dejavnost novodobnih kinematografov, v katerih zdolgočaseni čredi prikazujejo uspavalne komercialne filme, sem vedno preziral. a celo tako vztrajno preziranje se je znalo umakniti volji priljubljenih žensk za preživljanje prostega časa z neusmiljenim kritikom filmskih projekcij.
zadnje tako naključje je hotelo, da sem si ogledal trojo. k tej sintetični reprizi prebadanja ahilove pete sem spremljal simpatijo z otroštva.
film je v meni, kljub nekakšnemu paradoksalnemu precedensu, sprožil razmišljanja o moškem umiranju za žensko in domovino. namreč ti dve največji klasični moški ljubezni je povozilo zobovje časa, saj danes moški ljubimo le še sami sebe. po spolni revoluciji in evropski integraciji je namreč žrtvovanje življenja na teh dveh oltarjih postalo nesmiselno. ljubitelji viktorijanske definicije ženske in častilci slovenske suverenosti dehidrirani zahajamo v pustinjo svobodne spolnosti in globalizacije.
posladkan filmski produkt je bil sicer komaj dostojna retrospektiva homerjeve iliade. sedel sem med množico ljudi, ki za kritičen ogled spektakla verjetno ni dovolj dobro poznala epskega in zgodovinskega ozadja, da se filmski produkciji ne bi prepustila voditi za nosove. večjemu delu se morda niti sanjalo ni kakšen pomen je imela bitka za trojo, katere izid je malo azijo trdneje povezal z evropo.
navkljub nenehnemu sprehajanju po notranjosti je v meni ostalo dovolj prostora za postavitev nove, čistejše dispozicije. bila je misel nanjo. rodila se je predvidljivemu poražencu bitk z ženskami. ob nenehnih črnih mislih in pomilovanju samega sebe, je sedela dolgoletna simpatija in prijateljica sopranistka, ki sem jo poznal že drugo desetletje. še danes med božičnimi prazniki rad prisluhnem njenemu vokalu v izvedbi händlovega mesije 'in nahranil bo svoje črede kot pastir'.
še vedno je bila lepa kot takrat, ko sem jo prvič skrivoma ljubil in sem želel ukrasti njeno naklonjenost; toda kakršnokoli poželenje sem tokrat še čutil do nje, ga je platonično omejevanje spolnega občudovanja premagalo. čeprav bi, če se vrnem v preteklost, kljub svojim rosnim letom, do nje čutil tendenco do telesne manifestacije ljubezni, svojih občutenj pa z dotiki zaradi deške seksualne nedefiniranosti ne bi znal dostojno izpovedati, bi njeni mehki koži prstni odtisi pomenili kot dotik gobavca kateri izmed hčera olimpa.
orakelj v delfih je njeno ženskost posejal na polje te usodne ljubezni, a zaradi odhoda bogov zrna nikoli niso vzklila. do nje sem tako ohranil duševno podobnost, ki bi se v zrelih letih in ob pravi meri alkohola v krvi, lahko manifestirala v intimni izmenjavi telesnih tekočin.
toda danes… naj bo prekleta! še je ostala v treznemu meni, poosebljeni žalosti in samoti, ta belina, ta svežina, mladost ter nedolžnost, ta angel brez kril ljubezni, ta helena izven homerjevega papirusa in petersenovega platna. posedovala je čistost, trdno kot ahilov meč in tega zaradi kovaških mojstrovin hefaista kot očeta nikoli več ne morejo načeti ne kerberovi čekani, ne zublji hadove najbolj peklenske lave.
v enakomernem dihanju je premikala prsi, sicer pa mirovala ob nervozni feromonski privlačnosti, ki me je silila v obup. ni vedela, da mi ni mar za projekcijo, in da jo skrivaj gledem. med opazovanjem njenega sem pozabil na svoje dihanje, se tega zavedel in ob podivjanem bitju srca komaj prikril sopihanje.
poročena ženska blizu tridesetih, katero bi ukradel njenemu možu in žrtvoval vseh svojih sedem osebnosti, da bi ustavil njegovo vojsko, si je morda zastavljala vprašanja o moji nervozi. bila je ženska za ljubezen. za heleno in parisa. zanjo bi dal vse svoje osebnosti, vsa življenja.
patrokla - ahilovega ljubimca.
menelaja - kralja šparte.
hektorja - prvaka troje in krotilca konj.
ahila - nepremagljivo poosebljenje slave in ekstaze.
priama - plemenitega očeta in kralja troje.
agamemnona - imperatorja zedinjene grčije.
odiseja - pustolovca, diplomata, kralja itake.
ko bi vsi pomrli, bi se v meni prebudil speči paris, resnična ankhova osebnost, večni mladenič, lokostrelec, častilec ženske lepote, erotik in pesnik, ki po padcu troje išče heleno. dovolj ima bojevanja; lok je razpokan, tulec prazen; pero polno. z njim išče ljubezen, ki jo bo lahko cenil do smrti.
s prijateljico solistko sva prijeten večer sklenila v koktajl baru. pila sva rdeče vino in uživala v dimu lahkih kanadskih cigaret.
»kakšen se ti je zdel film?« je dahnila vame, ko sem zrl v njen dekolte.
