Od neke točke dalje ni več vrnitve. To točko je treba doseči. (Franz Kafka)
Razburjenje in hrup v glavi, ogenj v trebuhu.
Vse je eno, si je rekel, ne pozabi tega.
Vrtel se je ta film.
Le v skali, na tankem robu, v svetli, razgaljeni tišini. Le tam se je razblinil.
Le tam je izginilo vse in se je čas ustavil. Nobenega jutri in včeraj ni bilo več, ničesar. Svet bi rad samo opazoval, si je rekel, tako kot sanje. Rad bi samo bil v njem, nočem ga živeti. Tako je, kot bi dve življenji stisnil v eno. Prvo se je okoli mene ovilo z leti, drugo sem odkril v odsevu skale. Tako tuja sta si ta svetova … kot bi nič ne moglo biti bolj različno od mene samega kot jaz sam.
Sam.
Vedno smo sami, je razmišljal. Zataknjeni v svoje samote lebdimo drug ob drugem. Sami se rodimo, sami vdihnemo življenje in sami umremo. Nikogar ni, ki bi nas pospremil do vrat, ko si zjutraj nadenemo oklep dneva. Nikogar, ki bi objel otroka v nas, ko v mraku vse potihne. Razblinili bi radi to samoto in ljubimo se, da bi sebe prepoznali v drugem.
Sama spolzi solza po licu.
Že od jutra so ga objemali spomini ta zadnji dan na gori pod vrhom. Veriga nerazklenjenih želja sveta pod njim je popustila, življenje, skupaj z smrtjo, je spet postalo eno.
Tistega jutra si se uprl, je reklo nekaj v njem, ko je na vrata vaše hiše potrkala vest o njegovi smrti. Mama je jokala, ti si gledal skozi okno. Prostor med vama se je zvil in tulil, čas se je prelomil na dvoje. Najprej oče, zdaj še stric Valter, je rekla in te pogladila po laseh. Od takrat se vsak dan znova upiraš, vsak dan znova se sprašuješ. Koliko življenj? Koliko jih živi človek v enem?
Od tistega jutra je nekaj tako … tako je, kot ne bi smelo biti. Vedno se ti izmakne nekaj in vedno je videti kot po naključju. Ponavljajo se ta naključja, preveč podobna so si, da bi še lahko bila naključna. Kot bi ves čas hodil proti sebi, pa se nikdar ne bi srečal. Kot bi ves čas bežal od nečesa, pa ne bi vedel, k čemu. Vsa ta vračanja, odhodi … Skozi preklano zoro tistega dne, ko je umrl stric Valter, je nekaj vstopilo vate.
Neznosna bleščava se je odbijala od snežne površine in ga slepila. Ena - dve, je zabijal cepina v led in mižal. Vsak gib se je zdel počasnejši kot v resnici, vsak ga je spominjal na nekaj, kar se nikdar ni zgodilo. Ena - dve z rokama, tri - štiri z nogama in derezami. In še enkrat, proti vrhu nekam, mogoče se tam staknejo poti spet. Nekam proti soncu, nekam. Ena - dve in spet naprej, zaponke na pasu zacingljajo, ena – dve, pa še tri – štiri. Glavo dvigne, še jo vidi, tisto polico, do katere mora, preden žareča krogla ugasne za obzorjem.
Jutri bo krenil pred zoro.
Po nekaj urah bo na vrhu.
Drobec preteklosti se izmuzne skozi plasti časa v spominu. Odpre nahrbtnik in iz njega potegne staro, Valterjevo čutaro. Kateri je pravi? zasliši Valterja v sebi. Ta čas zdaj ali tisti prejšnji?Mogoče tisti, ki pride?Jesen je bila, oktober. Stopil je iz gozda in obstal pred njo, pod steno. Sam sebe je zagledal od zgoraj, bilo je, kot bi lebdel sam nad sabo. Rdeče in rumene krošnje bukev je videl pod sabo, nazobčane vrhove smrek in sebe … Ničesar si ni želel v tistem dolgem trenutku, bil je, kot je lahko samo trenutek; odreči se mu moraš, če se ga dotakneš.
Približal se ji je, dva koraka je naredil in se ustavil. Nekaj ga je vleklo nazaj, nekaj mu je govorilo ne, pusti. A ga je nekaj vleklo tudi naprej in to drugo je bilo močnejše. Korak je še naredil, iztegnil roko in se je dotaknil. Tiha je bila, mirna, mrmrajoča sama v sebi. Pekoča želja, ki ga je preganjala, da bi se vse drugače obrnilo … v nič je izpuhtela, stena ga je potegnila vase.
* * *
Ena dve, se vzpenja, še dva raztežaja. Tri štiri. Spremenil si se, mu je rekla ona, ko se je prvič vrnil iz Himalaje. Nič več nisi isti. Vsak dan si bolj podoben njemu.
Kaj je Valter vedel? Videl v teh stenah? Kaj je našel?
Preveč časa je minilo, pomisli, zgrabi rob police in se potegne; pozabil sem. Le to vem, da me vsakič znova nekaj stisne. Ujetnik neke zgodbe sem postal, ki ji ne vem začetka. Zakaj pa se ti mudi na njen konec?Zakaj misliš, da ti je življenje nekaj dolžno? Nič ti ni dolžno. Na kaj čakaš? Na nič, pomisli, ampak na nič je tako težko čakati.
Tako težko ga je dobiti.
* * *
Ta ljubi nič sredi ničesar v skali, tu hočem biti, si reče, v tej polnosti praznine. V mreži, vpeti v dva klina leži, ziba se in gleda zvezde. Brez posledic in odgovorov so dnevi in noči tu, brez vprašanj in vzrokov. Ure nimajo kazalcev, le prvotni red v veliki zmesi. Iz leta v leto je postajala močnejša želja, da bi v gorah, ko bo prišel čas, lahko ostal za vedno. Le bil bi zgoraj nad oblaki in ljudmi, vsiljivost blišča, hrup doline, vse to ga je hromilo. Hočem, hočem, je odmevalo z vseh strani, ihta se je zarezovala v obraze, jih srkala vase, pačila. Hočem več in hočem še, so kričali nemi v puščavi gluhih. Preganjal ga je hrup sveta, mir je iskal, a nemir v njem je postajal vse glasnejši. Zbujal se je sredi noči, nekaj je kričalo v njem, tulilo.
Da mu bo razklalo prsi, trebuh.
* * *
Plazi se po tleh, desna roka je brezčutna.
