»Moral bi jo pogladiti vsaj po laseh,« si rečem, medtem ko mi roka kot mrtva leži ob telesu. Na dotik je bila še zmeraj vlažna in vroča, kajti še pred nekaj minutami sva se ljubila, z dlanjo sem drsel preko njenih prsi vse tja do stegen, ki so se mi ponujala, naj jih posujem s poljubi, a me nekako ni mikalo, niso bila ravna in gladka, z napeto kožo kot sem bil vajen pri Vlasti.
Andrejkina so bila bela, posuta s pegami, krčnimi žilicami in drobnimi belimi dlačicami, ki so me vsakič, ko sem se dotaknil kože, žgečkala po nosu in me silila h kihanju.
Nekoč sem povsem nehote celo pomislil, da bi morala za kakšen kilogram shujšati, kajti zdelo se mi je, da me njeno telo duši, ko se je legla name in ko so njeni prsti gladili lase, iskali ušesno mečico, se je nežno dotikali in ko so prhutajoči poljubi ustnic risali poti preko rame do zapestja, kjer so se za trenutek ustavili in nato nadaljevali vragolije vse do prstov, ki so željno čakali, da se jih nekdo dotakne z jezikom in jih posesa vase.
Še sam sebe nisem razumel, zakaj mi je šla na živce. In to že od prvega dne, ko sem jo spoznal. Davi med britjem, sem se celo gledal v ogledalo in se vprašal, zakaj sploh spim z njo, vendar nisem vedel odgovora.
Njena glava na moji rami, duh podpazduhe, celo prevelike bradavice, s katerimi se me je dotikala s strani, da sem si, čeprav tega nisem hotel, v duhu predstavljal napete Vlastine prsti, čvrste in lačne dotika, ki sem jih božal in gnetel dokler niso otrdele, da je ječala od užitka, vse me je motilo. Z Vlasto sva se ljubila tudi po petkrat na dan, a z Andrejko…
Če sva sedela za mizo ali pa tudi na kavču in se pogovarjala, je še šlo. Bila je iskriva, zabavna in iskrena. Kadar je zardela in to se je dogajalo sila pogosto, ji je postalo nerodno. Všeč mi je bilo, ko sem jo dražil, a ko me je pogledala s svojimi velikimi zelenimi očmi, se v meni ni ničesar zganilo. Počutil sem se kot bi imel sto let in ne osemintrideset.
Že ves mesec, kar sva se poznala, sem upal, da me bo zagrabilo in jo bom lahko brez razmisleka odvlekel v posteljo tisti trenutek, ko se bo prikazala na vratih. Kljub zmedi, ki vlada v moji glavi, se trudim, da se ji smehljam, medtem ko se usede kraj mene. Včasih opazim, da je utrujena, a mi tega noče priznati. Boji se, da bi ji rekel, naj odide domov in se spočije.
Ko mi pripoveduje, kaj je doživela čez dan, so njene besede mehke in tople, rad jo poslušam, ob njej mi ni bilo še nikoli dolgčas. Včasih se mi celo zazdi, da bi ji takrat, ko vstane in hoče oditi, najraje zakričal:«Andrejka ne hodi, bodi z menoj, celo noč, če hočeš.«
A tega ne storim.
Ne morem.
Vem, da bi se vdano ulegla, me objela s svojimi rokami in me božala toliko časa, da bi se tisti prekleti judež predramil in se povzpel do njenih bokov. Prekleto, moral bi biti srečen, da je nora name. Pa nisem. Zoprna mi je in trudim se, da ji tega ne pokažem.
V trenutku, ko se zavem, da njena koža, ki se je dotikam z dlanjo, ne diši kot Vlastina, ponovno zlezem vase, užaljeno in razočarano kot kakšen zmešanec, ki se zaradi nerazumljivih principov odpove jutranji kavi v kavarni Uniona. Prijatelj Tone, ki Andrejko pozna, mi jo je celo nevoščljiv. Včeraj mi je, kreten nemarni, dejal, da se še zmeraj žre, ker se je odločila zame in ne zanj. Nisem ga jemal resno, saj sva popila že veliko piva, vmes pa tudi kakšno vodko.
Po svoje jo imam rad. Nerad priznam, v torek sem celo nestrpno pogledoval na uro, obljubila je, da pride ob dveh, a je malo zamudila. Že pri vratih se je zaupljivo stisnila k meni in četudi sem se nehote odmaknil za ped, me je objela, nato pa je dvignila obraz, da sem jo moral poljubiti, četudi mi ni bilo do tega.
