BELA SLED

Prekrita s tančico spominov in časa,
veš še vedno bije.
Bila je Pol ona, za občutek celote.

Trenutki, kot ujeti v otroških željah,
ki čas jih vzame in nikoli ne vrne.
Bela Ljubljana, ki poje napev,
napev krošenj belih brez.

Neizmerno,
a ostaja le nezaustavljivo.

ALI ČUTIŠ?

Ostani z menoj, ko se ugasnejo luči
in ostali bosta le dve iskri,
vidni in večni.
Ko rešen bom poti
za stare slike življenja.

Zakaj človeku čas?
Zbita so načela
za prazne gugalnice greha.

In vsi te žalostni pogledi
ne vedoč od kje so nastali.
Milo molčijo, figure iz mesa
za utrip, ki del je sna.

Zagledal sem te in napotil se tja,
zdaj čakam, da obrišem črnilo.

Pogled in znoj.
Obstal sem pred mizo in nanjo položil cvetje,
dišeče jesensko cvetje.

Imel sem željo,
imel sem sibirsko kri.
In tisto noč so prišli
za trenutke bliskih slik.

Bilo vse prazno je
zdaj vidim blišč skozi prah časa,
to vse ostalo je.