TRI ZLATA JABOLKA

TRI ZLATA JABOLKA

Jantarne, modre in sive oči
so včeraj gledale druga v drugo,
bile globoko skupaj,
z rokami so si sramežljivo pokrivale smeh.

A prišlo je jutro, ko so se zbudila dolgolasa
dekleta v svojih pletenih košarah
in vsaka je uzrla, nad kakšno globeljo visi.

Vsaka je naenkrat prvič videla
prastaro rano, iz katere se je še vroče kadilo.
Hitro so pograbile svojo jantarno, modro
in sivo krono in povlekle žaklovino čez telo,
lase razpletle so iz skupne kite
in – druga drugi tujka po svoji temeljni rani - stekle
po svojih stopinjah nazaj.

Prva je našla premalo kruha in materinega mleka,
vaški otročaj, ki se svoj zakaj, zakaj, zakaj
nauči reči kot daj, daj, daj.
Trdno zvesta zemlji, nič oblakom.

Nad drugo so se že zgodaj vzdignile nevihte,
stene domače hiše so bile vlažne od solz,
žganja in razobešenih krp,
rdečelasi mož je zasejal prepade v očeh.

Tretja je bila kmalu ustreljena v srce,
pol ga je padlo med reveže,
pol se ga je razpršilo po nebu,
Pustila je težkim čevljem, da ji stopajo čez prste,
oči zazmeraj obrnila k zvezdam.

Vsaka, zaskaljena s svojim rodom,
s cvilečimi svinjami preteklosti in lajanjem psov,
prevečkrat postavljena na domačo grmado,
zaznamovana z ozkimi potkami v snegu in vaškimi obešenjaki
s sanjami, ki so jih slišale le punčke za igro
in zapisala rožnata pisala,

je zatlačila pest globoko v svojo rano,
odvrgla besedo sestra,
potegnila pražnja oblačila čez črni pajčolan
in nadela črni trak pod zlat rokav.

PLEME

Ni bolj žalostnih ljudi,
kot so moji prijatelji.
Gostoto svojih življenj spuščajo v globoko čisto vodo,
kjer plujejo v jati malih morskih bojevnikov.
Le tu in tam kdo leže na letečo preprogo – skata.
Na gladini se kot oljne kapljice približujemo,
včasih se združimo v velik krog in
luna na nas močno sije.
Kadar kdo nima roke,
mu posodimo svojo,
a mi smo ljudstvo fantomske bolečine.
Naš krog ni nikoli pravilne oblike
in ravna črta tudi ne.
Od meduz ožgane noge nam prosto plavajo pod gladino,
v nori želji, da že enkrat pride morski pes…
… le kako se je dotakniti njegove plavuti?
Včasih se primemo za noge in naredimo zvezdo.
Takrat smo zelo srečni.
Nekega dne pa bo nekdo od nas globoko zajel zrak
in se potopil, v boju izruval morsko dno
in ostali bodo videli komet … na morskem nebu.

POJEDINA

Kadar vzletijo metulji,
takrat je najti dve stari, zapuščeni koži
na obrežju, v reki pa se kopata dva svetla otroka.

Kadar vzletijo metulji,
skočimo nanje z mrežami.
Iščemo jih daleč od oči drugih,
ko pridemo z lova, sporočimo,
da nismo nobenega ujeli,
ker da so naše mreže preširoke in
metulji da so se izmuznili skozi.

A tam, v temi in tišini in samoti je dihnil
prah z njihovih kril in nas posul s turkizno in zlato
in ta trenutek neumrljivosti je tisti,
ki nas kot nore sili, da nemo, kot da ni nič,
nihče ne sme izvedeti, tihotapsko iščemo nove metulje.

Drug mimo drugega hodimo, kot da ne vemo za te metulje,
a ko nam ob smrtni uri razparajo trebuhe,
se iz njih usujejo jate metuljev,
ki smo jih ujeli s svojimi mrežami,
in takrat jim prvič dovolimo,
da imajo končno svojo veliko pojedino.

POTOVANJE

Ko sem umrla,
se je iz mene vzdignilo tisoče metuljev.
Za njimi je dolga, neslišna pot
od dotika do dotika,
od sončne krogle do sončne krogle.

Vzletavali so silno v zlatih in turkiznih
in vijoličnih in temno modrih jatah,
valovali v vseh zemeljskih podobah,
v podobah mórij,
rdeče zacveteli na očeh
in tekli v rožnatih curkih po licih.

Noben metulj ni izgubil svojega življenja …

Če so kapljali od obraza,
sem iz srebrnega krožnika
posrebala rožnato, vroče kadečo se juho.

Če sem jih odpodila
iz temno zelenih bregov ob rdeči reki,
so odpotovali navzgor do zlatih kupol,
in še više do ustja glasu
in še više do varnih kolovozov.

Vedno so bili …
In zdaj,
ko sem umrla,
so številni prvič zares razprli krila …

In bili svobodni …
In bili svobodni …

RAZKLANOST

Jaz sem vijolično perilo
na črnem klavirju.
Ti si zelena roža.
Ti si jagnje.
Rada bi se vkopala v tvoje perje,
v snežnobelo odrešenje.

PRAŽENSKA

Vedeti moraš,
kdaj mi dati poljub mrzlega žabca,
kdaj me zapustiti kot zadnjo vlačugo
in v mene zasaditi srebrn žebelj hrepenenja.
Vedeti, kdaj me potopiti v vijolično soparo
parjenja, ko samec izriše dvoboj v očeh,
preden se uničita.
Vedeti moraš, kdaj prijeti obraz med dlani kot
od novorojenca in kdaj mi z roko pokriti usta.
Vedeti moraš, kdaj me umiti kot otroka
in me klicati bambi,
kdaj pogledati vstran in oditi v svoje beznice.
Vedeti moraš, kdaj me hraniti z belim kruhom in
kdaj po meni polivati vino.
Vedeti, katere moje noči so najbolj polne krikov.

