Bilo je jutro…
Ali morda večer?
Pravzaprav se mu to sploh ni zdelo pomembno.
Ležal je v objemu mehkih svilenih rjuh in le droben kos je skrival njegova ledja.
S pogledom je preletel sobo.
Bila je majhna in prijetna.
Stene so prekrivale obledele rumene tapete, na katerih si lahko slutil nekoč moder vzorec. Starinsko pohištvo in umetniške slike.
Tu in tam debela pajčevina… kot bi pajki slutili, da je ta prostor zanje najvarnejši kotiček na svetu. Te sobe pač že dolgo ni nihče čistil.
In potem je njegov pogled obstal.
Nepremično je zrl skozi balkonska vrata.
Umazan fantič, ki se mu je predstavil kot »receptionist«, je vsaj v tem primeru govoril resnico.
Razgled je bil… pravljično nadzemeljski.
Skozi umetelni oblikovano ograjo si videl le nekaj palm, kakšnih deset metrov peska, potem pa… neskončno modrino oceana.
Nekaj mističnega je bilo v tej neskončnosti.
Kot bi Bog upodobil samega sebe – čudežnega, prevelikega, da bi se ga mogla dotakniti človeška domišljija in povsem spokojnega.
A danes se njegov pogled in misel nista utapljala v božanskosti oceana.
Ostala sta na balkonu.
Tam, kjer je bila ona.
S hrbtom napol obrnjena proti njemu se je naslanjala na železno ograjo in zdelo se je, da bo masivno ogrodje zdaj zdaj pokleknilo pred njeno lepoto.
Škrlatna dlan umirajočega sonca je nežno božala njen obraz, ki je žarel svetleje kot od božanske svetosti ožarjena obličja svetnikov.
Rahla morska sapica se je nežno poigravala z živo rumenimi lasmi. Drhteli so, kot drhti žitno polje, tik preden vanj zarežejo srpi žanjic.
Njene ustnice so bile bolj žametne in rdeče kot zreli makovi cvetovi.
Njeno telo je bilo mlečno belo in skrito pod tančico, ki je le poudarila, kar je bilo na njem najlepšega.
Bilo je preprosto popolno telo.
Fidija bi ga obsedeno prenašal v večni marmor, da bi Afrodita besnela od zavisti.
In gledal jo je, kot romar v ekstatičnem zamaknjenju gleda svetinjo.
Bila je njegova.
Stari bi rekli, da sta grešila…
On pa se je ob tej misli le prizanesljivo nasmehnil.
Z angelom pač ne moreš grešiti, kajne?
In… mar lahko greh preživi ogenj tako močne in neskončne ljubezni?
Ne, nista grešila.
Molila sta.
Tako čista in popolna ljubezen je lahko le molitev.
Obrnila se je in se mu nasmehnila.
V tem nasmehu je videl spokojnost in strast, večnost in norost mladostnikov.
Počasi je stopila v sobo in tiho zaprla vrata.
Tančica je zdrsnila na tla… kot tempeljsko ogrinjalo, ki se je nekoč pretrgalo na dvoje.
Legel je na hrbet in zaprl oči.
Želel je, da bi tisti trenutek postal večnost.
Bilo je jutro…
Ali morda večer?
Pravzaprav se mu to sploh ni zdelo pomembno.
Ležal je v objemu mehkih svilenih rjuh in le droben kos je skrival njegova ledja.
S pogledom je preletel sobo.
Bila je majhna in prijetna.
Stene so prekrivale obledele rumene tapete, na katerih si lahko slutil nekoč moder vzorec. Starinsko pohištvo in umetniške slike.
Tu in tam debela pajčevina… kot bi pajki slutili, da je ta prostor zanje najvarnejši kotiček na svetu. Te sobe pač že dolgo ni nihče čistil.
In potem je njegov pogled obstal.
Nepremično je zrl skozi balkonska vrata.
Umazan fantič, ki se mu je predstavil kot »receptionist«, je vsaj v tem primeru govoril resnico.
Razgled je bil… pravljično nadzemeljski.
Skozi umetelni oblikovano ograjo si videl le nekaj palm, kakšnih deset metrov peska, potem pa… neskončno modrino oceana.
Nekaj mističnega je bilo v tej neskončnosti.
Kot bi Bog upodobil samega sebe – čudežnega, prevelikega, da bi se ga mogla dotakniti človeška domišljija in povsem spokojnega.
A danes se njegov pogled in misel nista utapljala v božanskosti oceana.
Ostala sta na balkonu.
Tam, kjer je bila ona.
S hrbtom napol obrnjena proti njemu se je naslanjala na železno ograjo in zdelo se je, da bo masivno ogrodje zdaj zdaj pokleknilo pred njeno lepoto.
Škrlatna dlan umirajočega sonca je nežno božala njen obraz, ki je žarel svetleje kot od božanske svetosti ožarjena obličja svetnikov.
Rahla morska sapica se je nežno poigravala z živo rumenimi lasmi. Drhteli so, kot drhti žitno polje, tik preden vanj zarežejo srpi žanjic.
Njene ustnice so bile bolj žametne in rdeče kot zreli makovi cvetovi.
Njeno telo je bilo mlečno belo in skrito pod tančico, ki je le poudarila, kar je bilo na njem najlepšega.
Bilo je preprosto popolno telo.
Fidija bi ga obsedeno prenašal v večni marmor, da bi Afrodita besnela od zavisti.
In gledal jo je, kot romar v ekstatičnem zamaknjenju gleda svetinjo.
Bila je njegova.
Stari bi rekli, da sta grešila…
On pa se je ob tej misli le prizanesljivo nasmehnil.
Z angelom pač ne moreš grešiti, kajne?
In… mar lahko greh preživi ogenj tako močne in neskončne ljubezni?
Ne, nista grešila.
Molila sta.
Tako čista in popolna ljubezen je lahko le molitev.
Obrnila se je in se mu nasmehnila.
V tem nasmehu je videl spokojnost in strast, večnost in norost mladostnikov.
Počasi je stopila v sobo in tiho zaprla vrata.
Tančica je zdrsnila na tla… kot tempeljsko ogrinjalo, ki se je nekoč pretrgalo na dvoje.
Legel je na hrbet in zaprl oči.
Želel je, da bi tisti trenutek postal večnost.
