Zbrali so se po dolgih letih, da bi pričali o stvareh
ki so se pred dolgimi leti zgodile
letni časi, odjuga, različne vrste blata
razni organi in kuharski recepti, so bile njihove teme
naj povem; da so stali na bregu, tesno skupaj
in ponavljali: tam na drugem bregu so oni!
čeprav niso videli drugega brega
niso videli vode
niso videli drug drugega, kako stojijo na istem bregu
niti megle niso videli
imeli so občutek, da jim sem pa tja
nekaj ali nekdo odgrizne kos lobanje z možgani
takrat so rekli: to so bili oni tam na drugem bregu široke reke
zdelo se jim je, da govorijo sami s sabo
toda v resnici je z njimi govoril angel (karkoli naj bi to že bilo)
nič posebnega ni znal delati, bil pa je dober izpraševalec
odgovarjali so na glas, celo z molkom in solzami so se drli in vpili
a jih nihče ni slišal, seveda - drugi so bili na drugem bregu
široke srebrne reke
je bil to vojni zločin?
ja morda je bil, morda je bil…
veste okrog in okrog je bil gozd
njihove hiše pa niso bile, kakor naše ali angleške, nizozemske hiše
bile so hiše majhne vrednosti
in v njih so imeli železne predmete
in otroke, ki bi lahko zrasli in postali nevarni
če jim pokrademo svinje in krave se lahko zatečejo v gozd
in jejo zelenjavo, gozd jim je domač
spustili smo ženske in otroke
to je bilo največ, kar smo lahko spustili
za kak meter, ne več, potem smo vse pobili
kam pa naj bi jih dali?
nekateri so jim odrezali jezike, ušesa, spolovila, jih pojedli, posušili
obesili okoli vratu, toda vedeti morate, bila je vojna
zato to verjetno ni bil vojni zločin
tako ali tako pa niso prišli do gozda,
zato ne bo mogoče v gozdu odkriti trupel
ne vem, ne spominjam se, ker smo jih postrelili od blizu
morda so bili med njimi otroci
kar pa je malo verjetno, ker je bila vojna
morate vedeti v vojnah ni otrok
samo sovražniki so
spominjam se nekoga, ki je znorel od bitk, kjer si bil lahko ubit vsako sekundo
danes bi psihologi rekli, da je prevladal strah njegovega notranjega otroka
začel je bežati v napačno smer in takrat so bile vse smeri napačne
brez pomisleka sem ga ustrelil v glavo
bil je dober zgled za druge
da jim notranji otroci ne bi hodili po glavi
bila je vojna, te odločitve ne moremo preveč obsojati
ne vem več kako jim je bilo ime, katere narodnosti so bili
enkrat smo jih samo v enem dnevu postrelili osemtisoč
bili so premalo ranjeni in so se vrnili, je rekla ženska volk
tudi sama imam enega na računu, nisem oklevala
toliko naših so pobili, toliko nepoštenih golov so nam zabili
oprostite, s kom govorite, kdo sem jaz, je vprašal starec
kako, da sem preživel, če si bil lahko ubit vsako sekundo?
poslušal je angel, potem pa se je zazrl v mlado mati
in njenega triletnega otroka
v izstradanem mestu na robu fronte
ki sta skupaj izgledala stara sto šestdeset let, če ne več
potem sta prišla dva nogometaša z vedrom dreka
in jima dejala: jejta
dve posušeni lobanji v razcapanih rutah
sta se z zadnjimi močmi usedli, objeli in zajokali
drek, solze, smeh
deklica, ki je delala v klavnici, je imela več sreče
iz goveje krvi je pekla odlične omlete
ki so se zelo dobro kombinirale z brezovim lubjem
veste brezovo lubje je sladko, ne v resnici sladko, sladkobno
tudi jasminovi poganjki so odlični
veste, kaj vse se da jesti, koliko divje zelenjave raste med brezami!
