Rojena v taborišču številk.
Oblečena in obuta v platno njihovega izvora.
Če mi zmanjka številk,
bo zima sedela za mojo mizo.
Luna se ne zmeni, če iz domačega dimnika ne puha.
Brez številk mi samota ni tuja.
PODKOŽJE
1.
Onkraj sreče
so nesrečna vsa drevesa ob cesti, ki pelje navzdol.
Je sama kriva, da nosi produkt smole?
Ob zibel nihče ni prinesel ravnila.
Je mar lahko srečna, da se ne lomi,
da se krivi, dokler ne poči žila,
in ji iz rane izdajalsko zazeva smola.
Cesta za vse obtožuje oblake.
Onkraj sreče je razkuhan krompir
in so besede nesrečne, ko se valijo skale in dim.
2.
Kadar si med imata danes in jutri okus po vaniliji
in so tvoje oči sladica.
Kadar si strup mi pomoriš rože na okenski polici
in ugasneš svetlobo,
da ne vidim ugrizov in bodic, in kako mi koža krvavi,
ko stopim na vsako bodico.
3.
Prosila sem te, da mi brez cukanja naviješ lase.
V peni šampona so odstopile misli
in se kot perle nizale na svilnati las.
VODA
*
Nikoli ne bom pozabila tvojega ječanja
pod oddrobljenimi hlačnicami meseca.
Le sonce ti sme zreti pod masko,
ko škriplješ in šklepetaš,
da se smrt skrije v tišino.
Šerpe ti plezajo po stekleni bradi
in ošiljenem temenu.
Češejo te sončni žarki
in veter blaži tope udarce.
Na pisalni mizi, ujeta v kozarcu,
me spominjaš,
da bom nekega dne prah,
in ti me boš spirala,
dokler ne bova skupaj.
Od kdaj sva na ti?
Peče me vest, ker nisva na vi.
Zvlečeš me povsod, tudi tja,
kjer nimam kaj iskati.
Radovedne oči in ušesa mi zaliješ,
da sem potem slepa in gluha
za vse tvoje svetlobne signale.
Ljubiš in boliš, ko božaš.
Z vročimi in z ledenimi kleščami
zdraviš pomodrele ugrize.
Tvoja dobrota
je kot rezina kruha, neizprosna.
Pravljična sirena
sediš na robu življenja, ko tišina pleše
in opazuješ nemočna semena.
Kapljice izvlečeš iz mojih oči,
ko te vidim v prezebli ptici
in te povonjam v bezgu,
na kruhu v džemu se te prenajem.
*Na festivalu AnaBdi prejela 2. nagrado
MI
Posodi mi trepalnice,
da pomežikam oblakom
in pestujem radost v naročju ribnika.
Posodi mi lica,
da prestrežem solze obupanih ptic.
Posodi mi ustnice,
da polovim poljube čebel,
ki bojo pile nektar iz cvetnih čašic.
Posodi mi prste,
da radodarno kot ti
v dlani sprejmem sonce.
Posodi mi
dokler me dih na zapusti
voljo do življenja.
KO POMLAD ZAMIŽI
I.
Vzidi iz teme
in postani
moje sonce.
II.
Hrepenenje
prešteva korake
do snidenja z bližino.
III.
Mižim in s čopičem spomina
rišem poteze tvojega obraza.
Iz teme otipam trepetajočo mirnost
napete kože poletnega lica
in fluorescenčnost sanj.
IV.
Božale so me tvoje oči
in vstopile v srce,
zaprla sem veke, da ustavim čas.
V.
Ptica, odnesi pozdrave
in oblak novega jutra,
ki se dotika upanja.
VI.
Veter, vzemi žalost,
čakam na sonce
in poletje.
VII.
Dotikam se te v snu,
ko odvijam jutro
se iz ure strese dopoldan, nato še popoldan.
VIII.
Dotikaj se me s črkami,
naj v mislih drsijo in vdirajo
kot voda skozi pore presušene zemlje
in me zapolnijo s teboj.
