»Vse bo šlo k hudiču,« je nergal glavni urednik, ko je, besen na ves svet, prišel v novinarsko sobo na kavo. Od zajetne čete novinarjev nas je ostalo le še pet:tri študentke, ki so garale za evro in pol na uro, on in jaz. Bil je čemeren in siten, a tudi moje počutje ni bilo ravno briljantno.
Nekoč so se revije, časopisi, tudi radio in televizija tepli zame:
»Manica, imaš čas, da letiš v Budimpešto? Ja, seveda, Gabriel García Márquez bo tam. Naredi intervju, lahko tudi do 38.000 znakov, logično, da ni problema, plačamo ti hotel, dobiš tudi dnevnice. Za pet dni, prav? Zlata si!«
Čez kakšen mesec sem pod nujno pristala v London, točneje v Cambridgu, kjer me je čakal Sean Connery. Z menoj je bil tudi televizijski snemalec, da sva mimogrede posnela še dvajsetminutno oddajo za SOAP TV. Jorge Bucay, eden najbolj branih pisateljev na svetu, je po posredovanju M. R., atašeja na naši ambasadi v Madridu, izjemoma privolil v intervju, četudi je novinarje iz nekdanjih socialističnih držav dosledno odklanjal. Kaj hočemo, za ljubimca narediš tudi nemogoče!
Potem pa je bilo Indije Koromandije dobesedno čez noč konec. Najprej nas je kupil Tamari d.o.o, potem so zamenjali direktorja, nakar smo na sodišču izgubili tožbo, ker smo o nekem desnem politiku pisali laži, leta 2012 nas je privil še Jak Soja, znan plastični kirurg in tožbo brez poravnave gladko dobil, lani sta nas zapustili najboljši novinarki Sara in Kaja. Naslednje leto bom stara petdeset let. Katastrofa.
»Če boš zadovoljna z 800 evri bruto, lahko ostaneš, drugače pojdi,« je bil nekega zgodnjega novembrskega jutra stvaren šef. Klecnila so mi kolena.
»A si nor?! Še lani sem toliko dobila za plačevanje telefona…«
Zamahnil je z roko in se ni več menil zame.
Ostala sem, kam pa bi pri petdesetih lahko šla?! Edino ceste pometat.
»Kaj mi daš, če ti zrihtam intervju z Damjanom Sedejem?« je zinil urednik po drugem ali tretjem požirku kave.
»Ne zajebavaj se,« sem za spoznanje povzdignila glas. Nisem priplavala po juhi, tudi spomin mi je dobro deloval. Vedela sem, tako kot tri četrt Slovenceljnov, da se je Sedej po tistem, ko je v pijanosti zanetil požar, da se je scvrlo šest krav, trije prašiči in sedem gosi, umaknil iz javnosti.
Če me že za eno figo plačuje, naj me vsaj ne draži, sem pomislila, a izza stisnjenih zob ni prišla niti besedica.
Z vso ihto sem udarjala po tipkah. Pisala sem članek o zdravilnih vrednostih rdečega ribeza, lektorica je bila že nestrpna, saj je že dvakrat ali trikrat očitajoče pomolila glavo skozi vrata.
»Daj, zmigaj, resno mislim, čaka te,« je še enkrat zarobantil, potem pa mi je porinil čez mizo službeno kartico za Petrol, češ izgini mi izpred oči, dokler se ne premislim.
Zazijala sem od presenečenja.
Pa saj tip resno misli, ej!
Pogledala sem na uro. Pol enajstih. Prav, pa grem. Do Idrije, kjer je živel Sedej, je bilo uro in pol vožnje. V Googlu sem odtipkala pisateljevo ime in na ekran mi je vrglo več tisoč zadetkov. Na hitro sem prebrala nekaj starih člankov, intervju v Mladini iz leta 1995, notico iz črne kronike- in to je bilo to. Fotografije so bile starejšega datuma, kazale pa so prijetnega moškega z rahlo sivečimi lasmi.
»Nekaj bom že spravila skupaj, saj sem stara mačka!« sem se zahahljala sama pri sebi.
»Še nisi odnesla riti?«je v tistem trenutku zagrmelo iz urednikove sobe.
Pograbila sem diktafon in fotoaparat, se na hitro pogledala v ogledalo, ki je viselo nad umivalnikom in stekla proti stopnicam.
Od Logatca do Idrije se je cesta vlekla kot kurja čreva. Prekleti Dars in stokrat prekleto Ministrstvo za infrastrukturo. Kakšen kilometer pred Hotedršico sem divje pritisnila na zavoro, kajti sredi ceste, tik za ovinkom sta vsak na svoji strani stala tovornjaka in budali za volanoma sta mirno klepetali, kot da ne bi ovirali prometa.
Pred Kendovim dvorcem sem parkirala z rahlo zamudo. Če bi lahko, bi škripala z zobmi od jeze, kajti strah, ki se mi je zaradi tovornjakarjev zalezel v kosti, še ni popustil. Mater jim.
Na terasi pred vhodom je sedel sivolasi moški. Zdel se mi je podoben Sedeju, hvala bogu.
»Verjetno je ta, saj je rekel šef, da me bo čakal,« sem si rekla odločno.
Z naglimi koraki sem stopila bliže. Moški, ki je zdolgočaseno pogledoval okoli sebe, me še zmeraj ni opazil.
Še enkrat sem pokukala v torbico. Diktafon je bil na svojem mestu. Previdno sem ga vklopila, pri znanih pisateljih človek nikoli ne ve, kaj jih bo pičilo.
Od blizu je bil videti starejši, kot sem se ga spomnila po redkih fotografijah, ki sem jih našla na internetu. V resnici je bil tudi večji in močnejši.
Neodločno sem se ustavila kakšen meter ali dva pred njima in vljudno zakašljala. Natakar mu je ravno polnil kozarec z vinom in potem sta se oba hkrati obrnila k meni in za trenutek se mi je celo zazdelo, da je bil Damjan videti osupel, ko me je zagledal.
»Kaj želite, mlada dama?« je nato dejal in širok nasmeh mu je zaokrožil čez vedri obraz.
Prijateljsko a tudi radovedno me je opazoval in njegove smejoče oči so se sprehodile od superg, v katerih so tičale bose noge pa do sončnih očal, ki sem jih zataknila v komaj ukrotljive lase. Nehote sem zardela.
»Oprostite, ker nekaj minut zamujam. Še nikoli nisem bila v Idriji, sem gor pa tudi ni bilo lahko najti poti,«sem iskreno zajecljala in zdelo se mi je, da je ta presneta izdajalska rdečica zacvetela povsod tam, kjer ne bi smela.
Moški je z dvema prstoma prijel kozarec in ga nato zaobjel z dlanjo.
»Imate prav. V tujem kraju se je po navadi težko znajti. Prisedite, da ne boste po nepotrebnem stali. Prostora je kolikor hočete.«
Prikimala sem in se zahvalila natakarju, ki mi je pridržal stol, potem pa je neslišno izginil za prvimi vrati, ki so vodila v dvorec.
»Če bi človek živel milijon let, bi kljub temu nenehno vzdihoval za minljivostmi življenja,« je navrgel, medtem ko sem se udobno namestila, položila torbico na stol ter molila, da je na diktafonu še dovolj praznega prostora. Kot po navadi sem pozabila preveriti.
Natakar se je neslišno prikazal za hrbtom in še meni natočil kozarec vina.
»Radgonska penina, najboljše, kar imajo,« se je nasmehnil sivolasi gospod in njegov pogled je nagajivo obstal na mojem vratu.
»Nekaj ste govorili o minljivosti življenja,« sem dejala in mu vrnila pogled. Imel je bistre in zvedave oči, ki so odkrito in brez slepomišenja polzele po meni in mi brez besed dopovedovale, kaj jih mika.
»Brezupno, mar ne?«
»Ne razumem.«
Vprašujoče sem se zazrla vanj in še pravočasno ujela nasmeh, ki se mu je zarisal v kotičkih ust.
»Iskanje smisla. Ljubezni. To dvoje sem imel v mislih.«
Besede so se porazgubile v vetru, ki je zavel preko hriba. Po veliko letih sem spet okušala vznemirljiv občutek, da svojega življenja nimam trdno v rokah. Že ko sem pred davnimi časi prebrala Sedejevo knjigo Vonj po milini, me je pri tretjem ali četrtem poglavju prešinilo, da sem se do ušes in še čez zaljubila v pisanje. Kaj podobnega se mi ni še nikoli zgodilo. Vsak, ki bi imel le malo soli v glavi, bi mi dejal, da sem otročja, trapasta in brez pameti.
Ko sem spet spregovorila, je imel moj glas malce nataknjen prizvok:
»Ljubezen je, ko bi raje umrli, kot živeli brez ljubljene osebe.«
Hudič frdamani. Kaj mi je, za boga svetega, da sem to zinila!?
Najraje bi se udrla v tla, toda besed se ni dalo več potegniti nazaj.
Mislila sem že, da bo vstal in odšel, kajti na stolu se je obrnil tako, kot bi vsak čas prav to nameraval storiti, a se je znova nagnil naprej, me prijel za roko in dejal:
»Od kod vam take misli, spoštovana gospa?«
»Manica sem. Za prijatelje Manca.«
Prikimal je, nato pa nežno objel moje prste s svojo ogromno šapo.
»Kakšen moški, madona!« sem pomislila in se predala mravljincem, ki so se v vročem zaletu pričeli sprehajati vse od stopal pa tja do vratu.
Odprla sem mapo, v kateri sem imela list z vprašanji. Previdno sem ga položila na mizo in ga na hitrico preletela. Vse, kar sem v zadnjih treh urah spravila skupaj, se mi je tisti trenutek zdelo butasto in nepotrebno.
»Ste že bili kdaj zaljubljeni?« je nadaljeval in me radovedno opazoval izpod čela.
Sumničavo sem nagrbančila obrvi in predela kozarec iz ene roke v drugo.
»Seveda. Logično. Bila sem tudi poročena,« zinem zmagoslavno kot bi to, da z nekom skočiš v zakonski jarem, danes sploh še kaj pomenilo.
Očitno je razmišljal podobno, kajti nagnil se je nazaj in se na ves glas zasmejal.
»Tudi jaz sem poročen, pa kaj?!«
»Brezupno?«
Srčno sem si zaželela, da bi rekel, da mu žena ničesar več ne pomeni.
»Točno tako. Kraljica mojega srca se je spremenila v brezzobo ščuko, ki mi hoče odgrizniti meso na nadlahti.«
»Želel bi si predstavljati, kakšni ste, ko koga zares ljubite…«
Zamišljeno me je opazoval.
