Na vzdihu lepote lebdiva -
dva morska metulja
v zelenem soncu…
Božava konice brstov,
ki dehtijo od hotenj
kot vrtnični popki…
Okušava kaplje dežja,
ki padajo skozi lunine prstane
v najino zgodbo.
ŽEJA
Z razpokano plimo
na ustnicah,
premagujeva
zajezeno strugo,
drug drugemu v krvi,
izpijeva žejo….
USODA
Davno je stekla reka od izvira.
Če bi ti razkrila most nad skrivnostjo,
bi jo izsušil s svojo modrostjo.
Tako pa se ti še vedno upira.
Vsa svetla in čista kakor kristali,
kot zvezde, ki se na nebu igrajo
sanje in sanjača, in samo z vajo
postanejo resničnost, kot v šali.
Malo tudi zares. Moja je reka.
In tvoja. Poljub, ki še ni poljubil.
Odmev, ki ne najde svojega jeka.
Tok, ki svoje lepote ne bo izgubil,
večno nedorečen, do konca veka,
nama najlepšo ljubezen bo snubil.
CVET POEZIJE
Slišim šepetanja neznanih glasov,
bolečino, žalost tihe samote,
pesem o pesmi prezrte lepote,
slišim šumenja zardelih gozdov.
Ob poti sem kot drevo osamelo,
zazrta v zvezdne tančice neba,
le sonce objemam iz tega sveta,
nikdar ga srce ne bo razumelo.
Edini, ki v mojem svetu živiš,
edino bogastvo v mojem hotenju,
edini, ki v moji želji drhtiš,
ti, ki v mojem notranjem vrenju
najdeš zavetje, mirno cvetiš,
moj si – edini v mojem življenju.
ZLATO GRIČEVJE
Kot da sva si končno vse povedala,
tako obsedim mirna in zrem predse,
kakor breztežna v svojih mislih, vse,
vse… in ničesar nisva spregledala…
varna na obali resnice. Oba
poznava močvirja neiskrenega…
rešilne bilke polne neskončnega
upanja, ki lovi zvezde z neba.
Polomilo je, vse kar se je dalo,
deževje v duši, suho vejevje…
vso narejenost in strah je izpralo.
Sedaj je najin čas, ki ga spočel je
trenutek srca, v njem je ostalo
sonce, ki tone v zlato gričevje.
* * *
Pokrijem se.
Nebo vre med oblaki.
Zaprem prsni koš.
Še čutim brbotanje.
Tesnobo.
Globoko v zemlji.
Sonce je vedno na drugi strani.
Vidim preveč,
da bi lahko bila slepa.
Razrito pristanišče.
Pesem za enkratno uporabo.
Marioneto za vsak dan.
Tančica ničesar ne skrije.
Moja kri je slana.
Vem. Tvoja tudi.
Na zdravje!
DVA SVETOVA
In greš…
in ostaneš
na mojih ustnicah,
v mojih rokah…
Občutek izgubljenosti
zariše ostro mejo…
spet zapuščam
tvoj objem
in grem s teboj
tako zelo sama…
KOMU MAR
Noč se izlije v reko zvezd,
s prgiščem vetra zaseje sanje
na pot tlakovanega sna,
prehojenega neštetokrat,
izpranega neštetokrat,
v zrcalni mir usahne svet,
skrit za očmi izgine v solzi.
POL SVETA
Tišina v vsaki pori,
otrpla misel
neskončno težka…
Veter raznaša jutro
in lepi rjuho na telo
potno od samote…
Izčrpana padam
v svetlobo brez obale.
Rešim se v požirek kave,
s komolcem naslonjena
na včeraj.
Še en dan brez tebe.
OBZIDJE
Naslonjena na okno
se razlijeva v prostor,
svetlikam se ob tebi
vsa biserna od poljubov.
Čutim vsako zvezdo,
ki pade vanje,
žareča pljuskne v vrtince,
ki naju nosijo tja,
kjer se rojevajo zarje.
Obrišem ti pot z obraza.
V tvojih očeh slutim šepetanja,
neizrečena.
Zanikaš s poljubi.
Tvoje dlani me neskončno občudujejo.