Radio igra.
In sneg mirno naletava.

ČIPKA

Zapisano je, da si ljudje,
z nohti opraskamo srce,
če smo si preblizu.

Ne dovoli mi, da to počnem…
… in če te kdaj vendarle opraskam,
ne jemlji resno teh ran.
Bodi kurjač v najini hiši,
naj iskre prasketajo visoko
in naj mi kdaj ožge lase, usta.

Razvihari se, da nagne najin čoln
v smrtno grozo.
Na kolenih bom šivala ovoje za tvoje rane
iz potrganih jader…
Bodi močan kot črn bik, ki vrže jezdeca s hrbta.
Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire,
noža, samo zato, ker sem ženska…ravno zato jih ne vrzi.
Naredi mi copate iz trnja in osata.
Ne polagaj me le na mah.
Zapri me od časa do časa v ledenico, da bo moralo srce
močneje utripniti…

NEKEGA DNE

Dva ranjenca
šepata čez polje.
Moški in ženska.
Ženska pada, moški jo dviguje,
nikjer nikogar.
Poskuša jo nesti kot otroka v naročju,
a se zgrudi.
Ležita v soncu, v dežju,
v vetru, v snegu.
Ženski steče kri po nogah.
Odpre oči, globoko se ji dviguje prsni koš.
Poleg sebe zagleda skrčeno telo nekega bitja.
Nebo postane svetlo modro.
Zlat žarek steče preko.
Ženska vstane. Se sleče.
Z oblačili pokrije spečega.
Mu naredi križek čez čelo.
In odide proti horizontu.

FAMILIJA

Kaplje krvi
ti drsijo po licih
iz ne vem katerega pokolenja.
Nasmeh te izdaja,
da si iz srednje srečnega stanu.
Vnet zagovornik splošne resnice.
Tvoji demoni še čakajo …
… na naslednje pokolenje.

SENCA

Kje so solze mladih dni, ki so vroče lile v zvesto blazino?
Zdaj v črni nočni halji pol obraza na oknu sloni … in kadi …

Skozi upadla lica
se kaže prosojnost umika.

Usta, ki bi pila vino in drsela
ob opnih drugih,
se krivijo navzdol, kjer padli,
ranjeni živijo … ki z gorkoto
svoji src ne zmorejo več vžgati ognja.

Lesk sveže vode in zlati prah v očeh
je nasledila solzna mrena, pogled
izza rešetk, kjer srce in koža in lasje
in tisoč znojnic in roža monsunskega paradiža in
bajke v vsaki pori
so se strdili v kip, v silhueto starca, ki plitko diha, da bi
le še en sam dan stopil v deželo satja in močnih sadnih vonjev.

LOM

Molčati kot grob.
Zbuditi se v zimi jutrišnjega dne.
Je brezno belo ali črno?
Neminljivo pa ostaja,
zvok kitare dviguje svobodo,
štoparski palec na preriji,
z bobni jezdimo na črnih konjih.

STRAHOTA

Črne sence hodijo po mestu,
pijane, same, brez daril.
Le noč jih vidi,
Tiha reka, most je visoko,
vroč kostanj malo ogreje …
… danes bodo še prišli čez …

SONG

Poglej me še zadnjič,
poglej me tako, da bom hvaležen
za svojo samoto.

Jaz ne bom mogel ničesar reči, tih bom
in stal bom v senci.
Saj kogar ljubiš, tega moraš pustiti oditi.

Zato mi samo natiho povej,
zakaj te je v mojih rokavih zeblo…
zakaj me nisi nikoli peljala
v svojo hišo…
Zakaj so tvoja usta pomodrela ob mojih…

Ti si kot mačka in imaš še mnogo življenj, jaz
pa zmeraj samo eno …

Jaz ne bom mogel ničesar reči, tih bom
in stal bom v senci.
Saj kogar ljubiš, tega moraš pustiti oditi.

Poglej me danes še zadnjič,
poglej me brez obžalovanja
in brez upanja…
Naj vidim jasnino v tvojih očeh,
lepega metulja.
ki išče močnejšo mrežo.

MOLITEV

Molitev, stisnjena med trepetajoči dlani,
… samo za rob halje dovoli, da te primem …
Samo poglej me prosim,
tako kot znano grešnico nekoč,
ki od njenih poljubov križ je vroč …
Nikoli več ne bom umaknila pogleda z najjasnejših oči.
Vem, najti me med gostim sprevodom žalujočih,
kjer neskončno jezikov v nebo vene in ječi …

Tam, v bližini oltarja gori mnogo svečk, vsak
plamen se steguje k tebi, spokojen, poln straha, raven,
scefran …
Moj stenj se je nocoj razlil.

NJAM NJAM

Dve debeli punčki,
brez kape, šala, rokavic,
nič ne vesta, samo jesta.

MOLITEV 2

Pošlji mu kristalčkasto svetlobo
z zvoki malega pianina,
ker je moja noč stegnila prste v njegov dan.

Pošlji mu zrcalno vodo,
ker sem po njegovi hodila
z umazanimi podplati.

Pošlji mu razbeljenih poljubov,
ker so se moji mrzli pritiskali
ob njegova usta.

Pošlji mu metuljevih dotikov,
ker ga je moja koža skelela, kot bi se dotikal slame.

Pošlji mu ptičji spev besed, ker so moje bile krakanje vran,
zmeraj preglasnih za tih jezik dveh.

Pošlji mu jedil, slastnih kot poročno slavje,
jaz sem bila razmagneteno telo.

