Sladko sem spala s prevezo čez oči in s čepi v ušesih,
ko so oblaki z atletskimi rameni že vstali.
Čez tršat život so si nadeli copate za nordijsko hojo,
in za balansiranje s trepalnicami in rokama na trapézu vsakdana
v moj nahrbtnik pobasali rokavici.
Budilka me štopa, ko si na rezino dneva namažem spanec,
ko s karnise vsakdana spustim vezenine upanja
in z očesom zapeljujem svetlobo pri česanju oblakov novega dne.
Oprtam si brisačo obveznosti okoli vratu,
da pivna žalost, ko s hojo drobim svojo nemoč
in ko skačem iz betonskega mesta v oazo narave.
Ko na tekaških copatih
naberem sekunde desetih let, me vrže s proge,
da za okrepitev naredim še nekaj sklec,
preden sedem na kolo in nadaljujem pot v klanec.
ŽELIM SI
Želim si biti pijana od brezpogojne ljubezni
in se nekega dne v njegovem naročju posloviti v plamenu sveče
in svoj duh naseliti v travniško cvetlico.
Želim si odličnega zdravja, osebne sreče in ustvarjalne kondicije.
Želim si biti odlična kuharca, imeti vozniški izpit in svoj avto,
znati vsaj en tuj jezik.
Želim si prijateljic in prijateljev.
Želim si svojo hišo z vrtom in z bazenom.
Zadeti glavni dobitek na lotu, da bom preskrbljena do pozne starosti.
Sobo za ustvarjanje,
da mi ne bo treba pred vsakim obrokom pospravljati z mize.
V njej šivalne stroje, pletilni stroj,
krojilno mizo, likalno prešo, omare in police za ves potreben pribor,
metrsko blago, volno za pletenje, prejo za kvačkanje,
pisalno mizo in računalnik,
udoben stol, predale za zvezke in beležke v katere polovim pesmi,
police za knjižnico,
steklen strop,
rože po stanovanju.
Zvestega in vdanega zlatega prinašalca, mačkone in akvarij.
Želim si potovati po svetu, videti Niagerske slapove,
preživeti kakšno leto v misijonu ...
V srcu te pokrivam z rdečo odejo
in se pogovarjam z mesečino, ki je tvoj sel.
V skeletu, v počasnem mežikanju in v drsečem dihanju
čutim, kako noč plete mrežo
čez vonj tvojih korakov in jih varuje.
CIKEL KO
STRAH
Kolona želja
me vsako jutro razmaže po stenah spalnice.
Dihanje se zaklene za negibnostjo.
Bolečina odpira oči v svetlobo,
ki jo iščejo kosti s pošiljanjem želja.
Bežim iz svoje ranljivosti
in čakam na drobtine
kot navita lajna, ki ji uspe vzorček zapolniti le z obliži.
S stene postrgam želje
in pometem zaplate s tal,
da se ne prestraši okno,
ko bo hotela vstopiti svetloba.
KO
Ko se zjutraj ne počešem,
želim, da me prebereš
in se spomniš kaj si pozabil.
Ko iščeš, na plošči prekipi mleko.
Umažeš si prste,
ko si tvoje misli želijo, da zdrsnem na tla.
Ko si zjutraj ne podprem grudi
ne veš, da padam brez padala
in četudi bo dišalo iz pečice
in se kadilo iz pod pokrovke,
se je v meni porušil jez.
Ko zjutraj jem, kot bi že dolgo ne,
želim, da slišiš
kako mi brbončice v ustih hlepijo po nežnosti s tvojih rok.
KO 2
Ko me primeš z jezikom in povlečeš s stola
imam ves trup iz blaga,
iz volne prišite lase, spredaj postrižene na frfru.
Zdi se mi, da sem bosa,
ker mi v globini srca zdrsne.
Strah me drži za rami in trese,
kot, da je prišla moja ura,
stopal ne čutim
in ne vem, kdo jih premika.
Kaj, če sem izstopila iz telesa.