Nogi se kot kosa lesa vlečeta za njim. Vsakih nekaj metrov se ustavi, za hip se mu zazdi, kot bi sebe videl nekje od zgoraj, s strani mogoče. Kot da kam odhaja, verjetno tja, kamor je odšel Peter. Predrami se, nasloni na cepin in diha, hlasta za zrakom, ne more več slediti mislim. Izgubljajo se, vse bolj so v megli, vse bolj meglene so, te misli. Nekaj časa je tako, kot ga ne bi bilo več, potem spet vidi svojo roko, ki v led koplje polico. Skupaj s svojo roko udriha, tolče … Cela večnost mine, preden mu uspe zavrtati ledni vijak in diha, diha …
Vsepovsod okoli njega tema. Noč je padla.
Včasih je treba samo naprej.
Kamniti stolp je to, ta snežni kuloar, iz katerega ne more. Vse v njem valovi in niha, vse je eno in eno vse, tega ne smeš pozabiti, si reče, to noč še posebej. Migota mu pred očmi, veter joče, rohni in tuli, povedati mu hoče nekaj. V trebuhu bele pošasti sem se znašel, pomisli, ledene iglice mu bičajo obraz, ozre se navzgor, navzdol, nikjer ničesar. Samo on in slutnja v led vkovane gore, bela tema, črno sonce. Prestavi eno roko, poskuša premakniti drugo. Svet obstane, utihne. Njegov obraz zagleda na grebenu pod vrhom, nekje od daleč se mu smehlja Peter, izginja. Oddaljuje se, v brezdanjo globino spodaj pada, a mogoče tudi ni tako, mogoče se dviguje v nebo in sploh ne pada, pomisli, tu gor je vedno vse drugače, kot se najprej zdi. Tako majhen je človek tu, en tak nič sredi ničesar. Peter hoče nekaj reči, a ne reče, le velika usta, ki vodijo v žrelo zadaj, stopijo se z glasom, ki odmeva: Jaz grem, ti pa ostani.
Svet se zavrti, oči, odpre jih, dvignit hoče veke, lasten pogled ga več ne uboga. Trepalnice, zlepile so se od mraza, sunek vetra ga dvigne, za hip se mu zazdi, da bo poletel, izgubil težo.
Sam. Tako prekleto sam sem, pomisli.
Isti sunek, ki ga je dvignil, ga položi nazaj v sneg.
Srce razbija. Živeti hoče, zato razbija.
Vztrajati v tem begu.
* * *
Nobenega brnenja v glavi več, ničesar … je umrl? Starca zagleda ... kje je že bilo to … nekje ga je že videl … Pomigne mu, sledi; vzpenjata se po ozki poti nad sotesko, po ozki poti, vklesani v skalovje, prideta do kamnite koče. Vstopita, ogenj prasketa na odprtem ognjišču, okoli ognja družina. Valter in mama sta tam, poleg njiju se usede, zdi se, da ga ne vidita, da ga ni več, da je neviden. Na drugi strani Peter in še nekdo … je to ona, Ana? Sedijo v krogu in nekoga, mogoče nekaj čakajo, zrejo v plamene in molčijo. V ozadju, v temi nekje, zagleda Petra, še ravnokar je sedel med njimi. Mnogo starejši je, kot je bil pred nekaj urami, vprašal bi ga nekaj, a ne more. Nekaj se mu zatakne v grlu, nekaj mu ne da, da bi odprl usta. Tudi on molči in zre v plamene. Skloni se potem, zgrabi pest prahu in jo vrže v ogenj. Slok plamen švigne v zrak, v njem podobe in vprašanja, prastara znamenja, prividi. Mlado dekle, ki se sklanja nadenj in katere glas mu poje pesem. Vse, kar je in je bilo, kar bo in nikdar ni minilo, v zublju plamena, ki vstane iz prahu in izgine.
* * *
Vsak meter prečke čez ozebnik, prek katerega se vleče, se zdi daljši od življenja. Ustavi se, se z glavo opre na cepin in diha. Hlasta za zrakom, ki ga vrtinči veter, sneži, grmi in bliska se, zunaj in znotraj, povsod, pomisli. Če kdaj pride dol s te gore, priseže si, da se nikdar več ne vrne. Srce razbija, rok ne čuti, senca so kot boben, po katerem nekdo udriha. Vseeno, zdaj je vse eno, sled strahu in strah spomina. Izkoplje poličko in se zavaruje. Vsepovsod le bela tema, sneg in led, previsni kamin ga čaka zjutraj. Uspelo mu bo, tudi tokrat mu bo uspelo, če bo preživel to noč, seveda.
Prepovedan svet je to, pomisli. Ni bi smela hodit sem gor. Zato se je zgodilo.
Dvigne se na vse štiri, preči dvajset metrov in se spet sesede. Leteti, to bi zdaj hotel, leteti nad temi himalajskimi vrhovi v sončnem jutru. Kot je letel v sanjah tisto zadnjo noč v rdečem šotoru v trojki. Zadnjo noč pod vrhom, ko je Peter hropel, da se bo zadušil. Ko je bruhal črni žolč in rekel, da je ta gora njegova zadnja. Tako čudne so včasih sanje tu zgoraj, tiste so bile še posebej čudne. Padal je potem, nič več letel, dolgo je drsel, potem padal. Ko se je ozrl gor, je na robu, s katerega je zdrsnil Peter, zagledal sebe, kako se smeje. Prebudil se je in Petru hotel povedati o tem, a si je premislil. Preveč grozljive so bile tiste sanje, pa tudi Peter se je tisto jutro, tam pod vrhom, tako zlovešče se je smejal. Saj veš, je rekel, ko sta sedela pred šotorom in je nad njima zagrmelo, saj veš, kaj to pomeni, če se jaz na tej višini smejem.
Ni vedel.
Takrat ni vedel. Zdaj ve.
Nekaj v njem začne ponavljati besede. Čuti, kako se ustnice, kako se jezik premika. Prepozna jih, besede. Om mani padame hum, ponavlja, pozdravljen, dragulj v lotosovem cvetu. Fuega- e- sangre, sangre-a-uesu. Ne moreš, je govoril Valter, zanikati. Toploto čuti, ki se razlije po telesu, zaledenela kri spet steče po žilah. Roko čuti, ki se premakne, roko ki hoče premakniti prste. Najbrž so pomrznili, pomisli, najbrž bom ostal brez prstov. Ena roka seže k drugi, ena z druge potegne rokavico. Dvigne jih, veke, pogledal bi jo rad, to svojo roko, a je ne vidi. Zunaj, vsepovsod le trda, bela tema, tuljenje vetra.
Noči so vse enake, si reče, le jutra so različna.
* * *
Kaj naj bi rekel?
Nobenega smisla ni imelo. Ostal je tiho.