Nekoč sva se pogovarjala o gibanici. Moja babica, ki je bila doma iz Ljutomera, je pekla božanske. Stopile so se na jeziku in zmeraj, ko je prišla na obisk, mi jih je prinesla cel pladenj.
»Saj ni treba, da mi verjameš, ampak moja gibanica je verjetno boljša od njene,« je rekla nagajivo in zardela. S hrbtom je bila naslonjena na blazino, tako da ni mogla videti prezirljivega nasmeška, ki mi je za trenutek zaigral na obrazu.
»Izguba časa, ne boš me prepričala,« sem hudobno pripomnil.
Kar naj se hvali, saj se itak vse ženske hvalijo. Tudi Vlasta se je, ampak njo sem ljubil in ji tega nisem nikoli zameril.
Bila je sreda, 15. septembra, okoli pete ure popoldan, ko je potrkala na vrata. Namrščil sem se, nisem je pričakoval, zato mi tudi ni bilo prav, da me moti.
Šele ko je pozvonila drugič, sem počasi vstal s kavča, in si godrnjaje nataknil copate ter oddrsal po dolgem hodniku.
Besede so se mi zataknile v grlu, nisem se mogel jeziti nanjo, res ne. Njene oči so žarele kot nasmeh, ki se ji je razlezel po vsem obrazu, bila je videti povsem drugačna kot sem je bil vajen.
»Na, tukaj imaš,« je rekla in mi pomolila plastično posodo z vijoličastim pokrovom. Nehote sem zajel sapo, omamno je zadišalo, pravzaprav ne pomnim, da bi že kdajkoli prej vohal kaj podobnega. Nestrpno sem dvignil pokrov in ob pogledu na šest velikih kosov prekmurske gibanice mi je zaigralo srce. Sklonil sem glavo in povohal. Bilo je res božansko. Nepozabno. Imelo me je, da bi se usedel na prag in se jih lotil z rokami, a sem se zadnji trenutek premislil.
Z naglimi koraki, ne da bi se menil zato, če mi sledi, sem odhitel v kuhinjo, dragoceni zaklad sem odložil na mizo in poiskal krožnik ter žičko, bil sem nestrpen in lačen, hudičevo lačen. Če bi bil sam, bi planil na dobrote, ne meneč se za oliko in podobno sranje, z golimi rokami bi jih zbasal v usta, četudi ne bi utegnil niti dihati, prava figa, kajti gibanice so dišale omamno in vabeče.
»Počakaj za trenutek,« je rekla Andrejka in me narahlo porinila na stol. Presenečeno sem odprl usta, prekleto, kaj si upaš, komaj sem se zadrževal, oči so se mi jezno zabliskale, toda še pravočasno sem se ugriznil v jezik, ona pa ni niti opazila, da me je vrglo iz tira, iskala je prt in serviete, a jih ni našla, zato je odtrgala kos papirnate brisače in nanjo narisala rumeno sonce z dolgimi žarki in ogromnimi smejočimi usti.
Nato je vse skupaj položila zraven krožnika, odleglo mi je, ko je previdno stresla predme gibanico, nato se je usedla nasproti in prikimala.
»Jej,«je rekla preprosto.
Od strani sem odškrtnil košček orehovega namaza, bil je še topel, mehek in ko sem z jezikom počasi obliznil prst, so se brbončice napele in zadrhtele, zatrepetale so od silne strasti, kajti orehi, pomešani z neznanimi začimbami, so se radostno stopili na jeziku, zaprl sem oči in užival, ker tako dobre gibanice v življenju res še nisem jedel.
Pogledal sem jo in prikimal.
»Je dobra?«
Njen glas je bil moledujoč in nagonsko sem začutil, da jo moram razveseliti, saj si je to zaslužila, zato sem vstal, stopil na drugo stran mize, jo prijel za brado in nežno poljubil na lice.
»Nikoli ti ne bom dovolil, da odideš od mene,« sem rekel spontano in od srca
»Sedaj pa si jo privošči. Do konca,« je dejala srečno in me pobožala po roki.
Ni mi bilo treba dvakrat reči.