»Nekam preveč resni ste za poklic, ki ga opravljate,« doda in me hoče prijeti za roko.
Svoj obraz približa mojemu.
»Najraje bi vas kar tukaj poljubil,« je dahnil, a potem se je z rahlim vzdihom usedel nazaj, verjetno zato, ker ga je zmedel moj butasti pogled ali pa zato, ko je opazil, da sem ob njegovi bližini zatrepetala in zlezla vase.
»Je za vas danes prvič?«
Ne vem zakaj, ampak spet me je pričel vikati.
»O, ne, ne, podobnih srečanj sem imela že nešteto,« sem pohitela in se nasmehnila.
»Potem imate izkušnje?«
»Seveda. Moram pa reči, da se veliko raje srečujem z moškimi kot z ženskami. One so mi preveč zmuzljive in nikoli ne vem, na kakšen način se bodo razgalile pred menoj.«
»Z ženskami? Ne recite mi, da vas lahko tudi babnice pritegnejo?«
Skomignila sem z rameni.
»Občasno. Čeprav je na področju, ki ga pokrivam, več žensk kot moških.«
Opazila sem, da z mojim odgovorom ni bil najbolj zadovoljen.
Zamišljeno se je zazrl v daljavo in ko je že tretjič nagnil prazen kozarec k ustom, sem vedela, da je nekaj narobe. Nervozno sem lomila prste pod mizo in molila, da ga nisem s čim užalila. Sicer sem računala s tem, da so pisatelji čudni, muhasti in nepredvidljivi, a da bi jih spravil iz tirnic nepomemben klepet o ljubezni … Ne, ne to bi pa res bilo malo preveč.
»Lahko se še naprej pogovarjava o skrivnostih, ki jih ustvarjajo čustva,« sem prekinila mučno tišino, ki je legla med naju.
»Lahko tudi o seksu? Kaj vam je ljubše?«
»Kakor želite. Sami odločite.«
Zavohala sem njegov after shave, ki me je nežno pobožal po licu. Pomislila sem, kako bi bilo, če bi me objel s svojimi močnimi rokami, me stisnil k sebi in se potem odločno in vdano zakopal med dojki, ki bi se izmuznili iz odpete bluze.
»Me slišite…?«
Stresla sem z glavo. Očitno mi je nekaj govoril, jaz pa sem bila z mislimi nekje drugje, pa ga nisem slišala.
»Vprašal sem vas, če se v moškega, s katerim zlezete v posteljo, tudi kdaj zaljubite…«
Kakšne neumnosti pa govori?! Seveda se zaljubim, kakopak. Drugače sploh ne bi spala z njimi.
»Prijatelji me prepričujejo, da si moški ne želite, da vam ženska govori o ljubezni, medtem ko si jo vzamete?«
Sanjalo se mi ni, zakaj sem to rekla, a besed, ki so sfrlele iz ust in jih ni bilo več moč potegniti nazaj.
»Ženskam, ki jih ljubim, ne pišem pesmi, če ste to mislili.«
Seveda ne. To itak vsi vedo, da ste skregani s poezijo. Jim pa zato napišete roman, je vrelo v meni, kljub temu, da sem ustnici trdno stiskala skupaj.
»Kaj pa potem?«
Radovednost je bila premočna, da bi bila tiho.
»Če so nežne in strastne in če mi dovolijo, da se z njimi ljubim tako, kot želim, jih ob slovesu dvakrat udarim po ritnici. Plus vse ostalo, kar paše zraven, se razume,« je rekel in me napeto opazoval skozi priprte veke.
Najin pogovor mi je bil vedno manj všeč. Urednik bi me lastnoročno postavil pred vrata, če bi namesto intervjuja prinesla v uredništvo Damjanovo razmišljanje o seksu.
Naj se naredim neumno in ga pričnem raje spraševati o njegovi zadnji knjigi? Ali pa o ponesrečeni zvezi izpred dvajset ali trideset let z avstrijsko pesnico Ingrid Doring? Hm, mogoče bi bilo bolje, da ga pobaram, zakaj je v zadnjem romanu, ki ga je napisal, dovolil, da glavna junakinja umre prej, preden se zbliža z moškim, ki ga je srečala na morski obali…
Sekunde so tekle, pa še zmeraj nisem vedela, kaj bi.
Damjan se je počasi dvignil. Bil je visok, močan in izjemno privlačen. Pogled na tisto malo trebuha, ki mu je silil izza pasu hlač, je bil prej kot ne vznemirljiv. Vzbujal je domišljijo in dražil poredne misli, ki so se v grozdih obešale vsevprek in me silile, da sem ga sledila z očmi, namesto da bi ga prosila, naj se usede nazaj, da nadaljujeva s pogovorom.
»Greva, čas je že,« mi reče in me prime za roko.
»Vam tukaj ni všeč?« se začudim, a mu vseeno sledim.
Zasmeje se in mi hkrati položi roko čez ramena.
»Prav lepo je, a morda za spoznanje preveč neudobno.«
Pisatelji! To so pa res čudni ljudje!
Na stopnišču me prijazno spusti naprej.
»Zgoraj bova lahko sama. Nihče naju ne bo motil,« je rekel zamolklo in ko sem se ozla čez ramo, sem opazila, da o nečem napeto razmišlja.
Skomignem z rameni.
V svoji karieri sem naletela že na cel kup čudakov, in če se eden od njih želi pogovarjati v hotelski sobi, mu bom pač ustregla. Za dober intervju sem bila pripravljena iti tudi preko trupel.
Ustavila sva se pred vrati številka 21. Iz žepa je potegnil ključ in počasi odklenil. Se mi je samo zdelo ali pa mu je roka res za spoznanje zadrhtela?
Pogled skozi okno je bil čudovit. Spodaj sem videla Idrijo, ki se je kopala v večernih meglicah. Visoki hribi, ki jim nisem vedela imena, so jo z vseh strani stiskali v tesen objem. Odprla sem vrata, ki so vodila na balkon in ko sem pogledala proti vrhovom macesnov, ki so se dvigovali v nebo, me je za trenutek zaščemelo v grlu. Sončni žarki so postajali vedno bolj leni in počasni, tople sledi, ki so jih puščali na obrazu, pa so bile polne čarobnosti trenutka, ki je zlagoma ugašal v prihajajoči večer.
Počasi sem se obrnila, še zmeraj prevzeta od vsega lepega, malo je manjkalo pa bi pozabila, zakaj sem sploh prišla.
In potem ga zagledam, jezuskristus, saj ne more biti res, sanja se mi, jebelacesta, kaj se mu meša?!
Ležal je sredi postelje, gol kot dojenček in tisti one med nogami mu je že stal pokonci. Videti je bil kot vojak na fronti tik pred tem, ko poveljnik zaukaže napad na sovražnika. Strmela sem vanj kot bi me uročil. Verjetno me je res, kajti nečesa tako velikega še nisem nikoli videla.
Ali pa me je pisateljeva bližina pripravila do ustvarjalnega pretiravanja?
Črne dlake, sem in tja že rahlo posivele, so ustvarile prijazen gozdiček, manjkale so samo še ovčke, ki bi se pasle in mulile travo.
Imelo me je, da bi se ob tej primerjavi, ki mi je padla na pamet, na ves glas zasmejala, a se nisem upala. Strašno sem pogrešala občinstvo, ki bi s ploskanjem pričaralo resničnost, medtem ko bi se zavese spustile, kar bi pomenilo, da je igre nepreklicno konec.
»Gospod pisatelj Damjan Slabe!« sem vzkliknila in roki sta se mi kar sami znašli v bokih.
»Seveda nisem. Kakšna neumnost! Če bi bil pisatelj,si ne bi mogel privoščiti sobe v Kendovem dvorcu, to ti naj bo jasno. Res sem Damjan, a ne Slabe. Pridi sem, da opraviva to, zaradi česar sva tukaj. Zvečer imamo spodaj sestanek in do takrat….«
Sesedla sem se na rob postelje. Tresla sem se po vsem telesu, želela sem zbežati, toda kaj, ko bi mi nagec z lahkoto zastavil pot, ki je vodila do vrat.
Oklenila sem se torbice in jo objela z obema rokama.
Če bi stekla na balkon in skočila čez ograjo, bi si verjetno polomila nogi. Do tal je bilo več kot tri metre.
»Kdo pa si, če te lahko vprašam?« sem ga slišala reči za hrbtom.
Medtem ko je govoril, se je pomaknil proti meni. Čutila sem to. Z vsako poro telesa sem ga zaznala, čeprav ga nisem videla.
»Maanca, Manca sem. Manca Tratnik. Novinarka. Freelancerka. Med drugim pišem tudi za Meteorit, z vami pa sem želela narediti intervju …«
Začel se je na ves glas krohotati, tolkel se je po kolenih in se scela metal po postelji. Nato se je prevalil na rob postelje in se usedel poleg mene. Obrnila sem glavo na drugo stran, ker ga nisem želela gledati.
»Nisi še nikoli videla golega moškega?« se je neumno zarežal in me prijel za brado.
Streslo me je. Nervozno sem se odmaknila za ped in molila, da se zgodi čudež in se čim prej rešim iz nemogoče zagate.
»Madona, jaz sem pa mislil, da si ena tistih, ki se zadnje čase kar same ponujajo osamljenim moških, ki jih srečajo po hotelih …«
Želja, da bi se spremenila v bogomolko, tisto, ki žre moške, je bila vedno močnejša. Odprla bi usta in problem bi na mah izginil. Za večno. Nihče ne bi niti zaslutil, da je na svetu en nemogoč moški manj.
»Kaj ko bi vseeno….«
Njegov glas je bil zamolkel in nežen hkrati. Roka, ki mi jo je položil na stegno, pa je bila vse prej kot moteča.
Pomislila sem na diktafon, ki je še zmeraj tiho brnel v torbici.
»Kako si drznete?!«
Glas, ki je zaplaval po sobi, je kar puhtel od neslutenega ogorčenja.
Tiho se je zahahljal.
»Všeč sem vam, vi ste všeč meni….«
Niti premakniti se nisem upala.
Kaj, če plane name in si vzame, kar bi se mu zahotelo?! Misel sploh ni bila tako grozna, kot se mi je sprva zdelo. Potem sem se v hipu odločila.
Kakšna pametna ideja!
Neverjetna. Briljantna. Uf!
Odprla sem torbico in potegnila iz nje diktafon.
Postavila sem ga točno na sredino. Med njim in med menoj.
