STVARNIK IN VETER

STVARNIK IN VETER

Vrvenje mesta spominja na mravljišče.

Hitim po pločniku. Majica se mi lepil na telo in nervozno poglejujem na uro. Umikam se pešcem, ki prihajajo naproti, vijugam. Pač početje brez haska, saj ne pridobim prav veliko. Toda to počnem instinktivno. Ali iz navade.

Naproti mi prihaja mladenič v počasni, zibajoči hoji. Njegova majava hoja ne izdaja prave smeri in v naglici ugibam, kam se bo umaknil. Moja napačna odločitev in zaletiva se.

»Oprostite!« reče.

»Je že v redu,« odvrnem in odbrzim naprej.

Pogled mi v naslednjem trenutku pritegne dekle, ki na drugi strani ulice hiti v isti smeri kot jaz, morda deset korakov pred menoj. Na hitro se odloči in kljub visokim petam s presenetljivo naglico prečka cesto. Tako se znajde pred menoj in sledim ji.

Lepa postava, dolgi črni lasje ji padajo na ramena in plapolajo kot zastava v vetru. Bleščeče bela bluzica in kratko črno krilo, bogato nabrano. Krepke prsi silijo navzven in nedrc jim preprečuje namero. Tega kljub naglici ne morem prezreti.

Moje misli prekine sunkovit veter, ki se zvrtinči okoli dekleta in ji visoko dvigne krilo.

Čudovit prizor, ki me preseneti v popolnosti.

Lepa stegna, zaobljena zadnjica in temno rdeče čipkaste hlačke, vse to vabi oči.

Obstanem kot vkopan in opazujem prizor pred seboj.

Neznanka za trenutek obstane, hipoma z levico popravi krilo in se obrne. Samo nekaj korakov za seboj zagleda mene, kako strmim vanjo.

Velike temne oči me prebodejo, se zmehčajo, medtem ko ji na ustnicah zaigra očarljiv in topel nasmešek.

Počutim se neprijetno, kot tat, ki ga zalotijo na delu.

Opazi mojo zadrego.

Srce mi objame prijeten občutek, še vedno stojim kot pribit, medtem ko dekle odhiti naprej in se izgubi v množici.

Pogledam v nebo. V mislih se zahvalim stvarniku.

TUDI VI ..., TUDI VAS...

Predirljiv pisk sirene, korak obstane. Ljudje se ozirajo.

»Hej, vi tam, samo trenutek!«

Zoran obstoji kot vkopan. Čuti, da mu je vsa kri stopila v glavo. Počuti se nelagodno. Pristopi varnostnik, surovo mu iztrga vrečko, v kateri je nakup.

Odrine ga:

»Stopi z menoj!« ukaže.

Brez oklevanja sledi uslužbencu v temno modri uniformi. Možak je prava omara. Kratko postriženi lasje. Sumničavega pogleda spremlja Zorana, ki stopa molče poleg njega, s sklonjeno glavo.

Prispeta v prostor, poln monitorjev. Na okroglem vrtljivem stolu sedi drug varnostnik in premeri prišleka od nog do glave.

»Ah, si dobil tička, Janez?«

»Hm, še ne vem!« odvrne grozeče.

Pokaže na stol v kotu prostora in se zadere:

»Sedi!«

Ubogljivo Zoran sede. Uslužbenca vsebino vrečke izpraznita na veliko mizo.

Varnostnik Janez zahteva:

»Kje imaš račun?«

Zoran potrto izvleče oguljeno listnico, išče po njej nervozno s tresočimi rokami. Ne najde hitro računa. Jezi se sam nase, ker je založil račun.

Varnostnika se spogledata in Janez reče osorno:

»Peter preišči ga!«

Veselo se loti neznanca, mu brska po žepih in ga tipa.

Medtem Janez od strani opazuje dogajanje, stoji vzravnano in razkoračeno. V roki drži walkie – talkie, s katerim se nevede igra. Manjka le še nemški ovčar in uperjena brzostrelka. Prepričan je, da je končno ulovil plen. Zoran je oblečen skromno, oguljen površnik in ponošeni čevlji govorijo sami zase. Tudi izraz na obrazu mu potrjuje domnevo.

