Kako Franci najde v Emanueli svojo veliko ljubezen, ta pa ima z njim svoje načrte, o katerih še noče govoriti.
Prebudila sta se v deževno jutro in naročila zajtrk v posteljo. Hrana jima je teknila in hitro izginjala s pladnja. Nič čudnega po tako divji noči, ki je zagotovo ne bosta pozabila tako hitro. Končala sta z zajtrkom in pila še kavo. Pogledovala je skrivnostno proti njemu in njene oči so tiho spraševale.
Poljubil jo je in rekel:
»Pripravila si mi nepozaben večer. Imel sem kar nekaj deklet, nisem še doživel nečesa tako lepega!«
Spet jo je poljubil in skrila sta se v postelji.
Pod odejo je zašepetala:
»Prosim te, pojdi sam v podjetje in daj takojšno in nepreklicno odpoved. Naj ti plačajo preostanek, potem pa pridi, ker greva nato po opravkih!«
Stisnil se je k njej in rekel:
»Točno tako bom storil!«
Brez oklevanja je izpolnil želje svoje izbranke. Najbolj zanimiva je bila reakcija v podjetju, saj tako elegantnega in uglajenega Francija niso poznali. Posebej jih je begal pogled skozi okno, kjer se je bleščal kot nov rdeč mercedes benz cabrio, s katerim se je pripeljal.
Na kratko je direktorju in lastniku podjetja povedal, da daje takojšnjo odpoved, da odhaja na drugo delovno mesto v drugem kraju. Njegov nastop je bil tako prepričljiv in samozavesten, da je dobil ves denar in še odpravnino za vodstvenega delavca.
Priklonil se je, pozdravil in odhitel iz tovarne.
Po njegovem odhodu je dejal lastnik pomenljivo zbranim:
»Zapomnite si: Binder bo prišel še daleč, zelo daleč, to vam zagotavljam!«
Ni se motil. Mladenič je našel svojo dekle, ki mu bo pomagala na več kot uspešni poti.
Emanuela se je komaj skobacala iz postelje, ko je vstopil France. Izročil ji je denar, povedal kako je uredil v podjetju in da je dobil tudi odpravnino.
Pogledala ga je in rekla:
»To je vendar tvoj denar!«
»Kar je moje, je tudi tvoje, kar spravi ga,« je rekel in jo poljubil.
Spet je v njenih očeh zaigral tisti skrivnostni lesk, ki ga Franci ni znal razvozlati, pa to tudi nobenega smisla ne bi imelo. Vdal se je v usodo in nič ni kazalo, da mu je bilo žal.
»Počakaj me v restavraciji, takoj pridem, samo uredim se, dragi!«
Navadil se je že, da pač nima smisla ugovarjati. Emanuela je bila preveč bistra in predober strateg, ki ga je bilo najbolje poslušati. Odšel v restavracijo, naročil pivo, sedel in skozi okno opazoval vrvež na ulici. Kmalu je prisedla prišla še ona, tudi sama naročila malo pivo - italijančka.
Franci je uganil, zakaj ni želela, da ostane z njo. Bila je na novo urejena, tudi lasje so bili speti drugače. Njegov pogled je govoril sam zase. Opazila je pogled in na ustnicah ji je spet zaigral skrivnostni nasmeh.
Sedla sta spet v avto in Franci je vprašal:
»Kam se peljeva?«
»Pelji na Gries Platz in tam nekje parkiraj!«
Pospešil je in kmalu sta bila tam.
Izstopila sta, se odpravila proti centru in vstopila v banko. Uslužbenci so se klanjali. Eden od njih ju je peljal v posebno sobo in rekel:
»Spoštovana gospa Werner, direktor bo vsak trenutek prišel!«
Res, direktor je kmalu vstopil, pozdravil, poljubil roko Emanueli,podal roko Franciju, sedel in dejal:
»Na uslugo sem vam, spoštovana gospa!«
Pogledala ga je uradno in rekla:
»Gospod Holzapfel! Ta gospod, ki sedi tukaj, Franc Binder, lahko razpolaga ter upravlja z vsem mojim premoženjem in denarjem. Napišite pooblastilo za to in ga izročite gospodu!«
»Takoj se bo zgodilo, spoštovana gospa!«
Odhitel je urejat zahtevano dokumentacijo.