»storil bi vse, da bi dobil helenino srce.«
dejavnost novodobnih kinematografov, v katerih zdolgočaseni čredi prikazujejo uspavalne komercialne filme, sem vedno preziral. a celo tako vztrajno preziranje se je znalo umakniti volji priljubljenih žensk za preživljanje prostega časa z neusmiljenim kritikom filmskih projekcij.
zadnje tako naključje je hotelo, da sem si ogledal trojo. k tej sintetični reprizi prebadanja ahilove pete sem spremljal simpatijo z otroštva.
film je v meni, kljub nekakšnemu paradoksalnemu precedensu, sprožil razmišljanja o moškem umiranju za žensko in domovino. namreč ti dve največji klasični moški ljubezni je povozilo zobovje časa, saj danes moški ljubimo le še sami sebe. po spolni revoluciji in evropski integraciji je namreč žrtvovanje življenja na teh dveh oltarjih postalo nesmiselno. ljubitelji viktorijanske definicije ženske in častilci slovenske suverenosti dehidrirani zahajamo v pustinjo svobodne spolnosti in globalizacije.
posladkan filmski produkt je bil sicer komaj dostojna retrospektiva homerjeve iliade. sedel sem med množico ljudi, ki za kritičen ogled spektakla verjetno ni dovolj dobro poznala epskega in zgodovinskega ozadja, da se filmski produkciji ne bi prepustila voditi za nosove. večjemu delu se morda niti sanjalo ni kakšen pomen je imela bitka za trojo, katere izid je malo azijo trdneje povezal z evropo.
navkljub nenehnemu sprehajanju po notranjosti je v meni ostalo dovolj prostora za postavitev nove, čistejše dispozicije. bila je misel nanjo. rodila se je predvidljivemu poražencu bitk z ženskami. ob nenehnih črnih mislih in pomilovanju samega sebe, je sedela dolgoletna simpatija in prijateljica sopranistka, ki sem jo poznal že drugo desetletje. še danes med božičnimi prazniki rad prisluhnem njenemu vokalu v izvedbi händlovega mesije 'in nahranil bo svoje črede kot pastir'.
še vedno je bila lepa kot takrat, ko sem jo prvič skrivoma ljubil in sem želel ukrasti njeno naklonjenost; toda kakršnokoli poželenje sem tokrat še čutil do nje, ga je platonično omejevanje spolnega občudovanja premagalo. čeprav bi, če se vrnem v preteklost, kljub svojim rosnim letom, do nje čutil tendenco do telesne manifestacije ljubezni, svojih občutenj pa z dotiki zaradi deške seksualne nedefiniranosti ne bi znal dostojno izpovedati, bi njeni mehki koži prstni odtisi pomenili kot dotik gobavca kateri izmed hčera olimpa.
orakelj v delfih je njeno ženskost posejal na polje te usodne ljubezni, a zaradi odhoda bogov zrna nikoli niso vzklila. do nje sem tako ohranil duševno podobnost, ki bi se v zrelih letih in ob pravi meri alkohola v krvi, lahko manifestirala v intimni izmenjavi telesnih tekočin.
toda danes… naj bo prekleta! še je ostala v treznemu meni, poosebljeni žalosti in samoti, ta belina, ta svežina, mladost ter nedolžnost, ta angel brez kril ljubezni, ta helena izven homerjevega papirusa in petersenovega platna. posedovala je čistost, trdno kot ahilov meč in tega zaradi kovaških mojstrovin hefaista kot očeta nikoli več ne morejo načeti ne kerberovi čekani, ne zublji hadove najbolj peklenske lave.
v enakomernem dihanju je premikala prsi, sicer pa mirovala ob nervozni feromonski privlačnosti, ki me je silila v obup. ni vedela, da mi ni mar za projekcijo, in da jo skrivaj gledem. med opazovanjem njenega sem pozabil na svoje dihanje, se tega zavedel in ob podivjanem bitju srca komaj prikril sopihanje.
poročena ženska blizu tridesetih, katero bi ukradel njenemu možu in žrtvoval vseh svojih sedem osebnosti, da bi ustavil njegovo vojsko, si je morda zastavljala vprašanja o moji nervozi. bila je ženska za ljubezen. za heleno in parisa. zanjo bi dal vse svoje osebnosti, vsa življenja.
patrokla - ahilovega ljubimca.
menelaja - kralja šparte.
hektorja - prvaka troje in krotilca konj.
ahila - nepremagljivo poosebljenje slave in ekstaze.
priama - plemenitega očeta in kralja troje.
agamemnona - imperatorja zedinjene grčije.
odiseja - pustolovca, diplomata, kralja itake.
ko bi vsi pomrli, bi se v meni prebudil speči paris, resnična ankhova osebnost, večni mladenič, lokostrelec, častilec ženske lepote, erotik in pesnik, ki po padcu troje išče heleno. dovolj ima bojevanja; lok je razpokan, tulec prazen; pero polno. z njim išče ljubezen, ki jo bo lahko cenil do smrti.
s prijateljico solistko sva prijeten večer sklenila v koktajl baru. pila sva rdeče vino in uživala v dimu lahkih kanadskih cigaret.
»kakšen se ti je zdel film?« je dahnila vame, ko sem zrl v njen dekolte.
»storil bi vse, da bi dobil helenino srce.«
