Skozi ta pusti konec hodi samo še nora Mara, ki tava po neznanih prostranstvih lastne puščave. Okrog vratu ji visi dukat – preluknjan beli kovinski dvodinarski kovanec, davno vzet iz obtoka. Vso pusto obalo obseva z blagostjo Marine norosti, modrino oči, kakšne je imel tudi deški obraz njenega sina Pera Majčinega. Ni mu bilo niti petnajst, ko je odletel.
Takšno žarko leto je redko. Novi betonski most je bil komaj končan. Do železniške postaje se je prej prišlo po lesenem mostu, narejenem nad kamnitim ostankom nekega zgodnejšega, ki so se ga komaj spomnili. Zato je novi most bil radost in ponos Varošanov. Nov, siguren v sebe, blago upognjen, da bi z lahkim gibom objel obe zeleni obali. Reka mu ni segala niti do kolen.
Z njega so skakali žalostni in smeli, na njem so se sestajali zaljubljeni, po njemu so postopali potniki, ki so tu »presedali« in čakali vlake. Prav eden od takšnih postopačev tega žarkega popoldneva je pokazal to belo kovinsko dvodinarko. Črn in visok, v temni obleki, urejeno počesan je zgledal preresno na svetli površini poletnega dne.Za njegovo temno silhueto je drhtel zrak nad ravno streho bele železniške postaje. Čeprav se je dolgočasil, ko je čakal na vlak, ni zgledalo, da se šali z otroci, zbranimi okrog belega novčiča. Ponujal ga je tistem, ku zmore pogum, da poleti.
Z novega mosta so dečki in fantje vsakega dne skakali v reko, a tistega dne je bil most videti večji, kot je bil prej, repa pa ni bila nikoli skrivnostnejša in globlja. A zgodilo se je, da takrat med številnimi otroki ni bil niti Cigo niti Zloko niti znani skakač Skoko, pa so zasijale samo modre oči Pera Majčinega.
Kaj je le cvetelo za tem bleščečim otroškim nasmehom in slanimi solzami? Kaj je videl v pesi, odprti pred svojim obrazom, medtem ko je brisal pot? Kakšno sonce v njegovi glavi je zagorelo od sijaja bele dvodinarke? Instinkt, razjarjen od gladu in siromaštva? Odmev nekega davno ovenelega obupa ali nekega, ki se je komaj oglašal? Trdili so, da je šlo za vprašanje časti mosta in Vasi, da je bilo potrebno dokazati, kako si Vaščani in njihova reka takšen most zaslužijo. Vse to so samo ugibanja, zaradi česa je bledolični deček sprejel stavo, čeprav ni znal plavati.
Pero Majčin pravzaprav niti ni skočil. Vrgel se je in padal je kot zadeta ptica. Letel je v smrt. To so vsi na mostu dojeli, preden se je njegovo telo dotaknilo reke.
In zgoraj na hribu, v zatemnjenem vrtu je bil že večer, ko je deček »sodnik«,ki je vzel denar od radovednega potnika, bledo dvodinarko podal materi Pera Majčinega. Okrog nje so rumene buče v trenutku zrasle in temnega rastja in kot velike krogle zaplavale v zahod. Stala je negibna in nema, vse dokler ji razum ni kapnil v žejno prašnato prst.
Po pripovedovanju tisti, ki se še spomnijo tega dogodka, konec zgodbe ni čisto jasen. Po nekaterih je postopač dal kovanec, ki se ravno od tistega dne več ni uporabljala in se je niti ni več dalo zamenjati za rumene dvodinarke, po drugih pa so ravno zaradi primera s Perom Majčinim kovane dvodinarke takoj potegnili iz obtoka.
Skozi ta pusti konec hodi samo še nora Mara, ki tava po neznanih prostranstvih lastne puščave. Okrog vratu ji visi dukat – preluknjan beli kovinski dvodinarski kovanec, davno vzet iz obtoka. Vso pusto obalo obseva z blagostjo Marine norosti, modrino oči, kakšne je imel tudi deški obraz njenega sina Pera Majčinega. Ni mu bilo niti petnajst, ko je odletel.
Takšno žarko leto je redko. Novi betonski most je bil komaj končan. Do železniške postaje se je prej prišlo po lesenem mostu, narejenem nad kamnitim ostankom nekega zgodnejšega, ki so se ga komaj spomnili. Zato je novi most bil radost in ponos Varošanov. Nov, siguren v sebe, blago upognjen, da bi z lahkim gibom objel obe zeleni obali. Reka mu ni segala niti do kolen.
Z njega so skakali žalostni in smeli, na njem so se sestajali zaljubljeni, po njemu so postopali potniki, ki so tu »presedali« in čakali vlake. Prav eden od takšnih postopačev tega žarkega popoldneva je pokazal to belo kovinsko dvodinarko. Črn in visok, v temni obleki, urejeno počesan je zgledal preresno na svetli površini poletnega dne.Za njegovo temno silhueto je drhtel zrak nad ravno streho bele železniške postaje. Čeprav se je dolgočasil, ko je čakal na vlak, ni zgledalo, da se šali z otroci, zbranimi okrog belega novčiča. Ponujal ga je tistem, ku zmore pogum, da poleti.
Z novega mosta so dečki in fantje vsakega dne skakali v reko, a tistega dne je bil most videti večji, kot je bil prej, repa pa ni bila nikoli skrivnostnejša in globlja. A zgodilo se je, da takrat med številnimi otroki ni bil niti Cigo niti Zloko niti znani skakač Skoko, pa so zasijale samo modre oči Pera Majčinega.
Kaj je le cvetelo za tem bleščečim otroškim nasmehom in slanimi solzami? Kaj je videl v pesi, odprti pred svojim obrazom, medtem ko je brisal pot? Kakšno sonce v njegovi glavi je zagorelo od sijaja bele dvodinarke? Instinkt, razjarjen od gladu in siromaštva? Odmev nekega davno ovenelega obupa ali nekega, ki se je komaj oglašal? Trdili so, da je šlo za vprašanje časti mosta in Vasi, da je bilo potrebno dokazati, kako si Vaščani in njihova reka takšen most zaslužijo. Vse to so samo ugibanja, zaradi česa je bledolični deček sprejel stavo, čeprav ni znal plavati.
Pero Majčin pravzaprav niti ni skočil. Vrgel se je in padal je kot zadeta ptica. Letel je v smrt. To so vsi na mostu dojeli, preden se je njegovo telo dotaknilo reke.
In zgoraj na hribu, v zatemnjenem vrtu je bil že večer, ko je deček »sodnik«,ki je vzel denar od radovednega potnika, bledo dvodinarko podal materi Pera Majčinega. Okrog nje so rumene buče v trenutku zrasle in temnega rastja in kot velike krogle zaplavale v zahod. Stala je negibna in nema, vse dokler ji razum ni kapnil v žejno prašnato prst.
Po pripovedovanju tisti, ki se še spomnijo tega dogodka, konec zgodbe ni čisto jasen. Po nekaterih je postopač dal kovanec, ki se ravno od tistega dne več ni uporabljala in se je niti ni več dalo zamenjati za rumene dvodinarke, po drugih pa so ravno zaradi primera s Perom Majčinim kovane dvodinarke takoj potegnili iz obtoka.
