Mogočno se dviga nad širnimi celjskimi prostranstvi...
Kot ostareli pastir, ki z življenjem varuje svojo maloštevilno in umazano, a tako neskončno ljubo mu čredico.
Kot mati, ki zbira svoje otroke in jih varuje pred neznanimi nevarnostmi.
Ali pa kot jastreb, ki požrešno čaka, da si za obed upleni nebogljeno pišče v daljavi.
Mogočno vlada celjski grad.
Gradu pa s trdno in neizprosno, predvsem pa preračunljivo roko vlada svetli grof ...
... gospod Herman.
Gospod, ki se ni bal pogledati onkraj pobeljenih vrhov skalnih očakov na obzorju.
Vitez, ki s telesom lastnim in življenjem pri Nikopolju rešil kralja Sigismunda je gotove smrti.
Patron, ki je in še sedaj zapravlja tisoče cekinov, da ljudstvo počasti Gospoda z gradnjo samostanov in cerkva... in za odpustke, da ne bi od vseh grehov obtežena duša slučajno kdaj zaplavala namesto v rajski vrt tja dol, v večno noč pekla.
Grof, ki rad postal bi knez.
Gospod, ki v grbu nosi tri presvetle zvezde...
... za Celje
... za cesarja
... za Boga.
Kot kronike poročajo, se je kot mlad vojak nadvse odlikoval v krvavih bojih zoper turško kugo.
Z odliko v boju rasli so njegov ugled in znanstva,
a z njimi rasel golobrademu je grofu apetit.
Ko je z naročja smrti rešil ogrskega kralja, mu hitro segel je pogled prek Alp na Nemško in prek Kolpe na Balkan.
Pretkano je okoliške rodbine zvabil v pogodbe, s katerimi je pridobival vedno več gospostev in naslovov.
Celo otroke, sadove svojega telesa, je poženil,
kot je menil sam, da je najbolje.
Hčer Barbaro poslal je kar v Budimpešto za ženo
svojemu prijatelju in kralju Sigismundu.
S poroko prvorojenca in naslednika Friderika pa je vzpostavil krhek mir s sosedi Frankopani, ko mu za ženo ‘zbral je
plemenito frankopansko hčer Elizabeto.
Ko je podedoval še Ortenburške fevde in je svetega cesarstva cesar postal sam kralj Sigismund, so celjske zvezde zasvetile kot še nikdar poprej...
Kako uboga bitja smo ljudje!
Neskončno majhni si še vedno drznemo pomisliti, da lahko prelisičimo, še več, podkupimo Boga.
In v tej utvari vsemogočnosti gradimo strategije, kako na Božji prestol postaviti – človeka!
A BOG NE KOCKA!!!
Vsak napuh izpuli kot plevel in ga potepta v gnoj človekovega bivanja.
In tudi Herman, vsem zvezam, ščitom in kupljenim farjem navkljub, mu ne uide.
Kot nekdaj nad Damoklejevim visi usode meč nad Hermanovim vratom.
Že pada – kulisa celjske ničevosti!
V Apokalipsi piše, da je angel tisti, ki oznani Zemlji konec in polom.
Tako naj v celjski kroniki na veke piše,
da je po angelu prišlo uničenje v Celje.
Nisem je še videl, a pravijo, da je gospa Veronika lepša od kraljice iz Sabe.
Da pod njenimi nogami raste cvetje in da jutranja zarja zardeva od zavisti, ko se gospa naslanja na okno prvim sončnim žarkom v pozdrav.
In ko jo gledaš, ti zagori srce, dokler ne izgoriš ves v ognju njene ljubezni.
Tako, kot je izgorel mladi grof Friderik.
A kjer jo Bog neskončno je obdaril, odvzel je to, kar razvnema starega tirana – slavno ime in zavidljivo doto.
Ko se po nenadni Elizabetini smrti mladi grof ni hotel spet ženiti po očetovi maniri, je stari sklenil podvzeti vse, da se nezaželjene snahe reši.
Težke obtožbe te čakajo, Veronika.