Hrepenenje boža skoraj do krvi.
Tako bogat si ob meni, tako srečen.
Potem me spet zapustiš.
Z deževno dobo v očeh.
Z orkani v duši.
Zagrnem okno.
Zazidam ga.
Zazidam se.
OSTANI
Pobožam te
po nevidni grivi…
in te povabim
na moj travnik.
Včasih zamižiš,
ko ti dovolim,
da gledaš skozme
in je moje telo
tako gostoljubno
in mehko,
da te požene v galop.
Rada imam,
da ječi les,
in sem vsa slana
od dežja,
ki ga lovijo rjuhe.
Moj dih
je samo tvoj
brez zasanjanih
besed neveste…
Tako daleč od
morja sva,
ko naju ližejo valovi
in tako blizu
drug drugemu,
ko naju požira pesek…
Ne vračaj se
na drugo stran
postelje,
kot bi se selil v drugo mesto.
Tam ni žive duše.
Ostani.
UGASLE TRAVE
Vztrajno je ob meni in mi šepeta,
senca strahu, nevidnega telesa…
kot um pod težo mlinskega kolesa
blodnih misli, temna noč zatrepeta.
Kam naj odrinem strah in vse vizije,
zavest samote in pogum izmučen?
Vsak dan tako prazen in vse bolj sključen
nad jutrom, ki vse želje mi ubije.
So res vsi metulji odleteli stran,
razsuli sanjski prah na bledo lice,
odnesli zadnji up v poslednji dan,
v jutro, ko ugasnejo kresnice?
Mrtev travnik je, kjer čakam jih zaman -
daleč od sanj in daleč od resnice.
ŽALOST
Ne bi si upal stopiti čez,
izvedel si že vse o meni:
brezbarvna slika treh potez,
z zvodenelimi plameni.
Jezero kot solza me duši
na kamnu, kamor vztrajno pada,
ko temačen molk jesen molči,
le oddahnila bi si rada.
Poljubi me, vseeno koga,
ostala bom kakorkoli že,
vem, kdaj se mi usoda roga,
svoje trnje prepoznam miže.
VINO
Pusti me, sedaj sem ranjeno nebo.
Mračim svetlobo v golih vejah časa,
temno škrlatna kot koralna jasa,
objemam debla, ovijam jih mehko.
S tišino plešem v drobne zvoke,
med smešne škrate in jezerske vile,
med pravljice, ki bodo se rodile,
morda jutri, za mavrične otroke.
Spet sanjam v osamljeno naročje,
bledim počasi, misli mi temnijo,
zbežijo sence v enakonočje
in zadnji sončni žarki izhlapijo
kot vino, ki polnilo je sotočje -
v pozabljenju trave onemijo.
BRŠLJAN
Neskončno oko zadrto me gleda
in veter preži kot na koži osat,
obstala je luna na nebu brez vrat,
zemlja pod njim je le počena skleda.
Skrhana pot in izrabljene sanje,
v vrtincih se misli otroka pode,
drevesa odrastejo mimogrede,
ožiga jih slana, dež pada nanje.
Iz mrzle zemlje iztrgam orkane,
zakopljem se v molk do bolečih kosti,
hlad me duši - dih ledene Morane;
skrivam spomine kadar misel boli…
Listje odpada, tišina se zgane,
le bršljan skozi prste ozeleni.
VSE SO ENA SAMA
Zatisnem oblake v očeh, ko dežuje,
polzim med besede brezčutne in tuje,
noč pada na liste, sive, bele in črne.
Včasih, samo včasih, se zgodba obrne.
Izginja beseda položena na sanje,
bol v breznu praznine plačilo je zanje.
Pogrezam moj svet v meglo brez spomina,
Ostala bo pesem, ena sama, edina.
REŠITEV
V vrtincih črnih ptic odmeva čas,
ko sanje kažejo mi preperel obraz,
fasade hiš se rušijo v besede blede,
grafite misli pere dež brezbarvne krede,
kot žalost vdrta okna so oči vsakdana,
slovo poslednje - postelja postlana,
še vdihnem upanje utrujeno od tlenja,
v dlan stisnem zadnjo kapljico življenja.