Tisti večer sva se spet ljubila. Nerodno se je slekla, v njenih gibih ni bilo nobenega pravega ritma. Bil sem sit, zato tudi nisem čutil kakšne posebne lakote po ženskem telesu, opazil sem, da so njeni boki preveč obli in mehki, tudi trebuh ni bil raven kot Vlastin, nagnil sem se čeznjo, za spoznanje zastrl luč in potem mi je bilo laže poiskati pot do mednožja, bila je vlažna in polna pričakovanja, hitro sem zlezel vanjo, nekajkrat butnil ob stene maternice, da je zastokala in me stisnila s koleni, ni bilo nobenih skupnih valov, ki bi naju odnašali, njeni so se dvigovali samotni, med tihimi kriki, in ko mi je prišlo, sem vstal in stekel v kopalnico, ne da bi karkoli čutil, še trenutka olajšanja ne, umil sem se in se pogladil po laseh, ona pa je ždela pod rjuho, eno roko si je spodvila pod glavo, nič ni rekla, verjetno se je bala prositi, naj se uležem k njej, jo objamem ter stisnem k sebi.
Po tistem je pričela prihajati še pogosteje. Vsakič je imela s seboj gibanico. Nisem imel srca, da bi ji rekel, naj jo pusti na pragu, ne, taka baraba pa spet nisem.
Ko sem se najedel, sem ji dejal, naj se sleče, nikoli ji nisem pomagal, da bi ji odpel modrček, na primer. Ali ji počasi in nežno dvignil roki, ter potegnil čeznje majico. Ali jo božal s pogledom, medtem ko bi si sezuvala nogavice. Včasih se je ozrla preko rame in me vprašujoče pogledala. Delila sva si trenutke molka, ki so bili, vsaj meni se je zdelo tako, prazni in hladni.
Res sem bil prasec.
Kadar je ležala pred menoj na tisti rjuhi z velikimi rjavimi rožami, sem ji razprl kolena in vdrl vanjo. Ni mi bilo mar, če jo je bolelo, kdaj pa kdaj se mi je zdelo, da trpi, ampak, prekleto, moral sem se ji oddolžiti za gibanico, na noben način pa je nisem mogel ljubiti.
Ljubil sem samo Vlasto. Nobene druge. Niti svoje žene.
Samo njo.
Danes, ko sem zagrnil zavese, na hitrico zmetal s sebe hlače in spodnje perilo, se dotaknil Andrejkinih kolen, me je povsem iznenada spreletelo.
»Prekleti tepec požrešni, pa kaj vendar počneš?! Si se prodal za kurčevo gibanico ali kaj?!«
Začutil sem, kako sem mlahavo zlezel vase, to se mi ni še nikoli zgodilo, tudi takrat ne, ko sem nekoč peljal neko rdečelasko za vogal bifeja, kjer smo praznovali Dan osamosvojitve.
V kotu nad računalnikom sem zagledal pajka in imelo me je, da bi vstal in ga lopnil s copato. Andrejkine dlani so se me medtem nežno oklenile in ko sem nemočno ležal pod njenimi vročimi ustnicami, ki so me grele z vročo sapo, sem preklinjal ves svet, pa ni dosti pomagalo.
»Pusti, danes ne bo šlo,« sem nazadnje zamrmral. Besno. Razočarano.
Nič ni rekla. A sem po tem, kako se je premaknila k meni, vedel, da je razumela. Vseeno mi je, čez minuto ali dve, ko sva šla v kopalnico, namilila hrbet in me nato nežno obrisala po telesu.
Počasi kot ni bilo v njeni navadi, je pomila krožnik, preložila gibanico v drugo posodo in jo odnesla v hladilnik.
Medtem ko si je pri vratih obuvala čevlje, sem gledal skozi okno, na balkonu stavbe čez cesto je neka ženska v oranžni halji obešala perilo.
»Bom kar šla,« je rekla vedro. Poskušala je zaigrati kot Cameron Diaz, a ji ni uspelo.
Razpotegnil sem ustnice in se nasmehnil.
»Lepo bodi,« sem dejal z rokami spuščenimi ob telesu.
Nato je zaprla vrata za seboj.
Obrnem se, stopim do hladilnika in na vsem lepem so se mi zašibila kolena.
S prsti sem otipal gibanico in jo povlekel k sebi. Položil sem si jo na kolena in medtem ko so zvoki Nelsona Amosa, ki je igral "Spanish Romance" nežno in božajoče preplavljali sobo, so se prsti dotikali krhkega testa in okušali mak in orehe, zdelo se mi je, da se je čas ustavil in v tistem trenutku se mi je telo napolnilo z nežnostjo, preplavilo me je kot topel sen in že ob prvem grižljaju, ki se je stopil na jeziku, ni bilo več nobenega občutka za čas, šteli so le gibi, ki so sladkosti počasi a tenkočutno odnašali po telesu.