In pošlji mu silovito magmo,
da bo v hipu raztopila
vse zmrzle rokavice kož,
ki se ga bodo kdajkoli hotele polastiti

In naj nastopi ledena era, da ostane
v deklici izpod Alp ohranjeno vse,
kar se letos še ni moglo roditi.

VIDELA SEM

Videla sem, kako so se ti zatresle ustnice.
Takrat se je zame zatresla zemlja,
spremenila sem se v morje in odtlej
vem za vse potopljene ladje
in komaj vzplule bele jadrnice …

Videla sem drugič, kako so se ti zatresle ustnice
in tvoja trzajoča deška ramena so
se zarezala v moje grlo,
nastopil je jek, jok in potem jedrski molk.

Ožgani postavi sta se prijeli za roke,
ogleni roki sta se zdrobili,
žgalna daritev zemlji se je v obliki srca
odsukala v nebo.

LJUBAV

Zavrnili so mi objavo pesmi v Idiotu,
Povabili so me k objavi pesmi v Locutio.
Še dobro, da ne bom med idioti, ampak med
Ljudstvom.

Dečku so nekoč rekli, da naj pri pevskem zboru samo
usta odpira.
Vzeli so mu glas,
Odtlej kriči navznoter.
Zbor je zapustil,
Odtlej poje s pticami in ribami,
njihov svet mu je še posebej blizu,
podvodno kraljestvo je njegov zbor.

Kdo ste vi,
ki je za vas vrhunec svetlobe
utripajoča luč v foyerju,
kdo ste vi, ki
s polivinilastimi plašči pokrivate jokajoče otroke,
sami pa hitite proti kraljevskim dvoranam
in si sproti z rok in krzna umivate kri?
Kdo ima to moč, da vstane DRUGAČEN
kot ga je še včeraj videla gluha noč?

Mi, mi pa kopnimo in
skoraj nikoli se nič ne spremeni.

VIDELA SEM 2

Videla sem,
kako sta Prijateljici pred menoj padla iz oči dva bisera.
Dva bisera, ki bi mi ju zagotovo dala ob res
velikih dogodkih, kot je recimo poroka ali rojstvo otroka.
Sedaj sem porabila njena dva bisera, ki sem ju
naplavila sama, ko sem se zaskalila vanjo, hitro, kruto, boleče.

Sedaj se gledamo skozi črne pajčolane
za nohti imamo črn puščavski pesek.

VEČNOST

Ker sem bila v maternici prej
kot ti,
je kot bi rastel tudi v meni.
Zato dovoli, da ti prinašam hranila.

Popkovina je neskončno dolga.
Lahko odideš, kamorkoli želiš.

SESTRE

»Kot da si zaljubljen,«
je rekla.

Pele so, pele,
sestre,
umite vsak dan v kopeli očeta, sina
in Svetega duha,
v prošnjah kdo ve kakšnih,
a gotovo tudi za nas grešne,
umite v odpustitvah,
v rojevanjih in materinstvih …
vsak dan pred omarico z Najsvetejšim.

Postajajo si podobne, sestre,
Vse enako lepe in enako
podarjene.

In njihovi glasovi,
tihi in zvončkljajoči,
kraguljčki, potočki …

In vmes en črni vran,
na večnih razpotjih …
črno mravljišče …

PICIPUF

Pelji me v neznano,
zakuri mi ogenj,
speči mi ribo,
postelji mi v avtu,
umij me v vedru,
nauči me jesti mravlje in žabe,
pokliči ptiča in se prerekaj z njim,
nauči me zaplavati v mrzli vodi.
In kdaj pa kdaj odidi v tisti svoj svet,
kjer ti sam si oltar in ti sam svoj obred,

in potem nosi na glavi vesoljski prah
in vse luknje in rane imej na ogled.
Bodi bojevnik do zadnje moči …
in potem …
… potem kot otrok zaspi

PRIPROŠNJA

Stopi ven iz svoje sence
stopi v zarjo in v zaton,
stopi kakor prva vrsta vojakov,
vzravnaj svoj priklon.

Nedolžnost srca skrij v temen pogled,
premehkim poljubom dodaj malo renčanja,
pusti za sabo trpko sled,
stopi iz spanja
v žganja,
v srh,
v potovanja.

Sezuj se in vrzi škornje dol z mosta,
uleži se v travo nepokošeno,
glej v zgodbe oblakov, v nebo,
črno, rdeče in zeleno.

Išči se v zemlji in v skorji dreves,
med otroci in pijanci in ostalimi plemeni,
išči se v marjetki, ki poganja iz betona,
zakriči buuuu z gledališkega balkona.

Naj tvoja pest vlomi v lastne prsi,
naj peče in žge in se kot konjska sapa kadi,
bodi ta, ki si sam zašije rano in si kačji strup
izcedi, do najvišje gore pelje več poti,
golo dekle z lasmi do ledij na vrhu stoji
in čaka tistega,
ki ji bo z brazgotinasto roko iz popotne torbe
nasul zmajevih jezikov.

Pojdi na to pot,
ki bo samotna kot volčji krohot.

Nekaj se mora umiriti.
Nekaj zlomiti.
Nekaj iz globine priti.
Razdalje razumeti. Jih prehoditi.