paprike, lubenice, paradižniki, jagode
nekateri, ki tega niso vedeli, so poizkušali piti gnojnico
bilo jim je vseeno, rada bi vam rekla drugače, toda tako je bilo
veste, bili so ljudje, ki so jim štiri armade pobijale sorodnike
ker nikoli nisi vedel kdo je kdo, saj so bili vsi povaljani v blatu
vsakdo, ki je imel orožje, je bil gospodar na igrišču
ljudje pa so bežali na vse strani kakor kobilice
veste, nekoč so zvezali vse ljudi iz neke vasi in jih zažgali
kdo je lahko to storil, se vprašuje nekdo v ihti
bila je vojna, mu odgovori angel
kako je to mogoče, ne razumem
bila je vojna, ponovi angel
ni mi jasno, vztraja nekdo
angel je zadovoljen, videl je govoriti drevo v človeku
neha spraševati
pomisli: katerikoli pekel bi si izmislil
se je že zagotovo zgodil med ljudmi
in samo med ljudmi
zato si jih nima smisla izmišljevati
niti nima smisla med njimi razlikovati
ljudje na bregu ostanejo sami v svoji netihi tišini
z velikimi in majhnimi pokojninami
z urejenimi bradicami in lasmi
s pušeljci na mizah in ponavljajočimi mislimi
v oškrabanih lobanjah, ki so že desetletja nespremenjene
bila je vojna, mislim, da smo ravnali prav, jim odmeva
angel posluša, molči
miže gleda in z odprtimi očmi sanja
vsak njegov vdih je, kot vdih novorojenca
in vsak izdih, kot izdih umirajočega
od tod veter!
za ljudi, ki so umrli
za ljudi, ki se niso rodili
za ljudi, ki jih je polno vsepovsod
polne ulice, polna okna
a mesto je prazno…
NIHČE NE ZNA POIMENOVATI JUTRA
Nihče ne zna poimenovati jutra
ko je zalilo njeno vas
toda svetovna javnost je enotnega mnenja
da si teh juter ni mogoče niti zamišljati
dokler vsa dejstva ne bodo razkrita.
Ona, ki pa je ušla iz vagona
za v pekel
je videla.
Njena pamet, ki zdrobljena
visi iz drevesa
in si ne upa dol
je videla
kako so zvezana zrkla
vlačili za lase
skozi puščave smeha
in vanje streljali z minometi
in vanje metali nože
in vanje pljuvali.
Videla je smrt okrogle oblike
kruh brez rok
in jamo, ki je v dolgem loku tuljenja
bruhala smrad.
Njena maloletna pamet
od takrat gori
na veliki rdeči ploskvi
se ne premakne za centimeter
spi po cele dneve
in se v sanjah spominja
nožev brez ram
vratov brez obrazov
krvave meglice, lebdeče
nad njeno vasjo
in ne more dihati
ne more se smejati
niti brezna ust na svojem obrazu
ne more zapreti.
SREBRNA REKA
Zbrali so se po dolgih letih, da bi pričali o stvareh
ki so se pred dolgimi leti zgodile
letni časi, odjuga, različne vrste blata
razni organi in kuharski recepti, so bile njihove teme
naj povem; da so stali na bregu, tesno skupaj
in ponavljali: tam na drugem bregu so oni!
čeprav niso videli drugega brega
niso videli vode
niso videli drug drugega, kako stojijo na istem bregu
niti megle niso videli
imeli so občutek, da jim sem pa tja
nekaj ali nekdo odgrizne kos lobanje z možgani
takrat so rekli: to so bili oni tam na drugem bregu široke reke
zdelo se jim je, da govorijo sami s sabo
toda v resnici je z njimi govoril angel (karkoli naj bi to že bilo)
nič posebnega ni znal delati, bil pa je dober izpraševalec
odgovarjali so na glas, celo z molkom in solzami so se drli in vpili
a jih nihče ni slišal, seveda - drugi so bili na drugem bregu
široke srebrne reke
je bil to vojni zločin?
ja morda je bil, morda je bil…
veste okrog in okrog je bil gozd
njihove hiše pa niso bile, kakor naše ali angleške, nizozemske hiše
bile so hiše majhne vrednosti
in v njih so imeli železne predmete
in otroke, ki bi lahko zrasli in postali nevarni
če jim pokrademo svinje in krave se lahko zatečejo v gozd
in jejo zelenjavo, gozd jim je domač
spustili smo ženske in otroke
to je bilo največ, kar smo lahko spustili
za kak meter, ne več, potem smo vse pobili
kam pa naj bi jih dali?