ATLETIKA
Sladko sem spala s prevezo čez oči in s čepi v ušesih,
ko so oblaki z atletskimi rameni že vstali.
Čez tršat život so si nadeli copate za nordijsko hojo,
in za balansiranje s trepalnicami in rokama na trapézu vsakdana
v moj nahrbtnik pobasali rokavici.
Budilka me štopa, ko si na rezino dneva namažem spanec,
ko s karnise vsakdana spustim vezenine upanja
in z očesom zapeljujem svetlobo pri česanju oblakov novega dne.
Oprtam si brisačo obveznosti okoli vratu,
da pivna žalost, ko s hojo drobim svojo nemoč
in ko skačem iz betonskega mesta v oazo narave.
Ko na tekaških copatih
naberem sekunde desetih let, me vrže s proge,
da za okrepitev naredim še nekaj sklec,
preden sedem na kolo in nadaljujem pot v klanec.
ŽELIM SI
Želim si biti pijana od brezpogojne ljubezni
in se nekega dne v njegovem naročju posloviti v plamenu sveče
in svoj duh naseliti v travniško cvetlico.
Želim si odličnega zdravja, osebne sreče in ustvarjalne kondicije.
Želim si biti odlična kuharca, imeti vozniški izpit in svoj avto,
znati vsaj en tuj jezik.
Želim si prijateljic in prijateljev.
Želim si svojo hišo z vrtom in z bazenom.
Zadeti glavni dobitek na lotu, da bom preskrbljena do pozne starosti.
Sobo za ustvarjanje,
da mi ne bo treba pred vsakim obrokom pospravljati z mize.
V njej šivalne stroje, pletilni stroj,
krojilno mizo, likalno prešo, omare in police za ves potreben pribor,
metrsko blago, volno za pletenje, prejo za kvačkanje,
pisalno mizo in računalnik,
udoben stol, predale za zvezke in beležke v katere polovim pesmi,
police za knjižnico,
steklen strop,
rože po stanovanju.
Zvestega in vdanega zlatega prinašalca, mačkone in akvarij.
Želim si potovati po svetu, videti Niagerske slapove,
preživeti kakšno leto v misijonu ...
V srcu te pokrivam z rdečo odejo
in se pogovarjam z mesečino, ki je tvoj sel.
V skeletu, v počasnem mežikanju in v drsečem dihanju
čutim, kako noč plete mrežo
čez vonj tvojih korakov in jih varuje.
CIKEL KO
STRAH
Kolona želja
me vsako jutro razmaže po stenah spalnice.
Dihanje se zaklene za negibnostjo.
Bolečina odpira oči v svetlobo,
ki jo iščejo kosti s pošiljanjem želja.
Bežim iz svoje ranljivosti
in čakam na drobtine
kot navita lajna, ki ji uspe vzorček zapolniti le z obliži.
S stene postrgam želje
in pometem zaplate s tal,
da se ne prestraši okno,
ko bo hotela vstopiti svetloba.
KO
Ko se zjutraj ne počešem,
želim, da me prebereš
in se spomniš kaj si pozabil.
Ko iščeš, na plošči prekipi mleko.
Umažeš si prste,
ko si tvoje misli želijo, da zdrsnem na tla.
Ko si zjutraj ne podprem grudi
ne veš, da padam brez padala
in četudi bo dišalo iz pečice
in se kadilo iz pod pokrovke,
se je v meni porušil jez.
Ko zjutraj jem, kot bi že dolgo ne,
želim, da slišiš
kako mi brbončice v ustih hlepijo po nežnosti s tvojih rok.
KO 2
Ko me primeš z jezikom in povlečeš s stola
imam ves trup iz blaga,
iz volne prišite lase, spredaj postrižene na frfru.
Zdi se mi, da sem bosa,
ker mi v globini srca zdrsne.
Strah me drži za rami in trese,
kot, da je prišla moja ura,
stopal ne čutim
in ne vem, kdo jih premika.
Kaj, če sem izstopila iz telesa.