PLJUSK

Poznega aprila je mesto sveže.
Zrak že širi nozdrvi
konja nekje v daljavi.
Zdaj je možnost!
Na površje reke, ki je še
včeraj bila zmrzla cesta,
priplujejo dragi kamni,
ki so last vseh.
Nič ni tvoje, je le trenutek,
da odtisneš sliko
majhnega kamnitega trga z enim zelenim drevesom
na svojo zastavo, s katero boš
mahal do poletja.
Takrat ko bo zrak že gost in vroč
in ga bo treba redčiti z rdečim vinom.
Takrat bo spet potrkala želja,
da še enkrat srečam nekega Atilia Oroviča,
dalmatinskega pevca z otoka z najkrajšim imenom.
Ne spomniš se me več, pesnik,
sediš verjetno
sredi rožmarinov, z obrazom
zahajajočega sonca, s svojo klapo,
ki mi odmevaš kot školjka, če jo prislonim na uho.
Vedno tiše, vedno tiše….
Ne!
Tvoj glas si želim na zastavi tega poletja,
da spere še zadnjo kapljo spomladanskega dežja,
da me sladko spreleti ob tvojem hrepenenju,
ob pesmi, ki mi
je nisi dal, pozabil si, v katerem hotelu že sem.
Da mi pade sandal z noge, ki
binglja dol z betonske ograje.
Želim si tvojo pesem, ki si jo bom zataknila
za poletni klobuk
In želim že enkrat končno
zaživeti na svojem otoku.

IN MEMORIAM

Štefan je bil kmečki mož,
rojen v zibel, v svet stran od sveta,
rojen v trpežnost, v modrino oči.

V na stara leta slabo razumljeno govorico...
a nikoli prav zares starec...
glasen in tih, kakor je pač naneslo.

Če dobro pomislim, le malo vem o njem,
ki je preživel vojno, imel rad Zofijo,
ki je bil sam, odkar ga poznam,
le tu in tam mu nova gospodinja
namili srajco, skuha močnik.
A ena je preglasno govorila,
druga se v klet mu zvrnila.

Hiša številka 10 zmeraj polna vina in mleka,
kar je kdo rabil,
za nič ni blo treba prosit...

Vrata na stežaj odprta do poznega večera,
obuti v težke škornje, so vsi lahko prišli,
za vse tam bil je štefan...

Enkrat na leto v mesto po hlače,
ki od komolca do dlani
jim je zmeril širino,
za dolžino ni boljše mere kot razpon rok...
pa brez ugovarjanja sok in dinar
za vnuka, ki ta dan je šofiral.

Z glasom in hojo
kot močno drevo v samoti,
z razbrazdano skorjo,
a dober kot kruh, ki ga je
pred mnogimi leti pekla
kmečka žena.

Pred večerom
še stotič moder predpasnik,
nato Kmečki glas,
pod noč pa politična slika
in spat ... s šalico vročega vina
oslajeni sen,
z Marijo z detetom nad sabo,
Oče naš, ki si v nebesih.

Hvala
za kuhinjo, kjer je migetala
dišeča vročina,
hvala za
prvi okus šnopsa in vina
v naših mladih ustih,
za smrtni strah ob verigi hudiča,
ki je spremljal Miklavža,
hvala za grabljice in za tiha slovesa.
Za porkamadona, Bog, aleluja.

OČI JUGA

Lajež psa
ob izdihu poletja.
ko je topel, mehek,
koprenast dan.
Dan za nič drugega kot za
sprehod,
glaž bezgovega soka,
morda ping pong.
Devet golobov opazuje
belo golobico.
Mlačno srce bele golobice
se ozira
po lanskem poletju.

PET

Še pet terapij,
še pet sobotnih matinej
še pet krat pet malih belih sladkornih kroglic,
še petkrat bo sestra Dragica, diplomirana medicinska sestra,
namestila elektriko na vrat in rekla, JA, doktor vedno reče adijo,
točno se vidi, kdo ima kulturo.
Če naslednjič zamudim,
me ne bo več vzela, ne, ne bo namestila elektrod
na ledvice, med lopatice in na vrat. Ne, ne bo.
Le kdo si je izmislil popis inventarja?
Ali mislijo, da bo ona kaj domov
odnesla? Ona, ki ima le še nekaj let do penzije?
Kakšno omaro?
Naj še zdržijo te omare in te elektrode do njene penzije,
potem pa je več nič ne zanima.
Ona je človek za pravico.
Veliko srce, ki utripa v majhni sivozeleni sobi bolnišnice
pred štirimi kabinami s starimi svetlomodrimi zavesami,
ki jih včasih zagrne, včasih pa ne.

ZALJUBLJENOST

Pridi, v mornarskih oblačilih
široko se nasmej,
da zasije tisti jantar v tvojih očeh.
Jaz te bom čakala v rdeči obleki.
Peljal me boš v vinograd,
trgala bova grozdje,
hodil boš v breg pred mano,
mi podajal roko
in se mi smejal.
Nosil mi boš vijolične jagode
v usta s svojo močno
moško roko,
še zagorelo od morske soli.
Gledal me boš razigrano
kot mladenič,
ki ljubico prvič pelje v svoje kraje.
V srajci z zavihanimi rokavi,
napol odprti…
Rekel mi boš, naj si sezujem čevlje,
da naj brodim po travi.
Smejala se bova, ko nama bodo med prsti
zrasli šopki trave.
Stisnil boš eno jagodo in mi jo
vtrl v vrat, v dolgi sledi …
Bom dišala po jurki, omamno.
Metal mi boš sladke jagode
v visokem loku v usta,
Lovila jih bom in vse ujela.
S poljubom ti jih bom vrnila.
Za nagrado me boš do vrha nesel…
Tako čez eno ramo,
jaz pa bom cvilila in mahala z nogami:
Daj, spusti me …

Svet bo tekel v drugo smer, za mojim pogledom
bodo ostajale tvoje stopinje, od rose
mokra pohojena trava,
zmučkane jagode grozdja.
Vrti se mi!!!
Pel si boš neko pesem, …

Na vrhu me boš prijel okol’ pasu in mi pomežiknil,
da bom zardela kot mak.
Zasopihana se bova vrgla v travo.
Z rokami narazen.
Nekje se bosta našli.
In tako obstali.