nekateri so jim odrezali jezike, ušesa, spolovila, jih pojedli, posušili
obesili okoli vratu, toda vedeti morate, bila je vojna
zato to verjetno ni bil vojni zločin
tako ali tako pa niso prišli do gozda,
zato ne bo mogoče v gozdu odkriti trupel
ne vem, ne spominjam se, ker smo jih postrelili od blizu
morda so bili med njimi otroci
kar pa je malo verjetno, ker je bila vojna
morate vedeti v vojnah ni otrok
samo sovražniki so
spominjam se nekoga, ki je znorel od bitk, kjer si bil lahko ubit vsako sekundo
danes bi psihologi rekli, da je prevladal strah njegovega notranjega otroka
začel je bežati v napačno smer in takrat so bile vse smeri napačne
brez pomisleka sem ga ustrelil v glavo
bil je dober zgled za druge
da jim notranji otroci ne bi hodili po glavi
bila je vojna, te odločitve ne moremo preveč obsojati
ne vem več kako jim je bilo ime, katere narodnosti so bili
enkrat smo jih samo v enem dnevu postrelili osemtisoč
bili so premalo ranjeni in so se vrnili, je rekla ženska volk
tudi sama imam enega na računu, nisem oklevala
toliko naših so pobili, toliko nepoštenih golov so nam zabili
oprostite, s kom govorite, kdo sem jaz, je vprašal starec
kako, da sem preživel, če si bil lahko ubit vsako sekundo?
poslušal je angel, potem pa se je zazrl v mlado mati
in njenega triletnega otroka
v izstradanem mestu na robu fronte
ki sta skupaj izgledala stara sto šestdeset let, če ne več
potem sta prišla dva nogometaša z vedrom dreka
in jima dejala: jejta
dve posušeni lobanji v razcapanih rutah
sta se z zadnjimi močmi usedli, objeli in zajokali
drek, solze, smeh
deklica, ki je delala v klavnici, je imela več sreče
iz goveje krvi je pekla odlične omlete
ki so se zelo dobro kombinirale z brezovim lubjem
veste brezovo lubje je sladko, ne v resnici sladko, sladkobno
tudi jasminovi poganjki so odlični
veste, kaj vse se da jesti, koliko divje zelenjave raste med brezami!
paprike, lubenice, paradižniki, jagode
nekateri, ki tega niso vedeli, so poizkušali piti gnojnico
bilo jim je vseeno, rada bi vam rekla drugače, toda tako je bilo
veste, bili so ljudje, ki so jim štiri armade pobijale sorodnike
ker nikoli nisi vedel kdo je kdo, saj so bili vsi povaljani v blatu
vsakdo, ki je imel orožje, je bil gospodar na igrišču
ljudje pa so bežali na vse strani kakor kobilice
veste, nekoč so zvezali vse ljudi iz neke vasi in jih zažgali
kdo je lahko to storil, se vprašuje nekdo v ihti
bila je vojna, mu odgovori angel
kako je to mogoče, ne razumem
bila je vojna, ponovi angel
ni mi jasno, vztraja nekdo
angel je zadovoljen, videl je govoriti drevo v človeku
neha spraševati
pomisli: katerikoli pekel bi si izmislil
se je že zagotovo zgodil med ljudmi
in samo med ljudmi
zato si jih nima smisla izmišljevati
niti nima smisla med njimi razlikovati
ljudje na bregu ostanejo sami v svoji netihi tišini
z velikimi in majhnimi pokojninami
z urejenimi bradicami in lasmi
s pušeljci na mizah in ponavljajočimi mislimi
v oškrabanih lobanjah, ki so že desetletja nespremenjene
bila je vojna, mislim, da smo ravnali prav, jim odmeva
angel posluša, molči
miže gleda in z odprtimi očmi sanja
vsak njegov vdih je, kot vdih novorojenca
in vsak izdih, kot izdih umirajočega
od tod veter!
za ljudi, ki so umrli
za ljudi, ki se niso rodili
za ljudi, ki jih je polno vsepovsod
polne ulice, polna okna
a mesto je prazno…
NIHČE NE ZNA POIMENOVATI JUTRA
Nihče ne zna poimenovati jutra
ko je zalilo njeno vas
toda svetovna javnost je enotnega mnenja
da si teh juter ni mogoče niti zamišljati
dokler vsa dejstva ne bodo razkrita.
Ona, ki pa je ušla iz vagona
za v pekel
je videla.
Njena pamet, ki zdrobljena
visi iz drevesa
in si ne upa dol
