ÜBER ALLEN GIEBELN IST RUH ALI NAGLO PROČ, NAPREJ!
ÜBER ALLEN GIEBELN IST RUH
ALI NAGLO PROČ, NAPREJ!
Iz stanovanja
dol na cesto
in noter v mesto
gor na Schlossberg!
Na žalost hrup prometa,
sprehajajoči se ljudje
in pač zmeraj tvoj natis
v mojem srcu
brez odgovora
na mojem mobitelu.
Ne spomnim se,
kako sem prišla gor?
Tukaj ni več domišljije
tistih majhnih cest in ulic,
ki direktno sledijo v življenje
povprečnega človeka.
Zgoraj je čas,
je sonce,
sem jaz.
Samo ti manjkaš,
da lahko rečem glasno,
kar mislim po tihem.
Pokliči,
da vem,
ali še živiš!
OSMI OKRAJ
SVETI PETER
A še veš?
Prvi majl sem ti poslala
dve minuti
zatem si zapustil moj biro.
Najine prve male domenke
si predložil na lihe ure.
Zakaj pet ali deset korakov na enkrat?
Zakaj ne tri ali sedem, dva ali štiri!
To je igra iz šolskega časa:
moraš dodati črke dveh imen
in rezultat je šifra sreče izražena kot številka
A misliš, da je v računjanju več resnice kot v čustvu?
In več uspeha?
MLADA VDOVA
in čas počasi teče
ko si preživela
und es war mir
ich wäre Tausende von Jahren alt
najin dom, ki bi ga bila gradila,
ostane nesmiselne sanje
najini otroci, ki bi jih lahko bila dobila,
bi te pogrešali
moje srce, ki si ga nosil,
ostane nedotaknjeno
najin vrt, ki bi ga bila razdelila,
bi postal divji brez tvojih urejenih rok
moje telo, ki si ga ljubil,
ostane pusto
und es war Müdigkeit
in jeder Pore
von innen heraus
bis in Kuppen und Spitzen
strahlend
Pred dvemi leti sem še imela srce
danes je na njegovem mestu knjiga
papir z navodilom za odhod.
EN TEDEN MED GRADCEM IN KOROŠKO
nedelja.
telefoniram mami in pomlad se začne.
modro nebo.
igram kitaro.
ponedeljek.
pregledujem besedila o ženskih stereotipih in dan je lačen.
stabilno razpoloženje.
jekleno nebo.
civilizacija je bolna pamet.
torek.
sedim v knjižnici in razmišljam o patriarhatu.
buden duh in utrujene kosti.
a so ženske ljudje ali projekcije.
ponoči sanje s teboj.
spomnim se na smeh.
dobre volje.
lahko bi ti pisala.
sreda.
dvakrat preberem tvoj majl.
lahek smehljaj.
boljše volje.
hud veter.
ne morem spati.
tako rišem psihedelično pesem.
četrtek.
peljem se proti domu.
sama nesem svoj kovček.
toplo srce in sentimentalne misli.
petek.
grem k zdravniku in kupim zdravilo.
z mamo po mestu diham mrzel zrak.
doma perem perilo zraven našega gosta v kopalnici.
poškodovan maček.
lep obraz.
pišem ti majl.
sobota.
spet sem doma.
pogrešam domovino.
BOG
ena beseda
kot poletni veter
topel in blag dih po ustni votlini
kot novozapadel sneg
živahen in lahek smeh na jezični konici
kot neposneto mleko
debel in poln okus v želodčni kislini
kot skrita bula
slučajna in dokončna smrt zraven dvomljive duše
POSKUS
Poletni večer
Spomladni veter ...
Darüber musst du schreiben,
solange ich noch lesen kann.
Ich will nicht,
dass du meinen Raum
verstimmst.
Ko je vroče, je to slabše
Verstellst mir die Sicht,
zeichnest mir ein Morgen
am Reisbrett
mit so kleinen Zen-Bürsten.
Versuchst es auch mit Dazulegen
Ko je hladno, je to bolje und Luft Wegatmen
mir vor der Nase
hin und her streichen
Was noch kommt? Kaj še? Weiß ich heute noch
wie Hoffnung schmeckt,
durch Schleimhäute gezogene?