»Moral bi jo pogladiti vsaj po laseh,« si rečem, medtem ko mi roka kot mrtva leži ob telesu. Na dotik je bila še zmeraj vlažna in vroča, kajti še pred nekaj minutami sva se ljubila, z dlanjo sem drsel preko njenih prsi vse tja do stegen, ki so se mi ponujala, naj jih posujem s poljubi, a me nekako ni mikalo, niso bila ravna in gladka, z napeto kožo kot sem bil vajen pri Vlasti.
Andrejkina so bila bela, posuta s pegami, krčnimi žilicami in drobnimi belimi dlačicami, ki so me vsakič, ko sem se dotaknil kože, žgečkala po nosu in me silila h kihanju.
Nekoč sem povsem nehote celo pomislil, da bi morala za kakšen kilogram shujšati, kajti zdelo se mi je, da me njeno telo duši, ko se je legla name in ko so njeni prsti gladili lase, iskali ušesno mečico, se je nežno dotikali in ko so prhutajoči poljubi ustnic risali poti preko rame do zapestja, kjer so se za trenutek ustavili in nato nadaljevali vragolije vse do prstov, ki so željno čakali, da se jih nekdo dotakne z jezikom in jih posesa vase.
Še sam sebe nisem razumel, zakaj mi je šla na živce. In to že od prvega dne, ko sem jo spoznal. Davi med britjem, sem se celo gledal v ogledalo in se vprašal, zakaj sploh spim z njo, vendar nisem vedel odgovora.
Njena glava na moji rami, duh podpazduhe, celo prevelike bradavice, s katerimi se me je dotikala s strani, da sem si, čeprav tega nisem hotel, v duhu predstavljal napete Vlastine prsti, čvrste in lačne dotika, ki sem jih božal in gnetel dokler niso otrdele, da je ječala od užitka, vse me je motilo. Z Vlasto sva se ljubila tudi po petkrat na dan, a z Andrejko…
Če sva sedela za mizo ali pa tudi na kavču in se pogovarjala, je še šlo. Bila je iskriva, zabavna in iskrena. Kadar je zardela in to se je dogajalo sila pogosto, ji je postalo nerodno. Všeč mi je bilo, ko sem jo dražil, a ko me je pogledala s svojimi velikimi zelenimi očmi, se v meni ni ničesar zganilo. Počutil sem se kot bi imel sto let in ne osemintrideset.
Že ves mesec, kar sva se poznala, sem upal, da me bo zagrabilo in jo bom lahko brez razmisleka odvlekel v posteljo tisti trenutek, ko se bo prikazala na vratih. Kljub zmedi, ki vlada v moji glavi, se trudim, da se ji smehljam, medtem ko se usede kraj mene. Včasih opazim, da je utrujena, a mi tega noče priznati. Boji se, da bi ji rekel, naj odide domov in se spočije.
Ko mi pripoveduje, kaj je doživela čez dan, so njene besede mehke in tople, rad jo poslušam, ob njej mi ni bilo še nikoli dolgčas. Včasih se mi celo zazdi, da bi ji takrat, ko vstane in hoče oditi, najraje zakričal:«Andrejka ne hodi, bodi z menoj, celo noč, če hočeš.«
A tega ne storim.
Ne morem.
Vem, da bi se vdano ulegla, me objela s svojimi rokami in me božala toliko časa, da bi se tisti prekleti judež predramil in se povzpel do njenih bokov. Prekleto, moral bi biti srečen, da je nora name. Pa nisem. Zoprna mi je in trudim se, da ji tega ne pokažem.
V trenutku, ko se zavem, da njena koža, ki se je dotikam z dlanjo, ne diši kot Vlastina, ponovno zlezem vase, užaljeno in razočarano kot kakšen zmešanec, ki se zaradi nerazumljivih principov odpove jutranji kavi v kavarni Uniona. Prijatelj Tone, ki Andrejko pozna, mi jo je celo nevoščljiv. Včeraj mi je, kreten nemarni, dejal, da se še zmeraj žre, ker se je odločila zame in ne zanj. Nisem ga jemal resno, saj sva popila že veliko piva, vmes pa tudi kakšno vodko.
Po svoje jo imam rad. Nerad priznam, v torek sem celo nestrpno pogledoval na uro, obljubila je, da pride ob dveh, a je malo zamudila. Že pri vratih se je zaupljivo stisnila k meni in četudi sem se nehote odmaknil za ped, me je objela, nato pa je dvignila obraz, da sem jo moral poljubiti, četudi mi ni bilo do tega.
