Malta, mati moja,
beračil sem po Evropi
in po vsem svetu.
Trkal sem na vsa vrata.
Nekateri so mi odprli,
me nahranili in odžejali in poslali brašna
tudi zate.
Drugi so mi enostavrno rekli: »Bog ti pomagaj!«
Nekateri so mi pred nosom zadoputnili vrata.
Po neskončnih cestah
sem trpel
utrujenost.
razočaranje:
predvsem sem spoznal bolečino plašnosti;
a okusil sem tudi srečno veselje,
ki ga pozna vsak berač,
ko se smrtno utrujen vrača
s polno bisago kruha
v hišo stradajoče matere.
PRED TRNOVIM POLJEM
Z neizmernega bujnega travnika
so krave opulile vse
in ni ostala niti bilka niti korenina,
ki bi še spominjala na rastje,
razen tebe, surovo trnje,
ki si se z bodečim listjem
uprlo požrešnim gobcem,
tako kakor meč izvleče vojak.
Naj te zaničujejo, bodeči osat,
naj te imenujejo
prekletstvo, naj te sovražijo
in vendar se te boje!
Malteško ljudstvo, podobno si trnju.
Nisi kot dobro in ponižno seno,
ki polni nenasitne trebuhe
tujcev.
TRG FRA DIEGO
Trideset dreves,
trideset zelenih koč okrog trga,
kjer ponoči
po utrudljivem dnevu
spijo utrujeni ptiči
in mažejo veje
in ljudi pod seboj.
Dvajset zelenkastih klopc,
na katerih odpočivajo
okoliški kočarji
po dnevu trpljenja,
– ljudje, ki razobešajo
po oknih perilo,
od katerega kaplja na one spodaj --
starci iz zavetišča,
ki godrnjajo na usmiljenke
ali prosjačijo lire za smotko.
Fra Diego na sredi trga
večno živi med preprostimi ;
med vrabci in reveži iz barak,
med zapuščenimi starci,
ki vsi skupaj napolnjujejo trg
z umazanijo, klepetom,
z luščinami pečk in godrnjanjem.
PRIŽIGALEC SVETILK
Vsak večer,
ko z mrakom
pojema moč dneva in umre,
pride Majsi z lestvico;
pod oknom
mi prižge
malo ulično svetilko,
ki lajša nočno žalost.
Tudi moja moč
pojema z vsakim dnem,
a se Poezija nežno
vsak večer vzpne po lestvici
in sveti v moje srce,
svetilka, ki mi olajša
žalost.
Gorje, če ne bi prišel Majsi
in prižgal ulične svetilke,
gorje, če ob Majsiju ne bi bilo
tudi Poezije!
AMFORA PESMI
Danes, ko junij s srpom v roki
teče v polja,
da bi požel svoje plodove
in na skednju
ves sijoč
s slamnatim klobukom na glavi
mlati,
veje,
greva, greva,
kamor naju sonce ne dohiti ;
greva, greva,
kjer naju ljudje ne bodo videli,
greva, sladkost moja,
razkošje moje,
v dolino miru, kjer spi
Pomlad,
že dolgo pričakovaje
april!
In ponesiva s seboj
veliko amforo,
da natočiva pesmi:
napolniva jo s pesmimi vrelca,
žlahtnega in bistrega kot svetloba,
in valujočega trsja
v plesu vetriča,
s pesmimi rožičev in oljk.
vrb in cvetja modre španske čebulice.
skritih ptičev,
napolniva jo s pesmimi Pomladi.
Napolmiva jo do roba
in pijva
in pijva
in se igrajva
v dolini, ki je pod prisego ne bova izdala nikomur
ne sedaj niti jutri niti pojutrišnjem, nikoli.
MALTEŠKO MORJE
Kadarkoli se na Malti
ozrem naokrog,
od vsepovsod vidim morje,
ki me opazuje
s svojim sinjim očesom.
BISERI
Listje se je zbudilo polno rosnih kapljic;
kolike bisere je napravila tiha noč!
Sonce jih previdno prešteva.
Kolike nize bo napravilo, kolike prstane!
ZORA
Prihaja zora.
Glej, morje se razcveta.
Odpira se svetlobni žarek
na rdečem oblaku.
Odpira se tudi vrtnica
v mojem vrtu.
In zora pobira
popke z morja in z oblaka.
Za mene pušča vrtnico v vrtu.
VSESVETNICA
Lellux, kronska vsesvetnica,
nisi pozabila
barve sonca;
vsako pomlad
razsipaš rumene cvetove.
V oblačnem dnevu
te gledajo ljudje
in verjamejo, da je zlati žarek
zaobšel oblake
in zažarel na tvojem zelenju.
SEJAVEC ZVEZD
Jesen je zgrebla temni prah
razkropljenih oblakov
in zakopala zvezde v nebesni grob
kakor semenje v prst.
A vrne se pomlad
in zvezde se razcveté
in razcveté se
divje kamilice
na pusti zemlji.
SANJE
Prijatelj, vedi, da je bog pred stvaritvijo
sveta z vsemi njegovimi lepotami sanjal
o poljih, dolinah, gričih in rekah
kakor vsak umetnik pred začetkom dela,
Kadar greš skozi deželo,
stopaj narahlo,
hodi v tišini, ubogljiv
kakor takrat, ko slediš pianistu, ki te s svojim
glasbilom sladko vnaša v Chopinove sanje.
