Počasi je sedel na bližnjo korenino in se razgledal po okolici. Pred sabo je videl temno kotanjo, na drugi strani pa strm hrib. Nikogar ni bilo. Tišina je bila tako glasna, da je slišal divje udarjanje srca, za katerega je mislil, da mu bo skočilo iz okostenelih prsi. Zberi se! Zberi se! si je prigovarjal. Po kratkem premisleku se je odločil, se spustil v globel, nato pa naravnost v hrib, ki je bil skoraj navpičen. Predvideval je, da na tem težkem terenu ne bo vojakov, še posebej ne ob tej uri, ko vesoljni svet počiva. Začel je plezati. Mokro listje in spolzka zemlja sta mu oteževala vzpenjanje. Kljub mrzličnim naporom je napredoval počasi. Grabil je za korenine in veje, da bi si pomagal naprej, pa spet zdrsnil po meter ali več nazaj. Roke je imel spolzke od zemlje, v katero je zasajal prste, da bi se s pomočjo te opore vzpel višje.
Noč je počasi bledela. Jutranja zarja se je prebujala v najlepših barvah, ko je Tone priplezal skoraj do vrha. Še vedno ni bilo videti ali slišati človeške bližine. Malo pod vrhom je zagledal v tleh veliko luknjo. Previdno se je približal, saj ni vedel, ali bo v njej naletel na kakšnega vojaka ali medveda. K sreči je bila prazna. Napol mrtev se je skotalil vanjo in od utrujenosti v trenutku zaspal.
Večerilo se je že, ko se je prebudil. Želodec je imel tako prazen, da so mu močni krči od lakote povzročali hude bolečine. Kaj naj storim? je premišljeval. Nekje moram priti do hrane, saj bom drugače umrl. Še vedno pa ni upal iz svojega brloga.
Ko se je že dobro stemnilo, je zapustil varno zavetje in se opotekajoč, brez vsakršne volje in energije odločil, da bo nadaljeval s hojo, dokler ga blagodejna smrt ne položi vznak.
Noč je bila jasna in na nebu se je gugal zadnji krajec, svetel in lep kakor zlata posoda. Hodil je in hodil in v daljavi zagledal drobne luči, ki so se zdele kakor zvezde. Pa niso bile zvezde. V daljavi je zagledal vas. Nenadoma ga je postalo strah. Katera vas se vidi? Je nemška ali slovenska? Kam je pravzaprav prišel? Kaj, če ga kdo sreča in prepozna? Mogoče so Nemci razobesili sliko pobeglega in bo z lahkoto padel v roke sovražniku, ti ga bodo potem hudo mučili, preden ga bodo ubili.
Pot je nekaj časa nadaljeval po visokem slemenu, od koder je lahko opazoval okolico na levo in desno in kamor mu je veter na uho prinesel vsak šum. Nato se je po drugi strani strmine spustil v dolino. Še vedno je bila noč, zato se je odločil prečkati velik samoten travnik, ki ga je ločil od gozda na drugi strani. Še vedno ni vedel, ali je na slovenski ali avstrijski strani. Bilo ga je strah, toda neki notranji glas mu je govoril, da je zemlja, po kateri hodi, slovenska. Da je temu res tako, ni imel nobenega zagotovila, toda občutek, na katerega se je rad zanašal, mu je govoril: Ta zemlja je domača. Tvoja. Ni vedel, kako se je znašel na mehkih tleh plitke kotanje, srce mu je divje razbijalo, bil je žejen in sestradan. Pred očmi so mu začeli poplesovati veliki črni kolobarji. Vedno več jih je bilo in vedno manj se je čutil prisotnega na tem svetu. Konec prihaja, si je mislil, dokler se ni pogreznil v globoko, mehko temo …
Ležal je kakor mrlič, ko je na svojem obrazu začutil blagodejno toploto. Nekdo ga je prijetno božal. Čutil je moker, topel dotik, ki ga nikakor ni mogel prepoznati. Že je hotel dvigniti roko, da bi potipal, a se ni mogel premakniti. Zavedal se je, da se okoli njega nekdo sprehaja, da ga ovohava, liže … Je sploh še živ? Je morda že v nebesih?! Spet se je pogreznil v nič in v breztežnem stanju plaval kakor duh. Bilo je prijetno. Za nič na svetu ne bi zamenjal tega občutka. Lebdel je, počutil se je čudovito … Prežemala ga je prijetna toplota, v kateri se je pozibaval. Potem je bilo nenadoma vsega konec.
