PTICE POBIRAJO KRUŠNE DROBTINE
Moje življenje je v mraku –
moje srce gre kot škrjanec naprej
s petjem pred spanjem.
Srce mi poleti
kot pisan zmaj
z vetrom poezije.
Sem kot zora –
vsak dan ustvarjam nov
svet lepote.
Nihče ne sliši
zvonov zvončnice
razen pesnika.
O kanarček!
če bi le lahko plesal
svojo pesem!
Mislil sem, da sem videl
mačehico, ki štrli iz rastja –
bil je metulj!
Čudoviti metulj
kovan s simetrijo
ti si božji sonet!
Dalije zvečer –
sonce je rdeča dalija
luna bela.
V srcu moje matere
je več cvetja kot v vseh
vrtovih sveta.
Labod na jezeru,
in labod na nebu –
bog je v obeh.
Peljala si me do
vrtnice in mi utrgala cvet –
razumel sem razumela si.
Moje srce je vzhod
in ti si sonce ki vzhaja
iz njega v bleščavi.
Jaz sem vrv
poleg ljubezenskega vodnjaka
in ti si vedro.
Stena ju deli
čez njo pa bik in krava
ližeta drug drugega.
Hvala, Gospod,
hvala za ovco in
jagnjeta, hvala za kače.
Všeč mi je vse
kot je – dolga ušesa osla
ker so dolgi.
Kako rdeči so
maki med koruzo
kako rdeči so!
Oba naju je
uspaval veter mak
oba sva srečna.
Jutranje sonce
polž na drevesu s svojimi
daljnogledi.
Silhueta –
skala kot ženska postava,
druga kot krava.
Velika družina
kamenja ki gleda s pečine
v morje.
Golob je priletel
za njim dva štirje deset
dvajset sto!
Berač jé
ptice ob njem pobirajo
krušne drobtine.
Moje srce je rastlina
vzpenja se po vrtni steni
da vidim tvoj obraz.
Zame je tvoje srce
najlepša na hiša svetu
za bivanje.
Metulj ve
kako sesati sladki med
iz ust bodike.
Svetloba je čudovita
a tisti ki želijo spati
imajo radi mrak.
Rokavica je izgubila
svoj par in ostala za vedno
sama v predalu.
Kmetje so se izselili
na poljih jih lahko vidite
samo strašila.
Trsje v dolini
vpije in se zaniha
večni pijanci!
Srce polno gorečnosti
božična zvezda pordi
v zimskem mrazu.
S srebrnim črnilom
so polži zapisali
hieroglife po skalah.
Kot stara ženska
se upognjena vinska trta
opira na kol
Sladka je mačka
a slajši je vendar otrok
ki reče »mijav!«
Mandljevi cvetovi
v vazi – citat
iz pesmi.
Štirje se srečajo
dve okrogli rdeči papriki
in tvoje črne oči.
Kot zvonec
mi srce neslišno zazveni
pod soncem tvojega obraza.
Preden se srečava
je moje srce srečno kot zvonovi
na predvečer vaškega praznika.
Umazana voda
močvirja – luna
v njej zasije.
Danes je vesel dan
čeprav je brez sonca dež
opravlja svojo dolžnost.
Srečna pomlad
je napolnila neobdelano polje
z maki.
Rože in ptice
spremljevalce otroštva ljubim –
vedno sem ostal otrok.
Lahko rečem ob svoji smrti –
»Danes je velika nevihta
jutri pa bo vedro.«
Oh! Gospod ti
vidiš drevo v semenu –
jaz samo verjamem.
Sonce vsak dan
izleže labode
vseh barv na nebu.
Roža je stopila
v moje srce – skozi nos
in moje oči.
Labodji plašč
se je strgl a kdo ga je sešil
da je kot nov?
Bela lilija presega
ovco – vsi njeni otroci
so brezhibno beli.
Pesem škrjanca
je prenehala – srce je prišlo
z neba v moje prsi.
Nisem bitje
boga kot ptica sem njegov sin
in njegova podoba.
Oh! Gospod vzemi
ves moj trud in delo
in ne prosim za povračilo.
Njeno srce je bilo polno
dobrote – božje jagnje je prišlo
na pašo vanj.
Če je vaše srce čisto
bo bog nekoč prišel
pit iz njega.
Otroci kričijo
in se igrajo na plaži – prav kakor
zvezde na nebu.
Noč smrči
kot kobilice v paradižnikovem
nasadu neprestano.
Zanetite ogenj
in pokažem vam čudovito stvar –
njegov plamen.
Noč valovitega morja
čoln in valovi so preživeli
noč godrnjavo.
Cvet v divjini me je očaral –
vprašal sem po njegovem imenu
a ga nihče ni vedel.
Oh! staro mandljevo drevo –
nikoli ni prišla pomlad
da ne bi cvetel.
Veter v rožičevcu
rožičevec je star sto let
veter je brezčasen.
Meta ovije
z vonjem roko tistega
ki jo utrga.
Če bi lahko
bi se palma dvignila na nebo
da bi nosila datlje.
Ptica se je spustila
in kljuvala najlepšo figo –
oh! poznavalka!
Bog kot luna
naredi cesto na morju
in hodi po njej.
Prevod: Marjan Pungartnik
Pripomba
Leta 1983 in 1984 sem pripravljal prevod Malteškega morja Antona Buttigiega, takrat predsednika Malte, ki pa je v času prevajanja umrl. V tistih letih je pri nas že upadalo zanimanje za literaturo zunaj meja Jugoslavije in Slovenije in zbirčica ni naletela na kakšen večji odziv. Ostala pa je v meni predvsem zaradi avtorja, skromnega in tihega človeka, ki je ob državniških poslih tudi pesnil in v svojih pesmih izražal ljubezen do vsega, kar je nemočno, postransko, neznatno in opuščeno. Lani sem našel na internetu njegovo zbirko haiku pesmi Il muża bil-kimono (Muza v kimonu) iz leta 1968 in zdelo se mi je, da sva se po dolgem času srečala kot znanca. Prevedel sem delček zbirke v njegovo počastitev. Zbirka je izšla pri Union Press, Malta 1968.