Sredi samotne zime moje sobe,
z rdečimi, kockastimi zavesami
na oknu,
skozi katerega je mrzlo pihalo,
ob sveči,
ki je po stenah risala poskakujoče, rdečelične krice- krace,
so za mizo sedeli spomini.
Dva ali trije so vlekli pipo,
ostali so pihali
v otrple dlani
in šepetali opolzkosti o spečih cvetovih,
ki so se skrivali pod snegom.
Tisti, ki je nosil očala,
se je spomnil na travna pobočja,
posejana z rdečim makom,
med zlatom pšenice
in ječmena,
glasnih ptic,
ki so se spreletavale okoli
strašila
oblečenega v stare, preperele cunje!
Ležala sem na peči
in zadovoljno božala muco,
ki se mi je motovilila med nogami.
Bila je mehka, volna,
vroča pravzaprav.
Kdo ve, zakaj neki so
tisti, ki so se izgubljali
v davni preteklosti,
pozabili nanjo,
ne vedoč,
da jo še zmeraj izzivajo
blagi šepeti,
ki sprva milo in negotovo
pesnijo o drgetu vlažnih mandeljnovih listov,
ha, ha, ha, potem pa se spremenijo
v pihajoče bike,
ki,
pripravljeni na razplod,
vzneseno
in pohotno
mendrajo v vence spletene cvetoče marjetice.
Še dobro,
da so bila jabolka v košari,
ki je bila položena med spomine,
nemirna,
lahkotna,
zrela.
Niso spominjala na sedmino –
vabila so.
Pridi,
in si nalij čašo vina, letnik 1963!
Sredi samotne zime moje sobe,
z rdečimi, kockastimi zavesami
na oknu,
skozi katerega je mrzlo pihalo,
ob sveči,
ki je po stenah risala poskakujoče, rdečelične krice- krace,
so za mizo sedeli spomini.
Dva ali trije so vlekli pipo,
ostali so pihali
v otrple dlani
in šepetali opolzkosti o spečih cvetovih,
ki so se skrivali pod snegom.
Tisti, ki je nosil očala,
se je spomnil na travna pobočja,
posejana z rdečim makom,
med zlatom pšenice
in ječmena,
glasnih ptic,
ki so se spreletavale okoli
strašila
oblečenega v stare, preperele cunje!
Ležala sem na peči
in zadovoljno božala muco,
ki se mi je motovilila med nogami.
Bila je mehka, volna,
vroča pravzaprav.
Kdo ve, zakaj neki so
tisti, ki so se izgubljali
v davni preteklosti,
pozabili nanjo,
ne vedoč,
da jo še zmeraj izzivajo
blagi šepeti,
ki sprva milo in negotovo
pesnijo o drgetu vlažnih mandeljnovih listov,
ha, ha, ha, potem pa se spremenijo
v pihajoče bike,
ki,
pripravljeni na razplod,
vzneseno
in pohotno
mendrajo v vence spletene cvetoče marjetice.
Še dobro,
da so bila jabolka v košari,
ki je bila položena med spomine,
nemirna,
lahkotna,
zrela.
Niso spominjala na sedmino –
vabila so.
Pridi,
in si nalij čašo vina, letnik 1963!