ZGODBA
Na vzdihu lepote lebdiva -
dva morska metulja
v zelenem soncu…
Božava konice brstov,
ki dehtijo od hotenj
kot vrtnični popki…
Okušava kaplje dežja,
ki padajo skozi lunine prstane
v najino zgodbo.
ŽEJA
Z razpokano plimo
na ustnicah,
premagujeva
zajezeno strugo,
drug drugemu v krvi,
izpijeva žejo….
USODA
Davno je stekla reka od izvira.
Če bi ti razkrila most nad skrivnostjo,
bi jo izsušil s svojo modrostjo.
Tako pa se ti še vedno upira.
Vsa svetla in čista kakor kristali,
kot zvezde, ki se na nebu igrajo
sanje in sanjača, in samo z vajo
postanejo resničnost, kot v šali.
Malo tudi zares. Moja je reka.
In tvoja. Poljub, ki še ni poljubil.
Odmev, ki ne najde svojega jeka.
Tok, ki svoje lepote ne bo izgubil,
večno nedorečen, do konca veka,
nama najlepšo ljubezen bo snubil.
CVET POEZIJE
Slišim šepetanja neznanih glasov,
bolečino, žalost tihe samote,
pesem o pesmi prezrte lepote,
slišim šumenja zardelih gozdov.
Ob poti sem kot drevo osamelo,
zazrta v zvezdne tančice neba,
le sonce objemam iz tega sveta,
nikdar ga srce ne bo razumelo.
Edini, ki v mojem svetu živiš,
edino bogastvo v mojem hotenju,
edini, ki v moji želji drhtiš,
ti, ki v mojem notranjem vrenju
najdeš zavetje, mirno cvetiš,
moj si – edini v mojem življenju.
ZLATO GRIČEVJE
Kot da sva si končno vse povedala,
tako obsedim mirna in zrem predse,
kakor breztežna v svojih mislih, vse,
vse… in ničesar nisva spregledala…
varna na obali resnice. Oba
poznava močvirja neiskrenega…
rešilne bilke polne neskončnega
upanja, ki lovi zvezde z neba.
Polomilo je, vse kar se je dalo,
deževje v duši, suho vejevje…
vso narejenost in strah je izpralo.
Sedaj je najin čas, ki ga spočel je
trenutek srca, v njem je ostalo
sonce, ki tone v zlato gričevje.
* * *
Pokrijem se.
Nebo vre med oblaki.
Zaprem prsni koš.
Še čutim brbotanje.
Tesnobo.
Globoko v zemlji.
Sonce je vedno na drugi strani.
Vidim preveč,
da bi lahko bila slepa.
Razrito pristanišče.
Pesem za enkratno uporabo.
Marioneto za vsak dan.
Tančica ničesar ne skrije.
Moja kri je slana.
Vem. Tvoja tudi.
Na zdravje!
DVA SVETOVA
In greš…
in ostaneš
na mojih ustnicah,
v mojih rokah…
Občutek izgubljenosti
zariše ostro mejo…
spet zapuščam
tvoj objem
in grem s teboj
tako zelo sama…
KOMU MAR
Noč se izlije v reko zvezd,
s prgiščem vetra zaseje sanje
na pot tlakovanega sna,
prehojenega neštetokrat,
izpranega neštetokrat,
v zrcalni mir usahne svet,
skrit za očmi izgine v solzi.
POL SVETA
Tišina v vsaki pori,
otrpla misel
neskončno težka…
Veter raznaša jutro
in lepi rjuho na telo
potno od samote…
Izčrpana padam
v svetlobo brez obale.
Rešim se v požirek kave,
s komolcem naslonjena
na včeraj.
Še en dan brez tebe.
OBZIDJE
Naslonjena na okno
se razlijeva v prostor,
svetlikam se ob tebi
vsa biserna od poljubov.
Čutim vsako zvezdo,
ki pade vanje,
žareča pljuskne v vrtince,
ki naju nosijo tja,
kjer se rojevajo zarje.
Obrišem ti pot z obraza.
V tvojih očeh slutim šepetanja,
neizrečena.
Zanikaš s poljubi.
Tvoje dlani me neskončno občudujejo.
