Leta 1983 in 1984 sem pripravljal prevod Malteškega morja Antona Buttigiega, takrat predsednika Malte, ki pa je v času prevajanja umrl. V tistih letih je pri nas že upadalo zanimanje za literaturo zunaj meja Jugoslavije in Slovenije in zbirčica ni naletela na kakšen večji odziv. Ostala pa je v meni predvsem zaradi avtorja, skromnega in tihega človeka, ki je ob državniških poslih tudi pesnil in v svojih pesmih izražal ljubezen do vsega, kar je nemočno, postransko, neznatno in opuščeno. Lani sem našel na internetu njegovo zbirko haiku pesmi Il muża bil-kimono (Muza v kimonu) iz leta 1968 in zdelo se mi je, da sva se po dolgem času srečala kot znanca. Prevedel sem delček zbirke v njegovo počastitev. Zbirka je izšla pri Union Press, Malta 1968.
* * *
Moje življenje je v mraku –
moje srce gre kot škrjanec naprej
s petjem pred spanjem.
* * *
Srce mi poleti
kot pisan zmaj
z vetrom poezije.
* * *
Sem kot zora –
vsak dan ustvarjam nov
svet lepote.
* * *
Nihče ne sliši
zvonov zvončnice
razen pesnika.
* * *
O kanarček!
če bi le lahko plesal
svojo pesem!
* * *
Mislil sem, da sem videl
mačehico, ki štrli iz rastja –
bil je metulj!
* * *
Čudoviti metulj
kovan s simetrijo
ti si božji sonet!
* * *
Dalije zvečer –
sonce je rdeča dalija
luna bela.
* * *
V srcu moje matere
je več cvetja kot v vseh
vrtovih sveta.
* * *
Labod na jezeru,
in labod na nebu –
bog je v obeh.
* * *
Peljala si me do
vrtnice in mi utrgala cvet –
razumel sem razumela si.
* * *
Moje srce je vzhod
in ti si sonce ki vzhaja
iz njega v bleščavi.
* * *
Jaz sem vrv
poleg ljubezenskega vodnjaka
in ti si vedro.
* * *
Stena ju deli
čez njo pa bik in krava
ližeta drug drugega.
* * *
Hvala, Gospod,
hvala za ovco in
jagnjeta, hvala za kače.
* * *
Všeč mi je vse
kot je – dolga ušesa osla
ker so dolgi.
* * *
Kako rdeči so
maki med koruzo
kako rdeči so!
* * *
Oba naju je
uspaval veter mak
oba sva srečna.
* * *
Jutranje sonce
polž na drevesu s svojimi
daljnogledi.
* * *
Silhueta –
skala kot ženska postava,
druga kot krava.
* * *
Velika družina
kamenja ki gleda s pečine
v morje.
* * *
Golob je priletel
za njim dva štirje deset
dvajset sto!
* * *
Berač jé
ptice ob njem pobirajo
krušne drobtine.
* * *
Moje srce je rastlina
vzpenja se po vrtni steni
da vidim tvoj obraz.
* * *
Zame je tvoje srce
najlepša na hiša svetu
za bivanje.
* * *
Metulj ve
kako sesati sladki med
iz ust bodike.
* * *
Svetloba je čudovita
a tisti ki želijo spati
imajo radi mrak.
* * *
Rokavica je izgubila
svoj par in ostala za vedno
sama v predalu.
* * *
Kmetje so se izselili
na poljih jih lahko vidite
samo strašila.
* * *
Trsje v dolini
vpije in se zaniha
večni pijanci!
* * *
Srce polno gorečnosti
božična zvezda pordi
v zimskem mrazu.
* * *
S srebrnim črnilom
so polži zapisali
hieroglife po skalah.
* * *
Kot stara ženska
se upognjena vinska trta
opira na kol
* * *
Sladka je mačka
a slajši je vendar otrok
ki reče »mijav!«
* * *
Mandljevi cvetovi
v vazi – citat
iz pesmi.
* * *
Štirje se srečajo
dve okrogli rdeči papriki
in tvoje črne oči.
* * *
Kot zvonec
mi srce neslišno zazveni
pod soncem tvojega obraza.
* * *
Preden se srečava
je moje srce srečno kot zvonovi
na predvečer vaškega praznika.
* * *
Umazana voda
močvirja – luna
v njej zasije.
* * *
Danes je vesel dan
čeprav je brez sonca dež
opravlja svojo dolžnost.
* * *
Srečna pomlad
je napolnila neobdelano polje
z maki.
* * *
Rože in ptice
spremljevalce otroštva ljubim –
vedno sem ostal otrok.
* * *
Lahko rečem ob svoji smrti –
»Danes je velika nevihta
jutri pa bo vedro.«
* * *
Oh! Gospod ti
vidiš drevo v semenu –
jaz samo verjamem.
* * *
Sonce vsak dan
izleže labode
vseh barv na nebu.
* * *
Roža je stopila
v moje srce – skozi nos
in moje oči.
* * *
Labodji plašč
se je strgl a kdo ga je sešil
da je kot nov?
* * *
Bela lilija presega
ovco – vsi njeni otroci
so brezhibno beli.
* * *
Pesem škrjanca
je prenehala – srce je prišlo
z neba v moje prsi.
* * *
Nisem bitje
boga kot ptica sem njegov sin
in njegova podoba.
* * *
Oh! Gospod vzemi
ves moj trud in delo
in ne prosim za povračilo.
* * *
Njeno srce je bilo polno
dobrote – božje jagnje je prišlo
na pašo vanj.
* * *
Če je vaše srce čisto
bo bog nekoč prišel
pit iz njega.
* * *
Otroci kričijo
in se igrajo na plaži – prav kakor
zvezde na nebu.
* * *
Noč smrči
kot kobilice v paradižnikovem
nasadu neprestano.
* * *
Zanetite ogenj
in pokažem vam čudovito stvar –
njegov plamen.
* * *
Noč valovitega morja
čoln in valovi so preživeli
noč godrnjavo.
* * *
Cvet v divjini me je očaral –
vprašal sem po njegovem imenu
a ga nihče ni vedel.
* * *
Oh! staro mandljevo drevo –
nikoli ni prišla pomlad
da ne bi cvetel.
* * *
Veter v rožičevcu
rožičevec je star sto let
veter je brezčasen.
* * *
Meta ovije
z vonjem roko tistega
ki jo utrga.
* * *
Če bi lahko
bi se palma dvignila na nebo
da bi nosila datlje.
* * *
Ptica se je spustila
in kljuvala najlepšo figo –
oh! poznavalka!
* * *
Bog kot luna
naredi cesto na morju
in hodi po njej.
Leta 1983 in 1984 sem pripravljal prevod Malteškega morja Antona Buttigiega, takrat predsednika Malte, ki pa je v času prevajanja umrl. V tistih letih je pri nas že upadalo zanimanje za literaturo zunaj meja Jugoslavije in Slovenije in zbirčica ni naletela na kakšen večji odziv. Ostala pa je v meni predvsem zaradi avtorja, skromnega in tihega človeka, ki je ob državniških poslih tudi pesnil in v svojih pesmih izražal ljubezen do vsega, kar je nemočno, postransko, neznatno in opuščeno. Lani sem našel na internetu njegovo zbirko haiku pesmi Il muża bil-kimono (Muza v kimonu) iz leta 1968 in zdelo se mi je, da sva se po dolgem času srečala kot znanca. Prevedel sem delček zbirke v njegovo počastitev. Zbirka je izšla pri Union Press, Malta 1968.