Stopi bliže:

»A plačal pa si tole robo?«

»Seveda, gospod,« odvrne tiho in ponižno Zoran.

»Hm, kje pa, me zanima?«

»Pri tisti gospe, blagajna tri, sem plačal!« pokaže v smeri blagajne z roko.

»O, a res,« posmehljivo kima z glavo varnostnik Peter.

»Koliko si pa plačal?« nadaljuje posmehljivo.

»Ja, dvainšestdeset evrov, tisti gospe tam, za božjo voljo!«

Varnostnika ga gledata sumničavo.

Zoran si že nekoliko opomore od prvega presenečenja, vstane in energično reče:

»Res, navaden delavec sem. Tudi oblečen sem svoji plači primerno. Toda to blago sem kupil in pošteno plačal! Kar preverite tam na blagajni in me nehajte obravnavati, kot da sem zločinec!«

Zdaj sta presenečena varnostnika.

Janez prične ponovno obračati Zoranov površnik in brska po žepih. Seže z desno roko v notranji žep in glej – izvleče račun.

Varnostnika pogledata račun, stvari na računu in v vrečki se ujemajo. Celo znesek je natančno dvainšestdeset evrov in trideset centov. Kažeta razočaranje.

Peter začudeno glada zmečkan račun:

»Zakaj pa je alarm piskal?«

Zoran, ki je imel že vsega dovolj, jezno reče:

»To bosta pa za vraga ja ugotovila, takšna strokovnjaka, kot sta!«

Ponovno se lotita nakupa in po dobri minuti odkrijeta varnostno priponko na notranji strani dekliške bluze. Topo se spogledata.

Zoran pograbi kupljene stvari, obleče površnik in reče:

»Zreli ste za ...!«

Zavrti se na peti, stopi nekaj korakov, se sunkovito obrne in poskuša izreči nekaj, kar mu je kot nejasna predstava šlo skozi glavo:

»Tudi vi ..., tudi vas ...«

Stavka ne dokonča. Odide.

STVARNIK IN VETER

Vrvenje mesta spominja na mravljišče.

Hitim po pločniku. Majica se mi lepil na telo in nervozno poglejujem na uro. Umikam se pešcem, ki prihajajo naproti, vijugam. Pač početje brez haska, saj ne pridobim prav veliko. Toda to počnem instinktivno. Ali iz navade.

Naproti mi prihaja mladenič v počasni, zibajoči hoji. Njegova majava hoja ne izdaja prave smeri in v naglici ugibam, kam se bo umaknil. Moja napačna odločitev in zaletiva se.

»Oprostite!« reče.

»Je že v redu,« odvrnem in odbrzim naprej.

Pogled mi v naslednjem trenutku pritegne dekle, ki na drugi strani ulice hiti v isti smeri kot jaz, morda deset korakov pred menoj. Na hitro se odloči in kljub visokim petam s presenetljivo naglico prečka cesto. Tako se znajde pred menoj in sledim ji.

Lepa postava, dolgi črni lasje ji padajo na ramena in plapolajo kot zastava v vetru. Bleščeče bela bluzica in kratko črno krilo, bogato nabrano. Krepke prsi silijo navzven in nedrc jim preprečuje namero. Tega kljub naglici ne morem prezreti.

Moje misli prekine sunkovit veter, ki se zvrtinči okoli dekleta in ji visoko dvigne krilo.

Čudovit prizor, ki me preseneti v popolnosti.

Lepa stegna, zaobljena zadnjica in temno rdeče čipkaste hlačke, vse to vabi oči.

Obstanem kot vkopan in opazujem prizor pred seboj.

Neznanka za trenutek obstane, hipoma z levico popravi krilo in se obrne. Samo nekaj korakov za seboj zagleda mene, kako strmim vanjo.

Velike temne oči me prebodejo, se zmehčajo, medtem ko ji na ustnicah zaigra očarljiv in topel nasmešek.

Počutim se neprijetno, kot tat, ki ga zalotijo na delu.

Opazi mojo zadrego.