Poteg sem ga drzno pogledala v oči in mu rekla:
»Ste za to, da najprej narediva intervju?«
Namrščil je čelo.
»Ne vidim smisla,« je obotavljaje dejal.
Preslišala sem ga. Zavestno ignorirala tudi tisti one, ki se mi je v svoji pokončnosti že ves čas posmehoval in me jezil hkrati.
»Zakaj se moški odloči, da gre v posteljo z žensko, ki jo vidi prvič?« sem ga vprašala in moj glas je bil slišati odločno in profesionalno.
PROTI ZVEZDAM IN ŠE DLJE
Zmeraj kadar stopim s prenatrpanega avtobusa, naredim še nekaj korakov do reke, se naslonim na ograjo in zrem v gladino, ki se blešči v zgodnjem jutranjem soncu. Včasih tudi dežuje, a nič hudega. Preštevam kapljice, ki nagajivo poskakujejo po gladini, se odbijajo druga od druge in se potem počasi, malodane neslišno, potopijo.
Mama mi je velikokrat pripovedovala, da nikjer drugje na svetu ne bom videla tako lepe reke, kot je naša. Res ima kar nekaj rokavov, na ravnini se raztezajo v nedogled, le takrat, ko se kakšen od njih spusti v ozko dolino, obdano z visokimi, skalnatimi bregovi, voda teče hitreje, pravzaprav drvi, kot da bi tla, po katerih si izbori pot, visela navzdol.
Včasih, če imam čas, stopim tudi na prod. Sezujem si čevlje, potem pa se usedem na enega od ploščatih kamnov, ki je običajno še vlažen od jutranje rose, zaprem oči in pomočim prste v deročo, ledeno mrzlo vodo. V tistem strašnem trenutku, ko mi telo stresa hlad, čutim, kako se zmrzal okoli srca prične luščiti, drobni, nevidni, stopljeni kristali pa se spremenijo v potoček, ki potem spolzi med naježenimi porami in drobnimi dlačicami po trebuhu navzdol in se izgubi na že itak mokri skali.
Pogosto zaprem oči, kajti zadnje čase se mi dogaja, da se smeh, ki ga nosim v srcu, toliko časa nemirno prestopa sem in tja, dokler mu ne zrastejo krila, da lahko poleti pod oblake. Danes na primer, se je spremenil v metulja z rumenimi krili, sedaj pa frfota okoli glave, prevrača kozolce in me vabi, naj se mu pridružim.
»Ne morem,« mu rečem, »v službo grem.«
Na sebi imam bluzo iz surove svile, zguljena je in na nekaterih mestih skoraj prozorna. Nima rokavov, globoko je izrezana in včasih, ko začutim, da se kdo zastrmi v moje prsi, zardim in si jih potem nehote pokrijem z dlanmi.
Pri babici sem se naučila izdelovati usnjene pasove. Moji so bili zmeraj svetlih barv, okrašeni z drobnimi biseri.
»Se ti ne zdi, da so kičasti?« me je opozarjala, a sem ji, ne da bi ji odgovorila, raje planila okoli vratu in se stisnila v njen objem.
V višino merim skoraj meter petinosemdeset, zato lahko nosim čevlje z nizkimi petami. Najraje imam platnene sandale, v katerih je korak lahek, malodane božajoč. Nič me ne moti, če pod stopali čutim dotike peska ali kamenja. Imam celo zabaven občutek, da se z vsakim korakom posebej spreminjam v naravo samo.
Nekoč, obiskovala sem še osnovno šolo, sem dedu izmaknila črn klobuk, ki si ga je nadel le ob nedeljah, ko je šel k maši. Čez teden je ležal v veliki škatli, katero je porinil pod posteljo.
Meni se je zdel klobuk več kot čaroben. Tičal mi je na nosu, da sem okoli sebe komaj kaj videla. Dišal je po tobaku in potu, a me to ni prav nič motilo. V rokah sem imela čarobno paličico, stala sem na stolu in čarala. Več dni se nisem ločila od njega, čarobni klobuk imam, tralala, teralala, sem prepevala in poplesavala po stopnicah.
V nedeljo zjutraj me v jedilnici pričakal ded, brez besed stegnil roko in me prijel za uho.
Pri tem je namrščil čelo, iz oči so mu švigale strele, lica pa so bila pordela od jeze.
Šlo mi je na jok, ko sem mu s ponižno sklonjeno glavo izročila tisto, kar ni bilo moje.
Ko so se najini prsti dotaknili, je sledila nekakšna odrevenelost, zdelo se mi je, kot da bi me s svojim ostrim in neizprosnim pogledom prikoval k tlom. Noge so postale negibne, spremenjene v kamen, srce je prenehalo biti.
Edino lasje, ki so bili težki, prožni in zelo občutljivi, so komaj opazno plapolali v prepihu, ki je nastal zaradi odprtih vrat.
Nato se je s prsti nežno dotaknil temena in to prej, preden se je pokril s klobukom.
»Ko umrem, ti ga zapustim v oporoki. Do takrat se ga nikoli več ne dotikaj!«
2.
Na vsem lepem je v zvoniku cerkve odbilo sedemkrat. Zdrznila sem se, planila pokonci, si kar med tekom obuvala sandale, popravila torbico, ki je malo po svoje mahedrala na rami ter se na cesti, ki vodi do Trga Ivana Tavčarja, pomešala med ostale hiteče v službo. Šele tedaj opazim, kako bučen je mestni hrup, v spomin se mi zariše kot film s preveč zvoka, ki ne neha odmevati v ušesih. V pisarno, kamor vstopim deset minut kasneje, prodre duh po zažganem sladkorju, v ustih se mi prične nabirati slina, kajti jutranja kava, ki jo popijem mimogrede, zraven računalnika, medtem ko tipkam, mi je najljubša.
Skrbim zato, da so akti in pravilniki, ki jih sprejema uprava naše občine, kolikor toliko jasno in razumljivo napisani. Včasih kaj popravim, drugič le dodam, kdaj pa kdaj celo upam, da bodo šefi to opazili in me hvaležno potrepljali po ramenih. A to se še nikoli ni zgodilo.
Direktor, ki se včasih prikaže na hodniku, ko hiti v pisarno gospe Lize Drobnič, ona je edina v mestu, ki obvlada kitajščino in ima zato nenehno polne roke dela, ne gleda ne levo, ne desno.
Nekoč sem se ravno vračala iz stranišča, ko zaduham vonj po cigari in dragem losionu po britju, se skoraj zaletim vanj.
Zardim in se pričnem na dolgo in široko opravičevati, on pa me pogleda od spodaj navzgor (meril je komaj nekaj več kot meter šestdeset), nato pa sikne nekaj takšnega kot preklete babe štorastein že ga ni bilo več.
Tudi zaradi tega pripetljaja sem svoje delo neizmerno sovražila, a si tega nikoli nisem upala priznati na glas.
Ko zazvoni telefon, sem bila z mislimi na palubi starega parnika. Z izključenimi motorji je tiho drsel po reki navzgor, ženske in moški pa so se z ogromnimi klobuki na glavi, sprehajali po palubi gor in dol.
»K direktorju moraš. Čakajo te,« me iznenadi Rebekin glas. Na široko sem odprla oči, sploh nisem slišala, kdaj je vstopila v sobo.
»Kaj moram?« sem ponovila za njo. Na srečo se je parnik potuhnil v prvem pristanišču in mi dal mir, ko sem razmišljala, kaj bi lahko pomenile njene besede.
Vstopila sem in počakala pri vratih, da si je moški, ki je sedel za mizo, vzel čas in me pogledal. Vedela sem, da je človeško bitje, takšno, kot smo bili vsi ostali, kljub temu pa je bilo na njem nekaj nezemeljskega.
V tistem trenutku sem se ga bala kot Boga, s katerim so me v otroštvu strašili, da me bo kaznoval, če ne bom pridna in ne bom pojedla vsega, kar mi je mama naložila na krožnik.
»Podpišite!« se nenadoma oglasi Božanstvo, ne da bi dvignilo pogled, le njegovi kratki, malo preveč zaliti prsti porinejo preko mize list papirja, potem pa mi pomignejo, naj pridem bliže in storim, kar mi je bilo ukazano.
»Kaj, kaj naj podpišem?« izjecljam in se nerodno prestopim z ene noge na drugo.
»Odpuščeni ste. S svojim podpisom soglašate tudi s pogoji,« je nadaljevalo in mi naštevalo člene in zakone, ki sem jih, kako ironično, sama spisala. Poleg mene bodo odpustili še sedem drugih uslužbencev.
Ljudem bi bilo treba dopovedati, da je življenje neumrljivo, dokler ga živimo. Vsakemu bi moralo biti jasno, da so lahko usodne besede in še bolj usodni koraki začetek novega, lepšega in pogumnejšega.
V tistem trenutku sem pomislila na prod, jutranjo roso, veter v laseh in sočne žarke, ki se sprehajajo po gladini vode.
Spomnila sem se na dedkov klobuk, ki je v urah, ko sem sedela v službi in urejala pomembne akte, ki se jih nihče ni držal, saj so v upravi, tako kod povsod v državi, nenehno iskali le stranske poti, kako goljufati davčno upravo, delavce in oblast.
Besede, ki sem jih slišala od meter in šestdeset centimetrov visokega Božanstva, so bile prečudovite. Počutila sem se rešeno, na novo rojena, ah, kakšna neizmerna radost! Najraje bi objela ves svet in se povzpela na oblake, ki sem jih še zarana, od daleč opazovala z nekoliko zavisti.
Čemerno, debelušno in sitno bitje za dragoceno mizo mi je v temačni pisarni tretjega nadstropja poklonilo največ, kar sem si lahko želela.
Svoboda, ki mi je iznenada padla v naročje, še ni povsem zaživela, kajti vse se je zgodilo prehitro in ni bilo časa, da bi se občutki pretegnili, zbudili in zaplesali po zloščeni mizi.
Impulzivno sem stopila do njega, z nehoteno kretnjo si je zavaroval obraz, kdo ve, morda se je ustrašil, da ga bom udarila, potem pa malodane zlezel vase, le na široko odprte oči so stekleno, na pol blazne, strmele vame, v njih pa se je zrcalil strah, ko sem ga objela okoli ramen in ga z vso močjo stisnila k sebi.
»Hvala, da ste me odpustili,« sem jecljala in po licu so mi tekle solze sreče.
Poljubila sem ga na potno čelo, se obrnila – in ga pustila samega.
Torek, 15. junija 2014 je bil dan, ko sem se ponovno rodila.
3.