Razpravljali so, govorili. O njem, o Petru in odpravi, sploh o vsem, pa vendar o ničemer. Nič ni rekel, tiho je bil, ostal je tiho.
Boš kaj povedal? so ga vprašali.
Ne bi, hvala, je rekel. Nič, nič ne bi govoril. Veste, kaj se mi zdi? Premalo zraka je tu notri in stvari so, ki se jih ne da le razumet, preprosto doživet jih moraš. Sicer pa … ne, nič, nič ne bi govoril, res ste prijazni, dali ste mi besedo, povedati nimam pa nič. En tak nič sem sredi ničesar ali kako bi temu rekel. Ne vem, od kod sem se vzel, svojo zgodbo sem izgubil. Tudi kako se bo končala ne vem, pa bi kljub temu rad bil tam že, na koncu. Vse mogoče sem poskušal, da bi kaj prehitel, tam, na koncu, se mi zdi, bi lahko našel začetek …
Spogledali so se in zmajali z glavami.
Mi ne vemo, o čem ti govoriš, so rekli, bodi tiho in poslušaj. Lahko si tudi nič, lahko si tudi en tak nič sredi ničesar, tega niso rekli, a je vseeno slišal.
Pravzaprav ni vedel, zakaj je sploh prišel sem, v to pisarno, v to sobo? Kaj je zdaj z vsem tem, s to rumenkasto svetlobo, ki utripa? Kaj je z njim in njimi, tudi tega ni razumel, pa so mu povedali najbrž. Le to je razumel, da spodaj, v dolini, vsak dan znova vstane in se dela, da živi. Diha, gleda in ljubi, verjame in posluša spake, ampak ne ve: zakaj?
Govorili so, ga nekaj spraševali, on ni znal povedati ničesar. Tako je bilo s temi njihovimi besedami in stavki, za katere nisi vedel, ali kaj pomenijo. Pa bi moral vedeti, že zaradi njih bi moral, če ne zaradi sebe. Že jutri ne bo nihče vedel nič o tem večeru, ki se je zgodil neko nedeljo. Vsi se sovražimo, je rekel in dodal, da bo tiho in poslušal. Nekaj časa vsaj še, potem pa mora iti, saj razumete, je rekel, otrok in žena čakata doma, pa promet bo spet na cesti. Konec praznikov je, nedelja, saj razumete, je rekel.
Sicer pa … tako ali tako ne ve, zakaj. Zakaj je tu, zakaj je prišel, je mogoče komu kaj dolžen? Nikomur noče biti nič dolžen in tudi noče, da bi bil kdo kaj dolžen njemu, to pa res ne. V tej deželi je slabo, je rekel, slabo je, če si komu kaj dolžen. Tudi če preveč poveš, ni dobro. V tej deželi se vedno vse tako čudno obrne.
Čudno obrne? so rekli.
Ja, je rekel. Vedno se tako obrne, da če poveš, si kmalu komu že kaj dolžen. In potem si tudi kriv že, vsaj malo. On noče biti nikomur nič dolžen, tudi kriv ne, on hoče samo po svoje. Otroka in ženo ima doma, pa promet bo spet na cesti. Odkar je Peter mrtev, vsi nekaj čakajo, vsaj zdi se.
Neko razlago so hoteli. Nekaj o tem, zakaj, kako je umrl Peter. V Himalajo sva šla, je rekel. Obrnil sem se in ga ni bilo več. Padel je, zdrsnil najbrž. V nekem vmesnem, odloženem času se je zgodilo, tik pod vrhom, tam na robu. Ja, so rekli, zakaj pa rinete v to Himalajo? Zakaj ne morete ostati doma nekje, v Alpah? Kaj pa je takega tam, v tisti Himalaji? Odkimal je in rekel, da ne ve, kaj je takega v tisti Himalaji; pa je vedel. Rekel je, da ne bo več govoril, da je povedano že vse. Da je tudi napisano že, v tistem poročilu je napisal, v Katmanduju. Sicer pa… Še vedno je največja sreča, ne roditi se, je rekel. Ker vedno prihajamo prepozno. Vedno prihajamo na svet, o katerem je bilo že vse povedano. Tudi odhajamo tako z njega. Vse je v tistem poročilu, je rekel, nič se ne da spremeniti, tam vse piše.
Tako, zanj je stvar končana. Nekdo je umrl, ljudje umrejo, ne? Zdaj je umrl Peter, kot brat mu je bil. In Valter, stric Valter mu je bil kot oče. Nekdo živi, nekdo umre, tako je to v življenju, v Himalaji še posebej. Drugače, nekaj je drugače tam. Mogoče ljudje, vse tiste gore, led in sneg, mogoče bogovi. Nekaj je tako, kot je bilo, ko njega in njih še ni bilo na svetu in tako je, kot bo še vedno, ko njega in njih na svetu več ne bo. Razumete? Najbrž ne, je rekel, a saj ni važno, življenje je prekratko za mehke odločitve. Zdaj pa mora iti, čakajo ga, saj je povedal. Kar se Himalaje tiče, najbolje da greste sami tja, je rekel, pa boste videli, kaj je drugače.
Sami naj gremo tja? Pa kaj ti misliš?
Nič ni vedel, nič ni mislil, samo iti je hotel. Nekam ven iz te sobe in te rumenkaste svetlobe, ki utripa. V resnici še dlje, nekam proč od vsega.
Ti kar delaj po svoje, so rekli, pa boš tudi ti prišel tja, kjer je zdaj Peter.
Vem, je rekel. Vsi bomo.
Vsak ima svojo pot, ampak vsi bomo prišli.
* * *
Ognjeno črni lasje se ji padali čez hrbet. Ko se je sklonila, so zdrseli ob njenih bokih in se staknili tam, na oni strani.
Pred manj kot uro se je prerival skozi gruče temnih postav, mračne in majave katmandujske ulice so se sklanjale nadenj. Kot bi vmes minila stoletja, je zdaj na veliki, z mesečino obsijani postelji pod seboj čutil njeno telo. Vse dobro v njej bi objel in odtaval nekam. Njena roka ga poišče v temi, sled strasti in strast dotika. Njegove ustnice se sprehodijo po svileni koži mladega telesa, po vratu do priprtih vek. Dih njune vlažne sape se odplazi navzdol, zaokroži okoli jedrih prsi, zaziba se med ploskima trebuhoma in sam vase zavije v točki, kjer se stikata. Prepozno je, se spomni, kljub mehkobi zamolklega privida teme, iz katerega sem se izvil na svet. Žensko telo, srebrna, modrikasta svetloba ga prekriva, tiho zastoka, ko gre vanjo, telo se usloči, njena glava udarja ob zid. Tam na koncu potem je nekaj, tam na koncu, tam ni nič.
