Ko človek ve za kaj živeti!
Odpravljam se na potovanje, kjer spoznavam sebe,
in težko je bližnjemu ta dvom razumeti,
doumeti, potrpeti za rezultat, da tu ne gre trpeti.
Iskal sem in našel pot,
večkrat zrušil vse, da znebim se zmot,
naj ostaja dvom, da razbijam in gradim,
naj ostaja, da v varen pristan se napotim.
Kjer Furija usode gradi, vprašanje postavljam si,
naj točim solze za te ljudi?
Začudenje, posmeh, laži in v dar umazan cvet,
živim ali sanjam drugi svet?
Da zrastem –
da moj individualizem razbije vsak umazan konformizem.
Čutim, ko svobodo osvojim,
prav to je znak, da še vedno živim!
INFINITUS
Od tebe nastali.
Utelešena skrb, ki se je prelevila v prezir
kot bitje brez duha, a vseeno ji kljubuje nemir.
Mati, ki modro skrb deli,
o ti zelena mati, kje se upanje izgubi.
V skrbi za skrb, da plod se rodi
ti, ki napajala te lastna bo kri,
za čas, ko rodovitno te naredijo kosti,
za čas, ko spet pomirjena boš ti.
V dar ti je dano in ko potrebuješ, vzemi,
a bodi previden, lasten značaj te bo uničil.
Ko vse cirkulira, vse živi,
ko pohlep vse to ustavi, mama svoje otroke zapusti.
Zapuščeni v svet pustinje,
in spet kot da bog čisti poti,
veseli smo, kot izgubljeni sin, ki vrača se zdaj,
veseli, ko mati nas sprejema nazaj.
ZAČETEK KONCA
Ko človek ve za kaj živeti!
Odpravljam se na potovanje, kjer spoznavam sebe,
in težko je bližnjemu ta dvom razumeti,
doumeti, potrpeti za rezultat, da tu ne gre trpeti.
Iskal sem in našel pot,
večkrat zrušil vse, da znebim se zmot,
naj ostaja dvom, da razbijam in gradim,
naj ostaja, da v varen pristan se napotim.
Kjer Furija usode gradi, vprašanje postavljam si,
naj točim solze za te ljudi?
Začudenje, posmeh, laži in v dar umazan cvet,
živim ali sanjam drugi svet?
Da zrastem –
da moj individualizem razbije vsak umazan konformizem.
Čutim, ko svobodo osvojim,
prav to je znak, da še vedno živim!
INFINITUS
Od tebe nastali.
Utelešena skrb, ki se je prelevila v prezir
kot bitje brez duha, a vseeno ji kljubuje nemir.
Mati, ki modro skrb deli,
o ti zelena mati, kje se upanje izgubi.
V skrbi za skrb, da plod se rodi
ti, ki napajala te lastna bo kri,
za čas, ko rodovitno te naredijo kosti,
za čas, ko spet pomirjena boš ti.
V dar ti je dano in ko potrebuješ, vzemi,
a bodi previden, lasten značaj te bo uničil.
Ko vse cirkulira, vse živi,
ko pohlep vse to ustavi, mama svoje otroke zapusti.
Zapuščeni v svet pustinje,
in spet kot da bog čisti poti,
veseli smo, kot izgubljeni sin, ki vrača se zdaj,
veseli, ko mati nas sprejema nazaj.