Uslužbenka banke je postregla s pijačo. Franci je popolnoma ravnodušno sprejel povedano. Niti sanjalo se mu ni, da je postal eden od najbogatejših ljudi v bližnji in daljni okolici. Zaposlitev v Emanuelinem podjetju je bila namreč le krinka, da Emanuel ni bilo potrebno s komerkoli na dolgo in široko z njim razpravljati. Bila je pač diplomat.
Direktor se je vrnil in izročil listino Emanueli. Ta jo je pazljivo prebrala, se nasmehnila s kotičkom ust in jo zadovoljna podpisala.
Direktor je en izvod vložil v usnjen ovitek in ga izročil Francu. Ponudil mu je roko in rekel:
»V zadovoljstvo nam bo sodelovati z vami, spoštovani gospod Binder.«
Poslovila sta se in nadaljevala s potepanjem po mestu. Ustavita se v majhnem baru in naročita kavo.
Medtem ko sta srkala kavo ga je Emanuela pogledala v oči in ga vprašala:
»Dragi, si sedaj zadovoljen, ko si postal milijonar?«
Pogledal jo je začudeno in rekel:
»Eh, nehaj me hecat.« Zamahnil je z roko in dajal vtis, da mu je prav malo mar za denar!
Ona se je nasmejala:
»Točno tak odgovor sem pričakovala od tebe, saj tebi denar ne pomeni nič. Živiš od danes na jutri, zadovoljen si in skromen ter se obnašaš impulzivno. Tukaj je verjetno ravno ključ tvoje uspešnosti!«
Bežno jo je pogledal in odvrnil:
»Ne filozofiraj, prosim, draga!«
Oba sta se prešerno smejala, nato sta vstala, se odpravila se proti avtomobilu in se odpeljala proti domu…
Pričakal ju je Herbert, ki je poskrbel za avto in prtljago, in zaljubljenca sta veselo odhitela v hišo.
V salonu sta skupaj sedla zofo:
»Kosilo bo čez petnajst minut!«
Obrnila se je k njemu, ga poljubila in se zamislila.
To je opazil Franci in jo je vprašal:
»Kaj premišljuje moja glavica?«
»Mami, bova kupila novo hišo v mestu!«
»Lepo od tebe. Veš, da bi me tudi ti lahko predstavila svoji mami!«
»Moje mame ni že petnajst let, dragi!«
»Moje sožalje, ja zakaj ji boš pa potem kupila hišo?«
»Oh, ti tepček, na tvojo mamo mislim vendar!«
»Majo mamo?« se je oglasil začuden Franci?
»Ja, tvojo mamo!«
Prišla je Heidi in rekla:
»Madamme, kosilo bi servirali.«
»Pojdiva, izvoli,« reče nežno in ga pogladi po laseh!
Preselila sta se v jedilnico. Strežnica Heidi je hitela in servirala kosilo. Po mamljivih vonjavah je Franci ugotovil, da hiša premore tudi dobro kuharico. Užival je v hrani. Pila sta kot ponavadi rdeče vino. Ko ga je Franci nalival izbranki, je slučajno opazil letnico na steklenici - 1921. Pogledal okoli sebe, videl, da sta sama, in rekel:
»Tako staro vino pijeva?«
»Seveda, dragi,« se je ona le nasmehnila.
Po končanem kosilu sta sedela na terasi, pila rdeče vino. Počasi sta srkala žlahtno kapljico in kramljala o splošnih in nepomembnih stvareh.
Po dnevu, ki ga je preživel, Franci ne ve, ali je tič ali miš, vprašati pa ni hotel.
A Emanuela ga ni hotela begati.Popolnoma ga je razumela. Tudi ona je bila ne tako daleč nazaj zelo revna, a to je bila že druga zgodba. Gledala je Francija in počutila se je blaženo.Počutila se je ženska in zdaj je tudi verjela, da je to prav zares tudi postala. V skritem kotičku njenega srca je bila le še ena želja, postati mamica. Toda to je skrivala in je ni mislila tako hitro izdati svojemu izvoljencu.
Njeno razmišljanje je prekinil Franci:
»Jutri bi šel v službo. Lahko bi mi pokazala, kje je to«
Spet tisti pogled in:
»Dragi, saj ni potrebno, da delaš, denarja imava dovolj! Namesto tega lahko greva na potovanje!«
»Ne pride v poštev, hočem delati in pika!«
»Tudi ta odgovor sem poznala, že vnaprej, dragi!«
* * *
Cesta k tovarni se je počasi vzpenjala, v križišču sta zavila desno in po dveh kilometrih se je prikazal lesno-predelovalni obrat. Zgradba je bila velika in vidna že od daleč..