Domov sem se vrnila kot v sanjah. Na pločniku sem si sezula sandale, brigalo me je, kaj so si tisti, ki so zgroženo strmeli vame, mislili.
»Svobodna sem, svobodna!« sem kričala po prazni hiši, kajti doma ni bilo nikogar. Izpod postelje sem potegnila škatlo, jo odprla in previdno vzela iz nje dedkov klobuk, ter si ga poveznila na glavo. Že dolgo mi je bil ravno prav in ognjeno rdeči lasje, ki so silili izpod njega, so mehko obkrožali zardeli obraz.
Ko se je na pragu prikazala mama in me videla, kako plešem po sobi, je pobledela.
»Pa ne, da so tudi tebe odpustili?« je s strahom zašepetala in se prijela za srce.
Novice so se, kot kaže, hitro razširile po mestu.
»Ja, ja, so me, so me, tralala! Uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki mi nikoli več ne bodo delali sivih las in podzakonski akti o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja tudi ne, tralalatralala!«
Mama se je sesedla na zofo.
»Midva z očetom ne bova mogla skrbeti zate. Saj veš, imava zeli nizki pokojnini…«
Obstala sem sredi plesa, solze, ki so se ulile po njenem licu, so me ganile. Klobuk sem previdno položila na mizo in stekla k njej, ter se stisnila v njeno naročje.
»Vse bo še dobro, vse bo še dobro,« sem nežno šepetala in jo prižemala k sebi.
»Ubogi otrok,« sem pomislila, ko sem jo gladila po skodranih, sivečih laseh.
Za k večerji sem si oblekla dolgo, rožnato obleko, okoli vratu pa sem si ovila svilen šal v svetlo zeleni barvi. Mikalo me je, da bi si v lase zataknila nekaj marjetic, a sem se premislila. Za moje starše bi bilo takšno ravnanje za spoznanje preveč drzno in ga ne bi razumela.
Jedli smo molče. Vilice in noži so drseli po krožniku in motili tišino, ki nas je ovijala v svoj nelagoden objem.
Tudi oče je gledal v mizo, le sem in tja se je odsotno zastrmel skozi okno, potem pa se je, kot bi se zalotil, da počne nekaj prepovedanega, vnovič lotil zelenjavnega polpeta.
»Kakšni so tvoji načrti?« se je nenadoma oglasila mama.
»Ne vem. Bom že kaj našla,« odvrnem s polnimi usti.
»Kako, ne vem? Dovolj si že stara, da bi morala vedeti. Hočeš pristati med klošarji?«
Očetov glas ni bil ravno božajoč.
Pogledala sem ju. Njegove roke so bile polne žuljev, ki jih je dobil na žagi, kjer je že več kot štirideset let žagal deske, iz katerih je njegov bratranec potem izdeloval okna in vrata.
Mama se je takrat, ko sem bila še otrok, pogosto smejala. Potem pa so moji bratci, takoj ko so se rodili, drug za drugim umirali, s seboj pa so odnašali njeno vedrino, upanje in voljo do življenja.
Da me ne bi izgubila, me je zavijala v vato in mi ni pustila dihati.
»Da se ti kaj ne naredi,«se je opravičevala, kadar sem jezno zacepetala.
Ko sta odložila jedilni pribor na mizo, sem ga tudi jaz.
Vse, kar mi je že od dopoldneva kričalo v duši, je viselo na nitki. Vidim ju, kako strmita v moje ustnice in čakata, kaj bosta slišala.
Nasmehnem se z vso hvaležnostjo, ker tako potrpežljivo čakata.
Od tistega dne naprej, ko mi je ded obljubil klobuk, sem se učila ponižnosti. In čakanja, ne da bi na glas opozarjala, kakšni viharji premetavajo moje misli in čustva iz enega predala v drugega. Naučila sem se zlesti vase in se umakniti, ko je želja po svobodi in dedkovem klobuku postala premočna in preveč očitna.
»Naj jima povem, da sem najsrečnejši človek na svetu, ker sem končno svobodna?«
Nisem imela zadosti poguma.
V življenju sem počela mogoče in nemogoče stvari, da bi jima ustregla. Vpisala sem se na pravo, ker je oče želel, da bi me spoštovali in cenili. Ko sem se zaposlila na občini, je jokal od sreče.
Za triindvajseti rojstni dan sem domov pripeljala Boruta, ki jima je prinesel aparat za kavo. Kasneje, ne da bi staršema povedala, sem ga pustila. Moje sanje so vsakič, ko so trčile ob njuno praktičnost, jokale v brezupu. Kadar me je mama vprašala, če ga še ljubim, sem prikimala. Majhna laž je vsakič naredila veliko veselja.
4.
Na glavi mi je tičal dedkov klobuk in okoli vratu sem si zavezala njegov šal, ki mi ga je podaril tik pred smrtjo.
»Nikoli me ne razočaraj,« mi je malodane ukazal, nato pa obrnil obraz, spačen od bolečin, k steni in se pokril z blazino.
Ko se je počutil bolje, me je prosil:«Povej mi kaj. Rad te poslušam.«
»Delaj dobro in razveseljuj ljudi, ki jih srečuješ v življenju,« je bil eden od številnih napotkov, ki mi jih je položil na srce.
»Rada bi, da bi se mama spet smejala!« sem vzkliknila.
Tedaj je ded povesil glavo, se obrnil k steni in se ni več ozrl.
Ob pogledu na ribe v akvariju, svetlikajoče v objemu prepletajočih sončnih žarkov, sem v sebi prvič začutila resničen obup.
Usta so se mi napolnila s hladno slino. Ničesar nisem imela v roki, s čimer bi lahko ujela srečo. Nobenega orodja, samo svoje roke in dedkov klobuk. Skozi okno sem videla ptico, ki je poletela nizko čez močvirsko travo, in potem izginila na nebu.
Zastrmela sem se v bele kamne, ki so ležali med skrbno zloženimi knjigami na polici. Bili so videti kot duše, ujete v kamnite gradove. Dotaknila sem se enega med njimi, bil je topel, malodane vroč na otip.
Nežno in skrbno sem se dotaknila klobuka, okoli mene je zadišalo po sreči, zadovoljstvu in miru, nisem imela srca, da bi se priklanjala pred na rogovilaste veje pripetimi vprašanji, ki so nespodobno spraševali, kaj bo jutri ali kdaj pozneje, ko mi bo zmanjkalo denarja za kruh.
Zaprla sem oči in se nehote nasmehnila. Pred seboj sem zagledala deda, ki je stal na drugi strani ribnika in se z nekom pogovarjal. Kazal mi je hrbet, ki je bil ves bel in vzravnan in divje mahal okoli sebe z obema rokama, ki sta postajali vedno daljši in podobni pticam.
Slišalo se je povsem svetopisemsko, ko se je, povsem iznenada, sklonil k meni in dejal:
»Vstani in pojdi!«
Telo se mi je spremenilo v ogromno veslo, ki se je nežno spustilo v vodo in zamahnilo. Tok me je gnal naprej, kačji pastirji so sedali na veslo, v zraku pa je zadišalo po večerji: dveh ocvrtih jajcih, mlečni kavi in rženem kruhu.
»Kam naj grem, dedek?« sem se poskušala ozreti in ga prositi za pomoč. Na primer: bodi moj smerokaz, luč na koncu tunela, zvonec na kolesu, hupa v avtomobilu.
Ni mi uspelo. Le njegovo hihitanje je spolzelo v ušesnega polža in se tam potuhnilo.
Veslo, ki sploh ni bilo veslo, ampak moje telo, se je ustavilo sredi parka, otroci pa so sedeli na bregu, zvonili z nogami in nabirali kalužnice.
»Kako krasen klobuk!« je vzkliknil prvi.
»To ni navaden klobuk, to je čarobni klobuk!« je navdušeno zažgolela deklica z belimi nogavičkami.
»Če je čaroben, potem se lahko pokrijemo z njim in poletimo v pravljično deželo!« so menili in staknili glave.
»Pridite, da ne bom sama!« sem jih spodbujala in si poravnala klobuk, kajti med veslanjem mi je zdrsnil za desno uho.
Zaslišal se je tlesk prstov, od nekod se je pričarala blazina z velikimi rdečimi pikami in drobnimi belimi resicami, usedli smo se nanjo in – poleteli.
Nisem mogla verjeti, čarati znam!
»Dedek, hvala ti, hvaaaaalaaaa ti!«
Prijeli smo se roke, prepevali in pozdravljali lastovice, ki so se vračale iz toplih krajev.
»Ne vidim Pravljične dežele, kaj, če smo jo zgrešili?« je zaskrbelo dečka, ki se me je krčevito oklepal okoli pasu.
»Še malo, še čisto malo!« sem ga potolažila. Dvignil je glavo in se mi zazrl v oči.
Njegovo zaupanje me je ganilo do solz.
Trudila sem se, da nisem povsem izgubila glave, kajti, resnici na ljubo, niti malo nisem dvomila, da res plujemo proti Pravljični deželi. Trenutek, ko bi blazino najraje obrnila nazaj in se skrila doma, pod mizo, da me ne bi nihče nikoli več videl, niti objel, je hitro minil.
Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Otrpnila sem od groze, kajti zaslišala sem nekakšno gromko jecljanje in zdelo se mi je, da se pridušeni ženski glasovi nespodobno hihitajo v meglicah, ki so nas pričele srkati vase. In medtem ko mi je razum govoril, naj kričim na pomoč, so se otroci veselo skobacali na noge in pričeli vneto mahati.
Zastrmela sem se v Sneguljčico, ki je, kot bi zrasla iz tal, prihitela z mernikom pšenice trije majhni kodrasti medvedki so poplesavali okoli nje, palčki so se smejali in drvar, ki je zlagal drva, je prešerno pokimal v pozdrav.
»Lačni ste, kajne?« je dejala in ljubko zardela. Potem je stresla žito med mlinske kamne, stali smo okoli nje in čakali, da se bo namlela moka, iz katere bo spekla kruh.
Palčki so zakurili ogenj in kot bi mignil, je naokoli zadišalo po kruhu.
»Tako hitro?« sem se začudila in nejeverno strmela v hlebec, ki se je znašel na mizi.
»Tvoj klobuk, ne veš tega? Če se ga dotakneš, lahko ustaviš čas ali pa ga poženeš v tek,« so mi razlagali gostitelji.
»Dedkov klobuk?!«
Neverjetno!
Presneto!
»Moj ljubi bog, kako te imam rada!« sem vzkliknila in poslala poljub proti zvezdam.
Klobuk mi je kazal pot, zato sem točno vedela, kaj mi je storiti.