171209
Rojena v taborišču številk.
Oblečena in obuta v platno njihovega izvora.
Če mi zmanjka številk,
bo zima sedela za mojo mizo.
Luna se ne zmeni, če iz domačega dimnika ne puha.
Brez številk mi samota ni tuja.
PODKOŽJE
1.
Onkraj sreče
so nesrečna vsa drevesa ob cesti, ki pelje navzdol.
Je sama kriva, da nosi produkt smole?
Ob zibel nihče ni prinesel ravnila.
Je mar lahko srečna, da se ne lomi,
da se krivi, dokler ne poči žila,
in ji iz rane izdajalsko zazeva smola.
Cesta za vse obtožuje oblake.
Onkraj sreče je razkuhan krompir
in so besede nesrečne, ko se valijo skale in dim.
2.
Kadar si med imata danes in jutri okus po vaniliji
in so tvoje oči sladica.
Kadar si strup mi pomoriš rože na okenski polici
in ugasneš svetlobo,
da ne vidim ugrizov in bodic, in kako mi koža krvavi,
ko stopim na vsako bodico.
3.
Prosila sem te, da mi brez cukanja naviješ lase.
V peni šampona so odstopile misli
in se kot perle nizale na svilnati las.
VODA
*
Nikoli ne bom pozabila tvojega ječanja
pod oddrobljenimi hlačnicami meseca.
Le sonce ti sme zreti pod masko,
ko škriplješ in šklepetaš,
da se smrt skrije v tišino.
Šerpe ti plezajo po stekleni bradi
in ošiljenem temenu.
Češejo te sončni žarki
in veter blaži tope udarce.
Na pisalni mizi, ujeta v kozarcu,
me spominjaš,
da bom nekega dne prah,
in ti me boš spirala,
dokler ne bova skupaj.
Od kdaj sva na ti?
Peče me vest, ker nisva na vi.
Zvlečeš me povsod, tudi tja,
kjer nimam kaj iskati.
Radovedne oči in ušesa mi zaliješ,
da sem potem slepa in gluha
za vse tvoje svetlobne signale.
Ljubiš in boliš, ko božaš.
Z vročimi in z ledenimi kleščami
zdraviš pomodrele ugrize.
Tvoja dobrota
je kot rezina kruha, neizprosna.
Pravljična sirena
sediš na robu življenja, ko tišina pleše
in opazuješ nemočna semena.
Kapljice izvlečeš iz mojih oči,
ko te vidim v prezebli ptici
in te povonjam v bezgu,
na kruhu v džemu se te prenajem.
*Na festivalu AnaBdi prejela 2. nagrado
MI
Posodi mi trepalnice,
da pomežikam oblakom
in pestujem radost v naročju ribnika.
Posodi mi lica,
da prestrežem solze obupanih ptic.
Posodi mi ustnice,
da polovim poljube čebel,
ki bojo pile nektar iz cvetnih čašic.
Posodi mi prste,
da radodarno kot ti
v dlani sprejmem sonce.
Posodi mi
dokler me dih na zapusti
voljo do življenja.
KO POMLAD ZAMIŽI
I.
Vzidi iz teme
in postani
moje sonce.
II.
Hrepenenje
prešteva korake
do snidenja z bližino.
III.
Mižim in s čopičem spomina
rišem poteze tvojega obraza.
Iz teme otipam trepetajočo mirnost
napete kože poletnega lica
in fluorescenčnost sanj.
IV.
Božale so me tvoje oči
in vstopile v srce,
zaprla sem veke, da ustavim čas.
V.
Ptica, odnesi pozdrave
in oblak novega jutra,
ki se dotika upanja.
VI.
Veter, vzemi žalost,
čakam na sonce
in poletje.
VII.
Dotikam se te v snu,
ko odvijam jutro
se iz ure strese dopoldan, nato še popoldan.
VIII.
Dotikaj se me s črkami,
naj v mislih drsijo in vdirajo
kot voda skozi pore presušene zemlje
in me zapolnijo s teboj.
