Berač sem,
ki brez dlani roki
hrepeneče dviga k tebi.
Rotim te,
milostno odvrzi le
pogled, nasmeh ali besedo
v prazno skledo mojega duha.
A ti le mimo greš,
spregledaš smet pod svojimi nogami,
ki ljubi te kot Bog je ljubil,
da brezoblični Nič
postal bi čudež novega sveta.
Berač sem, draga,
brez dlani …
rotim te, ne dovoli,
da ostal bi tudi brez srca.
DOVOLI
Dovoli, da te ljubim,
skrit pod plaščem čudežne noči,
kot vešča ljubi svetel plamen,
čeprav v tej blaznosti zgori.
Dovoli ustnicam,
da s tisočero nežnimi poljubi
pokrijejo telo;
srcu zapojejo naj pesem,
ki zavida vsemogočno jo nebo.
Postani harfa;
roké ljubeče naj položim nate,
goreča strast naj okorele prste žene,
naj melodijo angelsko igram le zate.
GREŠ?
Podaj mi roko in stopi z mano na pot …
Pojdiva tja, kjer smem ti reči: »Ljubim te!«
in kjer v svobodi ranjene ljubezni
srce kot hrepeneči romar
objeti svojo drugo polovico sme.
Ljubezen nama bo nadela krila,
da kot objeta angela bova letela
onstran zvezd in sanj in … upanja;
na koncu večnosti bova prispela v svet,
kjer ni obupa, ni strahov in ne … želja.
Samo to noč …
Greš?
ZAKAJ?
Tisoč neizgovorjenih besed …
Pogledov tisoč in smehljajev,
spominov, hrepenenj in sanj;
vprašanje eno le,
zaman odgovor iščem nanj …
ZAKAJ?
A ti molčiš;
pogreznjen v večni sen,
ko v mrtvaški prt zavit
stopaš po poti v svet, ki nam je živim še neznan,
in upaš, da boš našel tam
po čemer tu si hrepenel zaman …
ZAKAJ?
Vem, v odgovor čaka me le molk …
Med nama tisoč je svetov,
prepadov tisoč brez mostov,
da bi beseda mogla romati
do tebe in nazaj …
Zato molitev tiha naj te spremlja,
daj, upanje mi pošlji vsaj,
da si, zgaran popotnik, končno našel,
kar iskal si …
RAJ.
BERAČEVA PROŠNJA
Berač sem,
ki brez dlani roki
hrepeneče dviga k tebi.
Rotim te,
milostno odvrzi le
pogled, nasmeh ali besedo
v prazno skledo mojega duha.
A ti le mimo greš,
spregledaš smet pod svojimi nogami,
ki ljubi te kot Bog je ljubil,
da brezoblični Nič
postal bi čudež novega sveta.
Berač sem, draga,
brez dlani …
rotim te, ne dovoli,
da ostal bi tudi brez srca.
DOVOLI
Dovoli, da te ljubim,
skrit pod plaščem čudežne noči,
kot vešča ljubi svetel plamen,
čeprav v tej blaznosti zgori.
Dovoli ustnicam,
da s tisočero nežnimi poljubi
pokrijejo telo;
srcu zapojejo naj pesem,
ki zavida vsemogočno jo nebo.
Postani harfa;
roké ljubeče naj položim nate,
goreča strast naj okorele prste žene,
naj melodijo angelsko igram le zate.
GREŠ?
Podaj mi roko in stopi z mano na pot …
Pojdiva tja, kjer smem ti reči: »Ljubim te!«
in kjer v svobodi ranjene ljubezni
srce kot hrepeneči romar
objeti svojo drugo polovico sme.
Ljubezen nama bo nadela krila,
da kot objeta angela bova letela
onstran zvezd in sanj in … upanja;
na koncu večnosti bova prispela v svet,
kjer ni obupa, ni strahov in ne … želja.
Samo to noč …
Greš?
ZAKAJ?
Tisoč neizgovorjenih besed …
Pogledov tisoč in smehljajev,
spominov, hrepenenj in sanj;
vprašanje eno le,
zaman odgovor iščem nanj …
ZAKAJ?
A ti molčiš;
pogreznjen v večni sen,
ko v mrtvaški prt zavit
stopaš po poti v svet, ki nam je živim še neznan,
in upaš, da boš našel tam
po čemer tu si hrepenel zaman …
ZAKAJ?
Vem, v odgovor čaka me le molk …
Med nama tisoč je svetov,
prepadov tisoč brez mostov,
da bi beseda mogla romati
do tebe in nazaj …
Zato molitev tiha naj te spremlja,
daj, upanje mi pošlji vsaj,
da si, zgaran popotnik, končno našel,
kar iskal si …