BIL JE PLEŠAST, A NI IMEL BRKOV
»Vse bo šlo k hudiču,« je nergal glavni urednik, ko je, besen na ves svet, prišel v novinarsko sobo na kavo. Od zajetne čete novinarjev nas je ostalo le še pet:tri študentke, ki so garale za evro in pol na uro, on in jaz. Bil je čemeren in siten, a tudi moje počutje ni bilo ravno briljantno.
Nekoč so se revije, časopisi, tudi radio in televizija tepli zame:
»Manica, imaš čas, da letiš v Budimpešto? Ja, seveda, Gabriel García Márquez bo tam. Naredi intervju, lahko tudi do 38.000 znakov, logično, da ni problema, plačamo ti hotel, dobiš tudi dnevnice. Za pet dni, prav? Zlata si!«
Čez kakšen mesec sem pod nujno pristala v London, točneje v Cambridgu, kjer me je čakal Sean Connery. Z menoj je bil tudi televizijski snemalec, da sva mimogrede posnela še dvajsetminutno oddajo za SOAP TV. Jorge Bucay, eden najbolj branih pisateljev na svetu, je po posredovanju M. R., atašeja na naši ambasadi v Madridu, izjemoma privolil v intervju, četudi je novinarje iz nekdanjih socialističnih držav dosledno odklanjal. Kaj hočemo, za ljubimca narediš tudi nemogoče!
Potem pa je bilo Indije Koromandije dobesedno čez noč konec. Najprej nas je kupil Tamari d.o.o, potem so zamenjali direktorja, nakar smo na sodišču izgubili tožbo, ker smo o nekem desnem politiku pisali laži, leta 2012 nas je privil še Jak Soja, znan plastični kirurg in tožbo brez poravnave gladko dobil, lani sta nas zapustili najboljši novinarki Sara in Kaja. Naslednje leto bom stara petdeset let. Katastrofa.
»Če boš zadovoljna z 800 evri bruto, lahko ostaneš, drugače pojdi,« je bil nekega zgodnjega novembrskega jutra stvaren šef. Klecnila so mi kolena.
»A si nor?! Še lani sem toliko dobila za plačevanje telefona…«
Zamahnil je z roko in se ni več menil zame.
Ostala sem, kam pa bi pri petdesetih lahko šla?! Edino ceste pometat.
»Kaj mi daš, če ti zrihtam intervju z Damjanom Sedejem?« je zinil urednik po drugem ali tretjem požirku kave.
»Ne zajebavaj se,« sem za spoznanje povzdignila glas. Nisem priplavala po juhi, tudi spomin mi je dobro deloval. Vedela sem, tako kot tri četrt Slovenceljnov, da se je Sedej po tistem, ko je v pijanosti zanetil požar, da se je scvrlo šest krav, trije prašiči in sedem gosi, umaknil iz javnosti.
Če me že za eno figo plačuje, naj me vsaj ne draži, sem pomislila, a izza stisnjenih zob ni prišla niti besedica.
Z vso ihto sem udarjala po tipkah. Pisala sem članek o zdravilnih vrednostih rdečega ribeza, lektorica je bila že nestrpna, saj je že dvakrat ali trikrat očitajoče pomolila glavo skozi vrata.
»Daj, zmigaj, resno mislim, čaka te,« je še enkrat zarobantil, potem pa mi je porinil čez mizo službeno kartico za Petrol, češ izgini mi izpred oči, dokler se ne premislim.
Zazijala sem od presenečenja.
Pa saj tip resno misli, ej!
Pogledala sem na uro. Pol enajstih. Prav, pa grem. Do Idrije, kjer je živel Sedej, je bilo uro in pol vožnje. V Googlu sem odtipkala pisateljevo ime in na ekran mi je vrglo več tisoč zadetkov. Na hitro sem prebrala nekaj starih člankov, intervju v Mladini iz leta 1995, notico iz črne kronike- in to je bilo to. Fotografije so bile starejšega datuma, kazale pa so prijetnega moškega z rahlo sivečimi lasmi.
»Nekaj bom že spravila skupaj, saj sem stara mačka!« sem se zahahljala sama pri sebi.
»Še nisi odnesla riti?«je v tistem trenutku zagrmelo iz urednikove sobe.
Pograbila sem diktafon in fotoaparat, se na hitro pogledala v ogledalo, ki je viselo nad umivalnikom in stekla proti stopnicam.
Od Logatca do Idrije se je cesta vlekla kot kurja čreva. Prekleti Dars in stokrat prekleto Ministrstvo za infrastrukturo. Kakšen kilometer pred Hotedršico sem divje pritisnila na zavoro, kajti sredi ceste, tik za ovinkom sta vsak na svoji strani stala tovornjaka in budali za volanoma sta mirno klepetali, kot da ne bi ovirali prometa.
Pred Kendovim dvorcem sem parkirala z rahlo zamudo. Če bi lahko, bi škripala z zobmi od jeze, kajti strah, ki se mi je zaradi tovornjakarjev zalezel v kosti, še ni popustil. Mater jim.
Na terasi pred vhodom je sedel sivolasi moški. Zdel se mi je podoben Sedeju, hvala bogu.
»Verjetno je ta, saj je rekel šef, da me bo čakal,« sem si rekla odločno.
Z naglimi koraki sem stopila bliže. Moški, ki je zdolgočaseno pogledoval okoli sebe, me še zmeraj ni opazil.
Še enkrat sem pokukala v torbico. Diktafon je bil na svojem mestu. Previdno sem ga vklopila, pri znanih pisateljih človek nikoli ne ve, kaj jih bo pičilo.
Od blizu je bil videti starejši, kot sem se ga spomnila po redkih fotografijah, ki sem jih našla na internetu. V resnici je bil tudi večji in močnejši.
Neodločno sem se ustavila kakšen meter ali dva pred njima in vljudno zakašljala. Natakar mu je ravno polnil kozarec z vinom in potem sta se oba hkrati obrnila k meni in za trenutek se mi je celo zazdelo, da je bil Damjan videti osupel, ko me je zagledal.
»Kaj želite, mlada dama?« je nato dejal in širok nasmeh mu je zaokrožil čez vedri obraz.
Prijateljsko a tudi radovedno me je opazoval in njegove smejoče oči so se sprehodile od superg, v katerih so tičale bose noge pa do sončnih očal, ki sem jih zataknila v komaj ukrotljive lase. Nehote sem zardela.
»Oprostite, ker nekaj minut zamujam. Še nikoli nisem bila v Idriji, sem gor pa tudi ni bilo lahko najti poti,«sem iskreno zajecljala in zdelo se mi je, da je ta presneta izdajalska rdečica zacvetela povsod tam, kjer ne bi smela.
Moški je z dvema prstoma prijel kozarec in ga nato zaobjel z dlanjo.
»Imate prav. V tujem kraju se je po navadi težko znajti. Prisedite, da ne boste po nepotrebnem stali. Prostora je kolikor hočete.«
Prikimala sem in se zahvalila natakarju, ki mi je pridržal stol, potem pa je neslišno izginil za prvimi vrati, ki so vodila v dvorec.
»Če bi človek živel milijon let, bi kljub temu nenehno vzdihoval za minljivostmi življenja,« je navrgel, medtem ko sem se udobno namestila, položila torbico na stol ter molila, da je na diktafonu še dovolj praznega prostora. Kot po navadi sem pozabila preveriti.
Natakar se je neslišno prikazal za hrbtom in še meni natočil kozarec vina.
»Radgonska penina, najboljše, kar imajo,« se je nasmehnil sivolasi gospod in njegov pogled je nagajivo obstal na mojem vratu.
»Nekaj ste govorili o minljivosti življenja,« sem dejala in mu vrnila pogled. Imel je bistre in zvedave oči, ki so odkrito in brez slepomišenja polzele po meni in mi brez besed dopovedovale, kaj jih mika.
»Brezupno, mar ne?«
»Ne razumem.«
Vprašujoče sem se zazrla vanj in še pravočasno ujela nasmeh, ki se mu je zarisal v kotičkih ust.
»Iskanje smisla. Ljubezni. To dvoje sem imel v mislih.«
Besede so se porazgubile v vetru, ki je zavel preko hriba. Po veliko letih sem spet okušala vznemirljiv občutek, da svojega življenja nimam trdno v rokah. Že ko sem pred davnimi časi prebrala Sedejevo knjigo Vonj po milini, me je pri tretjem ali četrtem poglavju prešinilo, da sem se do ušes in še čez zaljubila v pisanje. Kaj podobnega se mi ni še nikoli zgodilo. Vsak, ki bi imel le malo soli v glavi, bi mi dejal, da sem otročja, trapasta in brez pameti.
Ko sem spet spregovorila, je imel moj glas malce nataknjen prizvok:
»Ljubezen je, ko bi raje umrli, kot živeli brez ljubljene osebe.«
Hudič frdamani. Kaj mi je, za boga svetega, da sem to zinila!?
Najraje bi se udrla v tla, toda besed se ni dalo več potegniti nazaj.
Mislila sem že, da bo vstal in odšel, kajti na stolu se je obrnil tako, kot bi vsak čas prav to nameraval storiti, a se je znova nagnil naprej, me prijel za roko in dejal:
»Od kod vam take misli, spoštovana gospa?«
»Manica sem. Za prijatelje Manca.«
Prikimal je, nato pa nežno objel moje prste s svojo ogromno šapo.
»Kakšen moški, madona!« sem pomislila in se predala mravljincem, ki so se v vročem zaletu pričeli sprehajati vse od stopal pa tja do vratu.
Odprla sem mapo, v kateri sem imela list z vprašanji. Previdno sem ga položila na mizo in ga na hitrico preletela. Vse, kar sem v zadnjih treh urah spravila skupaj, se mi je tisti trenutek zdelo butasto in nepotrebno.
»Ste že bili kdaj zaljubljeni?« je nadaljeval in me radovedno opazoval izpod čela.
Sumničavo sem nagrbančila obrvi in predela kozarec iz ene roke v drugo.
»Seveda. Logično. Bila sem tudi poročena,« zinem zmagoslavno kot bi to, da z nekom skočiš v zakonski jarem, danes sploh še kaj pomenilo.
Očitno je razmišljal podobno, kajti nagnil se je nazaj in se na ves glas zasmejal.
»Tudi jaz sem poročen, pa kaj?!«
»Brezupno?«
Srčno sem si zaželela, da bi rekel, da mu žena ničesar več ne pomeni.
»Točno tako. Kraljica mojega srca se je spremenila v brezzobo ščuko, ki mi hoče odgrizniti meso na nadlahti.«
»Želel bi si predstavljati, kakšni ste, ko koga zares ljubite…«
Zamišljeno me je opazoval.
