Videl sem neskončne kolone zgrbljenih
senc, ki so z bosimi nogami potiskale
vsaka svoj spačeni obraz
katerih ni bilo moč razločiti med seboj.
Rekli so mi, da jih
sedeminpetdeset megaton demokracije
in dvatisočštiriinštirideset eksperimentov
ne moti, da pa tamkajšnja oblast
zaračuna preveliko najemnino
za tako majhno kubaturo.
Kje imate otroke?
Spremenili so se v kuhane hobotnice
mi odvrnejo in pa, da imajo le povsem
običajne probleme z lunarnimi cikli.
Kazali so proti soncu in na odpadajočih
krpah mesa so se jim lesketala
gorska jezera.
S spretno kombinacijo močnih gibov in
sekire sem enemu razklenil lobanjo
stisnjeno v pest
in našel ribo, na kateri je pisalo:
Kaj je drevo?
Nahrulil me je: Daj nazaj!
Najti moram človeka, ki mi bo pokazal,
razložil.
Kje je ta človek?
Ne vem.
Vrnil sem mu
in nato na ogromnem monitorju
zagledal
nekam znan obraz
kako do kraja zgrožen zre
v enaindvajseto stoletje
in kovinsko nebo,
kjer se prelivajo barve groze.
GNOJIŠČE DIPLOMACIJE
Star kruh čofota v sveži krvi.
Razmesarjena telesa so čeri,
ki se plazijo
in trupla so čeri,
ki mirujejo.
Odprtih, zategnjenih ust
prosijo za svojo plahto polivinila.
Primanjkuje vsega,
le tuljenja je dovolj na tem trgu.
Starka blodi med ruševinami
in se ne ozira za ničemer.
Za njo vzhajajo visoki stolpi dima.
Smrt ji visi z obraza.
Pes z odtrgano šapo
šepa proti napol strjeni krvi,
proti svoji krvi.
Ogenj razmetan po cesti.
Golobi so se privadili odjekom.
Ližejo asfalt,
zato pa imajo krvave kljune.
Bledi obrazi bolščijo
izza razpok v betonu
ter prežijo na golobe.
Spačeni se slinijo
v pričakovanju plena.
Neka trinajstletna deklica
pa o vsem tem piše dnevnik.
Precej je že siva.
Pravi, da piše, da ne bi do konca znorela.
Pravi, da mora paziti, kako diha,
da ne bi vdihnila preveč.
Verjame namreč, da diha namesto celega mesta,
morda celo namesto sveta.
In temu primerno se smrtno resno vede.
Ko jo prosiš naj reče sranje,
zajeclja.
DEČEK, SONCE, LUNA
Videl sem neskončne kolone zgrbljenih
senc, ki so z bosimi nogami potiskale
vsaka svoj spačeni obraz
katerih ni bilo moč razločiti med seboj.
Rekli so mi, da jih
sedeminpetdeset megaton demokracije
in dvatisočštiriinštirideset eksperimentov
ne moti, da pa tamkajšnja oblast
zaračuna preveliko najemnino
za tako majhno kubaturo.
Kje imate otroke?
Spremenili so se v kuhane hobotnice
mi odvrnejo in pa, da imajo le povsem
običajne probleme z lunarnimi cikli.
Kazali so proti soncu in na odpadajočih
krpah mesa so se jim lesketala
gorska jezera.
S spretno kombinacijo močnih gibov in
sekire sem enemu razklenil lobanjo
stisnjeno v pest
in našel ribo, na kateri je pisalo:
Kaj je drevo?
Nahrulil me je: Daj nazaj!
Najti moram človeka, ki mi bo pokazal,
razložil.
Kje je ta človek?
Ne vem.
Vrnil sem mu
in nato na ogromnem monitorju
zagledal
nekam znan obraz
kako do kraja zgrožen zre
v enaindvajseto stoletje
in kovinsko nebo,
kjer se prelivajo barve groze.
GNOJIŠČE DIPLOMACIJE
Star kruh čofota v sveži krvi.
Razmesarjena telesa so čeri,
ki se plazijo
in trupla so čeri,
ki mirujejo.
Odprtih, zategnjenih ust
prosijo za svojo plahto polivinila.
Primanjkuje vsega,
le tuljenja je dovolj na tem trgu.
Starka blodi med ruševinami
in se ne ozira za ničemer.
Za njo vzhajajo visoki stolpi dima.
Smrt ji visi z obraza.
Pes z odtrgano šapo
šepa proti napol strjeni krvi,
proti svoji krvi.
Ogenj razmetan po cesti.
Golobi so se privadili odjekom.
Ližejo asfalt,
zato pa imajo krvave kljune.
Bledi obrazi bolščijo
izza razpok v betonu
ter prežijo na golobe.
Spačeni se slinijo
v pričakovanju plena.
Neka trinajstletna deklica
pa o vsem tem piše dnevnik.
Precej je že siva.
Pravi, da piše, da ne bi do konca znorela.
Pravi, da mora paziti, kako diha,
da ne bi vdihnila preveč.
Verjame namreč, da diha namesto celega mesta,
morda celo namesto sveta.