TRI ZLATA JABOLKA

Jantarne, modre in sive oči
so včeraj gledale druga v drugo,
bile globoko skupaj,
z rokami so si sramežljivo pokrivale smeh.

A prišlo je jutro, ko so se zbudila dolgolasa
dekleta v svojih pletenih košarah
in vsaka je uzrla, nad kakšno globeljo visi.

Vsaka je naenkrat prvič videla
prastaro rano, iz katere se je še vroče kadilo.
Hitro so pograbile svojo jantarno, modro
in sivo krono in povlekle žaklovino čez telo,
lase razpletle so iz skupne kite
in – druga drugi tujka po svoji temeljni rani - stekle
po svojih stopinjah nazaj.

Prva je našla premalo kruha in materinega mleka,
vaški otročaj, ki se svoj zakaj, zakaj, zakaj
nauči reči kot daj, daj, daj.
Trdno zvesta zemlji, nič oblakom.

Nad drugo so se že zgodaj vzdignile nevihte,
stene domače hiše so bile vlažne od solz,
žganja in razobešenih krp,
rdečelasi mož je zasejal prepade v očeh.

Tretja je bila kmalu ustreljena v srce,
pol ga je padlo med reveže,
pol se ga je razpršilo po nebu,
Pustila je težkim čevljem, da ji stopajo čez prste,
oči zazmeraj obrnila k zvezdam.

Vsaka, zaskaljena s svojim rodom,
s cvilečimi svinjami preteklosti in lajanjem psov,
prevečkrat postavljena na domačo grmado,
zaznamovana z ozkimi potkami v snegu in vaškimi obešenjaki
s sanjami, ki so jih slišale le punčke za igro
in zapisala rožnata pisala,

je zatlačila pest globoko v svojo rano,
odvrgla besedo sestra,
potegnila pražnja oblačila čez črni pajčolan
in nadela črni trak pod zlat rokav.

PLEME

Ni bolj žalostnih ljudi,
kot so moji prijatelji.
Gostoto svojih življenj spuščajo v globoko čisto vodo,
kjer plujejo v jati malih morskih bojevnikov.
Le tu in tam kdo leže na letečo preprogo – skata.
Na gladini se kot oljne kapljice približujemo,
včasih se združimo v velik krog in
luna na nas močno sije.
Kadar kdo nima roke,
mu posodimo svojo,
a mi smo ljudstvo fantomske bolečine.
Naš krog ni nikoli pravilne oblike
in ravna črta tudi ne.
Od meduz ožgane noge nam prosto plavajo pod gladino,
v nori želji, da že enkrat pride morski pes…
… le kako se je dotakniti njegove plavuti?
Včasih se primemo za noge in naredimo zvezdo.
Takrat smo zelo srečni.
Nekega dne pa bo nekdo od nas globoko zajel zrak
in se potopil, v boju izruval morsko dno
in ostali bodo videli komet … na morskem nebu.

POJEDINA

Kadar vzletijo metulji,
takrat je najti dve stari, zapuščeni koži
na obrežju, v reki pa se kopata dva svetla otroka.

Kadar vzletijo metulji,
skočimo nanje z mrežami.
Iščemo jih daleč od oči drugih,
ko pridemo z lova, sporočimo,
da nismo nobenega ujeli,
ker da so naše mreže preširoke in
metulji da so se izmuznili skozi.

A tam, v temi in tišini in samoti je dihnil
prah z njihovih kril in nas posul s turkizno in zlato
in ta trenutek neumrljivosti je tisti,
ki nas kot nore sili, da nemo, kot da ni nič,
nihče ne sme izvedeti, tihotapsko iščemo nove metulje.

Drug mimo drugega hodimo, kot da ne vemo za te metulje,
a ko nam ob smrtni uri razparajo trebuhe,
se iz njih usujejo jate metuljev,
ki smo jih ujeli s svojimi mrežami,
in takrat jim prvič dovolimo,
da imajo končno svojo veliko pojedino.

POTOVANJE

Ko sem umrla,
se je iz mene vzdignilo tisoče metuljev.
Za njimi je dolga, neslišna pot
od dotika do dotika,
od sončne krogle do sončne krogle.

Vzletavali so silno v zlatih in turkiznih
in vijoličnih in temno modrih jatah,
valovali v vseh zemeljskih podobah,
v podobah mórij,
rdeče zacveteli na očeh
in tekli v rožnatih curkih po licih.

Noben metulj ni izgubil svojega življenja …

Če so kapljali od obraza,
sem iz srebrnega krožnika
posrebala rožnato, vroče kadečo se juho.

Če sem jih odpodila
iz temno zelenih bregov ob rdeči reki,
so odpotovali navzgor do zlatih kupol,
in še više do ustja glasu
in še više do varnih kolovozov.

Vedno so bili …
In zdaj,
ko sem umrla,
so številni prvič zares razprli krila …

In bili svobodni …
In bili svobodni …

RAZKLANOST

Jaz sem vijolično perilo
na črnem klavirju.
Ti si zelena roža.
Ti si jagnje.
Rada bi se vkopala v tvoje perje,
v snežnobelo odrešenje.

PRAŽENSKA

Vedeti moraš,
kdaj mi dati poljub mrzlega žabca,
kdaj me zapustiti kot zadnjo vlačugo
in v mene zasaditi srebrn žebelj hrepenenja.
Vedeti, kdaj me potopiti v vijolično soparo
parjenja, ko samec izriše dvoboj v očeh,
preden se uničita.
Vedeti moraš, kdaj prijeti obraz med dlani kot
od novorojenca in kdaj mi z roko pokriti usta.
Vedeti moraš, kdaj me umiti kot otroka
in me klicati bambi,
kdaj pogledati vstran in oditi v svoje beznice.
Vedeti moraš, kdaj me hraniti z belim kruhom in
kdaj po meni polivati vino.
Vedeti, katere moje noči so najbolj polne krikov.