»Nekam preveč resni ste za poklic, ki ga opravljate,« doda in me hoče prijeti za roko.
Svoj obraz približa mojemu.
»Najraje bi vas kar tukaj poljubil,« je dahnil, a potem se je z rahlim vzdihom usedel nazaj, verjetno zato, ker ga je zmedel moj butasti pogled ali pa zato, ko je opazil, da sem ob njegovi bližini zatrepetala in zlezla vase.
»Je za vas danes prvič?«
Ne vem zakaj, ampak spet me je pričel vikati.
»O, ne, ne, podobnih srečanj sem imela že nešteto,« sem pohitela in se nasmehnila.
»Potem imate izkušnje?«
»Seveda. Moram pa reči, da se veliko raje srečujem z moškimi kot z ženskami. One so mi preveč zmuzljive in nikoli ne vem, na kakšen način se bodo razgalile pred menoj.«
»Z ženskami? Ne recite mi, da vas lahko tudi babnice pritegnejo?«
Skomignila sem z rameni.
»Občasno. Čeprav je na področju, ki ga pokrivam, več žensk kot moških.«
Opazila sem, da z mojim odgovorom ni bil najbolj zadovoljen.
Zamišljeno se je zazrl v daljavo in ko je že tretjič nagnil prazen kozarec k ustom, sem vedela, da je nekaj narobe. Nervozno sem lomila prste pod mizo in molila, da ga nisem s čim užalila. Sicer sem računala s tem, da so pisatelji čudni, muhasti in nepredvidljivi, a da bi jih spravil iz tirnic nepomemben klepet o ljubezni … Ne, ne to bi pa res bilo malo preveč.
»Lahko se še naprej pogovarjava o skrivnostih, ki jih ustvarjajo čustva,« sem prekinila mučno tišino, ki je legla med naju.
»Lahko tudi o seksu? Kaj vam je ljubše?«
»Kakor želite. Sami odločite.«
Zavohala sem njegov after shave, ki me je nežno pobožal po licu. Pomislila sem, kako bi bilo, če bi me objel s svojimi močnimi rokami, me stisnil k sebi in se potem odločno in vdano zakopal med dojki, ki bi se izmuznili iz odpete bluze.
»Me slišite…?«
Stresla sem z glavo. Očitno mi je nekaj govoril, jaz pa sem bila z mislimi nekje drugje, pa ga nisem slišala.
»Vprašal sem vas, če se v moškega, s katerim zlezete v posteljo, tudi kdaj zaljubite…«
Kakšne neumnosti pa govori?! Seveda se zaljubim, kakopak. Drugače sploh ne bi spala z njimi.
»Prijatelji me prepričujejo, da si moški ne želite, da vam ženska govori o ljubezni, medtem ko si jo vzamete?«
Sanjalo se mi ni, zakaj sem to rekla, a besed, ki so sfrlele iz ust in jih ni bilo več moč potegniti nazaj.
»Ženskam, ki jih ljubim, ne pišem pesmi, če ste to mislili.«
Seveda ne. To itak vsi vedo, da ste skregani s poezijo. Jim pa zato napišete roman, je vrelo v meni, kljub temu, da sem ustnici trdno stiskala skupaj.
»Kaj pa potem?«
Radovednost je bila premočna, da bi bila tiho.
»Če so nežne in strastne in če mi dovolijo, da se z njimi ljubim tako, kot želim, jih ob slovesu dvakrat udarim po ritnici. Plus vse ostalo, kar paše zraven, se razume,« je rekel in me napeto opazoval skozi priprte veke.
Najin pogovor mi je bil vedno manj všeč. Urednik bi me lastnoročno postavil pred vrata, če bi namesto intervjuja prinesla v uredništvo Damjanovo razmišljanje o seksu.
Naj se naredim neumno in ga pričnem raje spraševati o njegovi zadnji knjigi? Ali pa o ponesrečeni zvezi izpred dvajset ali trideset let z avstrijsko pesnico Ingrid Doring? Hm, mogoče bi bilo bolje, da ga pobaram, zakaj je v zadnjem romanu, ki ga je napisal, dovolil, da glavna junakinja umre prej, preden se zbliža z moškim, ki ga je srečala na morski obali…
Sekunde so tekle, pa še zmeraj nisem vedela, kaj bi.
Damjan se je počasi dvignil. Bil je visok, močan in izjemno privlačen. Pogled na tisto malo trebuha, ki mu je silil izza pasu hlač, je bil prej kot ne vznemirljiv. Vzbujal je domišljijo in dražil poredne misli, ki so se v grozdih obešale vsevprek in me silile, da sem ga sledila z očmi, namesto da bi ga prosila, naj se usede nazaj, da nadaljujeva s pogovorom.
»Greva, čas je že,« mi reče in me prime za roko.
»Vam tukaj ni všeč?« se začudim, a mu vseeno sledim.
Zasmeje se in mi hkrati položi roko čez ramena.
»Prav lepo je, a morda za spoznanje preveč neudobno.«
Pisatelji! To so pa res čudni ljudje!
Na stopnišču me prijazno spusti naprej.
»Zgoraj bova lahko sama. Nihče naju ne bo motil,« je rekel zamolklo in ko sem se ozla čez ramo, sem opazila, da o nečem napeto razmišlja.
Skomignem z rameni.
V svoji karieri sem naletela že na cel kup čudakov, in če se eden od njih želi pogovarjati v hotelski sobi, mu bom pač ustregla. Za dober intervju sem bila pripravljena iti tudi preko trupel.
Ustavila sva se pred vrati številka 21. Iz žepa je potegnil ključ in počasi odklenil. Se mi je samo zdelo ali pa mu je roka res za spoznanje zadrhtela?
Pogled skozi okno je bil čudovit. Spodaj sem videla Idrijo, ki se je kopala v večernih meglicah. Visoki hribi, ki jim nisem vedela imena, so jo z vseh strani stiskali v tesen objem. Odprla sem vrata, ki so vodila na balkon in ko sem pogledala proti vrhovom macesnov, ki so se dvigovali v nebo, me je za trenutek zaščemelo v grlu. Sončni žarki so postajali vedno bolj leni in počasni, tople sledi, ki so jih puščali na obrazu, pa so bile polne čarobnosti trenutka, ki je zlagoma ugašal v prihajajoči večer.
Počasi sem se obrnila, še zmeraj prevzeta od vsega lepega, malo je manjkalo pa bi pozabila, zakaj sem sploh prišla.
In potem ga zagledam, jezuskristus, saj ne more biti res, sanja se mi, jebelacesta, kaj se mu meša?!
Ležal je sredi postelje, gol kot dojenček in tisti one med nogami mu je že stal pokonci. Videti je bil kot vojak na fronti tik pred tem, ko poveljnik zaukaže napad na sovražnika. Strmela sem vanj kot bi me uročil. Verjetno me je res, kajti nečesa tako velikega še nisem nikoli videla.
Ali pa me je pisateljeva bližina pripravila do ustvarjalnega pretiravanja?
Črne dlake, sem in tja že rahlo posivele, so ustvarile prijazen gozdiček, manjkale so samo še ovčke, ki bi se pasle in mulile travo.
Imelo me je, da bi se ob tej primerjavi, ki mi je padla na pamet, na ves glas zasmejala, a se nisem upala. Strašno sem pogrešala občinstvo, ki bi s ploskanjem pričaralo resničnost, medtem ko bi se zavese spustile, kar bi pomenilo, da je igre nepreklicno konec.
»Gospod pisatelj Damjan Slabe!« sem vzkliknila in roki sta se mi kar sami znašli v bokih.
»Seveda nisem. Kakšna neumnost! Če bi bil pisatelj,si ne bi mogel privoščiti sobe v Kendovem dvorcu, to ti naj bo jasno. Res sem Damjan, a ne Slabe. Pridi sem, da opraviva to, zaradi česar sva tukaj. Zvečer imamo spodaj sestanek in do takrat….«
Sesedla sem se na rob postelje. Tresla sem se po vsem telesu, želela sem zbežati, toda kaj, ko bi mi nagec z lahkoto zastavil pot, ki je vodila do vrat.
Oklenila sem se torbice in jo objela z obema rokama.
Če bi stekla na balkon in skočila čez ograjo, bi si verjetno polomila nogi. Do tal je bilo več kot tri metre.
»Kdo pa si, če te lahko vprašam?« sem ga slišala reči za hrbtom.
Medtem ko je govoril, se je pomaknil proti meni. Čutila sem to. Z vsako poro telesa sem ga zaznala, čeprav ga nisem videla.
»Maanca, Manca sem. Manca Tratnik. Novinarka. Freelancerka. Med drugim pišem tudi za Meteorit, z vami pa sem želela narediti intervju …«
Začel se je na ves glas krohotati, tolkel se je po kolenih in se scela metal po postelji. Nato se je prevalil na rob postelje in se usedel poleg mene. Obrnila sem glavo na drugo stran, ker ga nisem želela gledati.
»Nisi še nikoli videla golega moškega?« se je neumno zarežal in me prijel za brado.
Streslo me je. Nervozno sem se odmaknila za ped in molila, da se zgodi čudež in se čim prej rešim iz nemogoče zagate.
»Madona, jaz sem pa mislil, da si ena tistih, ki se zadnje čase kar same ponujajo osamljenim moških, ki jih srečajo po hotelih …«
Želja, da bi se spremenila v bogomolko, tisto, ki žre moške, je bila vedno močnejša. Odprla bi usta in problem bi na mah izginil. Za večno. Nihče ne bi niti zaslutil, da je na svetu en nemogoč moški manj.
»Kaj ko bi vseeno….«
Njegov glas je bil zamolkel in nežen hkrati. Roka, ki mi jo je položil na stegno, pa je bila vse prej kot moteča.
Pomislila sem na diktafon, ki je še zmeraj tiho brnel v torbici.
»Kako si drznete?!«
Glas, ki je zaplaval po sobi, je kar puhtel od neslutenega ogorčenja.
Tiho se je zahahljal.
»Všeč sem vam, vi ste všeč meni….«
Niti premakniti se nisem upala.
Kaj, če plane name in si vzame, kar bi se mu zahotelo?! Misel sploh ni bila tako grozna, kot se mi je sprva zdelo. Potem sem se v hipu odločila.
Kakšna pametna ideja!
Neverjetna. Briljantna. Uf!
Odprla sem torbico in potegnila iz nje diktafon.
Postavila sem ga točno na sredino. Med njim in med menoj.