Takšne, ki jih navadno plačamo z življenjem.
In jaz ...
Jaz naj bi te branil.
Jaz, ki te niti ne poznam.
Jaz, ki sem se iz teharske kloake komaj pretolkel do pravdaškega poklica.
To borno ogrinjalo je vse, kar premorem ...
... in vanj naj te zavijem, Veronika, da te ubranim pred kremplji stare hijene?!?
In če je le polovica govoric resničnih, bom, omamljen od lepote, kot mutec podpisoval tvojo smrt.
KAKO NAJ TE UBRANIM?!?
Zato vprašam vas, presvetli grof.
Sami ste noč za nočjo vedno drugje tešili svojo pohoto – ljubezni pa si drznete porezati peruti?
Od malega se valjate v blatu greha in si še drznete obsojati angele?
Mar res ne vidiš, slepec, norec stari, da se tvoj diabolični načrt obrača, in da si naslednji na njegovi poti ti?
Prav ti!
Kajti vsak greh se odpusti – le greh zoper ljubezen te vso večnost kakor svinec vleče k dnu pekla.
In ti, grof, znova in znova in znova grešiš zoper ljubezen.
Do dna pekla se boš pogreznil in prišli bodo tisti, ki bodo za teboj zalučali še svetle zvezde.
Jok in obup in beda – te zvezde bodo svetile nad Celjem.
Kajti Veroniko lahko ubiješ, pogubljen pa boš le ti.
Ljubezen namreč ne mine.
Davno po tem, ko boš trohnel pod oltarjem kakšnega kupljenega samostana in se bo tvoja duša že neskončnokrat scvrla v peklu; davno po tem, ko bo zgodba celjskih zgolj šepet duhov in bo ta grad le kup kamenja – bo ljubezen še vedno živa.
Kot feniks se bo pognala iz pogorišča tvojega Celja
in spet bodo na sinjem, sončnem celjskem nebu zasvetile tri zvezde.
... za vero,
... za upanje in
... za ljubezen
In zadnja bo svetila najmočneje.
Ob branju Župančičeve Veronike Deseniške
Misli nekega pravdača ...
Mogočno se dviga nad širnimi celjskimi prostranstvi...
Kot ostareli pastir, ki z življenjem varuje svojo maloštevilno in umazano, a tako neskončno ljubo mu čredico.
Kot mati, ki zbira svoje otroke in jih varuje pred neznanimi nevarnostmi.
Ali pa kot jastreb, ki požrešno čaka, da si za obed upleni nebogljeno pišče v daljavi.
Mogočno vlada celjski grad.
Gradu pa s trdno in neizprosno, predvsem pa preračunljivo roko vlada svetli grof ...
... gospod Herman.
Gospod, ki se ni bal pogledati onkraj pobeljenih vrhov skalnih očakov na obzorju.
Vitez, ki s telesom lastnim in življenjem pri Nikopolju rešil kralja Sigismunda je gotove smrti.
Patron, ki je in še sedaj zapravlja tisoče cekinov, da ljudstvo počasti Gospoda z gradnjo samostanov in cerkva... in za odpustke, da ne bi od vseh grehov obtežena duša slučajno kdaj zaplavala namesto v rajski vrt tja dol, v večno noč pekla.
Grof, ki rad postal bi knez.
Gospod, ki v grbu nosi tri presvetle zvezde...
... za Celje
... za cesarja
... za Boga.
Kot kronike poročajo, se je kot mlad vojak nadvse odlikoval v krvavih bojih zoper turško kugo.
Z odliko v boju rasli so njegov ugled in znanstva,
a z njimi rasel golobrademu je grofu apetit.
Ko je z naročja smrti rešil ogrskega kralja, mu hitro segel je pogled prek Alp na Nemško in prek Kolpe na Balkan.
Pretkano je okoliške rodbine zvabil v pogodbe, s katerimi je pridobival vedno več gospostev in naslovov.
Celo otroke, sadove svojega telesa, je poženil,
kot je menil sam, da je najbolje.
Hčer Barbaro poslal je kar v Budimpešto za ženo
svojemu prijatelju in kralju Sigismundu.
