NA KONCU SE SREČAŠ, TO MORA IMETI NEKAJ OPRAVITI S SREČO
OB VEČERIH SEM IMELA TAKO LEPE MISLI
Lahko noč pesem moja,
lahko noč moj metulj,
pobožam še tvojo samoto,
bila sem edina,
iz tega sveta,
iskala sva skupaj lepoto.
Lahko noč moje sanje,
lahko noč moj brezup,
kako sem želela verjeti,
ostati v svetu,
ki znotraj žari
in ptico v letu ujeti.
Lahko noč belo jutro,
lahko noč ljubi moj,
odšla bom čez lepe spomine,
hodila bom dolgo,
iskala spokoj,
na dnu sreče in bolečine.
A VČASIH SO ME PREMAGALE SLUTNJE
Tiktaka korak po številčnici dni,
žaloben somrak me preveva,
zvezden utrip mi zastira poti,
čar jutra na cvetu sameva…
Spletam poglede lepote v dar,
prebuja se rosa v daljavi,
nekaj še vedno za naju je kar
omamlja v presladki skušnjavi…
Potem pa z dotikom zapre se nebo,
hrepenenje se skrije za stene,
slutnja prepreda nemočno telo,
v oklepu samote um vene.
ŽENSKE OBČUTIMO
Mračne tesnobe -
zastrto srce,
vsaka svetloba zapeče,
kot črne prikazni
grabijo v mir,
budijo rane skeleče.
Krotijo praznino,
cefrajo brezup,
oklepajo nočne se grive,
božajo včasih
po sledi ljudi
razbolene dotike in žive.
Na zlatem obodu
duša sloni,
telo se polašča spomina,
prepoln hrepenenja
plamen beži,
ugaša ga bolečina.
OBSTAJAJO TRENUTKI VDAJE, POTEM SI SPET TI ...
Kakor prašna plast na cesti,
obleži nasmeh na zemlji,
dvigneš jo zdrobljeno v pesti,
bolečine k srcu si ne jemlji.
Čas za norce in ljubezen
mineva mirno in lažnivo,
pogled utrujen, mrk in jezen
trči mimo v skalo živo…
Nič ni res, kar duša sanja,
konec je v zavetju niča,
um v kletko se zaganja,
tolaži se s podobo kiča.
Pridi tiho, upanje varljivo,
dvigni sidro iz obupa,
zasej me znova v plodno njivo,
reši me za vedno strupa.
IN TRENUTKI HREPENENJA ...
Me vsaj v sanjah tvoj poljub še išče,
tako kot moj še tebe živo sanja,
v tišini najde varno zatočišče,
v svetlobi upanje ohranja,
da ljubezen nikdar ne presahne,
da se le včasih v srcu skriva…
Rani, ko v nemoč omahne,
pod brezčutnostjo ostane živa.
NA KONCU POIŠČEMO SVOJE BISTVO
Vrnila se bom,
nikoli ne bom odšla,
vrasla bom v meso
in cvetela sredi zime.
Kar naj me izpira
brezbrižnost,
zmanjkalo je bo.
Skrivališč vedno zmanjka.
OB VEČERIH SEM IMELA TAKO LEPE MISLI
Lahko noč pesem moja,
lahko noč moj metulj,
pobožam še tvojo samoto,
bila sem edina,
iz tega sveta,
iskala sva skupaj lepoto.
Lahko noč moje sanje,
lahko noč moj brezup,
kako sem želela verjeti,
ostati v svetu,
ki znotraj žari
in ptico v letu ujeti.
Lahko noč belo jutro,
lahko noč ljubi moj,
odšla bom čez lepe spomine,
hodila bom dolgo,
iskala spokoj,
na dnu sreče in bolečine.
A VČASIH SO ME PREMAGALE SLUTNJE
Tiktaka korak po številčnici dni,
žaloben somrak me preveva,
zvezden utrip mi zastira poti,
čar jutra na cvetu sameva…
Spletam poglede lepote v dar,
prebuja se rosa v daljavi,
nekaj še vedno za naju je kar
omamlja v presladki skušnjavi…
Potem pa z dotikom zapre se nebo,
hrepenenje se skrije za stene,
slutnja prepreda nemočno telo,
v oklepu samote um vene.
ŽENSKE OBČUTIMO
Mračne tesnobe -
zastrto srce,
vsaka svetloba zapeče,
kot črne prikazni
grabijo v mir,
budijo rane skeleče.
Krotijo praznino,
cefrajo brezup,
oklepajo nočne se grive,
božajo včasih
po sledi ljudi
razbolene dotike in žive.
Na zlatem obodu
duša sloni,
telo se polašča spomina,
prepoln hrepenenja
plamen beži,
ugaša ga bolečina.
OBSTAJAJO TRENUTKI VDAJE, POTEM SI SPET TI ...
Kakor prašna plast na cesti,
obleži nasmeh na zemlji,
dvigneš jo zdrobljeno v pesti,
bolečine k srcu si ne jemlji.
Čas za norce in ljubezen
mineva mirno in lažnivo,
pogled utrujen, mrk in jezen
trči mimo v skalo živo…
Nič ni res, kar duša sanja,
konec je v zavetju niča,
um v kletko se zaganja,
tolaži se s podobo kiča.
Pridi tiho, upanje varljivo,
dvigni sidro iz obupa,
zasej me znova v plodno njivo,
reši me za vedno strupa.
IN TRENUTKI HREPENENJA ...
Me vsaj v sanjah tvoj poljub še išče,
tako kot moj še tebe živo sanja,
v tišini najde varno zatočišče,
v svetlobi upanje ohranja,
da ljubezen nikdar ne presahne,
da se le včasih v srcu skriva…
Rani, ko v nemoč omahne,
pod brezčutnostjo ostane živa.
NA KONCU POIŠČEMO SVOJE BISTVO
Vrnila se bom,
nikoli ne bom odšla,
vrasla bom v meso
in cvetela sredi zime.
Kar naj me izpira
brezbrižnost,
zmanjkalo je bo.
Skrivališč vedno zmanjka.