Ko se je prebudil, je bilo sonce že visoko na nebu. Najprej je napeto poslušal, nato iz skrivališča pomolil glavo, in ker je bilo vse okoli tiho, se je skobacal iz kotanje. Bil je slaboten in sestradan. Danes moram jesti, sicer bom umrl, je pomislil. Ko bi vsaj ujel kakšnega zajca ali ptico. Kar surovo bi pojedel brez razmišljanja. Toda zavedel se je, da ves čas bega ni srečal niti enega samega živega bitja.
Po daljši hoji je prispel do velike skale, ki je med drevjem štrlela iz zemlje. Stopil je nanjo in se s težavo povzpel na visoko smreko. Na praske, ki so mu jih povzročale ostre smrekove veje, se ni kaj dosti oziral, saj je bilo njegovo telo polno ran in brazgotin, ki jih je z vsakim dnem manj čutil. Stopal je z ene veje na drugo kakor po lestvi proti vrhu, od koder je imel neverjeten razgled daleč naokoli. Stisnjen k deblu košate smreke je v daljavi zagledal njive in majhne postave, ki so se sklanjale nad zemljo. Gotovo so otroci, si je mislil. Prešinilo ga je, da bi se jim približal in jih prosil za kos kruha, saj bo drugače umrl. Za hojo ni imel več moči. Po premisleku se mu je zdela ta odločitev še najboljša. Počasi se je pričel spuščati. Ko je bil spet na tleh, ga je ponovno preplavil strah, a lakota je bila močnejša, zato je nadaljeval pot.
Malo po gozdu in več čez travnike se je previdno bližal tistim njivam v daljavi. Z vsakim trenutkom so bile bliže. Tu in tam se mu je zazdelo, da sliši glasove. In res jih je slišal. Bili so otroci, ki so se igrali pod bližnjim drevesom. Nekoliko dlje so bile njive, na katerih so ženske nekaj sadile. Ko je bil že tako blizu, je videl, da na drevesu visi košara, v kateri so si kmetice prinesle malico. Od strahu in poželenja je začel ves drgetati, na čelu so se mu nabirale potne srage, pred očmi pa je spet zagledal velike črne kolobarje, ki so krožili in krožili, dokler njegovo suhljato telo ni omahnilo. Za kratek čas se je onesvestil, vendar ga je močan strah ponovno spravil na noge. Opotekaje se je plazil skozi travo proti drevesu. Otroških glasov ni več slišal pa tudi pod drevesom jih ni bilo. Neskončno vabljiva je na drevesu visela košara, pokrita z belim prtičem.
Odločil se je – zdaj ali nikoli! Tudi tokrat je zbral nadnaravno moč, izkoristil trenutek, se pognal k drevesu, pograbil košaro, jo stisnil k sebi in se s preostankom moči pognal proti gozdu. Nizka podrast ob robu gozda mu je služila za prvo skrivališče, saj so se ponovno zaslišali otroški glasovi.
Čepe v grmovju je privzdignil prtiček, ki je pokrival košaro. Od sreče so mu solze zalile oči. Domači hlebec kruha je omamno dišal, zraven so bila trdo kuhana jajca in domača slanina, narezana na tanke rezine, ter steklenica domačega jabolčnika. Vedel je, da v grmovju ni varno in da mora čim dlje od tod, preden ženske ugotovijo, da ni košare. Ko so otroci v svoji igri spet stekli stran od drevesa, se je z vso močjo, ki je je nenadoma imel več kakor prej, začel hitro vzpenjati na vrh grebena. Poiskal si je varno zatočišče, se udobno namestil in odkril posvečeno košaro. Hitro se je prekrižal, zmolil očenaš in se zahvalil Bogu za vse dobrote, ki so pred njim. Istočasno ga je prosil odpuščanja za greh, ker je kradel. Zdelo se mu je, da mu je Bog kar takoj dal odvezo, in z globoko hvaležnostjo se je lotil dobrot.