Smrt in rojstvo, ko njuni potni telesi stresejo krči. Topla dlan se sprehodi prek njegovega obraza, konice njenih vlažnih prstov se dotaknejo njegovih vek. Dvigne jih, temne oči zagleda in v njih odmevu vse, kar je vodilo sem: do neke z mesečino obsijane sobe v tuji deželi, do neke postelje in dveh teles.
Prekleti, ljubi Katmandu.
Nekoč je bilo vse drugače, potem pa … vodeni, beli so postali ljudje.
Nje se spomni, Irene, tistega zadnjega večera pred slovesom. Nič ne razumem, reče, mi se vsi sovražimo. Mi vsi smo slepe zveri. Nikdar nisem vedela, ali sem lahko srečna.
Biti. Z zaprtimi očmi. Se dotakniti vršičkov mladih prsi. Če bi bil zver, bi se zagrizel v meso. Prek njenih pokrajin potuje, obrisi njene sloke hrbtenice se zvijajo v opoju sle. Preveč je izrečenega, pomisli, ko se črni lasje kot žarki temnega sonca zlijejo nanj – ga ni mehkoba njenih tako božala nekoč?
Zakričati. Nikoli več utihniti.
Nekdo mora biti kriv.
Stresa ga za ramo, svetlo jutro je in hoče svoj denar. Stegne se, seže v hlačni žep in iz njega privleče zmečkane bankovce. Vzame jih in reče, da je njun čas minil. Da je delo, veliko dela in ljudi. Otroci, reče in se nasmehne, trije majhni, oče je star. Vstane in stopi za njo do vrat.
Vse premalo jih je, pomisli, teh nasmehov.
Pozabil sem.
Lesena škripajoča vrata se zapro za njo in tisti vmesni, odloženi čas se vrne. Do okna stopi in se zazre ven. Na dvorišču pred hišo kričijo otroci in brcajo žogo. Na tleh, čudovito mirna, sedita hipija.
Prekleti, ljubi Katmandu.
Vrže se na posteljo in se zagleda v strop. Roko stegne, obrne stikalo, pahljača nad njim se zavrti.
Toliko se je zgodilo v zadnjem letu. Najprej Irena in njuno zadnje jutro, potem še Peter in tista gora, na kateri je ostal. Približuješ se in oddaljuješ, zdi se ti, da si utrujen in da se čas nikamor ne vrti. Da vedno umre nekdo drug, ti pa kriv in strahopeten še naprej ostajaš živ. Samotnosti dvojine se bojiš, utrujenosti v njej. Eksplozije spomina. V množino bežiš, vedno znova pa končaš v ednini, začuden sam nad sabo in nad svetom, ponavljanjem divjanja skozi en in isti čas.
Njena koža je bila tiste noči bela.
Treba bi se bilo roditi spet.
* * *
Kot bi prosila za jutrišnji smeh, je njena bližina lovila njegov pogled; prišel je, kot da se vrača. A tam nekje, sredi morja spomina, je bil še tisti otok, tiha otožnost in zvezde nad njo.
Nobenih besed.
Nobenih vprašanj.
Ničesar o tem, kaj da ju čaka med zdaj in nekoč.
Dolga leta se ne zgodi nič. Potem se nekega jutra zgodi vse.
»Oblečem se.«
Stopi k omari in pomisli, da ga je zdaj, tik pred odhodom, strah dni, ne noči.
»Misliš, da Peter ve? Kako si upaš z njim tja gor?«
Njena mlajša, črnolasa, črnooka sestra Ana. Najbolj si v meni, ko si globoko v sebi, mu šepeta, tvoja dolga kača leze vame, tvoj mokri jezik med mojima nogama me spravlja v norost. Golo opazuje v soju sveče, ko dolge sence njenih prstov božajo njegovo telo. Moral bi … Zver je v tebi, nič ne moreš proti njej. V njegovo sobo stopi, leže poleg njega, spuščajo se njene prsi, dvigajo, oba sem izgubila, reče, nikjer več me ni.
Stene so, ki vidijo in stene, ki so slepe. Svoje dolge vitke noge ovija okoli njega, ljubita se, verjameta. Njuni telesi se potapljata v belo neskončnost, letita v nebo. Kot bi se ljubila z nečim tretjim … s tistim, česar ni? Nebo je včasih spodaj in ljubezen je privid in potem sta tu še dve samoti, ki nista dovolj za srečanje. Nikoli, nikoli ne vstopi zares vanjo, čeprav je ona ves čas v njem. Drug ob drugem obležita, nekoga vidi, ki neslišno vstane in izgine v noč. Vrni se, ga kliče, bogu v katedrali gre na smeh, njen obok se dviga proti nebu, zbuja ga sredi noči, Ana, hladno roko mu polaga na čelo. Gleda jo in čuti, kako se iz brezna plazi temna, sladka groza, ga vleče vase, pljuska vanj. Zapre oči in jo zagleda tam; v sanjah in resnici, povsod je njen nemir. Vse od tiste noči, ko v sanjah gola vstopita v zatemnjeni prostor pare in mu jo potegnejo iz rok. Njena glava počiva v naročju starke, ki jo boža po laseh. Zvije se in reče: Nisem vedela, da to obstaja, ampak zdaj vem. Od takrat dalje sanja iste sanje vsako noč. Ogromen val, ki se prelomi nad goro in ga požre. Bežati morava, ji kriči iz vode, ona, Ana, pa se smeje in s prstom kaže nanj. Srečo imava, jo prepričuje, ko ga zbuja, ni še prišlo, nekega dne vse pride, ampak ni še tu, ne še …
»Sva si povedala vse?« ga vpraša Irena, njegova žena, tisto zadnje jutro. »Kljub temu greš?«
»Saj veš, da grem.«
»Vedno si odhajal.«
Ti pa ostajaš, ji hoče reči. Ostajaš, na nekaj čakaš. In vedno manj razumeš.
»Včasih ti je bilo všeč,« reče.
»Takrat je bilo drugače.»
»Takrat je bilo drugače,« ponovi za njo, stopi do okna in se zazre ven. Na parkirišču pred blokom se igrajo otroci, brcajo žogo. Na ograji pred garažo sedita hipija. »Dan se je naredil,« reče. Dolgo je čakal. Ta dan in to goro, na katero sta se odpravljala s Petrom. »Vedno sem mislil, da bomo živeli v prvem nadstropju,« reče.
In vedno si znal bivati v ednini, pomisli ona. Nekam drugačen glas imaš.
»Ločila se bova,« reče. »Odločila sem se. Ko prideta nazaj.«
Sijajna predstava, pomisli.
Veličastna bolečina.
In nazaj morda ne prideva.