Poteg sem ga drzno pogledala v oči in mu rekla:
»Ste za to, da najprej narediva intervju?«
Namrščil je čelo.
»Ne vidim smisla,« je obotavljaje dejal.
Preslišala sem ga. Zavestno ignorirala tudi tisti one, ki se mi je v svoji pokončnosti že ves čas posmehoval in me jezil hkrati.
»Zakaj se moški odloči, da gre v posteljo z žensko, ki jo vidi prvič?« sem ga vprašala in moj glas je bil slišati odločno in profesionalno.
PROTI ZVEZDAM IN ŠE DLJE
Zmeraj kadar stopim s prenatrpanega avtobusa, naredim še nekaj korakov do reke, se naslonim na ograjo in zrem v gladino, ki se blešči v zgodnjem jutranjem soncu. Včasih tudi dežuje, a nič hudega. Preštevam kapljice, ki nagajivo poskakujejo po gladini, se odbijajo druga od druge in se potem počasi, malodane neslišno, potopijo.
Mama mi je velikokrat pripovedovala, da nikjer drugje na svetu ne bom videla tako lepe reke, kot je naša. Res ima kar nekaj rokavov, na ravnini se raztezajo v nedogled, le takrat, ko se kakšen od njih spusti v ozko dolino, obdano z visokimi, skalnatimi bregovi, voda teče hitreje, pravzaprav drvi, kot da bi tla, po katerih si izbori pot, visela navzdol.
Včasih, če imam čas, stopim tudi na prod. Sezujem si čevlje, potem pa se usedem na enega od ploščatih kamnov, ki je običajno še vlažen od jutranje rose, zaprem oči in pomočim prste v deročo, ledeno mrzlo vodo. V tistem strašnem trenutku, ko mi telo stresa hlad, čutim, kako se zmrzal okoli srca prične luščiti, drobni, nevidni, stopljeni kristali pa se spremenijo v potoček, ki potem spolzi med naježenimi porami in drobnimi dlačicami po trebuhu navzdol in se izgubi na že itak mokri skali.
Pogosto zaprem oči, kajti zadnje čase se mi dogaja, da se smeh, ki ga nosim v srcu, toliko časa nemirno prestopa sem in tja, dokler mu ne zrastejo krila, da lahko poleti pod oblake. Danes na primer, se je spremenil v metulja z rumenimi krili, sedaj pa frfota okoli glave, prevrača kozolce in me vabi, naj se mu pridružim.
»Ne morem,« mu rečem, »v službo grem.«
Na sebi imam bluzo iz surove svile, zguljena je in na nekaterih mestih skoraj prozorna. Nima rokavov, globoko je izrezana in včasih, ko začutim, da se kdo zastrmi v moje prsi, zardim in si jih potem nehote pokrijem z dlanmi.
Pri babici sem se naučila izdelovati usnjene pasove. Moji so bili zmeraj svetlih barv, okrašeni z drobnimi biseri.
»Se ti ne zdi, da so kičasti?« me je opozarjala, a sem ji, ne da bi ji odgovorila, raje planila okoli vratu in se stisnila v njen objem.
V višino merim skoraj meter petinosemdeset, zato lahko nosim čevlje z nizkimi petami. Najraje imam platnene sandale, v katerih je korak lahek, malodane božajoč. Nič me ne moti, če pod stopali čutim dotike peska ali kamenja. Imam celo zabaven občutek, da se z vsakim korakom posebej spreminjam v naravo samo.
Nekoč, obiskovala sem še osnovno šolo, sem dedu izmaknila črn klobuk, ki si ga je nadel le ob nedeljah, ko je šel k maši. Čez teden je ležal v veliki škatli, katero je porinil pod posteljo.
Meni se je zdel klobuk več kot čaroben. Tičal mi je na nosu, da sem okoli sebe komaj kaj videla. Dišal je po tobaku in potu, a me to ni prav nič motilo. V rokah sem imela čarobno paličico, stala sem na stolu in čarala. Več dni se nisem ločila od njega, čarobni klobuk imam, tralala, teralala, sem prepevala in poplesavala po stopnicah.
V nedeljo zjutraj me v jedilnici pričakal ded, brez besed stegnil roko in me prijel za uho.
Pri tem je namrščil čelo, iz oči so mu švigale strele, lica pa so bila pordela od jeze.
Šlo mi je na jok, ko sem mu s ponižno sklonjeno glavo izročila tisto, kar ni bilo moje.
Ko so se najini prsti dotaknili, je sledila nekakšna odrevenelost, zdelo se mi je, kot da bi me s svojim ostrim in neizprosnim pogledom prikoval k tlom. Noge so postale negibne, spremenjene v kamen, srce je prenehalo biti.
Edino lasje, ki so bili težki, prožni in zelo občutljivi, so komaj opazno plapolali v prepihu, ki je nastal zaradi odprtih vrat.
Nato se je s prsti nežno dotaknil temena in to prej, preden se je pokril s klobukom.
»Ko umrem, ti ga zapustim v oporoki. Do takrat se ga nikoli več ne dotikaj!«
2.
Na vsem lepem je v zvoniku cerkve odbilo sedemkrat. Zdrznila sem se, planila pokonci, si kar med tekom obuvala sandale, popravila torbico, ki je malo po svoje mahedrala na rami ter se na cesti, ki vodi do Trga Ivana Tavčarja, pomešala med ostale hiteče v službo. Šele tedaj opazim, kako bučen je mestni hrup, v spomin se mi zariše kot film s preveč zvoka, ki ne neha odmevati v ušesih. V pisarno, kamor vstopim deset minut kasneje, prodre duh po zažganem sladkorju, v ustih se mi prične nabirati slina, kajti jutranja kava, ki jo popijem mimogrede, zraven računalnika, medtem ko tipkam, mi je najljubša.
Skrbim zato, da so akti in pravilniki, ki jih sprejema uprava naše občine, kolikor toliko jasno in razumljivo napisani. Včasih kaj popravim, drugič le dodam, kdaj pa kdaj celo upam, da bodo šefi to opazili in me hvaležno potrepljali po ramenih. A to se še nikoli ni zgodilo.
Direktor, ki se včasih prikaže na hodniku, ko hiti v pisarno gospe Lize Drobnič, ona je edina v mestu, ki obvlada kitajščino in ima zato nenehno polne roke dela, ne gleda ne levo, ne desno.
Nekoč sem se ravno vračala iz stranišča, ko zaduham vonj po cigari in dragem losionu po britju, se skoraj zaletim vanj.
Zardim in se pričnem na dolgo in široko opravičevati, on pa me pogleda od spodaj navzgor (meril je komaj nekaj več kot meter šestdeset), nato pa sikne nekaj takšnega kot preklete babe štorastein že ga ni bilo več.
Tudi zaradi tega pripetljaja sem svoje delo neizmerno sovražila, a si tega nikoli nisem upala priznati na glas.
Ko zazvoni telefon, sem bila z mislimi na palubi starega parnika. Z izključenimi motorji je tiho drsel po reki navzgor, ženske in moški pa so se z ogromnimi klobuki na glavi, sprehajali po palubi gor in dol.
»K direktorju moraš. Čakajo te,« me iznenadi Rebekin glas. Na široko sem odprla oči, sploh nisem slišala, kdaj je vstopila v sobo.
»Kaj moram?« sem ponovila za njo. Na srečo se je parnik potuhnil v prvem pristanišču in mi dal mir, ko sem razmišljala, kaj bi lahko pomenile njene besede.
Vstopila sem in počakala pri vratih, da si je moški, ki je sedel za mizo, vzel čas in me pogledal. Vedela sem, da je človeško bitje, takšno, kot smo bili vsi ostali, kljub temu pa je bilo na njem nekaj nezemeljskega.
V tistem trenutku sem se ga bala kot Boga, s katerim so me v otroštvu strašili, da me bo kaznoval, če ne bom pridna in ne bom pojedla vsega, kar mi je mama naložila na krožnik.
»Podpišite!« se nenadoma oglasi Božanstvo, ne da bi dvignilo pogled, le njegovi kratki, malo preveč zaliti prsti porinejo preko mize list papirja, potem pa mi pomignejo, naj pridem bliže in storim, kar mi je bilo ukazano.
»Kaj, kaj naj podpišem?« izjecljam in se nerodno prestopim z ene noge na drugo.
»Odpuščeni ste. S svojim podpisom soglašate tudi s pogoji,« je nadaljevalo in mi naštevalo člene in zakone, ki sem jih, kako ironično, sama spisala. Poleg mene bodo odpustili še sedem drugih uslužbencev.
Ljudem bi bilo treba dopovedati, da je življenje neumrljivo, dokler ga živimo. Vsakemu bi moralo biti jasno, da so lahko usodne besede in še bolj usodni koraki začetek novega, lepšega in pogumnejšega.
V tistem trenutku sem pomislila na prod, jutranjo roso, veter v laseh in sočne žarke, ki se sprehajajo po gladini vode.
Spomnila sem se na dedkov klobuk, ki je v urah, ko sem sedela v službi in urejala pomembne akte, ki se jih nihče ni držal, saj so v upravi, tako kod povsod v državi, nenehno iskali le stranske poti, kako goljufati davčno upravo, delavce in oblast.
Besede, ki sem jih slišala od meter in šestdeset centimetrov visokega Božanstva, so bile prečudovite. Počutila sem se rešeno, na novo rojena, ah, kakšna neizmerna radost! Najraje bi objela ves svet in se povzpela na oblake, ki sem jih še zarana, od daleč opazovala z nekoliko zavisti.
Čemerno, debelušno in sitno bitje za dragoceno mizo mi je v temačni pisarni tretjega nadstropja poklonilo največ, kar sem si lahko želela.
Svoboda, ki mi je iznenada padla v naročje, še ni povsem zaživela, kajti vse se je zgodilo prehitro in ni bilo časa, da bi se občutki pretegnili, zbudili in zaplesali po zloščeni mizi.
Impulzivno sem stopila do njega, z nehoteno kretnjo si je zavaroval obraz, kdo ve, morda se je ustrašil, da ga bom udarila, potem pa malodane zlezel vase, le na široko odprte oči so stekleno, na pol blazne, strmele vame, v njih pa se je zrcalil strah, ko sem ga objela okoli ramen in ga z vso močjo stisnila k sebi.
»Hvala, da ste me odpustili,« sem jecljala in po licu so mi tekle solze sreče.
Poljubila sem ga na potno čelo, se obrnila – in ga pustila samega.
Torek, 15. junija 2014 je bil dan, ko sem se ponovno rodila.
3.
