Srečanje s krvjo in
Topli dnevi kot le občasna pošiljka svobode
Pozaba slike,
ki ni bila vročena.
Preroki s postaj,
želijo slo in tkejo niti
Kopljejo, odstirajo;
mlad si, večno nor in sam
Vsako jutro vstaneva in se zapodiva
za Jazi,
za tistim, kar nikdar ne pride
Pa veva
Med tistim in tem je praznina,
je vedno bila
NA DRUG DRUGEGA OLTARJU SANJ
Na drug drugega oltarju sanj
sva se prerekala za kruh
in si udarce podajala navzven
Se pretvarjala, da letiva brez njih
Ko je spregovoril v tebi,
si se odela v vero
Ko je pokleknil,
si si zakrila obraz
Nisva se udinjala,
a tudi spregovorila nisva;
sama
si zbežala v globine
NIKJER ME VEČ NI
Dolge mesece se ne zgodi nič.
Potem se neke noči zgodi vse.
Stopi v njegovo sobo,
se uleže poleg njega.
In joče.
Dolgo, neslišno joče.
Zasmeje se potem,in reče:
Oba sem izgubila. Nikjer več me ni.
V ljubezni,
reče,
ni ljubezni
OBRIŠI MU SOLZE
Poglej v obraz pod ledom,
povej kdo sva
V obličju
plavajo imena
Vračaš se, odhajaš
Sprašuješ
Začetki,
določaš jih znova
Poglej v obraz pod mreno
navideznih življenj
Kdo joče tvoj jaz;
obriši mu solze
TVOJE IME
Ti pa stojiš tam.
glavo sklonjeno imaš,
proč opazuješ
Nekaj praviš, ne slišim..
zamaknjena v svet praviš,
nočeš rešitev;
nobenih rešitev.
odšla si v stopinjo noči
Odeta z ogrinjalom
si se poljubila
ODLOŽENI ČAS
Nisi vedel, praviš. Nisi hotel videti.
Pa ti?
Izbruha lastnega spomina se bojiš,
zgrabi te, včeraj bi pohitel k njemu
Odbiješ se in zmagaš,
prispeš na svoje cilje
Prepozen si za sanje, prezgoden si za smrt
Tisti vmesni, odloženi čas
Končne in izdelane,
prijateljsko samoumevne pokrajine svetov te obdajajo
Stare in nove banalnosti;
nove in obnovljene skrivnosti...
To so iste pokrajine, pokrajine ljudi
Časa pa se zdi preveč
Kot bi nam vsako jutro nekdo..
… kradel imena
EDINO SREČANJE
Srečanje s krvjo in
Topli dnevi kot le občasna pošiljka svobode
Pozaba slike,
ki ni bila vročena.
Preroki s postaj,
želijo slo in tkejo niti
Kopljejo, odstirajo;
mlad si, večno nor in sam
Vsako jutro vstaneva in se zapodiva
za Jazi,
za tistim, kar nikdar ne pride
Pa veva
Med tistim in tem je praznina,
je vedno bila
NA DRUG DRUGEGA OLTARJU SANJ
Na drug drugega oltarju sanj
sva se prerekala za kruh
in si udarce podajala navzven
Se pretvarjala, da letiva brez njih
Ko je spregovoril v tebi,
si se odela v vero
Ko je pokleknil,
si si zakrila obraz
Nisva se udinjala,
a tudi spregovorila nisva;
sama
si zbežala v globine
NIKJER ME VEČ NI
Dolge mesece se ne zgodi nič.
Potem se neke noči zgodi vse.
Stopi v njegovo sobo,
se uleže poleg njega.
In joče.
Dolgo, neslišno joče.
Zasmeje se potem,in reče:
Oba sem izgubila. Nikjer več me ni.
V ljubezni,
reče,
ni ljubezni
OBRIŠI MU SOLZE
Poglej v obraz pod ledom,
povej kdo sva
V obličju
plavajo imena
Vračaš se, odhajaš
Sprašuješ
Začetki,
določaš jih znova
Poglej v obraz pod mreno
navideznih življenj
Kdo joče tvoj jaz;
obriši mu solze
TVOJE IME
Ti pa stojiš tam.
glavo sklonjeno imaš,
proč opazuješ
Nekaj praviš, ne slišim..
zamaknjena v svet praviš,
nočeš rešitev;
nobenih rešitev.
odšla si v stopinjo noči
Odeta z ogrinjalom
si se poljubila
ODLOŽENI ČAS
Nisi vedel, praviš. Nisi hotel videti.
Pa ti?
Izbruha lastnega spomina se bojiš,
zgrabi te, včeraj bi pohitel k njemu
Odbiješ se in zmagaš,
prispeš na svoje cilje
Prepozen si za sanje, prezgoden si za smrt
Tisti vmesni, odloženi čas
Končne in izdelane,
prijateljsko samoumevne pokrajine svetov te obdajajo
Stare in nove banalnosti;
nove in obnovljene skrivnosti...
To so iste pokrajine, pokrajine ljudi
