Nič ni, nič.
Ne sprašuj.
V kamen strnjenih zvezd.
Zagorele so samo enkrat.
Kot strašna, pekoča omotica.
Povesile so se.
Besede.
Kot roke,
ki ne morejo objeti.
Na ovinku so posadili tri nove vrbe.
Stare so požagali.
* * *
Sekunda obešena
na zadnji trenutek.
Vanj se naselim.
Dotik dremave mavrice,
ki se nikoli ne razpne med prsti.
Po stranskih ulicah
letajo papirnati zmaji
in med lopaticami
je še vedno prostor za
kilometre makovih polj.
Kako bi vedel
s to hladno roko.
* * *
Danes me bolijo mišice.
Progaste in gladke,
ker se čustvo prilagaja.
Ko ga končno odneseš
na pol mrtvega,
je luna še bolj prazna.
Njen otrok si
in prenašaš
njen okvarjen gen.
* * *
Pokvarjena stikala
na dobrih ljudeh.
Odnese jih voda
skozi vse poskuse.
In pika.
Roka nariše srce
na rosno okno.
Seveda ne misli resno.
Tudi šali se ne.
* * *
Z enega pola na drugega
hiti žalost v evforijo.
Temna pozlata
na oblaku iluzije.
Z dotikom zrelega sadja.
In megleno prejo.
Odvija se kot razmazan smeh.
Vmes je vse ostalo
in zastalo v mamilu.
Ritual, rodovitnost in beg.
Krohot pametnejšega.
Kulisa polna odmevov
pa se ruši.
Nazaj.
Na svoj začetek.
* * *
Pegava plesen suši list.
Hodi za mano.
Pa vendar se čudim
vsem tem lepljivim marjeticam.
Svetloba je dala vse od sebe.
Star ključ.
Rjavi.
* * *
Naokrog pridem
kot stopnice,
balerina in njena pirueta
v mračni veži.
Vzdih za hrbtom
in skoraj dotik -
potem le senca,
ki prekrije oči z gostimi trepalnicami
negotovega koraka.
Prišla bo hladna jesen.
Ogoljufati jo bo treba.
Brez konca si grejem dlani
na lastni koži,
samotna so tla
polna mojih stopinj.
Prepredam se s črnimi vlakni,
mrtev hlad od daleč.
V njem bom zimzelena,
dokler me ne dohiti poletje
in me kamnito stopnišče
prisloni na zid
kot kraljico.
* * *
Kaj se pretaka pod mestom.
Svet pod koraki.
In lovke vsepovsod.
Pisanica na hribu.
In hrib v moji roki.
Mislila sem: svet je moj.
Sedaj je navzočna.
Njene so vse oči.
Jaz pa bi rada imela
smejalne gube.
In botoks v možganih.
* * *
Dlan molčečih solza
drsi skozi dih pod rebri tesnobe.
In premišljuješ
kakšen je odgovor.
Bo razklenil mrtva usta.
Ne bo odkril žile v zemlji,
ki je ne moreš prerezati.
Ne bo dvignil pljuč
visoko nad orlovska krila.
Bo le izpljunil en kratek NE
za celo življenje.
Hiša pa bo kar stala.
In skozte se bodo vedno selili.
* * *
Sladka bi lahko bila.
Lectovo srce. In lectovo srce.
A počen vrč ni zalepil sanj.
Telo zavezano s pentljo.
Ki je počasi postala črna
in se je držala le še ovratnika.
Koliko čutov mora umreti za brezčutje.
Da te lahko obdari s cvetjem
kot nikdar prej.
* * *
Nič ni, nič.
Ne sprašuj.
V kamen strnjenih zvezd.
Zagorele so samo enkrat.
Kot strašna, pekoča omotica.
Povesile so se.
Besede.
Kot roke,
ki ne morejo objeti.
Na ovinku so posadili tri nove vrbe.
Stare so požagali.
* * *
Sekunda obešena
na zadnji trenutek.
Vanj se naselim.
Dotik dremave mavrice,
ki se nikoli ne razpne med prsti.
Po stranskih ulicah
letajo papirnati zmaji
in med lopaticami
je še vedno prostor za
kilometre makovih polj.
Kako bi vedel
s to hladno roko.
* * *
Danes me bolijo mišice.
Progaste in gladke,
ker se čustvo prilagaja.
Ko ga končno odneseš
na pol mrtvega,
je luna še bolj prazna.
Njen otrok si
in prenašaš
njen okvarjen gen.
* * *
Pokvarjena stikala
na dobrih ljudeh.
Odnese jih voda
skozi vse poskuse.
In pika.
Roka nariše srce
na rosno okno.
Seveda ne misli resno.
Tudi šali se ne.
* * *
Z enega pola na drugega
hiti žalost v evforijo.
Temna pozlata
na oblaku iluzije.
Z dotikom zrelega sadja.
In megleno prejo.
Odvija se kot razmazan smeh.
Vmes je vse ostalo
in zastalo v mamilu.
Ritual, rodovitnost in beg.
Krohot pametnejšega.
Kulisa polna odmevov
pa se ruši.
Nazaj.
Na svoj začetek.
* * *
Pegava plesen suši list.
Hodi za mano.
Pa vendar se čudim
vsem tem lepljivim marjeticam.
Svetloba je dala vse od sebe.
Star ključ.
Rjavi.
* * *
Naokrog pridem
kot stopnice,
balerina in njena pirueta
v mračni veži.
Vzdih za hrbtom
in skoraj dotik -
potem le senca,
ki prekrije oči z gostimi trepalnicami
negotovega koraka.
Prišla bo hladna jesen.
Ogoljufati jo bo treba.
Brez konca si grejem dlani
na lastni koži,
samotna so tla
polna mojih stopinj.
Prepredam se s črnimi vlakni,
mrtev hlad od daleč.
V njem bom zimzelena,
dokler me ne dohiti poletje
in me kamnito stopnišče
prisloni na zid
kot kraljico.
* * *
Kaj se pretaka pod mestom.
Svet pod koraki.
In lovke vsepovsod.
Pisanica na hribu.
In hrib v moji roki.
Mislila sem: svet je moj.
Sedaj je navzočna.
Njene so vse oči.
Jaz pa bi rada imela
smejalne gube.
In botoks v možganih.
* * *
Dlan molčečih solza
drsi skozi dih pod rebri tesnobe.
In premišljuješ
kakšen je odgovor.
Bo razklenil mrtva usta.
Ne bo odkril žile v zemlji,
ki je ne moreš prerezati.
Ne bo dvignil pljuč
visoko nad orlovska krila.
Bo le izpljunil en kratek NE
za celo življenje.
Hiša pa bo kar stala.
In skozte se bodo vedno selili.
* * *
Sladka bi lahko bila.
Lectovo srce. In lectovo srce.
A počen vrč ni zalepil sanj.
Telo zavezano s pentljo.
Ki je počasi postala črna
in se je držala le še ovratnika.
Koliko čutov mora umreti za brezčutje.
Da te lahko obdari s cvetjem
kot nikdar prej.
