Mislim, da vedno sije sonce,
in lepota ni očem prikrita.
Zamegli jo črv v človeku,
ki je tu, da vrta, vrta
in žre, in sesa.
Kako tudi ne?
Hrani se z veseljem, z voljo,
z optimizmom.
To je zanj poslastica.
In, ko izsesa vse tisto,
kar je pomembno zanj
in za človeka,
ko ostane le še lupina,
takrat odide…
Takrat, ko nimaš več ničesar,
te zapusti še črv.
In takrat si zares sam.
In mrtev.
MINEVANJE
Mimo je Veliki šmaren.
V meglo odeva jutro dan,
ki vsak je krajši, bolj zaspan,
dokler jesen na vrata ne potrka.
Vetrovi listje nosijo s seboj,
na poti jih puste, kot kup smeti.
Klopotcev pesem – zdaj žalostinka mila,
od praznih trt kmalu se bo poslovila.
Le veter bo otožno tulil preko trav.
Čez gole veje bo mesec risal sence,
samo oblak bo tiho plaval čez nebo,
in vse bo spet mirno, tiho, žalostno.
Nazadnje še jesen dlani bo svoje skrila,
v prazne nedrje, darove je razdelila.
Za njo spokojno čaka hlad in sneg,
v belo spet odel bo, dol in breg.
OPILKI
Strahovi se kot železni opilki
lepijo na dušo,
jo s časoma delajo težko,
neelastično in togo.
Veter, ki tu in tam prevetri
zgoščeno vsebino ničevih misli
je blagodejen in svež.
Vendar ne deluje dolgo
saj so se strašni opilki
zarili v utrujeno srce,
ki zdaj krvavi,
kapljico za kapljico.
In enkrat bo zadnja…
in takrat ne bo več srca.
Samo strašni opilki,
brez duše,
brez strahu
in brez srca.
Samo opilki.
UBILA SEM TE
Še vedno vem, da me ljubiš.
Zaradi moje nečimrnosti
so umrle tvoje strasti.
Tvoje poželenje se je ohladilo.
Odziva ni bilo…
Čudno, a še vedno te nosim v srcu,
le ogenj v prsih je ugasnil.
Oh, saj res - saj tudi prsi nimam več.
A še vedno te nosim v srcu.
Ob pogledu nate, čutim strah
in skrb in krivdo.
Kaj sem ti storila?!
Zgorel si v svoji želji
po ljubezni, po dotikih, po telesu…
Vsa hotenja so sesula se v prah.
Zdaj me je strah!
Strah zate, kaj sem ti storila?!
Ugasnil ti je ogenj v prsih -
tako sem te ubila.
VEČER NA OBALI
Sedim na obali.
Koža in kamenje –
simfonija zlitja.
Prebujajo se drobci
davne ljubezni;
preživeli so plime in oseke,
da bi jih slednjič
naplavil poletni večer.
Vse mehko in nežno
je razžrla sol življenja.
…
V ocean potaplja dan svoj obraz.
V trenutkih tihote
nebo odseva svoj blišč
rdečih meglic,
ki ugašajo na odru večera.
Predstava je končana.
Drobce ljubezni pometem
nazaj pod preteklost.
ČRV
Mislim, da vedno sije sonce,
in lepota ni očem prikrita.
Zamegli jo črv v človeku,
ki je tu, da vrta, vrta
in žre, in sesa.
Kako tudi ne?
Hrani se z veseljem, z voljo,
z optimizmom.
To je zanj poslastica.
In, ko izsesa vse tisto,
kar je pomembno zanj
in za človeka,
ko ostane le še lupina,
takrat odide…
Takrat, ko nimaš več ničesar,
te zapusti še črv.
In takrat si zares sam.
In mrtev.
MINEVANJE
Mimo je Veliki šmaren.
V meglo odeva jutro dan,
ki vsak je krajši, bolj zaspan,
dokler jesen na vrata ne potrka.
Vetrovi listje nosijo s seboj,
na poti jih puste, kot kup smeti.
Klopotcev pesem – zdaj žalostinka mila,
od praznih trt kmalu se bo poslovila.
Le veter bo otožno tulil preko trav.
Čez gole veje bo mesec risal sence,
samo oblak bo tiho plaval čez nebo,
in vse bo spet mirno, tiho, žalostno.
Nazadnje še jesen dlani bo svoje skrila,
v prazne nedrje, darove je razdelila.
Za njo spokojno čaka hlad in sneg,
v belo spet odel bo, dol in breg.
OPILKI
Strahovi se kot železni opilki
lepijo na dušo,
jo s časoma delajo težko,
neelastično in togo.
Veter, ki tu in tam prevetri
zgoščeno vsebino ničevih misli
je blagodejen in svež.
Vendar ne deluje dolgo
saj so se strašni opilki
zarili v utrujeno srce,
ki zdaj krvavi,
kapljico za kapljico.
In enkrat bo zadnja…
in takrat ne bo več srca.
Samo strašni opilki,
brez duše,
brez strahu
in brez srca.
Samo opilki.
UBILA SEM TE
Še vedno vem, da me ljubiš.
Zaradi moje nečimrnosti
so umrle tvoje strasti.
Tvoje poželenje se je ohladilo.
Odziva ni bilo…
Čudno, a še vedno te nosim v srcu,
le ogenj v prsih je ugasnil.
Oh, saj res - saj tudi prsi nimam več.
A še vedno te nosim v srcu.
Ob pogledu nate, čutim strah
in skrb in krivdo.
Kaj sem ti storila?!
Zgorel si v svoji želji
po ljubezni, po dotikih, po telesu…
Vsa hotenja so sesula se v prah.
Zdaj me je strah!
Strah zate, kaj sem ti storila?!
Ugasnil ti je ogenj v prsih -
tako sem te ubila.
VEČER NA OBALI
Sedim na obali.
Koža in kamenje –
simfonija zlitja.
Prebujajo se drobci
davne ljubezni;
preživeli so plime in oseke,
da bi jih slednjič
naplavil poletni večer.
Vse mehko in nežno
je razžrla sol življenja.
…
V ocean potaplja dan svoj obraz.
V trenutkih tihote
nebo odseva svoj blišč
rdečih meglic,
ki ugašajo na odru večera.
Predstava je končana.