Odlomek
Počasi je sedel na bližnjo korenino in se razgledal po okolici. Pred sabo je videl temno kotanjo, na drugi strani pa strm hrib. Nikogar ni bilo. Tišina je bila tako glasna, da je slišal divje udarjanje srca, za katerega je mislil, da mu bo skočilo iz okostenelih prsi. Zberi se! Zberi se! si je prigovarjal. Po kratkem premisleku se je odločil, se spustil v globel, nato pa naravnost v hrib, ki je bil skoraj navpičen. Predvideval je, da na tem težkem terenu ne bo vojakov, še posebej ne ob tej uri, ko vesoljni svet počiva. Začel je plezati. Mokro listje in spolzka zemlja sta mu oteževala vzpenjanje. Kljub mrzličnim naporom je napredoval počasi. Grabil je za korenine in veje, da bi si pomagal naprej, pa spet zdrsnil po meter ali več nazaj. Roke je imel spolzke od zemlje, v katero je zasajal prste, da bi se s pomočjo te opore vzpel višje.
Noč je počasi bledela. Jutranja zarja se je prebujala v najlepših barvah, ko je Tone priplezal skoraj do vrha. Še vedno ni bilo videti ali slišati človeške bližine. Malo pod vrhom je zagledal v tleh veliko luknjo. Previdno se je približal, saj ni vedel, ali bo v njej naletel na kakšnega vojaka ali medveda. K sreči je bila prazna. Napol mrtev se je skotalil vanjo in od utrujenosti v trenutku zaspal.
Večerilo se je že, ko se je prebudil. Želodec je imel tako prazen, da so mu močni krči od lakote povzročali hude bolečine. Kaj naj storim? je premišljeval. Nekje moram priti do hrane, saj bom drugače umrl. Še vedno pa ni upal iz svojega brloga.
Ko se je že dobro stemnilo, je zapustil varno zavetje in se opotekajoč, brez vsakršne volje in energije odločil, da bo nadaljeval s hojo, dokler ga blagodejna smrt ne položi vznak.
Noč je bila jasna in na nebu se je gugal zadnji krajec, svetel in lep kakor zlata posoda. Hodil je in hodil in v daljavi zagledal drobne luči, ki so se zdele kakor zvezde. Pa niso bile zvezde. V daljavi je zagledal vas. Nenadoma ga je postalo strah. Katera vas se vidi? Je nemška ali slovenska? Kam je pravzaprav prišel? Kaj, če ga kdo sreča in prepozna? Mogoče so Nemci razobesili sliko pobeglega in bo z lahkoto padel v roke sovražniku, ti ga bodo potem hudo mučili, preden ga bodo ubili.
Pot je nekaj časa nadaljeval po visokem slemenu, od koder je lahko opazoval okolico na levo in desno in kamor mu je veter na uho prinesel vsak šum. Nato se je po drugi strani strmine spustil v dolino. Še vedno je bila noč, zato se je odločil prečkati velik samoten travnik, ki ga je ločil od gozda na drugi strani. Še vedno ni vedel, ali je na slovenski ali avstrijski strani. Bilo ga je strah, toda neki notranji glas mu je govoril, da je zemlja, po kateri hodi, slovenska. Da je temu res tako, ni imel nobenega zagotovila, toda občutek, na katerega se je rad zanašal, mu je govoril: Ta zemlja je domača. Tvoja. Ni vedel, kako se je znašel na mehkih tleh plitke kotanje, srce mu je divje razbijalo, bil je žejen in sestradan. Pred očmi so mu začeli poplesovati veliki črni kolobarji. Vedno več jih je bilo in vedno manj se je čutil prisotnega na tem svetu. Konec prihaja, si je mislil, dokler se ni pogreznil v globoko, mehko temo …
Ležal je kakor mrlič, ko je na svojem obrazu začutil blagodejno toploto. Nekdo ga je prijetno božal. Čutil je moker, topel dotik, ki ga nikakor ni mogel prepoznati. Že je hotel dvigniti roko, da bi potipal, a se ni mogel premakniti. Zavedal se je, da se okoli njega nekdo sprehaja, da ga ovohava, liže … Je sploh še živ? Je morda že v nebesih?! Spet se je pogreznil v nič in v breztežnem stanju plaval kakor duh. Bilo je prijetno. Za nič na svetu ne bi zamenjal tega občutka. Lebdel je, počutil se je čudovito … Prežemala ga je prijetna toplota, v kateri se je pozibaval. Potem je bilo nenadoma vsega konec.