Veselil se je novega dela.
»Franci, lej, tam na vrhu je tvoja pisarna,« je pokazala z roko Emanuela.
Malo sta še postala in se razgledala naokrog. Nato sta se odpeljala.
Približevala sta se vili. Molk je iznenada prekinila Emanuela in rekla:
»Ko prideva domov, boš vzel knjigo in se naučil vse o prometu, motoroznanstvu. Napravil boš vozniški izpit. Prijavila sem te za naslednjo sredo popoldan, jasno!«
Tako iznenada je padlo po njem, da sploh ni mogel spregovoriti, le prikimal je in molčal kot grob.
Emanuelo je zaskrbelo, ko je videla, kako molči in je žalosten, zato ga je pobožala po laseh in mu dejala:
»Ljubi, ne skrbi, zelo dober voznik si in izpit boš opravil, kot bi trenil, verjemi mi!«
Spet ni mogel reči nič, le prikimal je in molčala sta. Doma se je lotil učenja. Učil se je do pol dveh zjutraj naslednjega dne. Emanuela je odšla spat sama in bila je prva noč brez divje ljubezni. Dolgo ni zaspala in jezila se je sama nase, da ima tako strupen jezik. Tudi Franci je malce kuhal zamero. Seveda je bil sam kriv za to. Zaspala sta in se v spanju tesno privila drug k drugemu.
Prebudil se je zgodaj. Odprl je oči in se zagledal v ljubljeno bitje ob sebi. Vzpel se je na komolec in jo poželjivo motril. Bil je prepričan, da trdno spi. A spet se je motil, kot že tolikokrat.
Počasi je odkrival Emanuelo. Želel j videti, v kaj je oblečena. Oblekla je perilo iz hotelske predstave. Tiho jo je občudoval, Emanuela pa se je trudila in igrala, da trdno spi. Sklonil se je bliže, jo nežno poljubil na čelo in trebušček, nato je pogledal njen obraz in rekel sam zase polglasno, skoraj je stokal:
»Kako te imam rad, najdražja moja!«
Poglavje iz daljšega besedila »Nemirna rekal«
Kako Franci najde v Emanueli svojo veliko ljubezen, ta pa ima z njim svoje načrte, o katerih še noče govoriti.
Prebudila sta se v deževno jutro in naročila zajtrk v posteljo. Hrana jima je teknila in hitro izginjala s pladnja. Nič čudnega po tako divji noči, ki je zagotovo ne bosta pozabila tako hitro. Končala sta z zajtrkom in pila še kavo. Pogledovala je skrivnostno proti njemu in njene oči so tiho spraševale.
Poljubil jo je in rekel:
»Pripravila si mi nepozaben večer. Imel sem kar nekaj deklet, nisem še doživel nečesa tako lepega!«
Spet jo je poljubil in skrila sta se v postelji.
Pod odejo je zašepetala:
»Prosim te, pojdi sam v podjetje in daj takojšno in nepreklicno odpoved. Naj ti plačajo preostanek, potem pa pridi, ker greva nato po opravkih!«
Stisnil se je k njej in rekel:
»Točno tako bom storil!«
Brez oklevanja je izpolnil želje svoje izbranke. Najbolj zanimiva je bila reakcija v podjetju, saj tako elegantnega in uglajenega Francija niso poznali. Posebej jih je begal pogled skozi okno, kjer se je bleščal kot nov rdeč mercedes benz cabrio, s katerim se je pripeljal.
Na kratko je direktorju in lastniku podjetja povedal, da daje takojšnjo odpoved, da odhaja na drugo delovno mesto v drugem kraju. Njegov nastop je bil tako prepričljiv in samozavesten, da je dobil ves denar in še odpravnino za vodstvenega delavca.
Priklonil se je, pozdravil in odhitel iz tovarne.
Po njegovem odhodu je dejal lastnik pomenljivo zbranim:
»Zapomnite si: Binder bo prišel še daleč, zelo daleč, to vam zagotavljam!«
Ni se motil. Mladenič je našel svojo dekle, ki mu bo pomagala na več kot uspešni poti.
Emanuela se je komaj skobacala iz postelje, ko je vstopil France. Izročil ji je denar, povedal kako je uredil v podjetju in da je dobil tudi odpravnino.