S poroko prvorojenca in naslednika Friderika pa je vzpostavil krhek mir s sosedi Frankopani, ko mu za ženo ‘zbral je
plemenito frankopansko hčer Elizabeto.
Ko je podedoval še Ortenburške fevde in je svetega cesarstva cesar postal sam kralj Sigismund, so celjske zvezde zasvetile kot še nikdar poprej...
Kako uboga bitja smo ljudje!
Neskončno majhni si še vedno drznemo pomisliti, da lahko prelisičimo, še več, podkupimo Boga.
In v tej utvari vsemogočnosti gradimo strategije, kako na Božji prestol postaviti – človeka!
A BOG NE KOCKA!!!
Vsak napuh izpuli kot plevel in ga potepta v gnoj človekovega bivanja.
In tudi Herman, vsem zvezam, ščitom in kupljenim farjem navkljub, mu ne uide.
Kot nekdaj nad Damoklejevim visi usode meč nad Hermanovim vratom.
Že pada – kulisa celjske ničevosti!
V Apokalipsi piše, da je angel tisti, ki oznani Zemlji konec in polom.
Tako naj v celjski kroniki na veke piše,
da je po angelu prišlo uničenje v Celje.
Nisem je še videl, a pravijo, da je gospa Veronika lepša od kraljice iz Sabe.
Da pod njenimi nogami raste cvetje in da jutranja zarja zardeva od zavisti, ko se gospa naslanja na okno prvim sončnim žarkom v pozdrav.
In ko jo gledaš, ti zagori srce, dokler ne izgoriš ves v ognju njene ljubezni.
Tako, kot je izgorel mladi grof Friderik.
A kjer jo Bog neskončno je obdaril, odvzel je to, kar razvnema starega tirana – slavno ime in zavidljivo doto.
Ko se po nenadni Elizabetini smrti mladi grof ni hotel spet ženiti po očetovi maniri, je stari sklenil podvzeti vse, da se nezaželjene snahe reši.
Težke obtožbe te čakajo, Veronika.
Takšne, ki jih navadno plačamo z življenjem.
In jaz ...
Jaz naj bi te branil.
Jaz, ki te niti ne poznam.
Jaz, ki sem se iz teharske kloake komaj pretolkel do pravdaškega poklica.
To borno ogrinjalo je vse, kar premorem ...
... in vanj naj te zavijem, Veronika, da te ubranim pred kremplji stare hijene?!?
In če je le polovica govoric resničnih, bom, omamljen od lepote, kot mutec podpisoval tvojo smrt.
KAKO NAJ TE UBRANIM?!?
Zato vprašam vas, presvetli grof.
Sami ste noč za nočjo vedno drugje tešili svojo pohoto – ljubezni pa si drznete porezati peruti?
Od malega se valjate v blatu greha in si še drznete obsojati angele?
Mar res ne vidiš, slepec, norec stari, da se tvoj diabolični načrt obrača, in da si naslednji na njegovi poti ti?
Prav ti!
Kajti vsak greh se odpusti – le greh zoper ljubezen te vso večnost kakor svinec vleče k dnu pekla.
In ti, grof, znova in znova in znova grešiš zoper ljubezen.
Do dna pekla se boš pogreznil in prišli bodo tisti, ki bodo za teboj zalučali še svetle zvezde.
Jok in obup in beda – te zvezde bodo svetile nad Celjem.
Kajti Veroniko lahko ubiješ, pogubljen pa boš le ti.
Ljubezen namreč ne mine.
Davno po tem, ko boš trohnel pod oltarjem kakšnega kupljenega samostana in se bo tvoja duša že neskončnokrat scvrla v peklu; davno po tem, ko bo zgodba celjskih zgolj šepet duhov in bo ta grad le kup kamenja – bo ljubezen še vedno živa.
Kot feniks se bo pognala iz pogorišča tvojega Celja
in spet bodo na sinjem, sončnem celjskem nebu zasvetile tri zvezde.
... za vero,
... za upanje in
... za ljubezen