Radio igra.
In sneg mirno naletava.

ČIPKA

Zapisano je, da si ljudje,
z nohti opraskamo srce,
če smo si preblizu.

Ne dovoli mi, da to počnem…
… in če te kdaj vendarle opraskam,
ne jemlji resno teh ran.
Bodi kurjač v najini hiši,
naj iskre prasketajo visoko
in naj mi kdaj ožge lase, usta.

Razvihari se, da nagne najin čoln
v smrtno grozo.
Na kolenih bom šivala ovoje za tvoje rane
iz potrganih jader…
Bodi močan kot črn bik, ki vrže jezdeca s hrbta.
Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire,
noža, samo zato, ker sem ženska…ravno zato jih ne vrzi.
Naredi mi copate iz trnja in osata.
Ne polagaj me le na mah.
Zapri me od časa do časa v ledenico, da bo moralo srce
močneje utripniti…

NEKEGA DNE

Dva ranjenca
šepata čez polje.
Moški in ženska.
Ženska pada, moški jo dviguje,
nikjer nikogar.
Poskuša jo nesti kot otroka v naročju,
a se zgrudi.
Ležita v soncu, v dežju,
v vetru, v snegu.
Ženski steče kri po nogah.
Odpre oči, globoko se ji dviguje prsni koš.
Poleg sebe zagleda skrčeno telo nekega bitja.
Nebo postane svetlo modro.
Zlat žarek steče preko.
Ženska vstane. Se sleče.
Z oblačili pokrije spečega.
Mu naredi križek čez čelo.
In odide proti horizontu.

FAMILIJA

Kaplje krvi
ti drsijo po licih
iz ne vem katerega pokolenja.
Nasmeh te izdaja,
da si iz srednje srečnega stanu.
Vnet zagovornik splošne resnice.
Tvoji demoni še čakajo …
… na naslednje pokolenje.

SENCA

Kje so solze mladih dni, ki so vroče lile v zvesto blazino?
Zdaj v črni nočni halji pol obraza na oknu sloni … in kadi …

Skozi upadla lica
se kaže prosojnost umika.

Usta, ki bi pila vino in drsela
ob opnih drugih,
se krivijo navzdol, kjer padli,
ranjeni živijo … ki z gorkoto
svoji src ne zmorejo več vžgati ognja.

Lesk sveže vode in zlati prah v očeh
je nasledila solzna mrena, pogled
izza rešetk, kjer srce in koža in lasje
in tisoč znojnic in roža monsunskega paradiža in
bajke v vsaki pori
so se strdili v kip, v silhueto starca, ki plitko diha, da bi
le še en sam dan stopil v deželo satja in močnih sadnih vonjev.

LOM

Molčati kot grob.
Zbuditi se v zimi jutrišnjega dne.
Je brezno belo ali črno?
Neminljivo pa ostaja,
zvok kitare dviguje svobodo,
štoparski palec na preriji,
z bobni jezdimo na črnih konjih.

STRAHOTA

Črne sence hodijo po mestu,
pijane, same, brez daril.
Le noč jih vidi,
Tiha reka, most je visoko,
vroč kostanj malo ogreje …
… danes bodo še prišli čez …

SONG

Poglej me še zadnjič,
poglej me tako, da bom hvaležen
za svojo samoto.

Jaz ne bom mogel ničesar reči, tih bom
in stal bom v senci.
Saj kogar ljubiš, tega moraš pustiti oditi.

Zato mi samo natiho povej,
zakaj te je v mojih rokavih zeblo…
zakaj me nisi nikoli peljala
v svojo hišo…
Zakaj so tvoja usta pomodrela ob mojih…

Ti si kot mačka in imaš še mnogo življenj, jaz
pa zmeraj samo eno …

Jaz ne bom mogel ničesar reči, tih bom
in stal bom v senci.
Saj kogar ljubiš, tega moraš pustiti oditi.

Poglej me danes še zadnjič,
poglej me brez obžalovanja
in brez upanja…
Naj vidim jasnino v tvojih očeh,
lepega metulja.
ki išče močnejšo mrežo.

MOLITEV

Molitev, stisnjena med trepetajoči dlani,
… samo za rob halje dovoli, da te primem …
Samo poglej me prosim,
tako kot znano grešnico nekoč,
ki od njenih poljubov križ je vroč …
Nikoli več ne bom umaknila pogleda z najjasnejših oči.
Vem, najti me med gostim sprevodom žalujočih,
kjer neskončno jezikov v nebo vene in ječi …

Tam, v bližini oltarja gori mnogo svečk, vsak
plamen se steguje k tebi, spokojen, poln straha, raven,
scefran …
Moj stenj se je nocoj razlil.

NJAM NJAM

Dve debeli punčki,
brez kape, šala, rokavic,
nič ne vesta, samo jesta.

MOLITEV 2

Pošlji mu kristalčkasto svetlobo
z zvoki malega pianina,
ker je moja noč stegnila prste v njegov dan.

Pošlji mu zrcalno vodo,
ker sem po njegovi hodila
z umazanimi podplati.

Pošlji mu razbeljenih poljubov,
ker so se moji mrzli pritiskali
ob njegova usta.

Pošlji mu metuljevih dotikov,
ker ga je moja koža skelela, kot bi se dotikal slame.

Pošlji mu ptičji spev besed, ker so moje bile krakanje vran,
zmeraj preglasnih za tih jezik dveh.

Pošlji mu jedil, slastnih kot poročno slavje,
jaz sem bila razmagneteno telo.