Pogledala ga je in rekla:
»To je vendar tvoj denar!«
»Kar je moje, je tudi tvoje, kar spravi ga,« je rekel in jo poljubil.
Spet je v njenih očeh zaigral tisti skrivnostni lesk, ki ga Franci ni znal razvozlati, pa to tudi nobenega smisla ne bi imelo. Vdal se je v usodo in nič ni kazalo, da mu je bilo žal.
»Počakaj me v restavraciji, takoj pridem, samo uredim se, dragi!«
Navadil se je že, da pač nima smisla ugovarjati. Emanuela je bila preveč bistra in predober strateg, ki ga je bilo najbolje poslušati. Odšel v restavracijo, naročil pivo, sedel in skozi okno opazoval vrvež na ulici. Kmalu je prisedla prišla še ona, tudi sama naročila malo pivo - italijančka.
Franci je uganil, zakaj ni želela, da ostane z njo. Bila je na novo urejena, tudi lasje so bili speti drugače. Njegov pogled je govoril sam zase. Opazila je pogled in na ustnicah ji je spet zaigral skrivnostni nasmeh.
Sedla sta spet v avto in Franci je vprašal:
»Kam se peljeva?«
»Pelji na Gries Platz in tam nekje parkiraj!«
Pospešil je in kmalu sta bila tam.
Izstopila sta, se odpravila proti centru in vstopila v banko. Uslužbenci so se klanjali. Eden od njih ju je peljal v posebno sobo in rekel:
»Spoštovana gospa Werner, direktor bo vsak trenutek prišel!«
Res, direktor je kmalu vstopil, pozdravil, poljubil roko Emanueli,podal roko Franciju, sedel in dejal:
»Na uslugo sem vam, spoštovana gospa!«
Pogledala ga je uradno in rekla:
»Gospod Holzapfel! Ta gospod, ki sedi tukaj, Franc Binder, lahko razpolaga ter upravlja z vsem mojim premoženjem in denarjem. Napišite pooblastilo za to in ga izročite gospodu!«
»Takoj se bo zgodilo, spoštovana gospa!«
Odhitel je urejat zahtevano dokumentacijo.
Uslužbenka banke je postregla s pijačo. Franci je popolnoma ravnodušno sprejel povedano. Niti sanjalo se mu ni, da je postal eden od najbogatejših ljudi v bližnji in daljni okolici. Zaposlitev v Emanuelinem podjetju je bila namreč le krinka, da Emanuel ni bilo potrebno s komerkoli na dolgo in široko z njim razpravljati. Bila je pač diplomat.
Direktor se je vrnil in izročil listino Emanueli. Ta jo je pazljivo prebrala, se nasmehnila s kotičkom ust in jo zadovoljna podpisala.
Direktor je en izvod vložil v usnjen ovitek in ga izročil Francu. Ponudil mu je roko in rekel:
»V zadovoljstvo nam bo sodelovati z vami, spoštovani gospod Binder.«
Poslovila sta se in nadaljevala s potepanjem po mestu. Ustavita se v majhnem baru in naročita kavo.
Medtem ko sta srkala kavo ga je Emanuela pogledala v oči in ga vprašala:
»Dragi, si sedaj zadovoljen, ko si postal milijonar?«
Pogledal jo je začudeno in rekel:
»Eh, nehaj me hecat.« Zamahnil je z roko in dajal vtis, da mu je prav malo mar za denar!
Ona se je nasmejala:
»Točno tak odgovor sem pričakovala od tebe, saj tebi denar ne pomeni nič. Živiš od danes na jutri, zadovoljen si in skromen ter se obnašaš impulzivno. Tukaj je verjetno ravno ključ tvoje uspešnosti!«
Bežno jo je pogledal in odvrnil:
»Ne filozofiraj, prosim, draga!«
Oba sta se prešerno smejala, nato sta vstala, se odpravila se proti avtomobilu in se odpeljala proti domu…
Pričakal ju je Herbert, ki je poskrbel za avto in prtljago, in zaljubljenca sta veselo odhitela v hišo.
V salonu sta skupaj sedla zofo:
»Kosilo bo čez petnajst minut!«
Obrnila se je k njemu, ga poljubila in se zamislila.