Od neke točke dalje ni več vrnitve. To točko je treba doseči. (Franz Kafka)
Razburjenje in hrup v glavi, ogenj v trebuhu.
Vse je eno, si je rekel, ne pozabi tega.
Vrtel se je ta film.
Le v skali, na tankem robu, v svetli, razgaljeni tišini. Le tam se je razblinil.
Le tam je izginilo vse in se je čas ustavil. Nobenega jutri in včeraj ni bilo več, ničesar. Svet bi rad samo opazoval, si je rekel, tako kot sanje. Rad bi samo bil v njem, nočem ga živeti. Tako je, kot bi dve življenji stisnil v eno. Prvo se je okoli mene ovilo z leti, drugo sem odkril v odsevu skale. Tako tuja sta si ta svetova … kot bi nič ne moglo biti bolj različno od mene samega kot jaz sam.
Sam.
Vedno smo sami, je razmišljal. Zataknjeni v svoje samote lebdimo drug ob drugem. Sami se rodimo, sami vdihnemo življenje in sami umremo. Nikogar ni, ki bi nas pospremil do vrat, ko si zjutraj nadenemo oklep dneva. Nikogar, ki bi objel otroka v nas, ko v mraku vse potihne. Razblinili bi radi to samoto in ljubimo se, da bi sebe prepoznali v drugem.
Sama spolzi solza po licu.
Že od jutra so ga objemali spomini ta zadnji dan na gori pod vrhom. Veriga nerazklenjenih želja sveta pod njim je popustila, življenje, skupaj z smrtjo, je spet postalo eno.
Tistega jutra si se uprl, je reklo nekaj v njem, ko je na vrata vaše hiše potrkala vest o njegovi smrti. Mama je jokala, ti si gledal skozi okno. Prostor med vama se je zvil in tulil, čas se je prelomil na dvoje. Najprej oče, zdaj še stric Valter, je rekla in te pogladila po laseh. Od takrat se vsak dan znova upiraš, vsak dan znova se sprašuješ. Koliko življenj? Koliko jih živi človek v enem?
Od tistega jutra je nekaj tako … tako je, kot ne bi smelo biti. Vedno se ti izmakne nekaj in vedno je videti kot po naključju. Ponavljajo se ta naključja, preveč podobna so si, da bi še lahko bila naključna. Kot bi ves čas hodil proti sebi, pa se nikdar ne bi srečal. Kot bi ves čas bežal od nečesa, pa ne bi vedel, k čemu. Vsa ta vračanja, odhodi … Skozi preklano zoro tistega dne, ko je umrl stric Valter, je nekaj vstopilo vate.
Neznosna bleščava se je odbijala od snežne površine in ga slepila. Ena - dve, je zabijal cepina v led in mižal. Vsak gib se je zdel počasnejši kot v resnici, vsak ga je spominjal na nekaj, kar se nikdar ni zgodilo. Ena - dve z rokama, tri - štiri z nogama in derezami. In še enkrat, proti vrhu nekam, mogoče se tam staknejo poti spet. Nekam proti soncu, nekam. Ena - dve in spet naprej, zaponke na pasu zacingljajo, ena – dve, pa še tri – štiri. Glavo dvigne, še jo vidi, tisto polico, do katere mora, preden žareča krogla ugasne za obzorjem.
Jutri bo krenil pred zoro.
Po nekaj urah bo na vrhu.
Drobec preteklosti se izmuzne skozi plasti časa v spominu. Odpre nahrbtnik in iz njega potegne staro, Valterjevo čutaro. Kateri je pravi? zasliši Valterja v sebi. Ta čas zdaj ali tisti prejšnji?Mogoče tisti, ki pride?Jesen je bila, oktober. Stopil je iz gozda in obstal pred njo, pod steno. Sam sebe je zagledal od zgoraj, bilo je, kot bi lebdel sam nad sabo. Rdeče in rumene krošnje bukev je videl pod sabo, nazobčane vrhove smrek in sebe … Ničesar si ni želel v tistem dolgem trenutku, bil je, kot je lahko samo trenutek; odreči se mu moraš, če se ga dotakneš.
Približal se ji je, dva koraka je naredil in se ustavil. Nekaj ga je vleklo nazaj, nekaj mu je govorilo ne, pusti. A ga je nekaj vleklo tudi naprej in to drugo je bilo močnejše. Korak je še naredil, iztegnil roko in se je dotaknil. Tiha je bila, mirna, mrmrajoča sama v sebi. Pekoča želja, ki ga je preganjala, da bi se vse drugače obrnilo … v nič je izpuhtela, stena ga je potegnila vase.
* * *
Ena dve, se vzpenja, še dva raztežaja. Tri štiri. Spremenil si se, mu je rekla ona, ko se je prvič vrnil iz Himalaje. Nič več nisi isti. Vsak dan si bolj podoben njemu.
Kaj je Valter vedel? Videl v teh stenah? Kaj je našel?
Preveč časa je minilo, pomisli, zgrabi rob police in se potegne; pozabil sem. Le to vem, da me vsakič znova nekaj stisne. Ujetnik neke zgodbe sem postal, ki ji ne vem začetka. Zakaj pa se ti mudi na njen konec?Zakaj misliš, da ti je življenje nekaj dolžno? Nič ti ni dolžno. Na kaj čakaš? Na nič, pomisli, ampak na nič je tako težko čakati.
Tako težko ga je dobiti.
* * *
Ta ljubi nič sredi ničesar v skali, tu hočem biti, si reče, v tej polnosti praznine. V mreži, vpeti v dva klina leži, ziba se in gleda zvezde. Brez posledic in odgovorov so dnevi in noči tu, brez vprašanj in vzrokov. Ure nimajo kazalcev, le prvotni red v veliki zmesi. Iz leta v leto je postajala močnejša želja, da bi v gorah, ko bo prišel čas, lahko ostal za vedno. Le bil bi zgoraj nad oblaki in ljudmi, vsiljivost blišča, hrup doline, vse to ga je hromilo. Hočem, hočem, je odmevalo z vseh strani, ihta se je zarezovala v obraze, jih srkala vase, pačila. Hočem več in hočem še, so kričali nemi v puščavi gluhih. Preganjal ga je hrup sveta, mir je iskal, a nemir v njem je postajal vse glasnejši. Zbujal se je sredi noči, nekaj je kričalo v njem, tulilo.
Da mu bo razklalo prsi, trebuh.
* * *
Plazi se po tleh, desna roka je brezčutna.