In pošlji mu silovito magmo,
da bo v hipu raztopila
vse zmrzle rokavice kož,
ki se ga bodo kdajkoli hotele polastiti

In naj nastopi ledena era, da ostane
v deklici izpod Alp ohranjeno vse,
kar se letos še ni moglo roditi.

VIDELA SEM

Videla sem, kako so se ti zatresle ustnice.
Takrat se je zame zatresla zemlja,
spremenila sem se v morje in odtlej
vem za vse potopljene ladje
in komaj vzplule bele jadrnice …

Videla sem drugič, kako so se ti zatresle ustnice
in tvoja trzajoča deška ramena so
se zarezala v moje grlo,
nastopil je jek, jok in potem jedrski molk.

Ožgani postavi sta se prijeli za roke,
ogleni roki sta se zdrobili,
žgalna daritev zemlji se je v obliki srca
odsukala v nebo.

LJUBAV

Zavrnili so mi objavo pesmi v Idiotu,
Povabili so me k objavi pesmi v Locutio.
Še dobro, da ne bom med idioti, ampak med
Ljudstvom.

Dečku so nekoč rekli, da naj pri pevskem zboru samo
usta odpira.
Vzeli so mu glas,
Odtlej kriči navznoter.
Zbor je zapustil,
Odtlej poje s pticami in ribami,
njihov svet mu je še posebej blizu,
podvodno kraljestvo je njegov zbor.

Kdo ste vi,
ki je za vas vrhunec svetlobe
utripajoča luč v foyerju,
kdo ste vi, ki
s polivinilastimi plašči pokrivate jokajoče otroke,
sami pa hitite proti kraljevskim dvoranam
in si sproti z rok in krzna umivate kri?
Kdo ima to moč, da vstane DRUGAČEN
kot ga je še včeraj videla gluha noč?

Mi, mi pa kopnimo in
skoraj nikoli se nič ne spremeni.

VIDELA SEM 2

Videla sem,
kako sta Prijateljici pred menoj padla iz oči dva bisera.
Dva bisera, ki bi mi ju zagotovo dala ob res
velikih dogodkih, kot je recimo poroka ali rojstvo otroka.
Sedaj sem porabila njena dva bisera, ki sem ju
naplavila sama, ko sem se zaskalila vanjo, hitro, kruto, boleče.

Sedaj se gledamo skozi črne pajčolane
za nohti imamo črn puščavski pesek.

VEČNOST

Ker sem bila v maternici prej
kot ti,
je kot bi rastel tudi v meni.
Zato dovoli, da ti prinašam hranila.

Popkovina je neskončno dolga.
Lahko odideš, kamorkoli želiš.

SESTRE

»Kot da si zaljubljen,«
je rekla.

Pele so, pele,
sestre,
umite vsak dan v kopeli očeta, sina
in Svetega duha,
v prošnjah kdo ve kakšnih,
a gotovo tudi za nas grešne,
umite v odpustitvah,
v rojevanjih in materinstvih …
vsak dan pred omarico z Najsvetejšim.

Postajajo si podobne, sestre,
Vse enako lepe in enako
podarjene.

In njihovi glasovi,
tihi in zvončkljajoči,
kraguljčki, potočki …

In vmes en črni vran,
na večnih razpotjih …
črno mravljišče …

PICIPUF

Pelji me v neznano,
zakuri mi ogenj,
speči mi ribo,
postelji mi v avtu,
umij me v vedru,
nauči me jesti mravlje in žabe,
pokliči ptiča in se prerekaj z njim,
nauči me zaplavati v mrzli vodi.
In kdaj pa kdaj odidi v tisti svoj svet,
kjer ti sam si oltar in ti sam svoj obred,

in potem nosi na glavi vesoljski prah
in vse luknje in rane imej na ogled.
Bodi bojevnik do zadnje moči …
in potem …
… potem kot otrok zaspi

PRIPROŠNJA

Stopi ven iz svoje sence
stopi v zarjo in v zaton,
stopi kakor prva vrsta vojakov,
vzravnaj svoj priklon.

Nedolžnost srca skrij v temen pogled,
premehkim poljubom dodaj malo renčanja,
pusti za sabo trpko sled,
stopi iz spanja
v žganja,
v srh,
v potovanja.

Sezuj se in vrzi škornje dol z mosta,
uleži se v travo nepokošeno,
glej v zgodbe oblakov, v nebo,
črno, rdeče in zeleno.

Išči se v zemlji in v skorji dreves,
med otroci in pijanci in ostalimi plemeni,
išči se v marjetki, ki poganja iz betona,
zakriči buuuu z gledališkega balkona.

Naj tvoja pest vlomi v lastne prsi,
naj peče in žge in se kot konjska sapa kadi,
bodi ta, ki si sam zašije rano in si kačji strup
izcedi, do najvišje gore pelje več poti,
golo dekle z lasmi do ledij na vrhu stoji
in čaka tistega,
ki ji bo z brazgotinasto roko iz popotne torbe
nasul zmajevih jezikov.

Pojdi na to pot,
ki bo samotna kot volčji krohot.

Nekaj se mora umiriti.
Nekaj zlomiti.
Nekaj iz globine priti.
Razdalje razumeti. Jih prehoditi.