Ko se je prebudil, je bilo sonce že visoko na nebu. Najprej je napeto poslušal, nato iz skrivališča pomolil glavo, in ker je bilo vse okoli tiho, se je skobacal iz kotanje. Bil je slaboten in sestradan. Danes moram jesti, sicer bom umrl, je pomislil. Ko bi vsaj ujel kakšnega zajca ali ptico. Kar surovo bi pojedel brez razmišljanja. Toda zavedel se je, da ves čas bega ni srečal niti enega samega živega bitja.
Po daljši hoji je prispel do velike skale, ki je med drevjem štrlela iz zemlje. Stopil je nanjo in se s težavo povzpel na visoko smreko. Na praske, ki so mu jih povzročale ostre smrekove veje, se ni kaj dosti oziral, saj je bilo njegovo telo polno ran in brazgotin, ki jih je z vsakim dnem manj čutil. Stopal je z ene veje na drugo kakor po lestvi proti vrhu, od koder je imel neverjeten razgled daleč naokoli. Stisnjen k deblu košate smreke je v daljavi zagledal njive in majhne postave, ki so se sklanjale nad zemljo. Gotovo so otroci, si je mislil. Prešinilo ga je, da bi se jim približal in jih prosil za kos kruha, saj bo drugače umrl. Za hojo ni imel več moči. Po premisleku se mu je zdela ta odločitev še najboljša. Počasi se je pričel spuščati. Ko je bil spet na tleh, ga je ponovno preplavil strah, a lakota je bila močnejša, zato je nadaljeval pot.
Malo po gozdu in več čez travnike se je previdno bližal tistim njivam v daljavi. Z vsakim trenutkom so bile bliže. Tu in tam se mu je zazdelo, da sliši glasove. In res jih je slišal. Bili so otroci, ki so se igrali pod bližnjim drevesom. Nekoliko dlje so bile njive, na katerih so ženske nekaj sadile. Ko je bil že tako blizu, je videl, da na drevesu visi košara, v kateri so si kmetice prinesle malico. Od strahu in poželenja je začel ves drgetati, na čelu so se mu nabirale potne srage, pred očmi pa je spet zagledal velike črne kolobarje, ki so krožili in krožili, dokler njegovo suhljato telo ni omahnilo. Za kratek čas se je onesvestil, vendar ga je močan strah ponovno spravil na noge. Opotekaje se je plazil skozi travo proti drevesu. Otroških glasov ni več slišal pa tudi pod drevesom jih ni bilo. Neskončno vabljiva je na drevesu visela košara, pokrita z belim prtičem.
Odločil se je – zdaj ali nikoli! Tudi tokrat je zbral nadnaravno moč, izkoristil trenutek, se pognal k drevesu, pograbil košaro, jo stisnil k sebi in se s preostankom moči pognal proti gozdu. Nizka podrast ob robu gozda mu je služila za prvo skrivališče, saj so se ponovno zaslišali otroški glasovi.
Čepe v grmovju je privzdignil prtiček, ki je pokrival košaro. Od sreče so mu solze zalile oči. Domači hlebec kruha je omamno dišal, zraven so bila trdo kuhana jajca in domača slanina, narezana na tanke rezine, ter steklenica domačega jabolčnika. Vedel je, da v grmovju ni varno in da mora čim dlje od tod, preden ženske ugotovijo, da ni košare. Ko so otroci v svoji igri spet stekli stran od drevesa, se je z vso močjo, ki je je nenadoma imel več kakor prej, začel hitro vzpenjati na vrh grebena. Poiskal si je varno zatočišče, se udobno namestil in odkril posvečeno košaro. Hitro se je prekrižal, zmolil očenaš in se zahvalil Bogu za vse dobrote, ki so pred njim. Istočasno ga je prosil odpuščanja za greh, ker je kradel. Zdelo se mu je, da mu je Bog kar takoj dal odvezo, in z globoko hvaležnostjo se je lotil dobrot.
