Pohorje strmi
dol na gomilo tvojo,
na tvoj večni dom.
Prinesla sem ti
rumene rože.
Imela si rada svetlin.
V njem bom vsekdar
videla tvoj svetli
obraz.
SVETLIN SPET CVETE
Svetlin vsak večer zaživi,
se razcveti in nasmeji.
Prinesla bi ti ga na grob,
a kaj ko je čez dan
ves ozek, mrk, zaprt,
kot je za vedno zaprta
tvoja duša..
Ponoči, ko je najlepši,
ne morem k tebi.
Tako kot on
žarijo v mojem srcu
ljubeznivi spomini nate.
Povsod jih nosim s seboj.
HIMNA JUTRU
Aprilski dežek škropi.
Iz kapelice na Kalvariji
v sivo nedeljsko jutro
sedma ura zvono.
Na vrtu se vsevprek
razcvetelo drevje objema –
slive, hruške, češnje –
kot vzradoščene neveste.
Tulipani, negnoj, narcise,
rožna japonska kutina
praznujejo belo nedeljo.
V mehki rosni travi
se že poslavljajo trobentice.
Drobne marjetke
še z ulico spijo.
Le ptice ščebetajo, ščebetajo,
himne dnevu skladajo in pojo
za jutranji pozdrav.
OB TEBI
Iz bolniške postelje
me objamejo dobre oči.
Z zvesto ljubeznijo
so imele me rade.
Stisne me obžalovanje.
V krivdo mi iz davnine
še vedno zveni:
Le kam si šla,
moja Mala!
SMEH JE ZAMRL
Življenje,
vrni mojim ustnicam
nasmeh!
Brez njega so se nad njimi
nanizale gube
in jih v bolečo črto
upognile.
NASMEH
Zveneča tišina
in bleščeča svetloba jutra,
ko sonce na prestol sede,
ko se rože odpro
in oglase ptice
mi čarni čas
spet zvabi na ustne
nasmeh.
SO DNEVI
So dnevi,
ko bi rada zapustila
svoj svet.
Že dolgo je
v žalno kopreno odet.
Žalujem za polnim življenjem
s sanjami in hrepenenjem,
za srečo.
Zdaj se je skrila v spomin.
Pogrešam žlahtna očutja,
ko sem ljubila
in ljubljena bila.
So dnevi brez ptičjega speva,
dnevi, ko umirajo rože –
z njimi umiram tudi jaz.
Brez njih,
brez dotika vdanih rok
ne morem in ne znam živeti.
Zato prosim za molk,
za tišino v sebi.
V SOMRAKU UPANJA
Zadnji podarjeni poljub...
Imel je goste temne lase,
bleščeč pogled zrelega kostanja,
vonj po nežnih vijolicah,
po soncu, ki je vodilo
na pot hrepenenja –
v svetlo tišino.
Čas se je osul,
zaljubljene poti
so se izgubile,
nasmejane rože
so se poskrile.
Duša je postala težka,
luč v njej je ugasnila
in misli so mračne.
VERI V SPOMIN
Pohorje strmi
dol na gomilo tvojo,
na tvoj večni dom.
Prinesla sem ti
rumene rože.
Imela si rada svetlin.
V njem bom vsekdar
videla tvoj svetli
obraz.
SVETLIN SPET CVETE
Svetlin vsak večer zaživi,
se razcveti in nasmeji.
Prinesla bi ti ga na grob,
a kaj ko je čez dan
ves ozek, mrk, zaprt,
kot je za vedno zaprta
tvoja duša..
Ponoči, ko je najlepši,
ne morem k tebi.
Tako kot on
žarijo v mojem srcu
ljubeznivi spomini nate.
Povsod jih nosim s seboj.
HIMNA JUTRU
Aprilski dežek škropi.
Iz kapelice na Kalvariji
v sivo nedeljsko jutro
sedma ura zvono.
Na vrtu se vsevprek
razcvetelo drevje objema –
slive, hruške, češnje –
kot vzradoščene neveste.
Tulipani, negnoj, narcise,
rožna japonska kutina
praznujejo belo nedeljo.
V mehki rosni travi
se že poslavljajo trobentice.
Drobne marjetke
še z ulico spijo.
Le ptice ščebetajo, ščebetajo,
himne dnevu skladajo in pojo
za jutranji pozdrav.
OB TEBI
Iz bolniške postelje
me objamejo dobre oči.
Z zvesto ljubeznijo
so imele me rade.
Stisne me obžalovanje.
V krivdo mi iz davnine
še vedno zveni:
Le kam si šla,
moja Mala!
SMEH JE ZAMRL
Življenje,
vrni mojim ustnicam
nasmeh!
Brez njega so se nad njimi
nanizale gube
in jih v bolečo črto
upognile.
NASMEH
Zveneča tišina
in bleščeča svetloba jutra,
ko sonce na prestol sede,
ko se rože odpro
in oglase ptice
mi čarni čas
spet zvabi na ustne
nasmeh.
SO DNEVI
So dnevi,
ko bi rada zapustila
svoj svet.
Že dolgo je
v žalno kopreno odet.
Žalujem za polnim življenjem
s sanjami in hrepenenjem,
za srečo.
Zdaj se je skrila v spomin.
Pogrešam žlahtna očutja,
ko sem ljubila
in ljubljena bila.
So dnevi brez ptičjega speva,
dnevi, ko umirajo rože –
z njimi umiram tudi jaz.
Brez njih,
brez dotika vdanih rok
ne morem in ne znam živeti.
Zato prosim za molk,
za tišino v sebi.
V SOMRAKU UPANJA
Zadnji podarjeni poljub...
Imel je goste temne lase,
bleščeč pogled zrelega kostanja,
vonj po nežnih vijolicah,
po soncu, ki je vodilo
na pot hrepenenja –
v svetlo tišino.
Čas se je osul,
zaljubljene poti
so se izgubile,
nasmejane rože
so se poskrile.
Duša je postala težka,
luč v njej je ugasnila
in misli so mračne.