Nekoč sva se pogovarjala o gibanici. Moja babica, ki je bila doma iz Ljutomera, je pekla božanske. Stopile so se na jeziku in zmeraj, ko je prišla na obisk, mi jih je prinesla cel pladenj.
»Saj ni treba, da mi verjameš, ampak moja gibanica je verjetno boljša od njene,« je rekla nagajivo in zardela. S hrbtom je bila naslonjena na blazino, tako da ni mogla videti prezirljivega nasmeška, ki mi je za trenutek zaigral na obrazu.
»Izguba časa, ne boš me prepričala,« sem hudobno pripomnil.
Kar naj se hvali, saj se itak vse ženske hvalijo. Tudi Vlasta se je, ampak njo sem ljubil in ji tega nisem nikoli zameril.
Bila je sreda, 15. septembra, okoli pete ure popoldan, ko je potrkala na vrata. Namrščil sem se, nisem je pričakoval, zato mi tudi ni bilo prav, da me moti.
Šele ko je pozvonila drugič, sem počasi vstal s kavča, in si godrnjaje nataknil copate ter oddrsal po dolgem hodniku.
Besede so se mi zataknile v grlu, nisem se mogel jeziti nanjo, res ne. Njene oči so žarele kot nasmeh, ki se ji je razlezel po vsem obrazu, bila je videti povsem drugačna kot sem je bil vajen.
»Na, tukaj imaš,« je rekla in mi pomolila plastično posodo z vijoličastim pokrovom. Nehote sem zajel sapo, omamno je zadišalo, pravzaprav ne pomnim, da bi že kdajkoli prej vohal kaj podobnega. Nestrpno sem dvignil pokrov in ob pogledu na šest velikih kosov prekmurske gibanice mi je zaigralo srce. Sklonil sem glavo in povohal. Bilo je res božansko. Nepozabno. Imelo me je, da bi se usedel na prag in se jih lotil z rokami, a sem se zadnji trenutek premislil.
Z naglimi koraki, ne da bi se menil zato, če mi sledi, sem odhitel v kuhinjo, dragoceni zaklad sem odložil na mizo in poiskal krožnik ter žičko, bil sem nestrpen in lačen, hudičevo lačen. Če bi bil sam, bi planil na dobrote, ne meneč se za oliko in podobno sranje, z golimi rokami bi jih zbasal v usta, četudi ne bi utegnil niti dihati, prava figa, kajti gibanice so dišale omamno in vabeče.
»Počakaj za trenutek,« je rekla Andrejka in me narahlo porinila na stol. Presenečeno sem odprl usta, prekleto, kaj si upaš, komaj sem se zadrževal, oči so se mi jezno zabliskale, toda še pravočasno sem se ugriznil v jezik, ona pa ni niti opazila, da me je vrglo iz tira, iskala je prt in serviete, a jih ni našla, zato je odtrgala kos papirnate brisače in nanjo narisala rumeno sonce z dolgimi žarki in ogromnimi smejočimi usti.
Nato je vse skupaj položila zraven krožnika, odleglo mi je, ko je previdno stresla predme gibanico, nato se je usedla nasproti in prikimala.
»Jej,«je rekla preprosto.
Od strani sem odškrtnil košček orehovega namaza, bil je še topel, mehek in ko sem z jezikom počasi obliznil prst, so se brbončice napele in zadrhtele, zatrepetale so od silne strasti, kajti orehi, pomešani z neznanimi začimbami, so se radostno stopili na jeziku, zaprl sem oči in užival, ker tako dobre gibanice v življenju res še nisem jedel.
Pogledal sem jo in prikimal.
»Je dobra?«
Njen glas je bil moledujoč in nagonsko sem začutil, da jo moram razveseliti, saj si je to zaslužila, zato sem vstal, stopil na drugo stran mize, jo prijel za brado in nežno poljubil na lice.
»Nikoli ti ne bom dovolil, da odideš od mene,« sem rekel spontano in od srca
»Sedaj pa si jo privošči. Do konca,« je dejala srečno in me pobožala po roki.
Ni mi bilo treba dvakrat reči.