Nogi se kot kosa lesa vlečeta za njim. Vsakih nekaj metrov se ustavi, za hip se mu zazdi, kot bi sebe videl nekje od zgoraj, s strani mogoče. Kot da kam odhaja, verjetno tja, kamor je odšel Peter. Predrami se, nasloni na cepin in diha, hlasta za zrakom, ne more več slediti mislim. Izgubljajo se, vse bolj so v megli, vse bolj meglene so, te misli. Nekaj časa je tako, kot ga ne bi bilo več, potem spet vidi svojo roko, ki v led koplje polico. Skupaj s svojo roko udriha, tolče … Cela večnost mine, preden mu uspe zavrtati ledni vijak in diha, diha …
Vsepovsod okoli njega tema. Noč je padla.
Včasih je treba samo naprej.
Kamniti stolp je to, ta snežni kuloar, iz katerega ne more. Vse v njem valovi in niha, vse je eno in eno vse, tega ne smeš pozabiti, si reče, to noč še posebej. Migota mu pred očmi, veter joče, rohni in tuli, povedati mu hoče nekaj. V trebuhu bele pošasti sem se znašel, pomisli, ledene iglice mu bičajo obraz, ozre se navzgor, navzdol, nikjer ničesar. Samo on in slutnja v led vkovane gore, bela tema, črno sonce. Prestavi eno roko, poskuša premakniti drugo. Svet obstane, utihne. Njegov obraz zagleda na grebenu pod vrhom, nekje od daleč se mu smehlja Peter, izginja. Oddaljuje se, v brezdanjo globino spodaj pada, a mogoče tudi ni tako, mogoče se dviguje v nebo in sploh ne pada, pomisli, tu gor je vedno vse drugače, kot se najprej zdi. Tako majhen je človek tu, en tak nič sredi ničesar. Peter hoče nekaj reči, a ne reče, le velika usta, ki vodijo v žrelo zadaj, stopijo se z glasom, ki odmeva: Jaz grem, ti pa ostani.
Svet se zavrti, oči, odpre jih, dvignit hoče veke, lasten pogled ga več ne uboga. Trepalnice, zlepile so se od mraza, sunek vetra ga dvigne, za hip se mu zazdi, da bo poletel, izgubil težo.
Sam. Tako prekleto sam sem, pomisli.
Isti sunek, ki ga je dvignil, ga položi nazaj v sneg.
Srce razbija. Živeti hoče, zato razbija.
Vztrajati v tem begu.
* * *
Nobenega brnenja v glavi več, ničesar … je umrl? Starca zagleda ... kje je že bilo to … nekje ga je že videl … Pomigne mu, sledi; vzpenjata se po ozki poti nad sotesko, po ozki poti, vklesani v skalovje, prideta do kamnite koče. Vstopita, ogenj prasketa na odprtem ognjišču, okoli ognja družina. Valter in mama sta tam, poleg njiju se usede, zdi se, da ga ne vidita, da ga ni več, da je neviden. Na drugi strani Peter in še nekdo … je to ona, Ana? Sedijo v krogu in nekoga, mogoče nekaj čakajo, zrejo v plamene in molčijo. V ozadju, v temi nekje, zagleda Petra, še ravnokar je sedel med njimi. Mnogo starejši je, kot je bil pred nekaj urami, vprašal bi ga nekaj, a ne more. Nekaj se mu zatakne v grlu, nekaj mu ne da, da bi odprl usta. Tudi on molči in zre v plamene. Skloni se potem, zgrabi pest prahu in jo vrže v ogenj. Slok plamen švigne v zrak, v njem podobe in vprašanja, prastara znamenja, prividi. Mlado dekle, ki se sklanja nadenj in katere glas mu poje pesem. Vse, kar je in je bilo, kar bo in nikdar ni minilo, v zublju plamena, ki vstane iz prahu in izgine.
* * *
Vsak meter prečke čez ozebnik, prek katerega se vleče, se zdi daljši od življenja. Ustavi se, se z glavo opre na cepin in diha. Hlasta za zrakom, ki ga vrtinči veter, sneži, grmi in bliska se, zunaj in znotraj, povsod, pomisli. Če kdaj pride dol s te gore, priseže si, da se nikdar več ne vrne. Srce razbija, rok ne čuti, senca so kot boben, po katerem nekdo udriha. Vseeno, zdaj je vse eno, sled strahu in strah spomina. Izkoplje poličko in se zavaruje. Vsepovsod le bela tema, sneg in led, previsni kamin ga čaka zjutraj. Uspelo mu bo, tudi tokrat mu bo uspelo, če bo preživel to noč, seveda.
Prepovedan svet je to, pomisli. Ni bi smela hodit sem gor. Zato se je zgodilo.
Dvigne se na vse štiri, preči dvajset metrov in se spet sesede. Leteti, to bi zdaj hotel, leteti nad temi himalajskimi vrhovi v sončnem jutru. Kot je letel v sanjah tisto zadnjo noč v rdečem šotoru v trojki. Zadnjo noč pod vrhom, ko je Peter hropel, da se bo zadušil. Ko je bruhal črni žolč in rekel, da je ta gora njegova zadnja. Tako čudne so včasih sanje tu zgoraj, tiste so bile še posebej čudne. Padal je potem, nič več letel, dolgo je drsel, potem padal. Ko se je ozrl gor, je na robu, s katerega je zdrsnil Peter, zagledal sebe, kako se smeje. Prebudil se je in Petru hotel povedati o tem, a si je premislil. Preveč grozljive so bile tiste sanje, pa tudi Peter se je tisto jutro, tam pod vrhom, tako zlovešče se je smejal. Saj veš, je rekel, ko sta sedela pred šotorom in je nad njima zagrmelo, saj veš, kaj to pomeni, če se jaz na tej višini smejem.
Ni vedel.
Takrat ni vedel. Zdaj ve.
Nekaj v njem začne ponavljati besede. Čuti, kako se ustnice, kako se jezik premika. Prepozna jih, besede. Om mani padame hum, ponavlja, pozdravljen, dragulj v lotosovem cvetu. Fuega- e- sangre, sangre-a-uesu. Ne moreš, je govoril Valter, zanikati. Toploto čuti, ki se razlije po telesu, zaledenela kri spet steče po žilah. Roko čuti, ki se premakne, roko ki hoče premakniti prste. Najbrž so pomrznili, pomisli, najbrž bom ostal brez prstov. Ena roka seže k drugi, ena z druge potegne rokavico. Dvigne jih, veke, pogledal bi jo rad, to svojo roko, a je ne vidi. Zunaj, vsepovsod le trda, bela tema, tuljenje vetra.
Noči so vse enake, si reče, le jutra so različna.
* * *
Kaj naj bi rekel?
Nobenega smisla ni imelo. Ostal je tiho.
