In ne boginje. V nje očeh
zaslišim volkuljo lastnega otroštva. Oči, ki čakajo imen.
Bolščali so. Bolščali prvi in bolščali drugi. Gledali v »da« in »ne«.
In vedeli.
Ne prežene ju svetloba, morda prežene jih le grom viharjev.
Viharji.
Razbesnijo se, ko najmanj pričakujemo, v njih se prepoznamo in izginemo nazaj v skupno noč.
Mnogi v temi ne prikličejo več lastnega plamena. Pa ves čas ždijo poleg,
povsem blizu ognja.
Postanejo jaz, ki jaz ne more biti.
Nemo in gluho, s priprto iščočimi očmi iščejo odsev svoje podobe v drugem, tavajoč med besedami blišča, ihtavo iščoč pomene.
Vsakič znova pa se pod nogami
odpre isto brezno.
POT V SREDIŠČE LABIRINTA
Mesto, kjer se svet vse prevečkrat je končal in spet začenjal. Dež.
Polzenje solz po licih teme. Posoda srha.
Z belim pregrinjalom si jo prekril tiste noči,
se s tresočimi konicami prstov dotaknil njenih rosnih vek.
V zameno si dobil
črn klobuk in zemljevid poti
v središče labirinta.
Odšel si potem.
Po cesti vzroka si se odpravil v dolino sanj.
Odpotoval na pot brez cilja, odvrgel ogrinjalo
na spomine jutra. Prisluhnil tišini z mesečino obsijanih gričev,
spraševal starce, molčal, ko ste nemo opazovali čas. Pozna jesen, gozd njihovih obrazov, ki so te ljubili in obnemeli, ko je prišla tvoja pomlad. Štirikrat ste si podali križ, se poslovili in zapeli, da verjamete v ljubezen. Eden njih
te je v snu presenetil z vprašanjem, če boš ob zori odšel tja,
od koder si odšel. Nisi odgovoril tistega večera, odvrnil si pogled,
ga odložil na črti obzorja in prisluhnil žuborenju misli.
Meglicam nad tujo strugo.
Svet se je vrnil potem.
Ti pa si priprl vrata. Ne maram še,
si rekel, vrnem se v gozd. Laže je, si rekel,
dokler se vračaš v gozd.
KAKO Z BESEDAMI ZDROBIT TIŠINO
Jaz vem,
si rekel, kako z besedami zdrobit tišino.
Odšel kričat na obronek gozda. Iskat rok, morda delit poljubov. Ugibat,
ali bo padal dež ali bo sijalo sonce na dan tvojega pogreba. Se spraševat,
ali boš še zmogel dovolj molka,
ko bodo pokopavali vsa tvoja trupla.
Risal si poti. Valil kamne. Se smehljal tihi brezbrižnosti sveta.
Trepljal po ramenih tiste, ki so odvrgli plašče in klobuke, se oprijeli zvezd
in odvihrali v sredico niča.
Strah te je bilo, večkrat.
Togotnosti usode. Vpletanja lastnih žarkov v pramene tujih sanj. Drsel si v globine in
se iz njih vračal. Iskal njo in štel izbrance.
Ni ti včeraj umrla mati in jutri je ne bodo pokopali. V danes
si se zbujal vsako jutro, ob zarji vsakega večera
pošiljal dim bogovom.
Tiho klel in kričal o otroštvu, živel z zgodbami in namesto njih,
vmes pa vse preveč potrpežljivo
čakal konec prvega poglavja zgodbe.
Opazoval si sebe, svet in druge. Se tako kot oni včasih klanjal oblastnikom, se
vračal, odhajal,vztrajal.
Vse v želji še enkrat uzreti zenico začetka.
Reči:
Dovolj. Spet hočem biti nihče.
VIHARJI NOČI
Bogovi ne marajo imen.
In ne boginje. V nje očeh
zaslišim volkuljo lastnega otroštva. Oči, ki čakajo imen.
Bolščali so. Bolščali prvi in bolščali drugi. Gledali v »da« in »ne«.
In vedeli.
Ne prežene ju svetloba, morda prežene jih le grom viharjev.
Viharji.
Razbesnijo se, ko najmanj pričakujemo, v njih se prepoznamo in izginemo nazaj v skupno noč.
Mnogi v temi ne prikličejo več lastnega plamena. Pa ves čas ždijo poleg,
povsem blizu ognja.
Postanejo jaz, ki jaz ne more biti.
Nemo in gluho, s priprto iščočimi očmi iščejo odsev svoje podobe v drugem, tavajoč med besedami blišča, ihtavo iščoč pomene.
Vsakič znova pa se pod nogami
odpre isto brezno.
POT V SREDIŠČE LABIRINTA
Mesto, kjer se svet vse prevečkrat je končal in spet začenjal. Dež.
Polzenje solz po licih teme. Posoda srha.
Z belim pregrinjalom si jo prekril tiste noči,
se s tresočimi konicami prstov dotaknil njenih rosnih vek.
V zameno si dobil
črn klobuk in zemljevid poti
v središče labirinta.
Odšel si potem.
Po cesti vzroka si se odpravil v dolino sanj.
Odpotoval na pot brez cilja, odvrgel ogrinjalo
na spomine jutra. Prisluhnil tišini z mesečino obsijanih gričev,
spraševal starce, molčal, ko ste nemo opazovali čas. Pozna jesen, gozd njihovih obrazov, ki so te ljubili in obnemeli, ko je prišla tvoja pomlad. Štirikrat ste si podali križ, se poslovili in zapeli, da verjamete v ljubezen. Eden njih
te je v snu presenetil z vprašanjem, če boš ob zori odšel tja,
od koder si odšel. Nisi odgovoril tistega večera, odvrnil si pogled,
ga odložil na črti obzorja in prisluhnil žuborenju misli.
Meglicam nad tujo strugo.
Svet se je vrnil potem.
Ti pa si priprl vrata. Ne maram še,
si rekel, vrnem se v gozd. Laže je, si rekel,
dokler se vračaš v gozd.
KAKO Z BESEDAMI ZDROBIT TIŠINO
Jaz vem,
si rekel, kako z besedami zdrobit tišino.
Odšel kričat na obronek gozda. Iskat rok, morda delit poljubov. Ugibat,
ali bo padal dež ali bo sijalo sonce na dan tvojega pogreba. Se spraševat,
ali boš še zmogel dovolj molka,
ko bodo pokopavali vsa tvoja trupla.
Risal si poti. Valil kamne. Se smehljal tihi brezbrižnosti sveta.
Trepljal po ramenih tiste, ki so odvrgli plašče in klobuke, se oprijeli zvezd
in odvihrali v sredico niča.
Strah te je bilo, večkrat.
Togotnosti usode. Vpletanja lastnih žarkov v pramene tujih sanj. Drsel si v globine in
se iz njih vračal. Iskal njo in štel izbrance.
Ni ti včeraj umrla mati in jutri je ne bodo pokopali. V danes
si se zbujal vsako jutro, ob zarji vsakega večera
pošiljal dim bogovom.
Tiho klel in kričal o otroštvu, živel z zgodbami in namesto njih,
vmes pa vse preveč potrpežljivo
čakal konec prvega poglavja zgodbe.
Opazoval si sebe, svet in druge. Se tako kot oni včasih klanjal oblastnikom, se
vračal, odhajal,vztrajal.
Vse v želji še enkrat uzreti zenico začetka.
Reči:
Dovolj. Spet hočem biti nihče.