Tisti večer sva se spet ljubila. Nerodno se je slekla, v njenih gibih ni bilo nobenega pravega ritma. Bil sem sit, zato tudi nisem čutil kakšne posebne lakote po ženskem telesu, opazil sem, da so njeni boki preveč obli in mehki, tudi trebuh ni bil raven kot Vlastin, nagnil sem se čeznjo, za spoznanje zastrl luč in potem mi je bilo laže poiskati pot do mednožja, bila je vlažna in polna pričakovanja, hitro sem zlezel vanjo, nekajkrat butnil ob stene maternice, da je zastokala in me stisnila s koleni, ni bilo nobenih skupnih valov, ki bi naju odnašali, njeni so se dvigovali samotni, med tihimi kriki, in ko mi je prišlo, sem vstal in stekel v kopalnico, ne da bi karkoli čutil, še trenutka olajšanja ne, umil sem se in se pogladil po laseh, ona pa je ždela pod rjuho, eno roko si je spodvila pod glavo, nič ni rekla, verjetno se je bala prositi, naj se uležem k njej, jo objamem ter stisnem k sebi.
Po tistem je pričela prihajati še pogosteje. Vsakič je imela s seboj gibanico. Nisem imel srca, da bi ji rekel, naj jo pusti na pragu, ne, taka baraba pa spet nisem.
Ko sem se najedel, sem ji dejal, naj se sleče, nikoli ji nisem pomagal, da bi ji odpel modrček, na primer. Ali ji počasi in nežno dvignil roki, ter potegnil čeznje majico. Ali jo božal s pogledom, medtem ko bi si sezuvala nogavice. Včasih se je ozrla preko rame in me vprašujoče pogledala. Delila sva si trenutke molka, ki so bili, vsaj meni se je zdelo tako, prazni in hladni.
Res sem bil prasec.
Kadar je ležala pred menoj na tisti rjuhi z velikimi rjavimi rožami, sem ji razprl kolena in vdrl vanjo. Ni mi bilo mar, če jo je bolelo, kdaj pa kdaj se mi je zdelo, da trpi, ampak, prekleto, moral sem se ji oddolžiti za gibanico, na noben način pa je nisem mogel ljubiti.
Ljubil sem samo Vlasto. Nobene druge. Niti svoje žene.
Samo njo.
Danes, ko sem zagrnil zavese, na hitrico zmetal s sebe hlače in spodnje perilo, se dotaknil Andrejkinih kolen, me je povsem iznenada spreletelo.
»Prekleti tepec požrešni, pa kaj vendar počneš?! Si se prodal za kurčevo gibanico ali kaj?!«
Začutil sem, kako sem mlahavo zlezel vase, to se mi ni še nikoli zgodilo, tudi takrat ne, ko sem nekoč peljal neko rdečelasko za vogal bifeja, kjer smo praznovali Dan osamosvojitve.
V kotu nad računalnikom sem zagledal pajka in imelo me je, da bi vstal in ga lopnil s copato. Andrejkine dlani so se me medtem nežno oklenile in ko sem nemočno ležal pod njenimi vročimi ustnicami, ki so me grele z vročo sapo, sem preklinjal ves svet, pa ni dosti pomagalo.
»Pusti, danes ne bo šlo,« sem nazadnje zamrmral. Besno. Razočarano.
Nič ni rekla. A sem po tem, kako se je premaknila k meni, vedel, da je razumela. Vseeno mi je, čez minuto ali dve, ko sva šla v kopalnico, namilila hrbet in me nato nežno obrisala po telesu.
Počasi kot ni bilo v njeni navadi, je pomila krožnik, preložila gibanico v drugo posodo in jo odnesla v hladilnik.
Medtem ko si je pri vratih obuvala čevlje, sem gledal skozi okno, na balkonu stavbe čez cesto je neka ženska v oranžni halji obešala perilo.
»Bom kar šla,« je rekla vedro. Poskušala je zaigrati kot Cameron Diaz, a ji ni uspelo.
Razpotegnil sem ustnice in se nasmehnil.
»Lepo bodi,« sem dejal z rokami spuščenimi ob telesu.
Nato je zaprla vrata za seboj.
Obrnem se, stopim do hladilnika in na vsem lepem so se mi zašibila kolena.
S prsti sem otipal gibanico in jo povlekel k sebi. Položil sem si jo na kolena in medtem ko so zvoki Nelsona Amosa, ki je igral "Spanish Romance" nežno in božajoče preplavljali sobo, so se prsti dotikali krhkega testa in okušali mak in orehe, zdelo se mi je, da se je čas ustavil in v tistem trenutku se mi je telo napolnilo z nežnostjo, preplavilo me je kot topel sen in že ob prvem grižljaju, ki se je stopil na jeziku, ni bilo več nobenega občutka za čas, šteli so le gibi, ki so sladkosti počasi a tenkočutno odnašali po telesu.