Razpravljali so, govorili. O njem, o Petru in odpravi, sploh o vsem, pa vendar o ničemer. Nič ni rekel, tiho je bil, ostal je tiho.
Boš kaj povedal? so ga vprašali.
Ne bi, hvala, je rekel. Nič, nič ne bi govoril. Veste, kaj se mi zdi? Premalo zraka je tu notri in stvari so, ki se jih ne da le razumet, preprosto doživet jih moraš. Sicer pa … ne, nič, nič ne bi govoril, res ste prijazni, dali ste mi besedo, povedati nimam pa nič. En tak nič sem sredi ničesar ali kako bi temu rekel. Ne vem, od kod sem se vzel, svojo zgodbo sem izgubil. Tudi kako se bo končala ne vem, pa bi kljub temu rad bil tam že, na koncu. Vse mogoče sem poskušal, da bi kaj prehitel, tam, na koncu, se mi zdi, bi lahko našel začetek …
Spogledali so se in zmajali z glavami.
Mi ne vemo, o čem ti govoriš, so rekli, bodi tiho in poslušaj. Lahko si tudi nič, lahko si tudi en tak nič sredi ničesar, tega niso rekli, a je vseeno slišal.
Pravzaprav ni vedel, zakaj je sploh prišel sem, v to pisarno, v to sobo? Kaj je zdaj z vsem tem, s to rumenkasto svetlobo, ki utripa? Kaj je z njim in njimi, tudi tega ni razumel, pa so mu povedali najbrž. Le to je razumel, da spodaj, v dolini, vsak dan znova vstane in se dela, da živi. Diha, gleda in ljubi, verjame in posluša spake, ampak ne ve: zakaj?
Govorili so, ga nekaj spraševali, on ni znal povedati ničesar. Tako je bilo s temi njihovimi besedami in stavki, za katere nisi vedel, ali kaj pomenijo. Pa bi moral vedeti, že zaradi njih bi moral, če ne zaradi sebe. Že jutri ne bo nihče vedel nič o tem večeru, ki se je zgodil neko nedeljo. Vsi se sovražimo, je rekel in dodal, da bo tiho in poslušal. Nekaj časa vsaj še, potem pa mora iti, saj razumete, je rekel, otrok in žena čakata doma, pa promet bo spet na cesti. Konec praznikov je, nedelja, saj razumete, je rekel.
Sicer pa … tako ali tako ne ve, zakaj. Zakaj je tu, zakaj je prišel, je mogoče komu kaj dolžen? Nikomur noče biti nič dolžen in tudi noče, da bi bil kdo kaj dolžen njemu, to pa res ne. V tej deželi je slabo, je rekel, slabo je, če si komu kaj dolžen. Tudi če preveč poveš, ni dobro. V tej deželi se vedno vse tako čudno obrne.
Čudno obrne? so rekli.
Ja, je rekel. Vedno se tako obrne, da če poveš, si kmalu komu že kaj dolžen. In potem si tudi kriv že, vsaj malo. On noče biti nikomur nič dolžen, tudi kriv ne, on hoče samo po svoje. Otroka in ženo ima doma, pa promet bo spet na cesti. Odkar je Peter mrtev, vsi nekaj čakajo, vsaj zdi se.
Neko razlago so hoteli. Nekaj o tem, zakaj, kako je umrl Peter. V Himalajo sva šla, je rekel. Obrnil sem se in ga ni bilo več. Padel je, zdrsnil najbrž. V nekem vmesnem, odloženem času se je zgodilo, tik pod vrhom, tam na robu. Ja, so rekli, zakaj pa rinete v to Himalajo? Zakaj ne morete ostati doma nekje, v Alpah? Kaj pa je takega tam, v tisti Himalaji? Odkimal je in rekel, da ne ve, kaj je takega v tisti Himalaji; pa je vedel. Rekel je, da ne bo več govoril, da je povedano že vse. Da je tudi napisano že, v tistem poročilu je napisal, v Katmanduju. Sicer pa… Še vedno je največja sreča, ne roditi se, je rekel. Ker vedno prihajamo prepozno. Vedno prihajamo na svet, o katerem je bilo že vse povedano. Tudi odhajamo tako z njega. Vse je v tistem poročilu, je rekel, nič se ne da spremeniti, tam vse piše.
Tako, zanj je stvar končana. Nekdo je umrl, ljudje umrejo, ne? Zdaj je umrl Peter, kot brat mu je bil. In Valter, stric Valter mu je bil kot oče. Nekdo živi, nekdo umre, tako je to v življenju, v Himalaji še posebej. Drugače, nekaj je drugače tam. Mogoče ljudje, vse tiste gore, led in sneg, mogoče bogovi. Nekaj je tako, kot je bilo, ko njega in njih še ni bilo na svetu in tako je, kot bo še vedno, ko njega in njih na svetu več ne bo. Razumete? Najbrž ne, je rekel, a saj ni važno, življenje je prekratko za mehke odločitve. Zdaj pa mora iti, čakajo ga, saj je povedal. Kar se Himalaje tiče, najbolje da greste sami tja, je rekel, pa boste videli, kaj je drugače.
Sami naj gremo tja? Pa kaj ti misliš?
Nič ni vedel, nič ni mislil, samo iti je hotel. Nekam ven iz te sobe in te rumenkaste svetlobe, ki utripa. V resnici še dlje, nekam proč od vsega.
Ti kar delaj po svoje, so rekli, pa boš tudi ti prišel tja, kjer je zdaj Peter.
Vem, je rekel. Vsi bomo.
Vsak ima svojo pot, ampak vsi bomo prišli.
* * *
Ognjeno črni lasje se ji padali čez hrbet. Ko se je sklonila, so zdrseli ob njenih bokih in se staknili tam, na oni strani.
Pred manj kot uro se je prerival skozi gruče temnih postav, mračne in majave katmandujske ulice so se sklanjale nadenj. Kot bi vmes minila stoletja, je zdaj na veliki, z mesečino obsijani postelji pod seboj čutil njeno telo. Vse dobro v njej bi objel in odtaval nekam. Njena roka ga poišče v temi, sled strasti in strast dotika. Njegove ustnice se sprehodijo po svileni koži mladega telesa, po vratu do priprtih vek. Dih njune vlažne sape se odplazi navzdol, zaokroži okoli jedrih prsi, zaziba se med ploskima trebuhoma in sam vase zavije v točki, kjer se stikata. Prepozno je, se spomni, kljub mehkobi zamolklega privida teme, iz katerega sem se izvil na svet. Žensko telo, srebrna, modrikasta svetloba ga prekriva, tiho zastoka, ko gre vanjo, telo se usloči, njena glava udarja ob zid. Tam na koncu potem je nekaj, tam na koncu, tam ni nič.