Srce mi objame prijeten občutek, še vedno stojim kot pribit, medtem ko dekle odhiti naprej in se izgubi v množici.

Pogledam v nebo. V mislih se zahvalim stvarniku.

TUDI VI ..., TUDI VAS...

Predirljiv pisk sirene, korak obstane. Ljudje se ozirajo.

»Hej, vi tam, samo trenutek!«

Zoran obstoji kot vkopan. Čuti, da mu je vsa kri stopila v glavo. Počuti se nelagodno. Pristopi varnostnik, surovo mu iztrga vrečko, v kateri je nakup.

Odrine ga:

»Stopi z menoj!« ukaže.

Brez oklevanja sledi uslužbencu v temno modri uniformi. Možak je prava omara. Kratko postriženi lasje. Sumničavega pogleda spremlja Zorana, ki stopa molče poleg njega, s sklonjeno glavo.

Prispeta v prostor, poln monitorjev. Na okroglem vrtljivem stolu sedi drug varnostnik in premeri prišleka od nog do glave.

»Ah, si dobil tička, Janez?«

»Hm, še ne vem!« odvrne grozeče.

Pokaže na stol v kotu prostora in se zadere:

»Sedi!«

Ubogljivo Zoran sede. Uslužbenca vsebino vrečke izpraznita na veliko mizo.

Varnostnik Janez zahteva:

»Kje imaš račun?«

Zoran potrto izvleče oguljeno listnico, išče po njej nervozno s tresočimi rokami. Ne najde hitro računa. Jezi se sam nase, ker je založil račun.

Varnostnika se spogledata in Janez reče osorno:

»Peter preišči ga!«

Veselo se loti neznanca, mu brska po žepih in ga tipa.

Medtem Janez od strani opazuje dogajanje, stoji vzravnano in razkoračeno. V roki drži walkie – talkie, s katerim se nevede igra. Manjka le še nemški ovčar in uperjena brzostrelka. Prepričan je, da je končno ulovil plen. Zoran je oblečen skromno, oguljen površnik in ponošeni čevlji govorijo sami zase. Tudi izraz na obrazu mu potrjuje domnevo.

Stopi bliže:

»A plačal pa si tole robo?«

»Seveda, gospod,« odvrne tiho in ponižno Zoran.

»Hm, kje pa, me zanima?«

»Pri tisti gospe, blagajna tri, sem plačal!« pokaže v smeri blagajne z roko.

»O, a res,« posmehljivo kima z glavo varnostnik Peter.

»Koliko si pa plačal?« nadaljuje posmehljivo.

»Ja, dvainšestdeset evrov, tisti gospe tam, za božjo voljo!«

Varnostnika ga gledata sumničavo.

Zoran si že nekoliko opomore od prvega presenečenja, vstane in energično reče:

»Res, navaden delavec sem. Tudi oblečen sem svoji plači primerno. Toda to blago sem kupil in pošteno plačal! Kar preverite tam na blagajni in me nehajte obravnavati, kot da sem zločinec!«

Zdaj sta presenečena varnostnika.

Janez prične ponovno obračati Zoranov površnik in brska po žepih. Seže z desno roko v notranji žep in glej – izvleče račun.

Varnostnika pogledata račun, stvari na računu in v vrečki se ujemajo. Celo znesek je natančno dvainšestdeset evrov in trideset centov. Kažeta razočaranje.

Peter začudeno glada zmečkan račun:

»Zakaj pa je alarm piskal?«

Zoran, ki je imel že vsega dovolj, jezno reče:

»To bosta pa za vraga ja ugotovila, takšna strokovnjaka, kot sta!«

Ponovno se lotita nakupa in po dobri minuti odkrijeta varnostno priponko na notranji strani dekliške bluze. Topo se spogledata.

Zoran pograbi kupljene stvari, obleče površnik in reče:

»Zreli ste za ...!«

Zavrti se na peti, stopi nekaj korakov, se sunkovito obrne in poskuša izreči nekaj, kar mu je kot nejasna predstava šlo skozi glavo:

»Tudi vi ..., tudi vas ...«

Stavka ne dokonča. Odide.