Hrepenenje boža skoraj do krvi.
Tako bogat si ob meni, tako srečen.
Potem me spet zapustiš.
Z deževno dobo v očeh.
Z orkani v duši.
Zagrnem okno.
Zazidam ga.
Zazidam se.
OSTANI
Pobožam te
po nevidni grivi…
in te povabim
na moj travnik.
Včasih zamižiš,
ko ti dovolim,
da gledaš skozme
in je moje telo
tako gostoljubno
in mehko,
da te požene v galop.
Rada imam,
da ječi les,
in sem vsa slana
od dežja,
ki ga lovijo rjuhe.
Moj dih
je samo tvoj
brez zasanjanih
besed neveste…
Tako daleč od
morja sva,
ko naju ližejo valovi
in tako blizu
drug drugemu,
ko naju požira pesek…
Ne vračaj se
na drugo stran
postelje,
kot bi se selil v drugo mesto.
Tam ni žive duše.
Ostani.
UGASLE TRAVE
Vztrajno je ob meni in mi šepeta,
senca strahu, nevidnega telesa…
kot um pod težo mlinskega kolesa
blodnih misli, temna noč zatrepeta.
Kam naj odrinem strah in vse vizije,
zavest samote in pogum izmučen?
Vsak dan tako prazen in vse bolj sključen
nad jutrom, ki vse želje mi ubije.
So res vsi metulji odleteli stran,
razsuli sanjski prah na bledo lice,
odnesli zadnji up v poslednji dan,
v jutro, ko ugasnejo kresnice?
Mrtev travnik je, kjer čakam jih zaman -
daleč od sanj in daleč od resnice.
ŽALOST
Ne bi si upal stopiti čez,
izvedel si že vse o meni:
brezbarvna slika treh potez,
z zvodenelimi plameni.
Jezero kot solza me duši
na kamnu, kamor vztrajno pada,
ko temačen molk jesen molči,
le oddahnila bi si rada.
Poljubi me, vseeno koga,
ostala bom kakorkoli že,
vem, kdaj se mi usoda roga,
svoje trnje prepoznam miže.
VINO
Pusti me, sedaj sem ranjeno nebo.
Mračim svetlobo v golih vejah časa,
temno škrlatna kot koralna jasa,
objemam debla, ovijam jih mehko.
S tišino plešem v drobne zvoke,
med smešne škrate in jezerske vile,
med pravljice, ki bodo se rodile,
morda jutri, za mavrične otroke.
Spet sanjam v osamljeno naročje,
bledim počasi, misli mi temnijo,
zbežijo sence v enakonočje
in zadnji sončni žarki izhlapijo
kot vino, ki polnilo je sotočje -
v pozabljenju trave onemijo.
BRŠLJAN
Neskončno oko zadrto me gleda
in veter preži kot na koži osat,
obstala je luna na nebu brez vrat,
zemlja pod njim je le počena skleda.
Skrhana pot in izrabljene sanje,
v vrtincih se misli otroka pode,
drevesa odrastejo mimogrede,
ožiga jih slana, dež pada nanje.
Iz mrzle zemlje iztrgam orkane,
zakopljem se v molk do bolečih kosti,
hlad me duši - dih ledene Morane;
skrivam spomine kadar misel boli…
Listje odpada, tišina se zgane,
le bršljan skozi prste ozeleni.
VSE SO ENA SAMA
Zatisnem oblake v očeh, ko dežuje,
polzim med besede brezčutne in tuje,
noč pada na liste, sive, bele in črne.
Včasih, samo včasih, se zgodba obrne.
Izginja beseda položena na sanje,
bol v breznu praznine plačilo je zanje.
Pogrezam moj svet v meglo brez spomina,
Ostala bo pesem, ena sama, edina.
REŠITEV
V vrtincih črnih ptic odmeva čas,
ko sanje kažejo mi preperel obraz,
fasade hiš se rušijo v besede blede,
grafite misli pere dež brezbarvne krede,
kot žalost vdrta okna so oči vsakdana,
slovo poslednje - postelja postlana,
še vdihnem upanje utrujeno od tlenja,
v dlan stisnem zadnjo kapljico življenja.
