Pokliči me! Za zidovi prepojenimi z žalostjo slišim krike – DOXA. Pogledi za minljivost, za življenje.
Ponujam prst tistemu detetu. Pozabljene so ure, pozabljen je namen. Na svetu je kraljestvo, vendar tisto drugačno.
Igra patetike vsi so prešerne sreče. Iz zadnje vrste opazuj žarke želja, prisluhni rajskim cimbalam.
Ostani in se ne gani. Ne pričakuj, saj boš začutil.
Dogodek dneva. Pajčevina vrveža ujeta v žamet, po njej tisti bleščeči biser spolzi biser, ki ohladil bo razvnete duše.
Ne boj se me! Utripi vek so lahkotni svet v vrtincu pozabljen je. Stopi z menoj, podaj mi roko dan skriva svoje čare.
Za pot po kateri pretaka ista se kri, pred nama svet je brez barve. Nepoznana je laž in rdeče je sonce.
Živiva za eno združenih moči za venec zmage, venec ljubezni in sožitja. Besede iztrohnjene za pravo pot življenja!
Noč obrača list. Silhueta tvoje nežnosti spuščena na pot poljubov. Sledi strasti geni zapolnjeni s prahom bolečine.
Čisto počasi. Odeta v svinčeni pajčolan v viharju izgubljenih misli in zrela usoda na drevesu življenja.
Vonj! Kaplje tvojega potu, čaše vina belih cvetov. Vid, ki se megli. Življenje: bolečina in slepilo.
Tango Lune in družine zvezd. Ljubezen za smrt, Smrt, ki daje življenje.
Ljubim te! Naj začutim te, dotik, kot pečat tvoja moč stisnila me bo!
Ti si tista edina, ti vračaš svežino v moje življenje. Resnično priznam! Zaljubim sem se vate.
Vidim zgražanje in posmeh ljudi, gnus, saj le starka si. Ni na svetu butca, ki se ljubil bi s tabo, a jaz ostal tu bom zate.
Ti vodiš me v Casablanco poezije, naveličan čakam na priložnost, priložnost pobega v novi lepši svet.
