrkih obrazov jezdijo skozi pokrajine puste,
zlovešče odmevajo kriki mrhovinarskih ptic.
Parajoči bliski kosajo obzorje,
ki se utaplja v noč poslednje sodbe,
ko v grozi vseh rodov človeštva
obličje sveta se spremeni.
In so prihrumeli -
z bobnečim topotom
galopirajoč skozi prostor in čas
vse do današnjega dne -
štirje jezdeci apokalipse
prinašajoč bolezen, vojno, lakoto in smrt.
DEJA-VU
Če gre verjeti starim poročilom,
nekoč bilo je že, kar se dogaja zdaj.
Napuh zanetil je sovraštvo,
propadu se zapisal je ves svet.
Potonila brez sledu so davna ljudstva,
se pogreznila v globine, da na veke vekov
ostankov njihovih nihče ne najde.
Zdaj stopamo po poti,
ki usodna je bila za njih,
odstirajo stare se resnice,
da opozorijo nas na bližajoči konec.
A ljudje ostajamo prepolni sebe,
gluhi in slepi ne zmenimo se za namige,
ne da bi hoteli ozreti se nazaj,
drvimo v skorajšnji propad.
KDO SI?
Kdo si, ki si ukrotil atom
in prodrl v vesolje?
Kdo si, ki si pokukal v svoj gen
in ustvaril stroje smrti?
Kdo si, ki pošiljaš govoreče slike čez ocean
in v epruveti ustvarjaš novo življenje?
Kdo si, ki se igraš boga?
Se kdaj vprašaš, kdo v resnici si
in kam te vodi tvoja pot, o, človek?
POGROM
Z ognjenim mečem je prihrumel,
togotno švistnil z njim skozi zrak,
da so strele razparale nebo
in se množice v strahu razbežale.
Otroški jok se pomeša s kriki,
mukanje živine preglasi rjovenje zveri.
Do koder seže pogled
le uničenje in razdejanje,
nikjer ni kamen na kamnu obstal.
So zrli v škrlatno obzorje,
obnemeli ob rekah krvavih
stopali mimo trupel spačenih obrazov
iščoč zavetje poslednje noči
PREBUJENA ZVER
Kot čreda konj nekje v daljavi
zasliši se zamolklo topotanje.
Rahlo, komaj slišno sprva,
se kmalu prelevi v bobnenje.
Nekje v globini Zemlja zadrhti,
zatrepeta v lastnem krču,
kot bi hotela otresti se bremen,
ki nagrmadila so se na njenem hrbtu.
Sprosti se moč vklenjene zveri.
Zarjuje gromko in se strese,
ko se spon osvobodi,
nato se in pomirjena in zadovoljna
potopi nazaj v stoletni sen.
VEČNI KROG
Smrt kot rojstvo in rojstvo kot smrt.
Brezkončni krog prehajanja,
zlivanja z izvorom in rojevanjem iz njega,
kamor ob koncu dni se bomo vrnili vsi
ponovno združeni v eno.
Dotlej pa nam je usojeno,
da prihajamo in se vračamo vsak zase,
skrivajoč svetlobo svoje prave biti
za bledimi, mavričnimi in črnimi maskami.