Prevod: Marjan Pungartnik
BERAČ
Malta, mati moja,
beračil sem po Evropi
in po vsem svetu.
Trkal sem na vsa vrata.
Nekateri so mi odprli,
me nahranili in odžejali in poslali brašna
tudi zate.
Drugi so mi enostavrno rekli: »Bog ti pomagaj!«
Nekateri so mi pred nosom zadoputnili vrata.
Po neskončnih cestah
sem trpel
utrujenost.
razočaranje:
predvsem sem spoznal bolečino plašnosti;
a okusil sem tudi srečno veselje,
ki ga pozna vsak berač,
ko se smrtno utrujen vrača
s polno bisago kruha
v hišo stradajoče matere.
PRED TRNOVIM POLJEM
Z neizmernega bujnega travnika
so krave opulile vse
in ni ostala niti bilka niti korenina,
ki bi še spominjala na rastje,
razen tebe, surovo trnje,
ki si se z bodečim listjem
uprlo požrešnim gobcem,
tako kakor meč izvleče vojak.
Naj te zaničujejo, bodeči osat,
naj te imenujejo
prekletstvo, naj te sovražijo
in vendar se te boje!
Malteško ljudstvo, podobno si trnju.
Nisi kot dobro in ponižno seno,
ki polni nenasitne trebuhe
tujcev.
TRG FRA DIEGO
Trideset dreves,
trideset zelenih koč okrog trga,
kjer ponoči
po utrudljivem dnevu
spijo utrujeni ptiči
in mažejo veje
in ljudi pod seboj.
Dvajset zelenkastih klopc,
na katerih odpočivajo
okoliški kočarji
po dnevu trpljenja,
– ljudje, ki razobešajo
po oknih perilo,
od katerega kaplja na one spodaj --
starci iz zavetišča,
ki godrnjajo na usmiljenke
ali prosjačijo lire za smotko.
Fra Diego na sredi trga
večno živi med preprostimi ;
med vrabci in reveži iz barak,
med zapuščenimi starci,
ki vsi skupaj napolnjujejo trg
z umazanijo, klepetom,
z luščinami pečk in godrnjanjem.
PRIŽIGALEC SVETILK
Vsak večer,
ko z mrakom
pojema moč dneva in umre,
pride Majsi z lestvico;
pod oknom
mi prižge
malo ulično svetilko,
ki lajša nočno žalost.
Tudi moja moč
pojema z vsakim dnem,
a se Poezija nežno
vsak večer vzpne po lestvici
in sveti v moje srce,
svetilka, ki mi olajša
žalost.
Gorje, če ne bi prišel Majsi
in prižgal ulične svetilke,
gorje, če ob Majsiju ne bi bilo
tudi Poezije!
AMFORA PESMI
Danes, ko junij s srpom v roki
teče v polja,
da bi požel svoje plodove
in na skednju
ves sijoč
s slamnatim klobukom na glavi
mlati,
veje,
greva, greva,
kamor naju sonce ne dohiti ;
greva, greva,
kjer naju ljudje ne bodo videli,
greva, sladkost moja,
razkošje moje,
v dolino miru, kjer spi
Pomlad,
že dolgo pričakovaje
april!
In ponesiva s seboj
veliko amforo,
da natočiva pesmi:
napolniva jo s pesmimi vrelca,
žlahtnega in bistrega kot svetloba,
in valujočega trsja
v plesu vetriča,
s pesmimi rožičev in oljk.
vrb in cvetja modre španske čebulice.
skritih ptičev,
napolniva jo s pesmimi Pomladi.
Napolmiva jo do roba
in pijva
in pijva
in se igrajva
v dolini, ki je pod prisego ne bova izdala nikomur
ne sedaj niti jutri niti pojutrišnjem, nikoli.
MALTEŠKO MORJE
Kadarkoli se na Malti
ozrem naokrog,
od vsepovsod vidim morje,
ki me opazuje
s svojim sinjim očesom.
BISERI
Listje se je zbudilo polno rosnih kapljic;
kolike bisere je napravila tiha noč!
Sonce jih previdno prešteva.
Kolike nize bo napravilo, kolike prstane!
ZORA
Prihaja zora.
Glej, morje se razcveta.
Odpira se svetlobni žarek
na rdečem oblaku.
Odpira se tudi vrtnica
v mojem vrtu.
In zora pobira
popke z morja in z oblaka.
Za mene pušča vrtnico v vrtu.
VSESVETNICA
Lellux, kronska vsesvetnica,
nisi pozabila
barve sonca;
vsako pomlad
razsipaš rumene cvetove.
V oblačnem dnevu
te gledajo ljudje
in verjamejo, da je zlati žarek
zaobšel oblake
in zažarel na tvojem zelenju.
SEJAVEC ZVEZD
Jesen je zgrebla temni prah
razkropljenih oblakov
in zakopala zvezde v nebesni grob
kakor semenje v prst.
A vrne se pomlad
in zvezde se razcveté
in razcveté se
divje kamilice
na pusti zemlji.
SANJE
Prijatelj, vedi, da je bog pred stvaritvijo
sveta z vsemi njegovimi lepotami sanjal
o poljih, dolinah, gričih in rekah
kakor vsak umetnik pred začetkom dela,
Kadar greš skozi deželo,
stopaj narahlo,
hodi v tišini, ubogljiv
kakor takrat, ko slediš pianistu, ki te s svojim
glasbilom sladko vnaša v Chopinove sanje.