PLJUSK

Poznega aprila je mesto sveže.
Zrak že širi nozdrvi
konja nekje v daljavi.
Zdaj je možnost!
Na površje reke, ki je še
včeraj bila zmrzla cesta,
priplujejo dragi kamni,
ki so last vseh.
Nič ni tvoje, je le trenutek,
da odtisneš sliko
majhnega kamnitega trga z enim zelenim drevesom
na svojo zastavo, s katero boš
mahal do poletja.
Takrat ko bo zrak že gost in vroč
in ga bo treba redčiti z rdečim vinom.
Takrat bo spet potrkala želja,
da še enkrat srečam nekega Atilia Oroviča,
dalmatinskega pevca z otoka z najkrajšim imenom.
Ne spomniš se me več, pesnik,
sediš verjetno
sredi rožmarinov, z obrazom
zahajajočega sonca, s svojo klapo,
ki mi odmevaš kot školjka, če jo prislonim na uho.
Vedno tiše, vedno tiše….
Ne!
Tvoj glas si želim na zastavi tega poletja,
da spere še zadnjo kapljo spomladanskega dežja,
da me sladko spreleti ob tvojem hrepenenju,
ob pesmi, ki mi
je nisi dal, pozabil si, v katerem hotelu že sem.
Da mi pade sandal z noge, ki
binglja dol z betonske ograje.
Želim si tvojo pesem, ki si jo bom zataknila
za poletni klobuk
In želim že enkrat končno
zaživeti na svojem otoku.

IN MEMORIAM

Štefan je bil kmečki mož,
rojen v zibel, v svet stran od sveta,
rojen v trpežnost, v modrino oči.

V na stara leta slabo razumljeno govorico...
a nikoli prav zares starec...
glasen in tih, kakor je pač naneslo.

Če dobro pomislim, le malo vem o njem,
ki je preživel vojno, imel rad Zofijo,
ki je bil sam, odkar ga poznam,
le tu in tam mu nova gospodinja
namili srajco, skuha močnik.
A ena je preglasno govorila,
druga se v klet mu zvrnila.

Hiša številka 10 zmeraj polna vina in mleka,
kar je kdo rabil,
za nič ni blo treba prosit...

Vrata na stežaj odprta do poznega večera,
obuti v težke škornje, so vsi lahko prišli,
za vse tam bil je štefan...

Enkrat na leto v mesto po hlače,
ki od komolca do dlani
jim je zmeril širino,
za dolžino ni boljše mere kot razpon rok...
pa brez ugovarjanja sok in dinar
za vnuka, ki ta dan je šofiral.

Z glasom in hojo
kot močno drevo v samoti,
z razbrazdano skorjo,
a dober kot kruh, ki ga je
pred mnogimi leti pekla
kmečka žena.

Pred večerom
še stotič moder predpasnik,
nato Kmečki glas,
pod noč pa politična slika
in spat ... s šalico vročega vina
oslajeni sen,
z Marijo z detetom nad sabo,
Oče naš, ki si v nebesih.

Hvala
za kuhinjo, kjer je migetala
dišeča vročina,
hvala za
prvi okus šnopsa in vina
v naših mladih ustih,
za smrtni strah ob verigi hudiča,
ki je spremljal Miklavža,
hvala za grabljice in za tiha slovesa.
Za porkamadona, Bog, aleluja.

OČI JUGA

Lajež psa
ob izdihu poletja.
ko je topel, mehek,
koprenast dan.
Dan za nič drugega kot za
sprehod,
glaž bezgovega soka,
morda ping pong.
Devet golobov opazuje
belo golobico.
Mlačno srce bele golobice
se ozira
po lanskem poletju.

PET

Še pet terapij,
še pet sobotnih matinej
še pet krat pet malih belih sladkornih kroglic,
še petkrat bo sestra Dragica, diplomirana medicinska sestra,
namestila elektriko na vrat in rekla, JA, doktor vedno reče adijo,
točno se vidi, kdo ima kulturo.
Če naslednjič zamudim,
me ne bo več vzela, ne, ne bo namestila elektrod
na ledvice, med lopatice in na vrat. Ne, ne bo.
Le kdo si je izmislil popis inventarja?
Ali mislijo, da bo ona kaj domov
odnesla? Ona, ki ima le še nekaj let do penzije?
Kakšno omaro?
Naj še zdržijo te omare in te elektrode do njene penzije,
potem pa je več nič ne zanima.
Ona je človek za pravico.
Veliko srce, ki utripa v majhni sivozeleni sobi bolnišnice
pred štirimi kabinami s starimi svetlomodrimi zavesami,
ki jih včasih zagrne, včasih pa ne.

ZALJUBLJENOST

Pridi, v mornarskih oblačilih
široko se nasmej,
da zasije tisti jantar v tvojih očeh.
Jaz te bom čakala v rdeči obleki.
Peljal me boš v vinograd,
trgala bova grozdje,
hodil boš v breg pred mano,
mi podajal roko
in se mi smejal.
Nosil mi boš vijolične jagode
v usta s svojo močno
moško roko,
še zagorelo od morske soli.
Gledal me boš razigrano
kot mladenič,
ki ljubico prvič pelje v svoje kraje.
V srajci z zavihanimi rokavi,
napol odprti…
Rekel mi boš, naj si sezujem čevlje,
da naj brodim po travi.
Smejala se bova, ko nama bodo med prsti
zrasli šopki trave.
Stisnil boš eno jagodo in mi jo
vtrl v vrat, v dolgi sledi …
Bom dišala po jurki, omamno.
Metal mi boš sladke jagode
v visokem loku v usta,
Lovila jih bom in vse ujela.
S poljubom ti jih bom vrnila.
Za nagrado me boš do vrha nesel…
Tako čez eno ramo,
jaz pa bom cvilila in mahala z nogami:
Daj, spusti me …

Svet bo tekel v drugo smer, za mojim pogledom
bodo ostajale tvoje stopinje, od rose
mokra pohojena trava,
zmučkane jagode grozdja.
Vrti se mi!!!
Pel si boš neko pesem, …

Na vrhu me boš prijel okol’ pasu in mi pomežiknil,
da bom zardela kot mak.
Zasopihana se bova vrgla v travo.
Z rokami narazen.
Nekje se bosta našli.
In tako obstali.