Smrt in rojstvo, ko njuni potni telesi stresejo krči. Topla dlan se sprehodi prek njegovega obraza, konice njenih vlažnih prstov se dotaknejo njegovih vek. Dvigne jih, temne oči zagleda in v njih odmevu vse, kar je vodilo sem: do neke z mesečino obsijane sobe v tuji deželi, do neke postelje in dveh teles.
Prekleti, ljubi Katmandu.
Nekoč je bilo vse drugače, potem pa … vodeni, beli so postali ljudje.
Nje se spomni, Irene, tistega zadnjega večera pred slovesom. Nič ne razumem, reče, mi se vsi sovražimo. Mi vsi smo slepe zveri. Nikdar nisem vedela, ali sem lahko srečna.
Biti. Z zaprtimi očmi. Se dotakniti vršičkov mladih prsi. Če bi bil zver, bi se zagrizel v meso. Prek njenih pokrajin potuje, obrisi njene sloke hrbtenice se zvijajo v opoju sle. Preveč je izrečenega, pomisli, ko se črni lasje kot žarki temnega sonca zlijejo nanj – ga ni mehkoba njenih tako božala nekoč?
Zakričati. Nikoli več utihniti.
Nekdo mora biti kriv.
Stresa ga za ramo, svetlo jutro je in hoče svoj denar. Stegne se, seže v hlačni žep in iz njega privleče zmečkane bankovce. Vzame jih in reče, da je njun čas minil. Da je delo, veliko dela in ljudi. Otroci, reče in se nasmehne, trije majhni, oče je star. Vstane in stopi za njo do vrat.
Vse premalo jih je, pomisli, teh nasmehov.
Pozabil sem.
Lesena škripajoča vrata se zapro za njo in tisti vmesni, odloženi čas se vrne. Do okna stopi in se zazre ven. Na dvorišču pred hišo kričijo otroci in brcajo žogo. Na tleh, čudovito mirna, sedita hipija.
Prekleti, ljubi Katmandu.
Vrže se na posteljo in se zagleda v strop. Roko stegne, obrne stikalo, pahljača nad njim se zavrti.
Toliko se je zgodilo v zadnjem letu. Najprej Irena in njuno zadnje jutro, potem še Peter in tista gora, na kateri je ostal. Približuješ se in oddaljuješ, zdi se ti, da si utrujen in da se čas nikamor ne vrti. Da vedno umre nekdo drug, ti pa kriv in strahopeten še naprej ostajaš živ. Samotnosti dvojine se bojiš, utrujenosti v njej. Eksplozije spomina. V množino bežiš, vedno znova pa končaš v ednini, začuden sam nad sabo in nad svetom, ponavljanjem divjanja skozi en in isti čas.
Njena koža je bila tiste noči bela.
Treba bi se bilo roditi spet.
* * *
Kot bi prosila za jutrišnji smeh, je njena bližina lovila njegov pogled; prišel je, kot da se vrača. A tam nekje, sredi morja spomina, je bil še tisti otok, tiha otožnost in zvezde nad njo.
Nobenih besed.
Nobenih vprašanj.
Ničesar o tem, kaj da ju čaka med zdaj in nekoč.
Dolga leta se ne zgodi nič. Potem se nekega jutra zgodi vse.
»Oblečem se.«
Stopi k omari in pomisli, da ga je zdaj, tik pred odhodom, strah dni, ne noči.
»Misliš, da Peter ve? Kako si upaš z njim tja gor?«
Njena mlajša, črnolasa, črnooka sestra Ana. Najbolj si v meni, ko si globoko v sebi, mu šepeta, tvoja dolga kača leze vame, tvoj mokri jezik med mojima nogama me spravlja v norost. Golo opazuje v soju sveče, ko dolge sence njenih prstov božajo njegovo telo. Moral bi … Zver je v tebi, nič ne moreš proti njej. V njegovo sobo stopi, leže poleg njega, spuščajo se njene prsi, dvigajo, oba sem izgubila, reče, nikjer več me ni.
Stene so, ki vidijo in stene, ki so slepe. Svoje dolge vitke noge ovija okoli njega, ljubita se, verjameta. Njuni telesi se potapljata v belo neskončnost, letita v nebo. Kot bi se ljubila z nečim tretjim … s tistim, česar ni? Nebo je včasih spodaj in ljubezen je privid in potem sta tu še dve samoti, ki nista dovolj za srečanje. Nikoli, nikoli ne vstopi zares vanjo, čeprav je ona ves čas v njem. Drug ob drugem obležita, nekoga vidi, ki neslišno vstane in izgine v noč. Vrni se, ga kliče, bogu v katedrali gre na smeh, njen obok se dviga proti nebu, zbuja ga sredi noči, Ana, hladno roko mu polaga na čelo. Gleda jo in čuti, kako se iz brezna plazi temna, sladka groza, ga vleče vase, pljuska vanj. Zapre oči in jo zagleda tam; v sanjah in resnici, povsod je njen nemir. Vse od tiste noči, ko v sanjah gola vstopita v zatemnjeni prostor pare in mu jo potegnejo iz rok. Njena glava počiva v naročju starke, ki jo boža po laseh. Zvije se in reče: Nisem vedela, da to obstaja, ampak zdaj vem. Od takrat dalje sanja iste sanje vsako noč. Ogromen val, ki se prelomi nad goro in ga požre. Bežati morava, ji kriči iz vode, ona, Ana, pa se smeje in s prstom kaže nanj. Srečo imava, jo prepričuje, ko ga zbuja, ni še prišlo, nekega dne vse pride, ampak ni še tu, ne še …
»Sva si povedala vse?« ga vpraša Irena, njegova žena, tisto zadnje jutro. »Kljub temu greš?«
»Saj veš, da grem.«
»Vedno si odhajal.«
Ti pa ostajaš, ji hoče reči. Ostajaš, na nekaj čakaš. In vedno manj razumeš.
»Včasih ti je bilo všeč,« reče.
»Takrat je bilo drugače.»
»Takrat je bilo drugače,« ponovi za njo, stopi do okna in se zazre ven. Na parkirišču pred blokom se igrajo otroci, brcajo žogo. Na ograji pred garažo sedita hipija. »Dan se je naredil,« reče. Dolgo je čakal. Ta dan in to goro, na katero sta se odpravljala s Petrom. »Vedno sem mislil, da bomo živeli v prvem nadstropju,« reče.
In vedno si znal bivati v ednini, pomisli ona. Nekam drugačen glas imaš.
»Ločila se bova,« reče. »Odločila sem se. Ko prideta nazaj.«
Sijajna predstava, pomisli.
Veličastna bolečina.
In nazaj morda ne prideva.