Domov sem se vrnila kot v sanjah. Na pločniku sem si sezula sandale, brigalo me je, kaj so si tisti, ki so zgroženo strmeli vame, mislili.
»Svobodna sem, svobodna!« sem kričala po prazni hiši, kajti doma ni bilo nikogar. Izpod postelje sem potegnila škatlo, jo odprla in previdno vzela iz nje dedkov klobuk, ter si ga poveznila na glavo. Že dolgo mi je bil ravno prav in ognjeno rdeči lasje, ki so silili izpod njega, so mehko obkrožali zardeli obraz.
Ko se je na pragu prikazala mama in me videla, kako plešem po sobi, je pobledela.
»Pa ne, da so tudi tebe odpustili?« je s strahom zašepetala in se prijela za srce.
Novice so se, kot kaže, hitro razširile po mestu.
»Ja, ja, so me, so me, tralala! Uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki mi nikoli več ne bodo delali sivih las in podzakonski akti o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja tudi ne, tralalatralala!«
Mama se je sesedla na zofo.
»Midva z očetom ne bova mogla skrbeti zate. Saj veš, imava zeli nizki pokojnini…«
Obstala sem sredi plesa, solze, ki so se ulile po njenem licu, so me ganile. Klobuk sem previdno položila na mizo in stekla k njej, ter se stisnila v njeno naročje.
»Vse bo še dobro, vse bo še dobro,« sem nežno šepetala in jo prižemala k sebi.
»Ubogi otrok,« sem pomislila, ko sem jo gladila po skodranih, sivečih laseh.
Za k večerji sem si oblekla dolgo, rožnato obleko, okoli vratu pa sem si ovila svilen šal v svetlo zeleni barvi. Mikalo me je, da bi si v lase zataknila nekaj marjetic, a sem se premislila. Za moje starše bi bilo takšno ravnanje za spoznanje preveč drzno in ga ne bi razumela.
Jedli smo molče. Vilice in noži so drseli po krožniku in motili tišino, ki nas je ovijala v svoj nelagoden objem.
Tudi oče je gledal v mizo, le sem in tja se je odsotno zastrmel skozi okno, potem pa se je, kot bi se zalotil, da počne nekaj prepovedanega, vnovič lotil zelenjavnega polpeta.
»Kakšni so tvoji načrti?« se je nenadoma oglasila mama.
»Ne vem. Bom že kaj našla,« odvrnem s polnimi usti.
»Kako, ne vem? Dovolj si že stara, da bi morala vedeti. Hočeš pristati med klošarji?«
Očetov glas ni bil ravno božajoč.
Pogledala sem ju. Njegove roke so bile polne žuljev, ki jih je dobil na žagi, kjer je že več kot štirideset let žagal deske, iz katerih je njegov bratranec potem izdeloval okna in vrata.
Mama se je takrat, ko sem bila še otrok, pogosto smejala. Potem pa so moji bratci, takoj ko so se rodili, drug za drugim umirali, s seboj pa so odnašali njeno vedrino, upanje in voljo do življenja.
Da me ne bi izgubila, me je zavijala v vato in mi ni pustila dihati.
»Da se ti kaj ne naredi,«se je opravičevala, kadar sem jezno zacepetala.
Ko sta odložila jedilni pribor na mizo, sem ga tudi jaz.
Vse, kar mi je že od dopoldneva kričalo v duši, je viselo na nitki. Vidim ju, kako strmita v moje ustnice in čakata, kaj bosta slišala.
Nasmehnem se z vso hvaležnostjo, ker tako potrpežljivo čakata.
Od tistega dne naprej, ko mi je ded obljubil klobuk, sem se učila ponižnosti. In čakanja, ne da bi na glas opozarjala, kakšni viharji premetavajo moje misli in čustva iz enega predala v drugega. Naučila sem se zlesti vase in se umakniti, ko je želja po svobodi in dedkovem klobuku postala premočna in preveč očitna.
»Naj jima povem, da sem najsrečnejši človek na svetu, ker sem končno svobodna?«
Nisem imela zadosti poguma.
V življenju sem počela mogoče in nemogoče stvari, da bi jima ustregla. Vpisala sem se na pravo, ker je oče želel, da bi me spoštovali in cenili. Ko sem se zaposlila na občini, je jokal od sreče.
Za triindvajseti rojstni dan sem domov pripeljala Boruta, ki jima je prinesel aparat za kavo. Kasneje, ne da bi staršema povedala, sem ga pustila. Moje sanje so vsakič, ko so trčile ob njuno praktičnost, jokale v brezupu. Kadar me je mama vprašala, če ga še ljubim, sem prikimala. Majhna laž je vsakič naredila veliko veselja.
4.
Na glavi mi je tičal dedkov klobuk in okoli vratu sem si zavezala njegov šal, ki mi ga je podaril tik pred smrtjo.
»Nikoli me ne razočaraj,« mi je malodane ukazal, nato pa obrnil obraz, spačen od bolečin, k steni in se pokril z blazino.
Ko se je počutil bolje, me je prosil:«Povej mi kaj. Rad te poslušam.«
»Delaj dobro in razveseljuj ljudi, ki jih srečuješ v življenju,« je bil eden od številnih napotkov, ki mi jih je položil na srce.
»Rada bi, da bi se mama spet smejala!« sem vzkliknila.
Tedaj je ded povesil glavo, se obrnil k steni in se ni več ozrl.
Ob pogledu na ribe v akvariju, svetlikajoče v objemu prepletajočih sončnih žarkov, sem v sebi prvič začutila resničen obup.
Usta so se mi napolnila s hladno slino. Ničesar nisem imela v roki, s čimer bi lahko ujela srečo. Nobenega orodja, samo svoje roke in dedkov klobuk. Skozi okno sem videla ptico, ki je poletela nizko čez močvirsko travo, in potem izginila na nebu.
Zastrmela sem se v bele kamne, ki so ležali med skrbno zloženimi knjigami na polici. Bili so videti kot duše, ujete v kamnite gradove. Dotaknila sem se enega med njimi, bil je topel, malodane vroč na otip.
Nežno in skrbno sem se dotaknila klobuka, okoli mene je zadišalo po sreči, zadovoljstvu in miru, nisem imela srca, da bi se priklanjala pred na rogovilaste veje pripetimi vprašanji, ki so nespodobno spraševali, kaj bo jutri ali kdaj pozneje, ko mi bo zmanjkalo denarja za kruh.
Zaprla sem oči in se nehote nasmehnila. Pred seboj sem zagledala deda, ki je stal na drugi strani ribnika in se z nekom pogovarjal. Kazal mi je hrbet, ki je bil ves bel in vzravnan in divje mahal okoli sebe z obema rokama, ki sta postajali vedno daljši in podobni pticam.
Slišalo se je povsem svetopisemsko, ko se je, povsem iznenada, sklonil k meni in dejal:
»Vstani in pojdi!«
Telo se mi je spremenilo v ogromno veslo, ki se je nežno spustilo v vodo in zamahnilo. Tok me je gnal naprej, kačji pastirji so sedali na veslo, v zraku pa je zadišalo po večerji: dveh ocvrtih jajcih, mlečni kavi in rženem kruhu.
»Kam naj grem, dedek?« sem se poskušala ozreti in ga prositi za pomoč. Na primer: bodi moj smerokaz, luč na koncu tunela, zvonec na kolesu, hupa v avtomobilu.
Ni mi uspelo. Le njegovo hihitanje je spolzelo v ušesnega polža in se tam potuhnilo.
Veslo, ki sploh ni bilo veslo, ampak moje telo, se je ustavilo sredi parka, otroci pa so sedeli na bregu, zvonili z nogami in nabirali kalužnice.
»Kako krasen klobuk!« je vzkliknil prvi.
»To ni navaden klobuk, to je čarobni klobuk!« je navdušeno zažgolela deklica z belimi nogavičkami.
»Če je čaroben, potem se lahko pokrijemo z njim in poletimo v pravljično deželo!« so menili in staknili glave.
»Pridite, da ne bom sama!« sem jih spodbujala in si poravnala klobuk, kajti med veslanjem mi je zdrsnil za desno uho.
Zaslišal se je tlesk prstov, od nekod se je pričarala blazina z velikimi rdečimi pikami in drobnimi belimi resicami, usedli smo se nanjo in – poleteli.
Nisem mogla verjeti, čarati znam!
»Dedek, hvala ti, hvaaaaalaaaa ti!«
Prijeli smo se roke, prepevali in pozdravljali lastovice, ki so se vračale iz toplih krajev.
»Ne vidim Pravljične dežele, kaj, če smo jo zgrešili?« je zaskrbelo dečka, ki se me je krčevito oklepal okoli pasu.
»Še malo, še čisto malo!« sem ga potolažila. Dvignil je glavo in se mi zazrl v oči.
Njegovo zaupanje me je ganilo do solz.
Trudila sem se, da nisem povsem izgubila glave, kajti, resnici na ljubo, niti malo nisem dvomila, da res plujemo proti Pravljični deželi. Trenutek, ko bi blazino najraje obrnila nazaj in se skrila doma, pod mizo, da me ne bi nihče nikoli več videl, niti objel, je hitro minil.
Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Otrpnila sem od groze, kajti zaslišala sem nekakšno gromko jecljanje in zdelo se mi je, da se pridušeni ženski glasovi nespodobno hihitajo v meglicah, ki so nas pričele srkati vase. In medtem ko mi je razum govoril, naj kričim na pomoč, so se otroci veselo skobacali na noge in pričeli vneto mahati.
Zastrmela sem se v Sneguljčico, ki je, kot bi zrasla iz tal, prihitela z mernikom pšenice trije majhni kodrasti medvedki so poplesavali okoli nje, palčki so se smejali in drvar, ki je zlagal drva, je prešerno pokimal v pozdrav.
»Lačni ste, kajne?« je dejala in ljubko zardela. Potem je stresla žito med mlinske kamne, stali smo okoli nje in čakali, da se bo namlela moka, iz katere bo spekla kruh.
Palčki so zakurili ogenj in kot bi mignil, je naokoli zadišalo po kruhu.
»Tako hitro?« sem se začudila in nejeverno strmela v hlebec, ki se je znašel na mizi.
»Tvoj klobuk, ne veš tega? Če se ga dotakneš, lahko ustaviš čas ali pa ga poženeš v tek,« so mi razlagali gostitelji.
»Dedkov klobuk?!«
Neverjetno!
Presneto!
»Moj ljubi bog, kako te imam rada!« sem vzkliknila in poslala poljub proti zvezdam.
Klobuk mi je kazal pot, zato sem točno vedela, kaj mi je storiti.
