SREBRNA REKA

SREBRNA REKA

Zbrali so se po dolgih letih, da bi pričali o stvareh
ki so se pred dolgimi leti zgodile
letni časi, odjuga, različne vrste blata
razni organi in kuharski recepti, so bile njihove teme

naj povem; da so stali na bregu, tesno skupaj
in ponavljali: tam na drugem bregu so oni!

čeprav niso videli drugega brega
niso videli vode
niso videli drug drugega, kako stojijo na istem bregu
niti megle niso videli
imeli so občutek, da jim sem pa tja
nekaj ali nekdo odgrizne kos lobanje z možgani

takrat so rekli: to so bili oni tam na drugem bregu široke reke
zdelo se jim je, da govorijo sami s sabo
toda v resnici je z njimi govoril angel (karkoli naj bi to že bilo)
nič posebnega ni znal delati, bil pa je dober izpraševalec

odgovarjali so na glas, celo z molkom in solzami so se drli in vpili
a jih nihče ni slišal, seveda - drugi so bili na drugem bregu
široke srebrne reke

je bil to vojni zločin?
ja morda je bil, morda je bil…

veste okrog in okrog je bil gozd
njihove hiše pa niso bile, kakor naše ali angleške, nizozemske hiše
bile so hiše majhne vrednosti
in v njih so imeli železne predmete
in otroke, ki bi lahko zrasli in postali nevarni
če jim pokrademo svinje in krave se lahko zatečejo v gozd
in jejo zelenjavo, gozd jim je domač
spustili smo ženske in otroke
to je bilo največ, kar smo lahko spustili
za kak meter, ne več, potem smo vse pobili
kam pa naj bi jih dali?

nekateri so jim odrezali jezike, ušesa, spolovila, jih pojedli, posušili
obesili okoli vratu, toda vedeti morate, bila je vojna
zato to verjetno ni bil vojni zločin
tako ali tako pa niso prišli do gozda,
zato ne bo mogoče v gozdu odkriti trupel

ne vem, ne spominjam se, ker smo jih postrelili od blizu
morda so bili med njimi otroci
kar pa je malo verjetno, ker je bila vojna

morate vedeti v vojnah ni otrok
samo sovražniki so

spominjam se nekoga, ki je znorel od bitk, kjer si bil lahko ubit vsako sekundo
danes bi psihologi rekli, da je prevladal strah njegovega notranjega otroka
začel je bežati v napačno smer in takrat so bile vse smeri napačne
brez pomisleka sem ga ustrelil v glavo
bil je dober zgled za druge
da jim notranji otroci ne bi hodili po glavi

bila je vojna, te odločitve ne moremo preveč obsojati

ne vem več kako jim je bilo ime, katere narodnosti so bili
enkrat smo jih samo v enem dnevu postrelili osemtisoč

bili so premalo ranjeni in so se vrnili, je rekla ženska volk
tudi sama imam enega na računu, nisem oklevala
toliko naših so pobili, toliko nepoštenih golov so nam zabili

oprostite, s kom govorite, kdo sem jaz, je vprašal starec
kako, da sem preživel, če si bil lahko ubit vsako sekundo?

poslušal je angel, potem pa se je zazrl v mlado mati
in njenega triletnega otroka
v izstradanem mestu na robu fronte
ki sta skupaj izgledala stara sto šestdeset let, če ne več

potem sta prišla dva nogometaša z vedrom dreka
in jima dejala: jejta
dve posušeni lobanji v razcapanih rutah
sta se z zadnjimi močmi usedli, objeli in zajokali

drek, solze, smeh

deklica, ki je delala v klavnici, je imela več sreče
iz goveje krvi je pekla odlične omlete
ki so se zelo dobro kombinirale z brezovim lubjem

veste brezovo lubje je sladko, ne v resnici sladko, sladkobno
tudi jasminovi poganjki so odlični
veste, kaj vse se da jesti, koliko divje zelenjave raste med brezami!
paprike, lubenice, paradižniki, jagode

nekateri, ki tega niso vedeli, so poizkušali piti gnojnico
bilo jim je vseeno, rada bi vam rekla drugače, toda tako je bilo

veste, bili so ljudje, ki so jim štiri armade pobijale sorodnike
ker nikoli nisi vedel kdo je kdo, saj so bili vsi povaljani v blatu
vsakdo, ki je imel orožje, je bil gospodar na igrišču
ljudje pa so bežali na vse strani kakor kobilice

veste, nekoč so zvezali vse ljudi iz neke vasi in jih zažgali
kdo je lahko to storil, se vprašuje nekdo v ihti
bila je vojna, mu odgovori angel
kako je to mogoče, ne razumem
bila je vojna, ponovi angel
ni mi jasno, vztraja nekdo
angel je zadovoljen, videl je govoriti drevo v človeku

neha spraševati
pomisli: katerikoli pekel bi si izmislil
se je že zagotovo zgodil med ljudmi
in samo med ljudmi
zato si jih nima smisla izmišljevati
niti nima smisla med njimi razlikovati

ljudje na bregu ostanejo sami v svoji netihi tišini
z velikimi in majhnimi pokojninami
z urejenimi bradicami in lasmi

s pušeljci na mizah in ponavljajočimi mislimi
v oškrabanih lobanjah, ki so že desetletja nespremenjene
bila je vojna, mislim, da smo ravnali prav, jim odmeva

angel posluša, molči
miže gleda in z odprtimi očmi sanja

vsak njegov vdih je, kot vdih novorojenca
in vsak izdih, kot izdih umirajočega

od tod veter!

za ljudi, ki so umrli

za ljudi, ki se niso rodili

za ljudi, ki jih je polno vsepovsod

polne ulice, polna okna

a mesto je prazno…

NIHČE NE ZNA POIMENOVATI JUTRA

Nihče ne zna poimenovati jutra
ko je zalilo njeno vas

toda svetovna javnost je enotnega mnenja
da si teh juter ni mogoče niti zamišljati
dokler vsa dejstva ne bodo razkrita.

Ona, ki pa je ušla iz vagona
za v pekel
je videla.

Njena pamet, ki zdrobljena
visi iz drevesa
in si ne upa dol

je videla

kako so zvezana zrkla

vlačili za lase

skozi puščave smeha

in vanje streljali z minometi

in vanje metali nože
in vanje pljuvali.

Videla je smrt okrogle oblike

kruh brez rok

in jamo, ki je v dolgem loku tuljenja

bruhala smrad.

Njena maloletna pamet

od takrat gori

na veliki rdeči ploskvi

se ne premakne za centimeter

spi po cele dneve

in se v sanjah spominja

nožev brez ram

vratov brez obrazov

krvave meglice, lebdeče
nad njeno vasjo

in ne more dihati
ne more se smejati

niti brezna ust na svojem obrazu
ne more zapreti.