Ich will ein Leben
wie ein Wal
und endlich groß.
Neskončno
ÜBER ALLEN GIEBELN IST RUH
ALI NAGLO PROČ, NAPREJ!
Iz stanovanja
dol na cesto
in noter v mesto
gor na Schlossberg!
Na žalost hrup prometa,
sprehajajoči se ljudje
in pač zmeraj tvoj natis
v mojem srcu
brez odgovora
na mojem mobitelu.
Ne spomnim se,
kako sem prišla gor?
Tukaj ni več domišljije
tistih majhnih cest in ulic,
ki direktno sledijo v življenje
povprečnega človeka.
Zgoraj je čas,
je sonce,
sem jaz.
Samo ti manjkaš,
da lahko rečem glasno,
kar mislim po tihem.
Pokliči,
da vem,
ali še živiš!
OSMI OKRAJ
SVETI PETER
A še veš?
Prvi majl sem ti poslala
dve minuti
zatem si zapustil moj biro.
Najine prve male domenke
si predložil na lihe ure.
Zakaj pet ali deset korakov na enkrat?
Zakaj ne tri ali sedem, dva ali štiri!
To je igra iz šolskega časa:
moraš dodati črke dveh imen
in rezultat je šifra sreče izražena kot številka
A misliš, da je v računjanju več resnice kot v čustvu?
In več uspeha?
MLADA VDOVA
in čas počasi teče
ko si preživela
und es war mir
ich wäre Tausende von Jahren alt
najin dom, ki bi ga bila gradila,
ostane nesmiselne sanje
najini otroci, ki bi jih lahko bila dobila,
bi te pogrešali
moje srce, ki si ga nosil,
ostane nedotaknjeno
najin vrt, ki bi ga bila razdelila,
bi postal divji brez tvojih urejenih rok
moje telo, ki si ga ljubil,
ostane pusto
und es war Müdigkeit
in jeder Pore
von innen heraus
bis in Kuppen und Spitzen
strahlend
Pred dvemi leti sem še imela srce
danes je na njegovem mestu knjiga
papir z navodilom za odhod.
EN TEDEN MED GRADCEM IN KOROŠKO
nedelja.
telefoniram mami in pomlad se začne.
modro nebo.
igram kitaro.
ponedeljek.
pregledujem besedila o ženskih stereotipih in dan je lačen.
stabilno razpoloženje.
jekleno nebo.
civilizacija je bolna pamet.
torek.
sedim v knjižnici in razmišljam o patriarhatu.
buden duh in utrujene kosti.
a so ženske ljudje ali projekcije.
ponoči sanje s teboj.
spomnim se na smeh.
dobre volje.
lahko bi ti pisala.
sreda.
dvakrat preberem tvoj majl.
lahek smehljaj.
boljše volje.
hud veter.
ne morem spati.
tako rišem psihedelično pesem.
četrtek.
peljem se proti domu.
sama nesem svoj kovček.
toplo srce in sentimentalne misli.
petek.
grem k zdravniku in kupim zdravilo.
z mamo po mestu diham mrzel zrak.
doma perem perilo zraven našega gosta v kopalnici.
poškodovan maček.
lep obraz.
pišem ti majl.
sobota.
spet sem doma.
pogrešam domovino.
BOG
ena beseda
kot poletni veter
topel in blag dih po ustni votlini
kot novozapadel sneg
živahen in lahek smeh na jezični konici
kot neposneto mleko
debel in poln okus v želodčni kislini
kot skrita bula
slučajna in dokončna smrt zraven dvomljive duše
POSKUS
Poletni večer
Spomladni veter ...
Darüber musst du schreiben,
solange ich noch lesen kann.
Ich will nicht,
dass du meinen Raum
verstimmst.
Ko je vroče, je to slabše
Verstellst mir die Sicht,
zeichnest mir ein Morgen
am Reisbrett
mit so kleinen Zen-Bürsten.
Versuchst es auch mit Dazulegen
Ko je hladno, je to bolje und Luft Wegatmen
mir vor der Nase
hin und her streichen
Was noch kommt? Kaj še? Weiß ich heute noch
wie Hoffnung schmeckt,
durch Schleimhäute gezogene?
Ich will ein Leben
wie ein Wal
und endlich groß.
Neskončno
