ÜBER ALLEN GIEBELN IST RUH ALI NAGLO PROČ, NAPREJ!
OSMI OKRAJ
SVETI PETER
A še veš?
Prvi majl sem ti poslala
dve minuti
zatem si zapustil moj biro.
Najine prve male domenke
si predložil na lihe ure.
Zakaj pet ali deset korakov na enkrat?
Zakaj ne tri ali sedem, dva ali štiri!
To je igra iz šolskega časa:
moraš dodati črke dveh imen
in rezultat je šifra sreče izražena kot številka
A misliš, da je v računjanju več resnice kot v čustvu?
In več uspeha?
ÜBER ALLEN GIEBELN IST RUH
ALI NAGLO PROČ, NAPREJ!
Iz stanovanja
dol na cesto
in noter v mesto
gor na Schlossberg!
Na žalost hrup prometa,
sprehajajoči se ljudje
in pač zmeraj tvoj natis
v mojem srcu
brez odgovora
na mojem mobitelu.
Ne spomnim se,
kako sem prišla gor?
Tukaj ni več domišljije
tistih majhnih cest in ulic,
ki direktno sledijo v življenje
povprečnega človeka.
Zgoraj je čas,
je sonce,
sem jaz.
Samo ti manjkaš,
da lahko rečem glasno,
kar mislim po tihem.
Pokliči,
da vem,
ali še živiš!
KOLODVOR MARIBOR
večno me vleče sem ter tja
večno
sem
> ter
tja
gibanju sledi dvojno
dvojno
spoznanje
in
uničevanje
dvojno gibanje
gibati se gibati...
Prevod: Elisabeth Janisch und Valerije Podržnik
LJUBLJANA TIVOLI
Iskaje železniški podvoz
se približujem tirom.
Krasen tunel,
premazan z grafiti,
in poln odmevov.
Ta izkušnja bi lahko postala mistična,
le da za to ostane vtis prekratek.
Torej še enkrat!
Ker ni poti nazaj,
iščem naslednjo.
Tokrat položim glavo poševno na stran,
ker je premajhen.
Kot slučajno se nasloni na mojo desno ramo
in bistveno spremeni mojo zaznavanje.
Še nekajkrat v cikcaku potisnem telo
pod tiri,
dokler me ne vrže preko.
Ne hodi čez progo,
je smrtno nevarno.
Med dvema vrsticama se zadržim
za pogled na potek premic,
tako v plus kot v minus neskončno.
Prevod: Elisabeth Janisch und Valerije Podržnik
PORTOROŽ
Šele ko bom bela kot galeb,
bom poletela ven na morje,
da bom tam poginila.
Bojim se višine,
vendar moje nelagodje
ni oviralo mojega padca z zida.
V prostem padu narašča strah,
le če ostane čas,
za misli.
Je to konec najinega nakupovanja lubenic?
Mercator v smeri obale,
ulica se strmo spušča,
lastno telo postane blazno težko,
ko klanec presega lastno sposobnost predstavljanja
in vročina sesa njegove vodne rezerve.
Zdaj pa najprej zdravniku v polomljeni slovenščini razložiti,
kaj je bilo,
ne da bi vedela,
kaj je sploh res.
Še eno kremo in nazaj
v dijaški dom, zahtevati nož,
ta kos vode bo namreč razdeljen.
Prevod: Elisabeth Janisch und Valerije Podržnik
PIRAN
Morski sadeži na plastičnih krožnikih,
angel gleda v deželo.
Ure in ure tlakovana tla pod bolečimi nogami
in oglušujoče znamenitosti.
Poplava napotkov,
predstavljajo različne vrste vin.
Površna predstava o zgodovini.
Jabolko spora narodov,
tipaje v sandalih in slikajoč morje
je estetika v središču.
Lepota ne sprašuje po izvoru.
Sol se zažira na kopno, njen okus leži na nebu
in na (od sonca) ožganem telesu se oblikuje skorja, ki ostane neopazna.
Zaslepljene oči se osredotočijo na nekaj, kar se ziba na horizontu,
tam zunaj morda nekdo maha.
Vendar ga ni mogoče zares opaziti.
Le predstavljivo je, kot tisto preteklo,
skrito pod nevidnimi strešnimi terasami.
Voda obdaja ta izstopajoči del kopnega
kot plodovnica zarodek.
Hrani in ziba tujek
vse do rojstva iz pene«.
Val, ki se nenehno spušča,
polzi v smer mojega pogleda,
ki raziskuje horizont.
Brezskrbno oba potoneta v prostoru,
kjer sta se srečala.
Prevod: Elisabeth Janisch und Valerije Podržnik
OSMI OKRAJ
SVETI PETER
A še veš?
Prvi majl sem ti poslala
dve minuti
zatem si zapustil moj biro.
Najine prve male domenke
si predložil na lihe ure.
Zakaj pet ali deset korakov na enkrat?
Zakaj ne tri ali sedem, dva ali štiri!
To je igra iz šolskega časa:
moraš dodati črke dveh imen
in rezultat je šifra sreče izražena kot številka
A misliš, da je v računjanju več resnice kot v čustvu?
In več uspeha?
ÜBER ALLEN GIEBELN IST RUH
ALI NAGLO PROČ, NAPREJ!
Iz stanovanja
dol na cesto
in noter v mesto
gor na Schlossberg!
Na žalost hrup prometa,
sprehajajoči se ljudje
in pač zmeraj tvoj natis
v mojem srcu
brez odgovora
na mojem mobitelu.
Ne spomnim se,
kako sem prišla gor?
Tukaj ni več domišljije
tistih majhnih cest in ulic,
ki direktno sledijo v življenje
povprečnega človeka.
Zgoraj je čas,
je sonce,
sem jaz.
Samo ti manjkaš,
da lahko rečem glasno,
kar mislim po tihem.
Pokliči,
da vem,
ali še živiš!
KOLODVOR MARIBOR
večno me vleče sem ter tja
večno
sem
> ter
tja
gibanju sledi dvojno
dvojno
spoznanje
in
uničevanje
dvojno gibanje
gibati se gibati...
Prevod: Elisabeth Janisch und Valerije Podržnik
LJUBLJANA TIVOLI
Iskaje železniški podvoz
se približujem tirom.
Krasen tunel,
premazan z grafiti,
in poln odmevov.
Ta izkušnja bi lahko postala mistična,
le da za to ostane vtis prekratek.
Torej še enkrat!
Ker ni poti nazaj,
iščem naslednjo.
Tokrat položim glavo poševno na stran,
ker je premajhen.
Kot slučajno se nasloni na mojo desno ramo
in bistveno spremeni mojo zaznavanje.
Še nekajkrat v cikcaku potisnem telo
pod tiri,
dokler me ne vrže preko.
Ne hodi čez progo,
je smrtno nevarno.
Med dvema vrsticama se zadržim
za pogled na potek premic,
tako v plus kot v minus neskončno.
Prevod: Elisabeth Janisch und Valerije Podržnik
PORTOROŽ
Šele ko bom bela kot galeb,
bom poletela ven na morje,
da bom tam poginila.
Bojim se višine,
vendar moje nelagodje
ni oviralo mojega padca z zida.
V prostem padu narašča strah,
le če ostane čas,
za misli.
Je to konec najinega nakupovanja lubenic?
Mercator v smeri obale,
ulica se strmo spušča,
lastno telo postane blazno težko,
ko klanec presega lastno sposobnost predstavljanja
in vročina sesa njegove vodne rezerve.
Zdaj pa najprej zdravniku v polomljeni slovenščini razložiti,
kaj je bilo,
ne da bi vedela,
kaj je sploh res.
Še eno kremo in nazaj
v dijaški dom, zahtevati nož,
ta kos vode bo namreč razdeljen.
Prevod: Elisabeth Janisch und Valerije Podržnik
PIRAN
Morski sadeži na plastičnih krožnikih,
angel gleda v deželo.
Ure in ure tlakovana tla pod bolečimi nogami
in oglušujoče znamenitosti.
Poplava napotkov,
predstavljajo različne vrste vin.
Površna predstava o zgodovini.
Jabolko spora narodov,
tipaje v sandalih in slikajoč morje
je estetika v središču.
Lepota ne sprašuje po izvoru.
Sol se zažira na kopno, njen okus leži na nebu
in na (od sonca) ožganem telesu se oblikuje skorja, ki ostane neopazna.
Zaslepljene oči se osredotočijo na nekaj, kar se ziba na horizontu,
tam zunaj morda nekdo maha.
Vendar ga ni mogoče zares opaziti.
Le predstavljivo je, kot tisto preteklo,
skrito pod nevidnimi strešnimi terasami.
Voda obdaja ta izstopajoči del kopnega
kot plodovnica zarodek.
Hrani in ziba tujek
vse do rojstva iz pene«.
Val, ki se nenehno spušča,
polzi v smer mojega pogleda,
ki raziskuje horizont.
Brezskrbno oba potoneta v prostoru,
kjer sta se srečala.
