V razliti mesečini
okopaš v srebru dan,
nato ga vržeš stran
kot cunjo staro …
Vselej to počneš,
brez premora …
rasteš, padaš, rojevaš –
namišljeno vsebino …
Prihajajoči dan
pa znova jo razbije.
Izničene sanje –
njih polne kotanje …
OGNJEMET
Toliko želja, hotenj, idej
se v meni kar naprej poraja.
Sem kot ognjemet
barvastih raket.
Druga za drugo
se prižigajo,
svetijo
in
se
r
a z
p r š
i j o
v
d
a
l
j
a
v
i.
Kot moje želje.
Kot moje sanje.
PESEM ZA MAMO
Težko si čakala nedelje.
Po blatni vaški cesti
sem stopala do doma.
Za sabo puščala sem sled –
luknje v blatu od visokih pet.
Preslišala sem tvoje želje,
da ne bi več odšla od tod.
Očarana od praznih obljub in sreče tuje
sem, ko je bilo najhuje,
zamenjala asfalt za vaško pot …
Porušil se je sanjski svet,
neizpolnjen, v nič ujet.
Iz mesta me je v rodno vas
spet pripeljala cesta …
V očeh mi breze zelene,
oblaki mi nebo krasijo,
z večerno simfonijo
črički preglasijo bolečino.
POSTAJA
Življenje je postaja
velika, prostrana.
Eni prihajajo,
drugi gredo,
brez voznega reda
vrti se kolo …
Kdaj prideš,
kdaj greš,
nikoli ne veš.
Nimaš imena začetne postaje,
le končno poznaš.
Vmes pa je čas,
ki je namenjen temu,
da greš, greš, greš …
PUŠČAVA
Pesek in nebo,
nikjer konca,
peščen poljub,
vročina sonca.
Pogrezam se
v peščeno moko,
jo melje čas,
ki jemlje nas –
popotnike življenja.
Prah si bil
in prah ostaneš.
Prah v dlani,
v srce si vzameš,
pa ječiš, se smeješ ...
Ponižno
se svoje majhnosti zaveš.
Ničesar ni,
le ti in pesek in nebo.
VSEBINA
Vsebina mojih oči
je zaklad tvojih pogledov,
ki sem jih shranjevala
za dneve samotne,
ko te ne bo.
Zmeraj, ko si zaželim,
vzamem iz spomina
tvoj nasmeh,
tvoj poljub ali kaj drugega
iz vsebine mojih oči.
LUNA
V razliti mesečini
okopaš v srebru dan,
nato ga vržeš stran
kot cunjo staro …
Vselej to počneš,
brez premora …
rasteš, padaš, rojevaš –
namišljeno vsebino …
Prihajajoči dan
pa znova jo razbije.
Izničene sanje –
njih polne kotanje …
OGNJEMET
Toliko želja, hotenj, idej
se v meni kar naprej poraja.
Sem kot ognjemet
barvastih raket.
Druga za drugo
se prižigajo,
svetijo
in
se
r
a z
p r š
i j o
v
d
a
l
j
a
v
i.
Kot moje želje.
Kot moje sanje.
PESEM ZA MAMO
Težko si čakala nedelje.
Po blatni vaški cesti
sem stopala do doma.
Za sabo puščala sem sled –
luknje v blatu od visokih pet.
Preslišala sem tvoje želje,
da ne bi več odšla od tod.
Očarana od praznih obljub in sreče tuje
sem, ko je bilo najhuje,
zamenjala asfalt za vaško pot …
Porušil se je sanjski svet,
neizpolnjen, v nič ujet.
Iz mesta me je v rodno vas
spet pripeljala cesta …
V očeh mi breze zelene,
oblaki mi nebo krasijo,
z večerno simfonijo
črički preglasijo bolečino.
POSTAJA
Življenje je postaja
velika, prostrana.
Eni prihajajo,
drugi gredo,
brez voznega reda
vrti se kolo …
Kdaj prideš,
kdaj greš,
nikoli ne veš.
Nimaš imena začetne postaje,
le končno poznaš.
Vmes pa je čas,
ki je namenjen temu,
da greš, greš, greš …
PUŠČAVA
Pesek in nebo,
nikjer konca,
peščen poljub,
vročina sonca.
Pogrezam se
v peščeno moko,
jo melje čas,
ki jemlje nas –
popotnike življenja.
Prah si bil
in prah ostaneš.
Prah v dlani,
v srce si vzameš,
pa ječiš, se smeješ ...
Ponižno
se svoje majhnosti zaveš.
Ničesar ni,
le ti in pesek in nebo.
VSEBINA
Vsebina mojih oči
je zaklad tvojih pogledov,
ki sem jih shranjevala
za dneve samotne,
ko te ne bo.
Zmeraj, ko si zaželim,
vzamem iz spomina
tvoj nasmeh,
tvoj poljub ali kaj drugega
iz vsebine mojih oči.