To je opazil Franci in jo je vprašal:
»Kaj premišljuje moja glavica?«
»Mami, bova kupila novo hišo v mestu!«
»Lepo od tebe. Veš, da bi me tudi ti lahko predstavila svoji mami!«
»Moje mame ni že petnajst let, dragi!«
»Moje sožalje, ja zakaj ji boš pa potem kupila hišo?«
»Oh, ti tepček, na tvojo mamo mislim vendar!«
»Majo mamo?« se je oglasil začuden Franci?
»Ja, tvojo mamo!«
Prišla je Heidi in rekla:
»Madamme, kosilo bi servirali.«
»Pojdiva, izvoli,« reče nežno in ga pogladi po laseh!
Preselila sta se v jedilnico. Strežnica Heidi je hitela in servirala kosilo. Po mamljivih vonjavah je Franci ugotovil, da hiša premore tudi dobro kuharico. Užival je v hrani. Pila sta kot ponavadi rdeče vino. Ko ga je Franci nalival izbranki, je slučajno opazil letnico na steklenici - 1921. Pogledal okoli sebe, videl, da sta sama, in rekel:
»Tako staro vino pijeva?«
»Seveda, dragi,« se je ona le nasmehnila.
Po končanem kosilu sta sedela na terasi, pila rdeče vino. Počasi sta srkala žlahtno kapljico in kramljala o splošnih in nepomembnih stvareh.
Po dnevu, ki ga je preživel, Franci ne ve, ali je tič ali miš, vprašati pa ni hotel.
A Emanuela ga ni hotela begati.Popolnoma ga je razumela. Tudi ona je bila ne tako daleč nazaj zelo revna, a to je bila že druga zgodba. Gledala je Francija in počutila se je blaženo.Počutila se je ženska in zdaj je tudi verjela, da je to prav zares tudi postala. V skritem kotičku njenega srca je bila le še ena želja, postati mamica. Toda to je skrivala in je ni mislila tako hitro izdati svojemu izvoljencu.
Njeno razmišljanje je prekinil Franci:
»Jutri bi šel v službo. Lahko bi mi pokazala, kje je to«
Spet tisti pogled in:
»Dragi, saj ni potrebno, da delaš, denarja imava dovolj! Namesto tega lahko greva na potovanje!«
»Ne pride v poštev, hočem delati in pika!«
»Tudi ta odgovor sem poznala, že vnaprej, dragi!«
* * *
Cesta k tovarni se je počasi vzpenjala, v križišču sta zavila desno in po dveh kilometrih se je prikazal lesno-predelovalni obrat. Zgradba je bila velika in vidna že od daleč..
Veselil se je novega dela.
»Franci, lej, tam na vrhu je tvoja pisarna,« je pokazala z roko Emanuela.
Malo sta še postala in se razgledala naokrog. Nato sta se odpeljala.
Približevala sta se vili. Molk je iznenada prekinila Emanuela in rekla:
»Ko prideva domov, boš vzel knjigo in se naučil vse o prometu, motoroznanstvu. Napravil boš vozniški izpit. Prijavila sem te za naslednjo sredo popoldan, jasno!«
Tako iznenada je padlo po njem, da sploh ni mogel spregovoriti, le prikimal je in molčal kot grob.
Emanuelo je zaskrbelo, ko je videla, kako molči in je žalosten, zato ga je pobožala po laseh in mu dejala:
»Ljubi, ne skrbi, zelo dober voznik si in izpit boš opravil, kot bi trenil, verjemi mi!«
Spet ni mogel reči nič, le prikimal je in molčala sta. Doma se je lotil učenja. Učil se je do pol dveh zjutraj naslednjega dne. Emanuela je odšla spat sama in bila je prva noč brez divje ljubezni. Dolgo ni zaspala in jezila se je sama nase, da ima tako strupen jezik. Tudi Franci je malce kuhal zamero. Seveda je bil sam kriv za to. Zaspala sta in se v spanju tesno privila drug k drugemu.
Prebudil se je zgodaj. Odprl je oči in se zagledal v ljubljeno bitje ob sebi. Vzpel se je na komolec in jo poželjivo motril. Bil je prepričan, da trdno spi. A spet se je motil, kot že tolikokrat.
Počasi je odkrival Emanuelo. Želel j videti, v kaj je oblečena. Oblekla je perilo iz hotelske predstave. Tiho jo je občudoval, Emanuela pa se je trudila in igrala, da trdno spi. Sklonil se je bliže, jo nežno poljubil na čelo in trebušček, nato je pogledal njen obraz in rekel sam zase polglasno, skoraj je stokal:
